Zdravstvena nega zapiski in vaja 2013

Faze PZN?

V letu 1998 pa je ANA predstavila PZN s 6 fazami, v katerem cilji niso več vključeni v fazo načrtovanja pač pa se obravnavajo samostojno v posebni fazi:

  1. faza: ocenjevanje
  2. faza: negovalna diagnoza
  3. faza: postavitev ciljev
  4. faza: načrtovanje
  5. faza: izvajanje
  6. faza: vrednotenje

2. Kaj delamo v posamezni fazi?

Ocenjevanje – zbiramo in zabeležimo vse informacije, ki jih bomo potrebovali za:

–          predvidevanje, odkrivanje, obvladovanje ali reševanje zdravstvenih problemov;

–          razjasnitev pričakovanih izidov (rezultatov, ciljev);

–          razvijanje natančnega načrta.

 

Negovalna diagnoza – analiziramo zbrane podatke, naredimo zaključke in določimo:

–          aktualne in potencialne zdravstvene probleme in njihove vzroke;

–          prisotnost dejavnikov tveganja;

–          vire (resurse), prednosti, zdravo vedenje;

–          zdravstvena stanja, ki so zadovoljiva, a bi jih lahko izboljšali.

 

Postavitev ciljev – razjasnimo pričakovane izide.

 

Načrtovanje – postavimo prioritete in določimo intervencije. Z intervencijami:

–          odkrivamo, preprečujemo in obvladujemo zdravstvene probleme in dejavnike tveganja;

–          pospešujemo optimalno delovanje, neodvisnost in dobro počutje;

–          varno in učinkovito dosegamo pričakovane izide.

 

Izvajanje – izvajamo načrt z:

–          ocenjevanjem primernosti (in pripravljenosti za) intervencij;

–          izvajanjem intervencij in nato ponovnim ocenjevanjem, da ugotovimo odzive na intervencije;

–          po potrebi se takoj uvede spremembo;

–          z dokumentiranjem spremljati napredovanje.

 

Vrednotenje – ocenimo pacienta, da ugotovimo ali so bili zastavljeni cilji doseženi. Temu sledi odločitev o tem ali se zaključi obravnava pacienta ali pa se spremeni načrt primerno doseganju zastavljenih ciljev ter načrtujemo neprestano ocenjevanje in izboljševanje.

 

3. Aktivnosti v fazi ocenjevanja?

 

Aktivnosti se pogosto prekrivajo ali pa jih izvajamo sočasno. Npr. aktivnosti 1, 2 in 3 se ponavadi pojavi sočasno na začetku ocenjevanja – izmerite RR (1), se odločite, da rezultat nakazuje možno hipertenzijo (2) in potem ponovno izmerite RR na drugi roki, da preverite pravilnost svoje ugotovitve (3).

 

  1. Zbiranje podatkov: nabiranje podatkov o zdravstvenem stanju.
  2. Ugotavljanje kazalcev (namigov) in postavljanje zaključkov: prepoznavanje pomembnih podatkov in oblikovanje nekaterih začetnih zaključkov o tem, kaj bi podatki lahko pomenili.
  3. Validacija (preverjanje) podatkov: preverjanje, da se prepričamo, da so zbrani podatki pravilni in popolni (veljavni).
  4. Združevanje podatkov: organiziranje povezanih podatkov v skupine, da nam pomagajo prepoznavati vzorce zdravja ali bolezni (npr. združevanje podatkov o prehranjevanju, o počitku, itd.)
  5. Interpretacija – Ugotavljanje, prepoznavanje vzorcev* (prehranjevanja, odvajanja, spanja, vedenja, itd.) / preverjanje prvih vtisov: iščemo vzorce in usmerjanje ocenjevanja, da pridobimo več informacij za razumevanje obstoječe situacije. Npr. sumimo, da zbrani podatki nakazujejo vzorec slabe prehranjenosti in se odločimo ugotoviti, kaj prispeva k temu vzorcu (ali ima oseba slabe prehranjevalne navade, ali vzrok leži drugje npr nima dovolj denarja, da bi se pravilno prehranjevala?)
  6. Poročanje in dokumentiranje podatkov: sporočanje pomembnih podatkov (npr. povišana temperatura) in beleženje v pacientovo dokumentacijo.

