FORMULIRANJE TEORIJE
“Povemo zgodbo” o tem, kar smo spoznali. Oporne točke za pisanje zgodbe:
– Izreci osnovno misel. Povej zgodbo: izreci osnovno misel teorije, ne da bi zašel v podrobnosti. Izreci jo v vsakdanjem jeziku. Nato jo povej tako, da uporabiš teoretične pojme (konceptualno).
– Razdelaj osnovno misel. Odloči se za eno samo osrednjo kategorijo, specificiraj njene dimenzije, stanja, vrednosti, lastnosti. Izdelaj osni paradigmatični model za to kategorijo in ostale kontekstualne kategorije.
– Povej podrobno zgodbo. Povej zgodbo še enkrat, tokrat bolj podrobno. Specificiraj vpliv različnih pogojev, spreminjanja pogojev. Sistematiziraj, utrdi zveze.
– Preveri na podatkih. Preveri teorijo na podatkih. Dodaj preveritve (sklicevanja na empirično gradivo) v besedilo teorije.
– Zapiši in objavi teorijo.
– Ni nujno, da vedno gre za “veliko teorijo”, najpogosteje so pojmovne opredelitve, ki jih je mogoče le omejeno (kontekstualno) posploševati, ki pa vendarle širijo naše razumevanje in usmerjajo praktično ravnanje.
DELOVNA DOKUMENTACIJA
– Zapisi kot osnovni delovni pripomoček in dokument
– Ves postopek kodiranja dokumentiramo tako, da si sproti zapisujemo posamezne pojme, misli, razlage, modele in navodila v vnaprej pripravljene obrazce.
– Osnovno tehnično pravilo kvalitativne analize po Glaserju in Straussu je: STOP AND MEMO. To pomeni, da se takoj, ko nam pride kaj pametnega na misel, ustavimo in to zapišemo. Tako zagotovimo, da nam misel ne uide, hkrati pa si ob tem vzamemo čas, da še malo razmislimo o stvari in misel še bolje oblikujemo.
Zapisi so v osnovi treh vrst:
– Zapisi, ki spremljajo kodiranje, kamor sodijo zapisi o prostem pripisovanju pojmov, o analizi značilnosti pojmov, o definiranju pojmov in o urejanju pojmov.
– Zapisi, ki spremljajo teoretiziranje. V osnovi so to dveh ali treh vrst zapisi:
– besedni, ki povzemajo naše ugotovitve v povezane pripovedi o
posameznih vidikih ali delih problematike,
– diagrami in sheme, ki prikazujejo odnose med pojmi ali pojmovni
modeli,
– preglednice (tabele), ki prav tako prikazujejo odnose med pojmi.
Ti zapisi so daljši, bolj povezani in zapleteni kot zapisi v prejšnjih fazah.
– Operativni zapisi. Na obrazce za operativne zapise beležimo, kaj je treba storiti, kaj še opazovati, s kom še govoriti, kateri dokument preskrbeti ipd.
UTEMELJEVANJE VELJAVNOSTI
– Veljavna je analiza ali interpretacija, katere sodbe so utemeljene; ki imajo oporo v gradivu, temelji na pristnih izjavah, pripovedih in nepristranskih opazovanjih.
– Veljavnost lahko preverimo že takoj potem, ko smo prepisali terenske zapise.
– Veljavnost lahko preverimo tudi tako, da raziskovance seznanimo z ugotovitvami analize in interpretacije in jih prosimo za komentar in mnenje o “pravilnosti” interpretacij.
– Vedno skušamo tudi razumeti individualne posebnosti primera in raztolmačiti (hermenevtika) njegov potek, pomen ravnanj ipd.
– Analizo razvijamo v smeri kontekstualizacije, to je povečevanja zapletenosti, raznolikosti, pomenske dvoumnosti in nedoločenosti.
– Naš cilj je, odkriti čim širši spekter pomenov in možnih interpretacij. V splošnem pa velja, da skušamo obdržati obe težnji v ravnotežju.
– Miselna procesa abstrahiranja in konkretiziranja, generalizacije in specifikacije se prepletata.
TRI VRSTE VELJAVNOSTI
1.Konstruktna veljavnost (validnost).
– V splošnem velja, da je katerakoli raziskava (ali ožje merski instrument) tem bolj konstruktno veljavna, v čim večji meri so v njej uporabljene ustrezne operacionalne definicije teoretičnih konceptov, ki so predmet proučevanja.
– Nove pojme oblikujemo s postopnim primerjanjem, klasificiranjem in abstrahiranjem opaženih dejstev v vedno širše, bolj abstraktne kategorije.
– Ta proces abstrahiranja in klasificiranja mora biti razviden, klasifikacije same pa izdelane po pravilih za oblikovanje klasifikacij (isti kriterij delitve, izčrpnost, medsebojno izključevanje kategorij).