 

4. Viri informacij

–          pacient, družina, lokalna skupnost (uporabnik),

–          pomembni drugi,

–          dokumentacija ZN in medicinska dokumentacija,

–          verbalna in pisna posvetovanja,

–          izvidi preiskav.

Vse našteto je pomembno, a najnovejše podatke dobimo pri neposredni oceni pacienta.

 

5. Kako cenjujemo ta dva načina?

  1. Splošno ocenjevanje: na začetku obravnave: natančno zbiranje informacij ob prvem kontaktu s pacientom, kjer ocenjujemo vse vidike zdravstvenega stanja. Odvisno je od okolja v katerem se dogaja: ali gre za akutno okolje ali za dolgotrajno oskrbo.
  2. Usmerjeno ocenjevanje: zbiranje podatkov z namenom ugotavljanja stanja določenega problema (težave s prebavo). Usmerjeno ocenjevanje je lahko tudi del splošnega ocenjevanja ali pa je namenjeno le določenemu vidiku zdravstvene nege in oskrbe. (npr. pri splošnem ocenjevanju naletimo na razjedo zaradi pritiska in naredimo oceno stanja rane, ki jo v nadaljnji obravnavi ponavljamo po predpisanih standardih).

 

6. Kako vzpostavljamo komunikacijo?

–          Preden gremo k pacientu:

  • se organiziramo: ko vemo kaj bomo naredili, smo bolj prepričani vase in se zato osredotočimo na pacienta,
  • ne zanašamo se na spomin: imamo napisan načrt (obrazec), ki vodi vprašanja, ki jih bomo zastavljali,
  • načrtujmo dovolj časa,
  • zagotovimo zasebnost: mirno tiho, zasebno okolje, kjer ni prekinitev ali drugih motenj.

–          Ko začnemo z intervjujem:

  • se predstavimo, povemo kakšna je naša vloga, povemo, kako naj nas naslavlja,
  • preverimo pacientovo ime, lahko ga vprašamo, kako bi želel, da ga naslavljamo (primer: priimek Kozel, pacienta vprašamo, kako se izgovori),
  • na kratko opišemo namen intervjuja: tukaj sem zato, da opravim z vami pogovor, ki nam bo pomagal načrtovati vašo zdravstveno nego.

–          Med intervjujem:

  • se popolnoma posvetimo pacientu,
  • ne hitimo: hitenje daje sporočilo, da nas ne zanima, kaj nam ima pacient za povedati,
  • se usedemo: s tem nakažemo, da smo si pripravljeni vzeti čas.

 

  1. 7. Kako poslušamo?

– Smo empatični poslušalci: izključimo misli, kako mi vidimo situacijo, pozorni smo na čustva pacienta in na to, kako on dojema situacijo, povzamemo, kar nam je pacient povedal.

– Uporabljamo kratke, dopolnjujoče fraze: s tem damo pacientu (P) vedeti, da ga razumemo in ga spodbujamo k nadaljevanju (a tako, mmm, aha, o, in). Tudi prikimavanje in očesni stik sporoča P, da ga poslušamo.

– »Poslušamo« tudi občutke (neverbalna komunikacija), ne samo besede: P ki zavzdihne, pogleda stran in reče »mislim, da bo to šlo«, nam lahko sporoča »dvomim, da bo to delovalo«.

– P damo vedeti, da vidimo govorico telesa, ki sporoča konfliktnost z izrečenimi besedami: »Pravite, da vas ne boli, ampak vidim, da vam ni udobno.«

– Smo potrpežljivi, če ima pacient spominsko blokado: lahko se bo spomnil kasneje.

– Pazimo, da P ne prekinjamo: v primeru, da gre pogovor iz zastavljene smeri, pustimo P da dokonča stavek in potem rečemo »Zgleda, da sva zašla. Ali se lahko vrneva na …?

– Dopustimo prekinitve (pavze) v pogovoru: lahko zberemo misli.

 

8. Kako sprašujemo?

–          Najprej povprašamo po P glavnem problemu: »Kaj je glavni razlog, da ste danes tukaj?«

–          Usmerjamo naša vprašanja tako, da dobimo informacije o določeni znakih in simptomih: »Pokažite, kje imate težavo?«, »Ali lahko natančneje opišete, kako to občutite?«, »Kdaj se je začelo?«, »Ali karkoli izboljša / poslabša stanje?«

–          Ne uporabljamo zavajajoča vprašanja, ki bodo usmerila P k točno določenem odgovoru: »Saj ne pijete alkohola, ali ne?«  – vodi ga k odgovoru NE.

–          Uporabljamo besede kot so povejte, opišite, razložite, pojasnite, da usmerjamo P, da nam pove več o določenih stvareh (povejte mi več o vaših prehranjevalnih navadah).

–          Uporabljamo tehnike komuniciranja (nam pomagajo pridobivati informacije) kot so:

  • uporaba fraz, ki nam pomagajo videti perspektivo pacienta: Z vašega vidika, kateri problemi se vam zdijo najpomembnejši? Kako vidite probleme?
  • Ponovimo besede pacienta: s to tehniko razjasnimo pomen, P spodbudi k temu, da posreduje še kakšen podatek: Ko rečete ……., ali to pomeni….?, Naj ponovim kar ste rekli, da se prepričam, da sem vas prav razumel/a.
  • Zastavljamo odprta vprašanja (vprašanja, ki zahtevajo več kot enobesedni odgovor): »Kako se počutite?« in ne »Ali se dobro počutite?«

–          Izogibamo se zaprtim vprašanjem (vprašanja, ki zahtevajo enobesedne odgovore). Izjema je:

  • Situacija, ko je P preveč bolan, da bi lahko veliko razpravljal.
  • Kadar želimo razjasniti neki odgovor P in potrebujemo odgovor z DA ali NE.
  • Nasveti za pravilno postavljanje zaprtih vprašanj: Spraševanje P, ki težko diha (zato težko govori): Ali imate bolečine? Povedali ste mi, da imate bolečine zadnja 2 tedna, a niso stalne. Ali pravite, da bolečina pride in gre? Ali je v vaši družini povišan krvni tlak,  itd.

9. Čemu se moramo izogibati pri komunikaciji?

–          Uporabi osebnih imen (izjema so otroci).

–          Uporabi ljubkovalnih imen: večina ljudi se počuti degradirano, če jih kličemo dragica, ljubica, mama, ata.

–          Pomanjševalnicam ali pa zmanjševanju pomena povedanemu: Torej, vas je bolel trebušček? Ja kako ste »bogi«.

–          Strokovnim izrazom pri pacientih laikih: večina ljudi ne pozna izrazov kot so vitalni znaki, hipertenzija, mikcija, defekacija, itd.

–          Uporabi komunikacijskih tehnik, ki nam najbolje ustrezajo, ne da bi pri tem preverili odziv pacienta na to: npr. P se dotikamo, ker mu želimo izkazati podporo in ne opazimo, da se temu izmika, ker mu je neprijetno ali ne želi, da se ga dotikamo.

–          Uporabi pasivne namesto aktivne strategije v pomembnih situacijah, ker to poveča možnost napak: npr. ne ponavljamo in ne preverjamo ali smo razumeli povedano, ne preverimo ali nas je P razumel

 

10. Neg. diagnoza – definicija po NANDI?

»Negovalne diagnoze so klinične presoje medicinske sestre o odgovoru posameznika, družine ali lokalne skupnosti na aktualne ali potencialne zdravstvene probleme oz. življenjske procese. Negovalne diagnoze so osnova za izbiro intervencij zdravstvene nege in za doseganje izidov zdravstvene nege, ki so v pristojnosti medicinske sestre (NANDA, 1990).«

 

11. Razlika med med. in neg. diagnozo?

Negovalna diagnoza je povezana z neodvisnim delovanjem medicinske sestre na področju zdravstvenega varstva, ki je edinstven za zdravstveno nego. V povezavi z medicinsko diagnozo so medicinske sestre obvezane k izpolnjevanju naročil zdravnika. Tako negovalna kot medicinska diagnoza sta postavljeni na osnovi podatkov. Negovalna diagnoza sloni na holističnih podatkih, medtem ko medicinska diagnoza sloni na podatkih, ki so značilni za nek organ ali bolezen. Medicinska diagnoza opisuje bolezen ali patologijo, negovalna diagnoza pa opisuje pacientov odgovor na zdravstveni problem.