– Taktike za izboljšanje konstruktne validnosti:
– Prva je uporaba več virov podatkov;
– Druga je oblikovanje “verige dokazov”, natančno moramo opisati vso pot zbiranja podatkov in sklepanja od začetnih domnev do zaključkov;
– Tretja taktika je, da damo osnutek poročila v kritično presojo ključnim raziskovancem.
2.Notranja veljavnost (interna validnost).
– Raziskava je tem bolj notranje veljavna, čim bolj zanesljivo ugotavlja vzročne odnose, tj. če ni dvoma, da določenim dogodkom (procesom, stanjem) nujno slede določeni drugi dogodki (procesi, stanja).
– Raziskava je tem bolj veljavna, v čim večji meri uspe zbrati dovolj prepričljivih podatkov, ki utemeljujejo sklep o vzročni zvezi.
– Notranja veljavnost raziskave je tem včja, čim bolj prepričljivo uspe pokazati ponavljanje obrazcev interakcij.
– Študija primera, na primer, je časovno-prostorsko ekstenzivna, kar omogoča večkratno ponovno pojavljanje istih pojavov ali istih obrazcev interakcij in njihovo ponovno, večkratno registriranje, to pa utrjuje zaupanje v trdnost povezav med elementi takih obrazcev.
3.Zunanja veljavnost (eksterna validnost) ali posplošljivost.
– Raziskava je tem bolj zunanje veljavna, na čim večji razpon različnih situacij lahko posplošimo njene ugotovitve. Ali gotovitve, dobljene na enem primeru, veljajo tudi za drug primer ali več primerov – to je vprašanje posplošljivosti.
– Kritiki kvalitativnega raziskovanja posameznih primerov so tej metodi očitali ravno to, da ugotovitev, dobljenih na enem primeru, ni upravičeno posplošiti na druge primere. Tak sklep je sicer pravilen, ni pa pravilen sklep, ki je pri tem impliciran, namere, da je zato študija primera manjvredna metoda, primerna zgolj za eksplorativne raziskave.
– Logika pri študiji primera je namreč glede zunanje veljavnosti analogna logiki pri eksperimentu. Tudi posamezen eksperiment s svojsko konstelacijo variabel ni nujno reprezentativen za množico možnih eksperimentov (beri realnih situacij) z drugačnimi
konfiguracijami variabel. In vendar eksperimenta nimajo za pomanjkljivo metodo ampak za vzor ostalim metodam. Zunanja veljavnost eksperimenta je odvisna od tega, kako dobro konstelacija variabel v eksperimentu predstavlja najpogostejšo oziroma najbolj bistveno konstelacijo v realnih situacijah. Isto velja za posamezen primer v kvalitativni raziskavi. Kako tipična je konfiguracija variabel v posameznem eksperimentu, ne moremo vedeti vnaprej, razen če je bilo za določeno konfiguracijo že prej ugotovljeno, da je tipična. Isto velja za posamezen primer.
– Posplošljivost ugotovitev je v obeh primerih odvisna od tega, ali sta izbor in konstelacija variabel dovolj abstraktna (dovolj tipična). V obeh primerih je ta konstelacija lahko tipična lahko pa ne. To ni odvisno le od sreče, ampak od predhodnega znanja o tem, katere variable so pri danem pojavu bolj in katere manj tipične.
– To pomeni, da ugotovitve kvalitativne študije primera niso ne bolj ne manj posplošljive kot ugotovitve eksperimenta – ne pri eni ne pri drugi metodi ni posplošljivost odvisna od značilnosti metode same – ampak je pri obeh metodah posplošljivost odvisna bodisi od sreče pri izboru primera oziroma variabel bodisi od predhodnega znanja o tipičnosti (reprezentativnosti) primera oziroma spleta variabel.
ZANESLJIVOST – RELIABILNOST
– V splošnem velja, da je raziskava tem bolj zanesljiva, čim bolj podobne rezultate dobimo pri njenih ponovitvah.
– Študije istega primera ne moremo ponoviti, saj je pri ponovitvi primer že drugačen, zato gornjo opredelitev zanesljivosti, kadar gre za študijo primera, nekoliko ublažimo.
– Študija primera je tem bolj zanesljiva, čim bolj prepričljivo lahko pokažemo, da bi prišli do enakih ugotovitev, če bi mogli raziskavo ponoviti ob sicer nespremenjenih drugih pogojih. To pomeni, da moramo natančno in izčrpno opisati postopke zbiranja podatkov in dokumentirati vsako informacijo.
POROČANJE
Obstajata dva v osnovi različna načina poročanja o kvalitativni raziskavi:
– Prvi se ne razlikuje od poročanja v kvantitativnih raziskavah. Osnovne točke poročila so:
Pregled teoretične problematike
Problem
Metodologija (zbiranje in analiza gradiva)
Ugotovitve
Razprava
Sklepi
– Drugi način pa sledi logiki sekvenčne analize; pri tem opišemo potek vsake sekvence posebej, tako da je poročilo sestavljeno iz opisov sekvenc in odraža postopno širjenje vednosti o primeru.
– Opis posameznih sekvenc sledi osnovnim točkam poročila.