 

12. Kolaborativni problem?

Kolaborativni problemi se razlikujejo od negovalnih diagnoz. Samostojno se odločamo tako pri kolaborativnih problemih kot pri negovalnih diagnozah. Razlika pri odločanju je v tem, da za negovalne diagnoze predpišemo intervencije za reševanje določenega negovalnega problema in smo odgovorni za doseganje cilja. Pri kolaborativnih problemih pa sodelujemo z drugimi strokovnjaki npr. z zdravnikom. Opazujemo pacientovo stanje in smo pozorni na pojav fizioloških zapletov. V primeru, da se le-ti pojavijo, jih rešujemo z intervencijami, ki jih je predpisal zdravnik in z intervencijami, ki jih predpišemo sami.

 

13. Vrste negovalnih diagnoz?

– aktualna negovalna diagnoza

– potencialna neg. diagnoza

– wellnes diagnoza

– sindromska diagnoza

– možna diagnoza

 

14. aktualna negovalna diagnoza

Aktualna negovalna diagnoza je pacientov viden zdravstveni problem. Aktualna negovalna diagnoza je sestavljena iz treh delov:

–          oznake negovalnega problema (opisuje zdravstveno stanje pacienta);

–          vzroka negovalnega problema (identificira fiziološke, psihološke, sociološke spiritualne dejavnike, ki so vzrok problema oziroma prispevajo k problemu);

–          znakov in simptomov negovalnega problema (subjektivni in objektivni podatki, ki kažejo na obstoj problema).

 

 

15. potencialna neg. diagnoza

Potencialna negovalna diagnoza je naša klinična presoja, da je pacient (družina, lokalna skupnost) bolj ogrožen za razvoj določenega problema kot drugi v enaki ali podobni situaciji. Potencialna negovalna diagnoza je sestavljena iz dveh delov:

–          oznake potencialnega negovalnega problema;

–          dejavniki tveganja.

 

16. wellnes diagnoza

»Wellness« negovalna diagnoza je naša klinična presoja o zdravem odgovoru posameznika, družine ali lokalne skupnosti, ki želi doseči višjo raven pozitivnega zdravja. »Wellness« negovalne diagnoze so sestavljene iz enega dela.

17. sindromska diagnoza

Sindromska negovalna diagnoza je skupina aktualnih ali potencialnih negovalnih diagnoz, ki se skoraj vedno pojavljajo skupaj zaradi določene situacije ali dogodka. Sindromske negovalne diagnoze so sestavljene iz enega dela.

18. možna diagnoza

Možna negovalna diagnoza ni vrsta negovalne diagnoze. Je le možnost, da izrazimo svoje mnenje, da obstajajo podatki, ki nakazujejo neko negovalno diagnozo, a so nezadostni za potrditev negovalne diagnoze. Z novimi podatki negovalno diagnozo potrdimo ali pa jo izključimo.

 

19. Koraki pri postavljanju negovalne diagnoze?

Da bomo postavili pravilno negovalno diagnozo, moramo biti sposobni narediti sledeče:

–          zbrati primerne in veljavne podatke;

–          analizirati in združevati podatke;

–          ločiti negovalne diagnoze od kolaborativnih problemov;

–          pravilno oblikovati negovalne diagnoze;

–          izbrati prednostne negovalne diagnoze.

 

20. Prednostna negovalna diagnoza

Ni možno hkrati in takoj zdraviti vseh negovalnih diagnoz in kolaborativnih problemov, ki jih ima posameznik, družina ali lokalna skupnost. Taki poskusi bi nas in pacienta privedli do frustracij. Ločevanje prednostnih negovalnih diagnoz od pomembnih je zato pametna rešitev.