– Poročilo o kvalitativni raziskavi naj se bere kot pripoved, kot zgodba. Če na koncu raziskave ne moremo, vsaj v povzetku, povedati zgodbe o raziskavi, vse preglednice, izračuni in grafikoni nič ne pomagajo.
POVRATNO SPOROČILO IN KONSENZUALNA VALIDACIJA
– Raziskava se ne konča, ko je napisano poročilo, ampak zajema še fazo sporočanja ugotovitev naročniku.
– Če je raziskava participativne narave, to je, če v njej enakopravno sodelujejo raziskovanci, kar naj bi bil po mnenju nekaterih celo postulat kvalitativnega raziskovanja, bi morali ugotovitve raziskave odobriti kot resnične (veljavne) raziskovanci, in s podpisom pod raziskovalno poročilo potrditi svoje strinjanje, da gre za verodostojne podatke in ugotovitve, ki odražajo resnične poglede različnih skupin sodelujočih v raziskavi.
KVALITATIVNE METODE ZBIRANJA PODATKOV
Intervju (Polit, 2008, 392)
Easterby-Smith, Thorpe. Lowe, 2002, 111)
VRSTE INTERVJUJEV
– Nestrukturiran intervju:
– nejasno definiran raziskovalni problem, ne vemo kaj bi vprašali in kje bi začeli, raziskovanec govori svojo zgodbo, raziskovalec ga minimalno usmerja, uporaben pri študijah pojavov, utemeljenih teorijah in etnografskih študijah
– Primer vprašanja: “”Kaj se je zgodilo, ko ste izvedeli, da imate AIDS?”
“Prosim opišite vaša izkušnje, situacije in občutenja v življenju s kronično boleznijo.”
– Pol strukturiran intervju:
– Definiramo ključne točke, ki nas vodijo čez intervju, omogoča veliko svobode anketirancu in raziskovalcu
– Intervju fokusnih skupin:
– intervjuvanci se med seboj ne poznajo, anketiramo jih skupinsko, raziskovalec ima pripravljene izhodiščne točke in vprašanja
– Primerna skupina je 6 – 12 anketirancev
– Prednosti: v kratkem času spoznamo več anketirancev in njihovi mnenj, izkušenj, anketiranci spodbujajo s svojimi mnenji širšo obravnavo vsebine intervjuja
– Nevarnosti: pojav skupinskega mišljenja
– Uporaba: feminističen študije, študije vključevanja
– Skupni intervju:
– intervjuvanci se med seboj poznajo, so v nekem odnosu ali povezavi
– Uporablja se nestrukturiran in delno strukturiran intervju
– Ti intervjuji so dopolnitev individualnih intervjujev, raziskovalec opazuje dinamiko odnosov
– Življenjske izkušnje:
– Uporablja se pri etnografskih študijah, poteka kronološko, so dolgotrajni, posameznik pripoveduje svojo zgodbo o sebi
– Pripovedovanje zgodovine:
– Osredotočenje na pomembne teme in ne na posameznika, težimo k povezovanju individualnih izkušenj z širšim socialnim in kulturnim kontekstom
– Uporablja se v feminističnih študijah, metoda je nestrukturiran intervju
– Kritični incidenti
– Izvaja se v situacijah, ko poteka resničen kritični dogodek, ki ga opazuje raziskovalec in anketiranec.
– Uporabimo za intervjuje pri posamezniku ali za fokusne skupine
– Dnevniki in revije
– Osebni dnevnik za uporabo v raziskovalne namene pri zgodovinskih raziskavah, spoznamo natančen opis intervjuvanca
– Primer: dnevnik bolnika s sladkorno boleznijo ob prehod na terapijo z inzulinom
– Metoda glasnega razmišljanja
– Razpravljamo o dogodkih, odločitvah, ki so se zgodile v preteklosti
– Intervju sprožen s pomočjo fotografije
– Uporablja se pri etnografskih R
– Fotografije priskrbi raziskovalec ali intervjuvanec
– Intervju preko interneta
– Ekonomična meto, omogoča raziskovanje na širšem geografskem področju
– Vprašanje etike
ZNAČILNOSTI INTERVJUJA
– Kompleksnost
– Družbena in socialna interakcija
– Zahteva čas in pripravo
– Usposobljenost spraševanca:
– ton glasu, mimika obraza,neverbalna sporočila
– poslušanje, ne projecira mnenj in vtisov v intervju
– Opazovanje
– Proces preverjanja (ali smo pravilno razumeli anketiranca?)
– Sposobnost ocene, ko anketiranec “igra”
– Reakcijsko laganje – ena oseba prepriča drugo v nekaj nasprotnega od resnice
PRIPRAVA INTERVJUJA
– Skupni besednjak
– Občutljiva vprašanja damo na konec
– Prepad v znanju med raziskovalcem in anketirancem
– Prostor za intervju: nevtralni teren
– Snemanje intervjuja: presoja intervjuvanca
– Ček lista potrebne opreme za izvedbo: papir, pisalo diktafon, baterije, postrežba…
VODENJE INTERVJUJA
– Predstavitev raziskovalca
– Sposobnost poslušanja, vživljanja, spoštovanja, dopuščanje spontanosti
– Znanja iz verbalne in neverbalne komunikacije
– Pridobitev zaupanja
– Obveščenost o okolju, kjer izvajamo intervju
– Proces preverjanja
– Temeljno preverjanje: ponovimo izhodiščno vprašanje, damo
smer intervjuju
– Pojasnjevalna preverjanja: nadgradnja nepopolnih ali nedoločenih izjav “Kaj ste s tem mislili?”
– Osredotočeno preverjanje: dobimo specifično informacijo “Kakšne vrste….?”
– Tiho preverjanje: vzamemo si čas za molk, ničesar ne rečemo
– Tehnika nadaljevanja: uporabimo, ko se intervjuvanec ustavi ali molči, mi ponovimo nekaj njegovih zadnjih besed ….”povejte mi kaj več o tem”
– Dajanje idej ali pobud intervjuvancu kot ideje za premislek “ste pomislili o tem…..?” “ali veste, da….?”
– Zrcaljenje in reflektiranje je povzemanje tega, kar je intervjuvanec povedal, z lastnimi besedami “mislim, da želite reči…”
KVALITATIVNE METODE ZBIRANJA PODATKOV
Opazovanje (Polit, 2008, 402)
Easterby-Smith, Thorpe. Lowe, 2002, 139)
FAZE OPAZOVANJA
– Primarno opazovanje in poslušanje
– Spoznati ljudi, prostor, delo ….
– Vstop v skupino in vzpostavitev zaupanja, najprej kot opazovalec iz ozadja, ki spozna realnost skupine, odnose, vedenje…
– Spoznavanje infrastrukture, dogodkov, virov, socialne značilnosti…
– Primarno opazovanje z omejenim sodelovanjem
– Opazovanje vedenja in reakcij ljudi
– Povemo, kaj dejansko raziskujemo in damo dovolj informacij, preprečimo sumničenja
– Primarno sodelovanje s kontinuiranim opazovanjem
– Raziskovalec se vključi v delo
– Opazovanje je vezano na:
– posameznike, okolje, vedenje skupine
– Ljudi, njihovo vedenje, pravila med njimi
– Aktivnosti in interakcije med ljudmi
– Frekvence in trajanje opazovanih aktivnosti
– Faktorji vpliva na opazovano aktivnost
– Organizacijski procesi vezani na opazovano aktivnost
– Nedotakljivi faktorji vpliva
– Primarna refleksija in ureditev informacij
RAZISKOVALEC KOT:
– Zaposleni
– Etična dilema je tajno raziskovanje
– Kriza identitete, odnos do zaposlenih
– Raziskovanje kot eksplicitna vloga
– Vloga je jasno opredeljena
– Občasna udeležba ali zgolj opazovanje
NIVOJI OPAZOVANJA
Deskriptivno ali opisno
Usmerjeno opazovanje
Selektivno opazovanje
Opazovanje enega pojava na eni lokaciji
Opazovanje enega pojava na večjih lokacijah
Mobilno opazovanje
DOKUMENTACIJA PRI OPAZOVANJU
– Zapisi v obliki dnevnika
– Zapiski na lokaciji so sprotni (pomembni) in po končanem opazovanju
Deskriptivni
Reflektivni: metodološki, teoretični, osebni
– Fotografije
– Dokumentarno gradivo dobljeno na lokaciji
KVANTITATIVNO RAZISKOVANJE
(Polit, 2008, 248)
Eksperimentalno
Neeksperimentalno
KVANTITATIVNI – POZITIVISTIČNI PRISTOP
Predpostavlja, da je raziskovalec neodvisen
svet obstaja zunaj nas in je objektivna danost
naloga raziskovalca je, da išče vzročne povezave in splošno veljavne zakonitosti
– v ta namen razstavi pojav na enostavne merljive elemente, nato oblikuje
hipoteze in jih testira
hipoteze testiramo na zbranih podatkih z metodami kvantitativne analize ( npr. prikazi porazdelitev, merjenje tendenc, trendov, disperzije, povezanosti posameznih spremenljivk )
v ta namen mora biti celoten koncept razdelan tako, da je merljiv
uporablja se velike vzorce
KVALITATIVNI – FENOMENOLOŠKI PRISTOP
Opazovalec oz. raziskovalec je vedno del tistega, kar opazuje.
Svet je zato družbeno konstruiran in subjektivno pogojen.
Naloga raziskovalca je, da pogleda na pojav celovito in skuša razumeti, kaj se dogaja.
Induktivno oblikuje ideje iz podatkov
Uporablja manjše vzorce, pri katerih gre proučevanje v globino ali pa traja dlje časa.
PRIMERJAVA – KVALITATIVNI IN KVANTITATIVNI
KVANTITATIVNI
Gre za ekonomično zbiranje večjih količin podatkov
Raziskovalni cilj je jasen
Možnost kontrole raziskovalnega procesa je večja
Podatki so enostavno primerljivi
Je neprilagodljiv – ko se zbiranje podatkov začne, je skoraj nemogoče kaj spremeniti
Šibak v razumevanju družbenih procesov
Velikokrat ne odkrije pomenov, ki jih ljudje pripisujejo družbenim
dogajanjem
KVALITATIVNI
Omogoča razumeti kaj in zakaj
Raziskovalcu omogoča spremembe med raziskovalnim procesom
Omogoča zelo dobro razumevanje družbenih procesov
Zbiranje podatkov je lahko časovno zelo zahtevno
Analiza podatkov je težka
Raziskovalec se zaveda, da rezultati morda ne bodo enostavni
za razlago
Nekateri raziskovalci ga ocenjujejo kot manj kredibilen pristop
ODNOSI MED SPREMENLJIVKAMI
Vrste in oblike metod funkcionalnega raziskovanja
– Dve spremenljivki – več spremenljivk
– Odvisnost – soodvisnost
– Kontrola in manipulacija – naravni potek
Okvirna klasifikacija raziskovalnih metod
Natančnejša klasifikacija
Vzročni in korelacijski odnosi
– Invariantni (funkcionalni) odnos med pojavi (spremenljivkami)
– Vzrok (bistvenost odnosa)
– Wundt: “Od okolnosti, ki spremljajo neki pojav, je treba za vzrok tega pojava šteti tiste okolnosti, katerih odstranitev odstrani tudi sam pojav in katerih kvantitativno spreminjanje izzove kvantitativne spremembe tega pojava”.
– Odvisnost in vzročni odnos – neposredna vzročnost
– Soodvisnost in korelacijski odnos – posredovana vzročnost
Tipi odvisnosti …
– Neposredna vzročna zveza
– bivariatna
– konvergentna
– divergentna
… in soodvisnosti
– Posredna vzročna zveza
– lažna vzročnost
– posredna vzročnost
– kombinacija
Korelacija
– Korelacija, korelacijski odnos, korelacijski koeficient (r)
– Je mera funkcionalnega odnosa, ne pove pa, ali gre za neposredno ali posredno vzročnost
– PRIMER: od česa so odvisni vrhunski (genialni) dosežki? Izkazalo bi se, da na genialnost ne vpliva v celoti en sam dejavnik, ampak da je odvisna od mnogih (npr. inteligentnosti, ustvarjalnosti, motiviranosti, osebnostnih lastnosti…). Vsak od teh dejavnikov bi pomembno koreliral z genialnostjo, a noben ne bi koreliral stoodstotno
EKSPERIMENTALNO RAZISKOVANJE
(Toš, 1998, 153)
Eksperiment je v slov. jeziku poskus
Eden od najučinkovitejših pristopov v raziskovanju
Iščemo vzročne povezave med pojavi
Najbolj razvito na področju naravoslovja, manj v družboslovju
EKSPERIMENT:
Metoda raziskovanja, ki omogoča največjo kontrolo nad spremenljivkami in zato najbolj zanesljive vzročne zaključke.
Pri eksperimentu uredimo pogoje opazovanja tako, da bomo s tem omogočili vzročne zaključke.
Spreminjamo NS – neodvisna spremenljivka in opazujemo spremembe OS – odvisna spremenljivka ob onemogočenem delovanju drugih možnih vplivov na OS (eksperimentalna kontrola)
Eliminacija irelevantnih dejavnikov ali izenačevanje njihovega delovanja
ENOSKUPINSKI EKSPERIMENT
variranje eksperimentalnih pogojev znotraj istih udeležencev ( ista skupina v vseh pogojih )
PRIMERI:
– vpliv alkohola na reakcijske čase
– vpliv skupinskega pritiska na stališča posameznika do evtanazije
VEČSKUPINSKI EKSPERIMENT ALI KVAZI EKSPERIMENT
variranje eksperimentalnih pogojev med skupinami (vsak pogoj v svoji skupini)
primeri: – vpliv starosti na reakcijske čase
– vpliv spola na vrednotne usmeritve
kvazieksperiment – ni ( neposredne ) manipulacije NS
INTERVENCIJA V ZN KOT EKSPERIMENT?
– Kakšna je ta intervencija in kako se razlikuje od intervencij, ki smo jih uporabljali do sedaj?
– Če je več možnih intervencij, kako se te med sabo razlikujejo?
– Kakšna naj bo procedura za tiste, ki bodo deležni te intervencije?
– Kakšna je doza in intenzivnost intervencije?
– Kako dolgo bo intervencija trajala, kako pogosto in kdaj se bo začela?
– Kdo bo izvajal intervencijo in kakšna znanja mora za to imeti?
– V kakšnih pogojih bomo z intervencijo prenehali?
– Izhodišče je, imeti enako intervencijo za vse člane, ki so v eksperimentalni skupini
– Govorimo o v bolnika usmerjeni intervenciji
– Primer: “Bolniki z rakom prostate se enkrat mesečno srečajo z MS, ki jim pomaga identificirati potrebe za kakovostno življenje tako, da izvaja za njih pripravljen edukacijski program.
– Potrebujemo kontrolno skupino, to je skupina, ki ima enake pogoje, vendar na njej ne testiramo intervencije, ne delamo eksperimenta.
– Eksperiment je umetno ustvarjena raziskovalna situacija, ki ob pomoči metodike razlik oziroma enakosti omogoča ugotavljanje kavzalnih zvez med pojavi.
– Umetna situacija se kaže v tem, da vzpostavimo dve identični situaciji. V eno od njih vnesemo nek vpliv, v drugo pa ne. Učinek vnesenega vpliva lahko merimo z ugotavljanjem razlik med eksperimentalno in kontrolno skupino.
– Eksperiment poteka v strogo določenih in kontroliranih razmerah.
– Eksperiment ima omejitve v družboslovju (globalna kriza, zakonska
zveza, vojna).
– Eksperiment v družboslovju je tista raziskava, v kateri ima raziskovalec možnost, da ob polni kontroli spremlja neki pojav, ne glede na to ali je bil izzvan umetno ali naravno.
– Ne smemo ga zamenjati z opazovanjem: pri opazovanju spremljamo, opazujemo in zapisujemo dano situacijo in nič ne posegamo v situacijo.
EKSPERIMENTALNA IN KONTROLNA SKUPINA
ničelni eksperimentalni pogoj
– primer: vpliv alkohola na reakcijske čase – enoskupinski eksperiment vedno lahko izvedemo tudi kot večskupinskega; ne pa tudi obratno
– poleg eksperimentalnih skupin, ki užijejo različne količine alkohola, imamo še ničelno, kontrolno skupino, ki ne užije alkohola
RANDOMIZACIJA
– RANDOMIZACIJA
– Slučajni izbor dveh skupin iz iste osnovne populacije (“metanje kovanca”, šifriranje, žrebanje, tabela randomiziranih števil – stran 256)
– Vsak udeleženec ima enake možnosti, da je izbran v skupino z eksperimentom ali v skupino brez
– PARNI IZBOR
– Pri majhnih populacijah naredimo parni izbor glede na lastnosti populacije in dobimo dve skupini (primer: V obeh skupinah sta bolnika z zvišanim pritiskom, ali bolnika z depresijo)
– Vedeti moramo, katere karakteristike so tiste, ki lahko vplivajo na odvisno spremenljivko, izberemo največ tri karakteristike
– Parno izenačevanje: razdelitev skupine glede na starost, spol, inteligenca, vera, ekonomsko stanje idr
POSTOPEK RANDOMIZACIJE
– EKSPERIMENTALNI STIMULUS
– Vnos vpliva, učinka v eno skupino
– Izmerimo učinke le tega na skupino, izračunamo signifikantnost (t test, analiza variance)
– Najmanj 95% zanesljivost je potrebna za potrditev kavzalne zveze
– x y (x povzroči y, ne pa obratno)
– x je neodvisna, y odvisna spremenljivka
– Pogoji za eksperiment:
– končana opisna faza,
– imamo že določene znanstvene informacije,
– identificirane so variable,
– Razpolagamo z domnevnimi medsebojnimi zvezami (hipoteze)
– Pogoji za eksperiment so kontrola faktorjev in manipulacija neodvisne variable v družboslovju:
– Sodi v pozno fazo raziskovanja, ko empirično sumimo na vzročno zvezo, ki jo lahko dokažemo z eksperimentom
– Raziskovalec neodvisno variablo vnese v raziskovalno situacijo in opazuje, kaj povzroča le ta
– Zagotovi, da učinke dejansko povzroča le variabla x, zato kontrolira celotno situacijo
– Te pogoje je zelo težko zagotoviti v družboslovnih raziskavah, pravimo, da izvaja kvazieksperiment, ki ne daje zanesljivih sklepov o kavzalnosti
PREVERJANJE RAZLIK MED SKUPINAMI
– T test – dve skupini
– Analiza variance (ANOVA) – več skupin
– Statistično pomembne razlike: kadar je verjetnost, da bi razlika bila slučajna, manjša od 5 odstotkov, ali – če smo strožji – celo manjša kot 1 odstotek.
– Gledamo vrednost p < 0,05 * ali p < 0,01 **
DRUGI EKSPERIMENTALNI DIZAJNI
Bazični eksperimetalni dizajni
– Podatke zbiramo samo enkrat ali pred in po izvedeni intervenciji
Faktorski dizajn
– Intervencijo delamo znotraj randomizirane skupine različno (po
času, po dozi) in to primerjamo med seboj
Blokovni dizajn
– Skupino že prej razdelimo na spol, starost, znanje idr
Križni dizajn
– Eksperiment delamo v celotni skupini, vendar s časovnimi zamiki in primerjamo, kaj se zgodi, če najprej delamo eksperiment in potem nek tradicionalni pristop in obratno. Ni nujno, da bodo učinki AB enaki BA.
PREDNOSTI IN OMEJITVE EKSPERIMENTA
PREDNOSTI
– Najbolj učinkovita metoda za testiranje hipoteze
OMEJITVE, kritike
– V navadnem življenju se ne vedemo randomizirano
KVAZI EKSPERIMENTI
– Izvedemo intervencije, brez randomizacije
– Dizajn neekvivalentnih kontrolnih skupin, ker ni skupnih osnovnih izhodišč
– Dizajn časovnih serij
– Drugi
– Prednosti in omejitve:
– Praktičnost v realni situaciji, saj je težko v praksi eni skupini bolnikov dati nov pristop zdravljenja in drugi ne
– Ljudje se neradi odločijo za randomizirane študije
– Zelo dobro je treba analizirati dejavnike, ki lahko vplivajo na rezultate kvazi eksperimenta in jih navesti v raziskovalnem poročilu
NEEKSPERIMENTALNO RAZISKOVANJE
korelacijske raziskave
deskriptivne raziskave
Polit, 2008, 271 Toš, 1998,
– Večina raziskava v ZN je te vrste, ker se mnoge od karakteristik človeka ne morejo obravnavati eksperimentalno
– Nekatere, ki bi jih lahko tehnično primerjali, jih ne moremo zaradi etičnih vidikov
KORELACIJSKE RAZISKAVE
– Iščemo povezave med dvema variablama
– Invariantni (funkcionalni) odnos med pojavi (spremenljivkami)
– Odvisnost in vzročni odnos – neposredna vzročnost
– Soodvisnost in korelacijski odnos – posredovana vzročnost
– Raziskovalec ne more kontrolirati neodvisne spremenljivke
– So manj verodostojne, kot eksperimentalne v pojasnjevanju vzročnih in posledičnih odnosov med variablami in imajo manj podpornih dokazov
– Korelacija, korelacijski odnos, korelacijski koeficient (r) ali Pearsonov koeficient korelacije (Person r)
– Je mera funkcionalnega odnosa, ne pove pa, ali gre za neposredno ali posredno vzročnost
PRIMER: od česa so odvisni vrhunski (genialni) dosežki? Izkazalo bi se, da na genialnost ne vpliva v celoti en sam dejavnik, ampak da je odvisna od mnogih (npr. inteligentnost, ustvarjalnost, motiviranost, osebnostne lastnosti…). Vsak od teh dejavnikov bi pomembno koreliral z genialnostjo, a noben ne bi koreliral stoodstotno.
Slide 173
KORELACIJSKE RAZISKAVE – retrospektivni dizajn
Pojav v sedanjosti je povezan s pojavom v preteklosti, preden se je raziskava začela
Potekajo na večih lokacijah
– Primer: povezava med rakom na pljučih in kajenjem
– Skupina bolnikov z rakom pljuč in skupina brez
– Raziskovalec opazuje odvisno spremenljivko (skupina) in proučuje povezave z odvisno spremenljivko (kajenje)
KORELACIJSKE RAZISKAVE – PROSPEKTIVNI NEEKSPERIMENTALNI DIZAJN
– Kohortni dizajn: Začnemo s proučevanjem domnevnih vzrokov in nadaljujemo z domnevnimi učinki
– Primer: incidenca rdečk med nosečnostjo (X) je povezana z abnormalnostmi pri novorojenčku (Y).
– Začnemo z vzorcem nosečih žensk, kjer so tudi tiste, ki so zbolele za rdečkami in tiste, ki niso. Anomalije pri rojstvu ploda se spremljajo pri vseh ženskah in iščemo povezave med rdečkami in anomalijami in
druge povezave.
– So dražje kot retrospektivne R, potrebujemo velik vzorec, če je pojav (Y) redek, pomembna reprezentativnost vzorca
– So bolj raziskovalno zanesljive kot retrospektivne R
– Lahko so tudi eksplorativne, ko raziskovalec meri širok nabor možnih vzrokov v določenem času raziskave in jih potem pregleda rezultate kasneje – velik nabor potencialno zanimivih informacij
KORELACIJSKE RAZISKAVE – NARAVNI EKSPERIMENT
– Neeksperimentalno raziskovanje, ko je skupina izpostavljena naravnemu pojavu, ki vpliva na njihovo zdravje. To skupino primerjamo s skupino, ki temu pojavu ni izpostavljena.
– Ljudje, ki so doživeli ta naravni pojav, so avtomatsko vključeni v R
– Primer: primerjamo pojav v življenju skupine ljudi, ki doživi naravno nesrečo in pojav v življenju ljudi, ki tega ne doživijo
– Lahko vključimo iste ljudi, vendar moramo meritve narediti pred pričetkom naravnega pojava
ZBIRANJE PODATKOV IN VRSTE PODATKOV PRI KVANTITATIVNIH METODAH
Kvantitativne metode temeljijo na predpostavki, da je najboljša pot do razumevanja osnovnih vzorcev in odnosov preučevanje pojavov na velikem številu primerov.
ZBIRANJE KVANTITATIVNIH PODATKOV
INTERVJU
– vprašanja zahtevajo natančne odgovore ali pa vsaj opredelitev med odgovori
– številčno kodiranje odgovorov
VPRAŠALNIK – vprašanja zahtevajo natančne odgovore ali opredelitev med ponujenimi odgovori
TESTIRANJE/MERJENJE – merjenje človeških značilnosti
OPAZOVANJE – analiza delovnega procesa, vodenja
ARHIVI, BAZE PODATKOV
VPRAŠALNIKI
– Vprašanja
– o dejstvih: starost, spol, stopnja izobrazbe, leta službe
– o mnenjih: tukaj ni temeljne predpostavke o pravilnem odgovoru
– Odprta in zaprta vprašanja
– Odprto
– “V kakšnem smislu je bolnišnica bolniku prijazna?”
– Odprto vprašanje s strukturo
– “Naštejete po vrstnem redu tri stvari, ki so vam najbolj všeč v bolnišnici.”
– Zaprto:
– “Ali menite, da je bolnišnica bolniku prijazna?”
– Uporaba lestvic
– Razvrščanje odgovorov idr Vprašalnik glede na možne odgovore slide 180
LESTVICE IN DRUGI STRUKTURIRANI PRISTOPI
– Nominalna lestvica:
nomen – ime
način merjenja: osebe ( objekte ) klasificiramo v 2 ali več kategorij
informacija, ki jo pri tem dobimo: v katero kategorijo spada kdo; podatek o kvalitativnih razlikah med osebami; oseba A je drugačna/enaka osebi B
primeri: spol: m,ž
prejemanje denarne pomoči: ne prejema, občasno, stalno
psih. diagnoza: nima, nevroza, psihoza
Nominalna lestvica: je enostavna oblika lestvice, ko z nekim številom označimo zgolj identiteto predmeta proučevanja ali katero od lastnosti. Izbrana številka označuje le tisto, za kar smo jo opredelili. Primeri nominalne lestvice so številke igralcev nogometnega moštva, številke konfekcije…
Primer nominalne lestvice:
Spol (1) moški (2) ženski
Demografsko področje (1) urbano (2) ruralno
Računske operacije: posamezne pojave običajno seštejemo. Pri tem pa ugotavljamo frekvence in odstotke pojavljanj posameznih kategorij. Pri merjenju srednjih vrednosti pride v poštev le modus.
– Ordinalna lestvica – red, vrsta (odro)
Ordinalna lestvica služi za razvrščanje predmetov proučevanja glede na določene značilnosti
Primer ordinalne lestvice: kakšen je odnos predavateljev do študentov?
-odličen; – zelo dober; – dober; – zadovoljiv; – nezadovoljiv
razvrstite navedene proizvode glede na to, kako vplivajo na dietno prehrano?
( 1= zelo slabo; 5= zelo zadovoljivo ) korenje, neoluščen riž, piškoti, ribe, meso…
– Intervalne lestvice
(razmik med dvema točkama je natančno ugotovljiv: cm, m, minute, ure):
– pri intervalnem načinu izražanja količin ne navedemo le, da ima neka enota več ali manj določene lastnosti kot neka druga enota, ampak navadno tudi, za koliko se razlikuje od primerjane enote.
– Pomanjkljivost intervalne lestvice je ta, da ne izhaja iz absolutne ničelne točke in da se zato rezultati merjenj izražajo lahko le kot razdalje med posamezniki, ne pa kot razmerja.
Ocenjevalna lestvica – lestvica subjektivnega ocenjevanja – je merski postopek pri katerem izmerimo kako lastnost tako, da ji pripišemo določeno število, ne da bi pri tem izrecno navedli kriterij primerjave. Ocenjujemo lahko na več načinov. Pri ocenjevanju se lahko pojavijo nekatere tipične napake: osebna enačba, halo efekt, napaka sredine
Lestvica stališč
– Thurstonova lestvica za merjenje stališč
– Likertova lestvica ( razponi, smeri ) primer 1-5
– 1 zelo se strinjam
– 2 se strinjam
– 3 neodločen
– 4 se ne strinjam
– 5 zelo močno se strinjam
Likertova lestvica
sestavlja jo vrsta trditev, ki izražajo stališče do določenega pojava. Običajno je teh trditev 20, lahko pa jih je več ali manj
pri vsaki trditvi mora respondent navesti do kakšne mere se z njo strinja ali ne
v vprašalniku ne navedemo številk, pač pa začetne črke besed, ki označujejo stopnjo strinjanja
postopek priprave lestvice:
– lestvico se sestavi tako, da se najprej zbere večje število trditev in se z njimi
anketira vzorec iste populacije, na kateri nameravamo izvesti pravo raziskavo
– na osnovi rezultatov se oblikuje dve skupini – skupina z nizkimi rezultati in
skupina z visokimi rezultati
– nato se izloči vse trditve, pri katerih so tisti z nizkimi rezultati odgovorili podobno kot tisti z visokimi rezultati. Trditve pri katerih se odgovori pri obeh
skupinah razlikujejo se zadrži