Prednostne negovalne diagnoze ali kolaborativni problemi so tisti, ki bodo poslabšali zdravstveno stanje pacienta ali bodo negativno vplivali na funkcionalno stanje pacienta, če jih ne bomo reševali nemudoma.

Pomembne negovalne diagnoze ali kolaborativni problemi pa so tisti, katerih reševanje lahko brez večjih posledic preložimo na kasnejši čas.

 

21. Kako jih ugotovimo?

Pacient pride v bolnišnico z določenim namenom npr. zaradi operacije:

o   Katere so negovalne diagnoze ali kolaborativni problemi povezani z osnovnim zdravstvenim problemom oz. stanjem (npr. operacijo)?

o   Ali obstajajo dodatni kolaborativni problemi povezani s spremljajočimi boleznimi, ki potrebujejo spremljanje (npr. hipoglikemija)?

o   Ali obstajajo dodatne negovalne diagnoze, ki bodo negativno vplivale na pacienta ali bodo negativno vplivale na funkcionalno stanje pacienta, če jih ne bomo reševali nemudoma (npr. nevarnost obstipacije)?

o   Katere probleme pacient dojema kot prednostne?

 

22. Napake pri poimenovanju negovalnih diagnoz? (preberi v zapiskih str 32)

Proces postavljanja negovalne diagnoze je sestavljen iz štirih ključnih komponent:

o   zbiranja podatkov,

o   interpretacije podatkov,

o   združevanja podatkov,

o   poimenovanja problema.

Vsaka od navedenih komponent je lahko potencialni vir napake. Napake pri zbiranju podatkov:

o   Informacije, ki so zbrane v fazi ocenjevanja stanja pacienta, vplivajo na celoten diagnostičen proces. Če zanemarimo, spregledamo ali izpustimo podatke, lahko postavimo napačno negovalno diagnozo.

o   Če zberemo veliko količino podatkov na neorganiziran način, lahko preobremenimo kognitivne procese. Enak učinek imajo nepomembni, nebistveni podatki. Temeljitost je pomembna, a informacije morajo biti bistvene za področje zdravstvene nege.

Za vzdrževanje nizke stopnje napak pri zbiranju podatkov, je potrebno razmišljati o tem, kaj proces zbiranja podatkov zajema:

1. natančno zaznavanje,

2. organizirano zbiranje podatkov,

3. veščine in znanje za pogovor s pacientom in za pregled pacienta.

 

23. Koraki pri razvoju načrta ZN

  1. posvetimo se nujnim, prednostnim problemom
  2. postavimo cilje (izide)
  3. odločimo se, katere probleme moramo dokumentirati
  4. določimo individualne intervencije ZN
  5. prepričamo se, da je načrt pravilno dokumentiran

 

24. Delitev intervencij ZN

  • Direktne intervencije ZN
  • Indirektne intervencije ZN (ni neposredno pri pacientu, a je za pacienta)

 

25. Indirektne in direktne intervencije?

 

 

26. Prioritete pri oskrbi več pacientov?

Pri tem lahko uporabljate pristope, ki smo jih že omenili npr.

Hierarhična lestvica človekovih potreb po Maslowu:

  • Fiziološke potrebe
  • Potrebe po varnosti
  • Potrebe po pripadnosti
  • Potrebe po statusu in spoštovanju
  • Potrebe po samouresničevanju

 

Dodatne strategije, ki vam lahko pomagajo pri postavljanju prioritet, ko imate v oskrbi več pacientov:

  1. Naredite kratko vizito (sestrska vizita), tako na hitro dobite predstavo, kaj se s P dogaja. To vam bo pomagalo pri prepoznavanju problemov, kjer so potrebne takojšnje intervencije. Če opravite vizito pred predajo, je še bolje, ker boste lahko podatke povezali s pacienti.
  2. Takoj po predaji službe preverite kritične informacije, npr. IV infuzije, OP opremo, itd. Preverjanje informacij, ki ste jih dobili med predajo, prepreči napačno razumevanje predanega in vam omogoči, da razjasnite stvari, ko imate na voljo medicinska sestra, ki vam je predala P.
  3. Določite nujne probleme ( problemi, ki tisti hip ogrožajo pacienta, npr. bolečina za prsnico, iztaknjen infuzijski sistem) in primerno ukrepajte. Reševanje nujnih problemov ima prednost pred tem, da si vzamete čas za analiziranje problemov.
  4. Naredite seznam glavnih problemov pri vsakem pacientu v povezavi s pričakovanimi izidi za tisti dan:
    • Katere probleme je potrebno rešiti danes in kaj se lahko zgodi, če  prestavim reševanje na kasnejši čas?
    • Katere probleme je potrebno spremljati, nadzirati danes in kaj se lahko zgodi, če jih ne spremljam, nadziram?
    • Če želim doseči  splošne izide (odpustne), kateri so ključni problemi ali tisti, ki jih moram rešiti danes?
    • Katere pacientove probleme lahko danes realno razrešim?

V edem dnevu lahko narediš določene stvari, ne vsega. Tudi zato je potrebno postaviti prioritete.

 

Pravilo: Pri postavljanju prioritet sodelujemo s pacientom. Tudi pacient naj pove svoje dnevne prioritete. S tem ne ugotovimo, kaj je pacientu pomembno in ne delamo na nekih predpostavkah. Lahko ugotovite, da imajo pacienti nerealistična pričakovanja in lahko to razrešite.

 

  1. Ugotovite, katere intervencije moramo opraviti, da preprečimo, rešimo ali obravnavamo probleme s seznama. Če je možno, te intervencije opravljamo sočasno z drugimi rutinskimi intervencijami npr. pri umivanju, hranjenju.
  2. Odločite se, katere stvari lahko pacienti ali njihovi bližnji opravijo sami, kaj lahko delegirate drugim in kaj morate opraviti sami. Spodbujanje pacientov k neodvisnosti jim omogoča, da imajo nadzor nad lastno oskrbo. Velikokrat namreč ne vedo kaj se od njih pričakuje, kaj lahko naredijo sami, zato potem tega ne naredijo. Primerna uporaba manj kvalificirane delovne sile pa vam pomaga, da imate več časa za izpolnjevanje nalog, ki zahtevajo vaš nivo znanja.
  3. Naredite si lasten načrt, katere stvari morate danes opraviti. Pri tem upoštevajte dnevno rutino (čas obrokov npr.). Imeli boste manj motečih dejavnikov. Ne zanašajte se na spomin. Načeloma dnevna rutina oddelka nebi smela diktirati vaše aktivnosti, a je pomembno da jo upoštevate svojem načrtovanju dela. Zelo zoprno je za pacienta in MS, če npr. pride obrok hrane med kopanjem pacienta, ali mora pacient na kakšno preiskavo, itd.

 

 

27. Vrednotenje?

28. Faze vrednotenja

29. Kaj vrednotimo?

  • Mora biti kritično
  • Povezano je z drugimi fazami PZN
  • Vrednotenje individualnega načrta ZN
  • Ugotavljanje, ali so bili zastavljeni izidi doseženi (v celoti, delno, sploh ne)
  • Prepoznavanje dejavnikov, ki so vplivali na izide (ali so bili izidi realistični, intervencije izvedene kot je bilo načrtovano, zapleti zgodaj odkriti, narejene potrebne spremembe, kaj je oviralo ali pospeševalo napredovanje, ali moramo pregledati literaturo)
  • Odločanje o tem ali lahko zaključimo obravnavo pacienta (končno vrednotenje):

–          Nadaljujemo z načrtom (če niso bili izidi doseženi in nismo odkrili dejavnikov, ki zavirajo ali pospešujejo ZN – potrebujemo več časa).

–          Spremenimo načrt (če nismo dosegli pričakovane izide, so se pojavili novi problemi, dejavniki tveganja, ki jih moramo nemudoma reševati).

–          Zaključimo in P gre domov.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja