TEMPERATURA
Pri odraslem človeku je normalna vrednost 36˚ C do 37,2˚ C.
Merimo jo:
• AKSILARNO (v pazduhi); 10 min
• REKTALNO (v debelem črevesu); 3 – 4 min
• ORALNO (skozi usta); 3 – 5 min
• INGVINALNO (v dimljah)
• V UŠESU; 1 min
Merimo standardno od 6 do 7 ure zjutraj oz. 15 – 16 ure popoldan. Ob sprejemu, pred operacijo, po operaciji. Termometer – maksimalni z živim srebrom, digitalni termometer.
VROČINA poteka v treh stadijih:
– 1. stadij – naraščanje temperature, ki jo spremlja mrzlica (stadij incrementi)
– 2. stadij – bolnik ima vročino
– 3. stadij – temperatur pada (imenujemo ga stadij decrementi); temp. lahko pada litično – počasi ali kritično – hitro
Odstopanja od normalne temperature:
– HIPOTERMIJA – znižana temperatura, pomeni vrednost stalno pod 36˚C. Pojavlja se v dobi rekonvalescence (okrevanja), izgubi krvi, kolapsu, zmanjšani funkciji organov.
– HIPERTEMIJA – zvišana temperatura. Spremljajoči znaki so utrujenost, glavoboli, pomanjkanje apetita, bolečine v sklepih, tahikardija, tahipneja… bolnik lahko dobi: izpuščaje, bruha, vročinski delirij, halucinacije itd.
Delimo jo na:
– subfebrilno od 37,1 do 37,8
– zmerno od 37,9 do 38,4
– visoko od 38,5 do 40
– zelo visoko od 40,1 do 40,9
– smrtno nevarna od 41 do 43
Vzrok:
– bakterialno
– centralno
– aseptično
– temperatura zaradi žeje
– tuje beljakovine
2. DIHANJE (RESPIRACIJA) je izmenjava plinov v pljučih.
Delimo ga na:
– notranje ali tkivno dihanje (izmenjava 02 in CO2 v tkivih)
– zunanje (sprejem 02 iz okolja in oddajanje CO2 v okolje)
Normalno dihanje ali EVPNEJA uravnava center za dihanje. Ritem je enakomeren, izdih traja nekoliko dlje kot vdih, vmes je apnoična pavza (odmor). Zdravo dihanje je neopazno, prsni koš se le malenkostno dviguje in pada.
Frekvenca dihanja je merjena na minuto in znaša:
– 40 do 44 vdihov ali izpihov pri novorojenčku
– 25 do 30 pri malem otroku
– 16 do 18 pri odraslem človeku
Patološka odstopanja od normalnega dihanja so:
– TAHIPNEJA – je pospešeno dihanje, ko telo nadomešča in vzdržuje oskrbo telesa s kisikom pri:
• obolenje pljuč
• hipertermija – povečana potreba po 02
• anemija – pomanjkanje 02 v celicah ali eritrocitov
– BRADIPNEJA – je upočasnjeno dihanje, navadno je povzročeno centralno (obolenje možganov, zastrupitve, komatozna stanja, delovanje uspaval),
– DISPNEJA – je oteženo dihanje (dihalna stiska). Poznamo:
• inspiratorna dispneja – otežen vdih zaradi tujka
• ekspiratorna dispneja – otežen izdih – astma…
– APNEJA – prenehanje dihanja, ki nastane zaradi ohromitve centra za dihanje (poškodba možganskega debla ali pri hipokapniji (pomanjkanje HC02 kisline v krvi).
Kvalitativne oblike dihanja:
– GLOBOKO dihanje, ki je povezano z bradipnejo,
– KUSSMAULOVO dihanje je globoko, počasno, enakomerno. Nastopi pri acidozi (diabetična koma, nezavest, uremična koma),
– HIPERVENTILACIJA – je prekomerno, stopnjevano dihanje. Bolnik zaradi tega izdiha več CO2 , pride do alkaloze,
– HIPOVENTILACIJA – površinsko ali varovalno dihanje, bolnik navadno zaradi polomljenih reber, pri poškodbah jeter ali po operaciji v abdomnu diha previdno, da ga manj boli,
– PISKAJOČE dihanje ali (STRIDOR) nastane zaradi zožitve (STENOZE) dihalnih poti in je tipično pri pseudokarpu (podobno kot pri davici),
– CHEYNE –STOKESOVO dihanje se kaže kot kratko, plitvo, pogosto sopihajoče dihanje, ki postaja vedno globlje, nato ponovno plitvo… Nastane pri težjih obolenjih srca, možganov ter pogosto pred smrtjo.
Kašelj– zaščitni, obrambni refleks pred tujki, dražečimi snovmi, sluzjo…
Po vzroku ločimo:
– spremljajoči kašelj
– dražeči kašelj
– kašelj zaradi psihičnih stresov
Izmeček, izpljunek je izloček – (SEKRET) , bronhialne sluznice, ki nastaja zaradi povečanega izločanja sluzi.
Spremembe dihanja se kažejo v:
– spremenjeni barvi kože
– spremembi pulza in krvnega tlaka
– sprememba splošnega počutja
3. PULZ – bilo, pulsus je sunek pulznega vala v žilah arterijah, zato arteralni pulz. Srce v presledkih s krčenjem iztiska kri v aorto in glavne arterije. Stena arterije se razširi in hitro skrči in nato naslednji del stene ponovno razširi in nato skrči, na tak način potiska kri proti periferiji.
Pulz lahko merimo z blazinicami prstov povsod kjer poteka arterija – žila utripalnica:
– vratna arterija
– zapestna arterija
– arterija na notranji strani nadlakti
– senčnična arterija
– stegenska
– podkolenska
– arterija na hrbtišču stopala
Štetje udarcev – pol minute X 2, praviloma naj bi šteli 1 minuto.
Aritmija – neenakomernost pulza
Normalne vrednosti:
– novorojenčki 140/min
– otroci:
• 2 leti – 120/min
• 4 leta – 100/min
• 10 let – 90/min
– odrasli 60 – 80/min
Odstopanja:
– TAHIKARDIJA – je pospešen pulz nad 100/min (vzroki: razburjenje, srčni insuficienci, napor, šok, visoka temperatura itd.),
– BRADIKARDIJA – upočasnjen pulz pod 60/min (spanje, draženje vagusa, srčna obolenja, pri treniranih športnikih).
[wp_ad_camp_1]
4. KRVNI TLAK – s kontrakcijo levega srčnega prekata potisne srce kri v aorto. Tako nastane SISTOLIČNI krvni tlak – najvišji arteralni tlak, ki poganja krvni tok naprej, ko se stene arterij skrčijo nastane DIASTOLIČNI krvni tlak – najnižji merljivi arteralni tlak.
Krvni tlak zaznavamo v tonih izražamo ga v torih. Tor oz kPa (1 tor = 0,133 kPa; 1 kPa = 7,5 tora). V jeziku zdravstvene stroke rečemo toru mm HG.
Načini merjenja krvnega tlaka:
– avskultacijska metoda (manšeta in stetoskop),
– palpacijska metoda (tipanje pulza na radialni arteriji in napihnjena manšeta).
Aparati za merjenje krvnega tlaka: avtomatični monitorji, manometri, elektronski merilci, RR – živosrebrni sfigmomanometer itd.
Normalne vrednosti:
– dojenčki 75/50 mm Hg
– šolski otroci 95/60 mm Hg
– odrasli 110/90 mm Hg
Odstopanja:
– HIPERTONIJA (hipertenzija) – vrednost, ki presega 140/90 mm Hg; je zvišan krvni tlak pri arteriosklerozi, debelosti, ledvičnih obolenjih. Ločimo:
• esencialno hipertonijo – brez znanega vzroka,
• sekundarno hipertonijo – endokrine motnje.
– HIPOTONIJA (hipotenzija) – vrednost pod 100/60 mm Hg; je znižan krvni tlak, pade pri motnjah v delovanju srca in krvnega obtoka, šoku, izgubi krvi.
Kako vpliva telesna temperatura na pulz?
Za vsako ˚C se pulz poveča za 8 – 10 udarcev na minuto.
5. OVITKI in OBKLADKI
Vrste ovitkov in obkladkov:
– mrzli ovitki in obkladki s hladnim delovanjem (za enkratno draženje z mrazom – lajšanje bolečin, spodbujanje spanja)
– mrzli ovitki z daljšim delovanjem (lajšanje bolečin, sprostitev mišic, zmanjšanje oteklin, vnetje ven, znižanje temperature)
– ovitek celega telesa (uporabljamo za znižanje visoke telesne temperature, po zdravnikovem naročilu, 30 min pred hlajenjem dobi bolnik antipuretik)
– zelo mrzli ovitki in obkladki (led ovit v tkanino, žele vrečke, ovitki z ledeno vodo, križni ovitki, ovitki meč, mrzli ovitki z dodatki – arnika, limona, zelje, skuta itd.)
Skupna pravila za vse vrste obkladkov in ovitkov:
– začetek in konec postopka zabeležimo v negovalno dokumentacijo
– rizični bolniki, ki imajo motno zavesti, gibanja, motnje v občutenju, zahtevajo intenzivno opazovanje in individualno prilagoditev
– ničesar ne delamo po shemi, saj rizični bolniki različno reagirajo na mraz in toploto. Vedno upoštevamo njihove občutke, ali jim je ugodno ali ne.
Pri ovitkih in obkladkih smo pozorni, upoštevamo:
– natančno upoštevamo rok trajanja, opazujemo delovanje
– pripomočke (ledene vrečke) pred uporabo vedno zavijemo v zaščito iz blaga, da preprečimo poškodbe zaradi mraza
– ledeno vrečko ali kak drug pripomoček zamenjamo takoj, ko začne pojemati oddajanje mraza
– ravnamo pazljivo – konice nohtov lahko poškodujejo vrečko
Načini ogrevanja bolnika:
– termoforji (gumijasti) , napolnimo jih do polovice, iztisnemo odvečni zrak, voda je ogreta na 70˚ C, dobro zapremo, ga damo v zaščitno vrečko in zamašek obrnemo stran od telesa.
– termopak – industrijsko pripravljena vrečica, ki jo segrejemo v vroči vodi
– grelne blazine in grelne odeje
– grelni loki – za pospešitev resorpcije izlivov in pri vnetjih
– grelne žarnice (300 do 1000 W) uporabljamo za toplotno sevanje pri novorojenčkih, običajno doziranje je 20 min na oddaljenosti 2o cm.
Pri pripomočkih, ki oddajajo toploto upoštevamo naslednje:
– upoštevamo čas uporabe,
– elek. naprav ne uporabljamo v kopalnici (stik z vodo – takojšnja smrt),
– pri aparatih, ki sevajo toploto sta pomembna natančno doziranje toplote in kontrola uporabe,
– topla telesa nikoli ne smejo priti v stik s kožo.
6. MOTNJE ZAVESTI
Motnje zavesti – sem štejejo vsa odstopanja od normalnega stanja zavesti. To so stanja pri katerih se zavest spreminja kvantitativno (somnolenca, sopor, koma) in kvalitativno (zmedenost, delirij).
Kvalitativne motnje:
– ZMEDENOST – bolnik je besedno, okoljsko in časovno neorientiran, vendar se na trenutke vsega zaveda,
– DELIRIJ (BLODNJAVOST) – zmeden, evforičen, prestrašen, nemiren bolnik. Najbolj znan je alkoholni delirij.
Kvantitativne motnje:
– SOMNOLENCA (DREMAVICA) – bolnik je zaspan, vendar ga lahko z zunanjimi dražljaji, tresenjem vsak čas zbudimo
– SOPOR (POLNEZAVEST) – bolnik spi, z grobimi zunanjimi dražljaji ga zbudimo
– KOMA (NEZAVEST) – bolnik se ne odziva na zunanje dražljaje , podzavestne reflekse pa lahko izzovemo.
Ostale motnje zavesti so :
– motnje senzibilnosti
– motnje motorike
– motnje koordinacije
– govorne motnje
7. PREHRANJEVANJE
Faktorji, ki vplivajo na prehranjevanje so:
– fiziološki
– psihični
– socialno – kulturni
– faktorji okolja
Načini dostave hrane:
– termo posode
– termo vozički
– tablet sistem
Pojmi:
– LAKOTA – fiziološka potreba po hrani
– APETIT – čustvena nagnjenost k hrani. Vročičen bolnik lahko odklanja kalorično in težko prebavljivo hrano. Telo bolnika pozna svoje potrebe.
– ŽEJA – uravnava potrebo po tekočini, tako da človek pije. Potreba po vodi v organizmu je odvisna od zunanje temperature. Posledica žeje je dehidracija. Znaki so:
• izguba turgorja
• sluznica je suha in razpokana
• usta so na pol odprta
• suhe ustnice in jezik
• apatija
• zamegljena zavest
Opazovanje in beleženje telesne teže :
je rutinski postopek. Tehtnica mora biti primerna bolnikovemu stanju. Smiselno je, da se bolnika tehta vedno ob istem času ter na isti tehtnici pod standardnimi pogoji. Večje nihanje telesne teže takoj sporočimo zdravniku. Tehtamo ob sprejemu v bolnico, pri motnjah prehrane, pred operacijo, na sistematskih pregledih itd.
Načini hranjenja:
– per os – skozi usta
– enteralno – hranjenje po sondi (nasogastrična, gastrostoma, jejunostoma)
Hranjenje po sondi se uvede, ko bolnik ne more jesti oz. kadar je moteno požiranje in zvečanje zaradi bolezni, pri motnjah zavesti, kadar ne sme jesti po operacijah v požiralniku ali ustni votlini, ter pri psihičnih motnjah. Kadar obstaja potreba po daljšem hranjenju, da ohranimo zmožnost organizma ter preprečujemo atrofijo črevesne sluznice.
– parenteralno – infuzija
Takšno hranjenje uvedemo takrat, ko vnašamo vodo ali hranilne snovi raztopljene v vodi direktno v žilo – veno.
Motnje požiranja – znaki:
– močno slinjenje
– hrana, ki zastaja v ustih ali izteka iz njih
– posebni zvoki pri požiranju
– kašelj
– dušenje
Nezavestnim bolnikom ničesar ne dajemo per os, ne hrane, ne tekočine!!!
Zapleti pri nasogastrični sondi:
– problemi s prebavo
– zamašitev sonde
– izsušitev sluznice nosu in žrela
– nastanek preležanine na nosni sluznici
– infekcija
– aspiracija hrane oz. želodčne kisline
Kontrola lege nasogastrične sonde:
Inspekcija (ogledovanje), aspiracija (vsrkavanje), avskultacija (prisluškovanje).
Sondo pritrdimo, fiksiramo – mesto pritrjevanja razmastimo z alkoholom, da sonda ne drsi.
8. Bilanca tekočine
Bilanca tekočine je razmerje med sprejeto in oddano tekočino. Posledica premajhnega vnosa tekočine v telo je dehidracija. Prevelike količine tekočine za človeka niso škodljive. Pojavlja se le pogostejše uriniranje. Telo uravnava količino in izmeno vode z ustrezno izbiro prehrane.
9. MIKCIJA – URINIRANJE in DEFEKACIJA – BLATENJE
SEČ PRI ZDRAVEM ČLOVEKU:
Bledorumen, bister. Normalna specifična teža je 1001 – 1020. Normalna izločena tekočina v enem dnevu je 1000 – 2000 ml v enem dnevu. Vonj svežega seča je neznaten in je odvisen od primesi (soli, vitamini, minerali, sluz, barvila, epitelne celice). Normalen pH je 6.
Laboratorijski izvid nativnega seča:
– proteini – neg.
– glukoza – neg.
– bilirubin – neg.
– urobilirogenn – neg.
– sediment do 2 eritrocita. Od 0 do 5 levkocitov, posamezne epitelne celice.
Motnje mikcije:
– DISURIJA – boleče uriniranje po kapljicah
– POLAKSIURIJA – pogosto, boleče uriniranje v majhnih količinah
– NIKTURIJA – izločanje večjih količin seča ponoči zaradi povečanega izločanja
– ENURESIS NOCTURNA – nočno močenje postelje
– POLIURIJA – patološko povečanje 24 – urnega seča nad 2000 ml (sladkorna bolezen).
– OLIGURIJA – zmanjšanje dnevne količine seča na 100 do 400 ml (bruhanje, dehidracija)
– ANURIJA – zaradi motnje ledvice ni produkcije seča
– RETENCIJA URINA – zastoj seča v mehurju
– RESIDUALNI SEČ – (ostanek seča) je seč, ki ostane po spontani mikciji v mehurju in ga lahko odvzamemo s katetrom.
– INKONTINENCA SEČA – je nehotno, oziroma nekontrolirano uhajanje seča iz sečnice.
ODVZEM SEČA ZA RUTINSKE IN MIKROBIOLOŠKE PREISKAVE (Sanford, Urikukt)
10. DEFEKACIJA – IZLOČANJE BLATA.
Pri odraslem človeku je dnevna količina izločenega blata 250 gr.
Človek normalno izloča 1X do 2X na dan. Za normalno imamo tudi redkejše blato, če je to stalna navada. Barva blata je temnorjava, lahko se spreminja tudi glede na vnos nekaterih živil, zdravil, pijače.
KONSISTENCA – blato je mehko, vendar toliko čvrsto, da na prostem obdrži cilindrično obliko. Vonj je tipično fekulenten.
DIAREJA – driska, je odvajanje tekočega blata (zastrupitve, psihično – stres, vnetna obolenja črevesja, premalo prežvečena hrana, malabsorbcija, pomanjkanje sokov trebušne slinavke).
TENEZEM – pomeni trajajoče siljenje na blato z minimalnim odvajanjem blata ali celo brez defekacije (vnetje danke, griža).
INKONTINENCA BLATA – nezmožnost zadrževanja blata zaradi odpovedi mišice zapiralke zadnjične odprtine (razne ohromitve, nespodobnost kontrole sfinktra, tumorji v anusu).
ODSTOPANJA OD NORMALE:
– zelo majhne količine blata – dojenčki
– zelo velike količine blata – celiakija, motnje trebušne slinavke
– suho, trdo, bobkasto blato – zaprtje, krč debelega črevesja
– kašasto – driske
– mastno – glinasto, mazavo, svetleče, močno zaudarjaa
– aholično – vnetje jeter
– penasto svetlo blato- vrenje, prebava OH
– melena ali črno blato – krvavitve iz zgornjega dela prebavnega trakta
ZAPRTJE – (obstipacija) o njej govorimo, ko bolnik iztreblja redkeje kot na dva dni, ali je količina nezadostna.
Vzroki obstipacije:
– motnje v presnovi, nepravilna prehrana
– premalo gibanja in ohlapnost mišic
– psihični vzroki (depresija)
– nevrološke motnje (multipla skleroza)
Pri bolniku med hospitalizacijo je možen vzrok obstipacije:
– sobno stranišče ali nujnost uporabe posteljne posode.
Prehrana:
– za obroke si vzamemo čas, jemo redno, dobro prežvečimo,
– ob vsakem obroku nekaj popijemo (mineralna voda, čaj).
Gibanje:
– telesna aktivnost, ki vzpodbuja črevesno peristaltiko, primerna je dnevna, jutranja telovadba.
ČISTILNA KLIZMA
Namen:
– odstranitev fekalne mase pri obstipaciji,
– priprava na preiskave (endoskopija),
– pri zastrupitvah
– pred porodom
– pri vnetjih črevesja
– pred operacijo na črevesju
Na telo deluje klizma na naslednje načine:
– MEHANIČNO DELOVANJE:
• uvedena črevesna cevka že sama izzove draženje
– KEMIČNO DELOVANJE:
• draženje nastopi zaradi ozmotskega delovanja.. ozmotski tlak vleče vodo in tako draži črevesno sluznico.
– TOPLOTNO DELOVANJE:
• toplota in tekočina povzročata večjo moč draženja. Priporoča se temperatura tekočine odd 37 do 40˚ C.
procto-clyss – pripravljen klistir, mikroklist – aplikator z glicerinsko osnovo
Sredstva za čistilno klizmo:
– navadna prekuhana voda brez dodatkov
– kamilični čaj
– hipertoničen natrijev klorid
– oljni ekstrakti
– izotoničen NaCl
– 2% glicerin
Odvzem blata za mikrobiološke preiskave imenujemo KOPROKULTURA.
11. BRUHANJE
Bruhanje (emesis, vomitus) je obrambni refleks. Vzroki:
– hrana , ki je ne prenašamo
– motnje v želodcu
– povečan pritisk v želodcu zaradi prepolnega želodca
– tumorji, poškodbe glave
– nosečnost
– psihogeno bruhanje
Pri bruhanju opazujemo:
– čas : na tešče, po obroku, med nosečnostjo, pogostost
– količino: velike količine izbruhane mase merimo, manjše zabeležimo
– vonj: običajno ima kiselkast vonj
– primesi: sluz, želodčni sok pomešan z žolčem
– neprebavljena hrana
– krvavitev: v požiralniku – sveža kri, iz želodca – temna kri
– miserere – bruhanje črevesne vsebine
Pomoč pri bruhanju:
– bolnika pomirjamo
– namestimo ga v primeren položaj
– pridržimo mu ledvičko
– poskrbimo za ustno nego po bruhanju
Uravnavanje tekočine v telesu:
Izgubljeno tekočino nadomeščamo z intarvenozno infuzijo ali tekočino zaužito per os
Cilj infuzijske terapije je:
– uravnavanje hemostatskega ravnovesja
– nadomeščanje tekočine in elektrolitov
– pokrivanje kaloričnih potreb
– transport zdravilnih substanc
– zdravilni učinek
12. RAZJEDE ZARADI PRITISKA – PRELEŽANINE (DEKUBITUS)
Je okvara tkiva v različnem obsegu. Lahko je le rahlo odrgnjena koža ali globoka kožna okvara.
Nastane zaradi:
– dlje časa trajajočega pritiska
– delovanje strižne sile – sila drsenja
– rizični faktorji (bolj občutljiva skupina ljudi)
Rizični faktorji:
– bolniki z zmanjšanim gibanjem
– bolniki v splošno slabi fizični kondiciji
– bolniki z motnjami prekrvavitve
– bolniki z presnovnimi motnjami
– bolniki z vročino
– bolniki z inkontinenco
– bolniki s preveliko ali premajhno telesno težo
Razvoj preležanine (stadiji):
– 1. stopnja: rdečina , ki zbledi. Pritisk s prstom na rdečino, koža pobledi,
– 2. stopnja: rdečina, ki ne zbledi. Rdečina ostane, naredi se mehur,
– 3. stopnja: dermalna rana. Razjeda napreduje v usnjico do meje s podkožnim tkivom,
– 4. stopnja: razjeda sega globoko (podkožje, mišica, širi se v širino).
– 5. Stopnja: nekrozna rana (mišica propada do kosti in sklepov)
Načrtovanje ZN:
– obračanje vsake 2 ure, gibanje v postelji, zračna blazina
– čim prejšnje vstajanje
– izbira obveze, ki nudi fiziološke pogoje za tvorbo granulacijskega tkiva
– odstranitev nekroze s kirurškim postopkom
– pospeševanje krvnega obtoka
– izključevanje rizičnih faktorjev
– odstranjevanje pritiska
Najpogostejša mesta nastanka dekubitusa:
– trtica
– lopatica
– sednica
– peta
– komolec
– stegno
– vretenca
Pripomočki za preprečevanje:
– zračna blazina, postelja z zračnim delovanjem
– ovčje krzno
– gumijasti obroč
– vodna postelja
Posledice predolgega ležanja so:
– DEKUBITUS,
– KONTRAKTURE sklepov – je gibalna omejitev sklepov, nastane zaradi skrajšanja mišic, vezi in zmanjšanja sklepnih ovojnic.
Poznamo:
• nevrogene kontrakture (centralne in periferne ohromitve),
• kontrakture zaradi bolečin, zaradi pomanjkanja gibanja pri poškodbah in obolenjih v predelu sklepov,
• psihogene kontrakture, pri manjših poškodbah, kadar so prizadete nevrotične osebe,
• kontrakture zaradi slabe nege, kot posledica nepravilnega položaja.
K nastanki so nagnjeni bolniki z:
– vnetnimi sklepi
– degenerativnimi obolenji
– ohromitvami
– poškodbami
– opeklinami v bližini sklepov
– dolgotrajnim mirovanjem
– TROMBOZA – tvorba strdkov na žilni steni, najpogosteje se pojavi v venah nog in medenice.
Na nastanek tromboze vpliva:
• upočasnjen krvni obtok (zaradi daljšega ležanja, negibnosti, krčnih žil, popuščanja potisne sile srca),
• spremembe žilne stene (zaradi vnetij, sklerotičnih zožitev, okvar po poškodbah ali operacijah),
• motnje strjevanja krvi
Zgodnji znaki tromboze so:
• bolečine vzdolž vene ali bolečine na podplatih
• lokalna vročina, kasneje rdečina in oteklina prizadete ekstremitete
• dvig telesne temperature in pulza – znaki vnetja
Preprečevanje:
– pravilen položaj bolnika
– zgodnje vstajanje bolnika
– razgibavanje v postelji (pasivno, aktivno)
– kompresija ven (povijanje nog)
PREPREČEVANJE ZASTOJNE PLJUČNICE
Zastojna (hipostatična) pljučnica je zaplet na dihalih, ki nastane zaradi neaktivnosti bolnika. Dihanje je plitvo, površno in predvsem spodnji deli pljuč niso predihani. Nastane vnetje, ki je lahko nevarno predvsem za starejše slabotne ljudi.
Preprečevanje:
– dihalne vaje
– aktivno in pasivno razgibavanje v postelji
– obračanje bolnika
– dobra hidracija bolnika
– izkašljevanje bolnika
– primerna mikroklima v prostoru
13. ZDRAVILA
Načini dajanja zdravil:
– per os – skozi usta
– pod jezik – siblingualno
– v danko – per rektum
– z vdihavanjem – per inhaloationem
– na kožo
– na dostopne sluznice
– z vbrizgavanjem
TZN upoštevamo pravilo petih P:
– pravo zdravilo (preverimo 3X)
– pravemu bolniku
– pravi čas
– na pravi način
– pravilno dozo
FARMAKOPEJA – lekarniška knjiga, kjer so napisana imena zdravil v slovenščini in latinici
DOZA – je količina zdravila, ki jo prejme bolnik po zdravnikovem naročilu (lahko je terapevtska, maksimalna, minimalna). Poznamo še toksično – zastrupljajočo in letalno – smrtno dozo zdravil.
VRSTE ZDRAVIL:
– ANALGETIK – proti bolečinam
– SEDATIV – za pomirjanje
– HIPNOTIK – za uspavanje
– KARDIOTONIK – za jačanje srčne mišice
– ANTIPIRETIK – za znižanje telesne temperature
– ANTITUSIK – proti kašljanju
– EKSPEKTORANS – za izkašljevanje
– NARKOTIK – proti močnim bolečinam in za omamo
– ANESTETIK – za omrtvičenje
– DIURETIK – odvajanje tekočine
– ANTIBIOTIK – proti vnetjem
– SPAZMOLITIK – proti krčem
Oblike zdravil:
– tablete – čvrste
– dražeje – obdane z čokoladno in sladkorno plastjo
– kapsule – želatinast ovoj
– lingvaleta – majhna tableta – damo pod jezik
– šumeče tablete
– praški
– sirupi
– mikstura ali mešanica (zdravilo + voda)
– kreme
– mazila
– orbiblete – ližemo
– vaginalete – za vaginalno aplikacijo
– svečke – rektalno
– kapljice
– čaji
– zdravilne raztopine (emulzije) (pripravki zdravil – ena ali več zdravilnih substannc, v topilu)
– infuzije – v žilo
– inhalacije
– obliži – protibolečinski, lepimo na dele teles
DIUREZA – je izločen seč. Normalne vrednosti:
14. ZDRAVSTVENA NEGA NA DAN OPERACIJE
NAVODILA BOLNIKU:
– opustiti kajenje
– bolnik naj ostane tešč
– mirno in temeljito mora opraviti jutranjo nego
– odstraniti mora ličila, lak na nohtih,
– odstraniti mora nakit, protezo
– obleče naj svežo srajco ali pižamo
– shrani vrednostne predmete in denar
– izprazni mehur in črevo
NAVODILA NEGOVALNEMU OSEBJU:
– individualni pristop
– kontrola krvnega tlaka, pulza, temperature in počutja
– priprava celotne dokumentacije
– aplikacija premedikacije; 30 – 40 min pred operacijo
– transport bolnika v operacijsko sobo
– predaja bolnika anestezijski sestri
– priprava postelje za operiranega bolnika
– ležišče je ravno, brez blazine
– pripravimo stojalo za infuzijo, držalo za urinsko vrečko, drenažno steklenico
ZAPLETI IN TEŽAVE PO OPREATIVNM POSEGU:
– bolečine
– hipostatska pljučnica (preprečujemo z: dihalne vaje, ciljno izkašljevanje, inhalacije, toaleta traheje, lajšanje bolečin, obračanje bolnika, primerna mikroklima, optimalna hidracija bolnika)
– motnje delovanje srca
– motnje v delovanju krvnega obtoka (zunanje krvavitve, notranje krvavitve)
– zapleti v ožilju (debeli ljudje, ateroskleroza, krčne žile); preprečujemo z: gibanje, dihalne vaje, nošenje elastičnih nogavic, zgodnje vstajanje, medikamentozna terapija (antikoagulantna sredstva, heparinski preparati), infuzija, ki zagotavlja normalen volumen krvi
– abdominalni zapleti (bruhanje, kolcanje, diareja, polenitev črevesja, naueza)
– zapleti v sečilih (atonija mehurja, anurija, retencija)
– razjeda zaradi pritiska
– lokalni zapleti (sekundarno celjenje ran)
Pri opazovanje funkcije seča mora bolnik urinirati najmanj 8 ur po operaciji.
Temperatura višja od 37, 8 ˚ C pomeni infekcijo.
RANE:
– ASEPTIČNA – ČISTA RANA
– SEPTIČNA – OKUŽENA RANA
Za prevezo veljajo tri točke:
– zmočiti – očistiti
– pokriti z zdravilnim zložencem
– preko zdravilnega zloženca položiti še enega ali dva suha zloženca
Načela pri prevezi rane:
– čiste in suhe rane ne prevezujemo
– aseptične (čiste) rane očistimo ostankov krvi, in sicer tako, da dobro namočen tampon uporabimo le za EN POTEGLJAJ, za čiščenje pa potrebujemo tri tampone
– secernirajoče rane (septične, nečiste, izcedki) čistimo po določenem postopku
• z dobro navlaženim tamponom brišemo z enim potegljajem isto mesto tako dolgo, dokler ni rana čista (število tamponov ni vnaprej znano)
• čistimo in razkužimo od zunaj navznoter
• pri delu vedno uporabljamo rokavice (menjamo jih po potrebi)
– upoštevamo zaporedje prevezovanja na oddelku
• najprej prevežemo aseptične rane
• nato prevežemo še septične rane
– rano okuženo z pseudomonasom, prevežemo šele, ko smo opravili vse ostale preveze, uporabljene predmete pa razkužimo posebej (razkužilo menjamo dvakrat).
15. STAROSTNIK
Telesne spremembe:
– zmanjševanje telesne višine
– prerazporejanje maščobnega tkiva
– tanjšanje kože
– posivelost
– prizadetost čutil
– izpadanje zob
– okornost
Psihične spremembe:
– prizadete so duševne sposobnosti (sposobnost kombinacij, orientacija v novih situacijah, hitrost mišljenja in predstave v prostoru).
– dve skupine obolenj:
• organska obolenja možganov (pozabljivost, zmedenost, večja odvisnost)
• funkcionalne psihične težave (nevroze, psihoze, depresije)
Demenca je starostno pogojeno slabljenje možganov (motnje spomina, izguba intelektualnih sposobnosti, sposobnost presojanja, afazija (izguba sposobnosti govora), agnozija (nesposobnost zaznavanja zunanjih dražljajev) najpogostejša oblika demence je Alzheimerjeva bolezen (posledica atrofije skorje velikih možganov), ki v 5 – 10 letih privede do motnje govora, motenj gibanja in požiranja.
Gerontologija je veda, ki raziskuje starostne pojave in se ukvarja s problemi starejših ljudi. Deli se na:
– medicinsko
– socialno
– eksperimentalno
Geriatrija pa se ukvarja z diagnostiko in zdravljenjem bolezni pri starih ljudeh.
Ekološka gerontologija – bivalno okolje.
16. SMRT IN UMIRANJE
UMIRANJE je potek, ki vodi do biloške smrti. Prične se z izpadom osnovnih življenjskih funkcij (centralni živčni sistem, srce, pljuča) in konča z odmrtjem celic.
Ločimo več vrst smrti:
– biološka smrt je avtolitičen proces v vseh tkivih in organih telesa. Znaki (mrliška okorelost, mrliško ohlajanje, mrliške pege, avtoliza – razpadanje tkiv)
– klinična je prenehanje dihanja in popoln zastoj obtoka z nepopravljivo okvarjeno aktivnostjo možganov.
– centralna je posledica nekroze možganskega, vendar ne možganskega debla
– možganska je cerebralna smrt in nekroza cerebeluma (malih možganov), srednjih možganov in podaljšane hrbtenjače, ki sledi srčnemu zastoju
– socialna je stanje vegetiranja, ker gre za nepopravljive možganske okvare, nezavesten bolnik ne odgovarja na bolečinske dražljaje, lahko spontano diha, obstaja pa minimalna EEG dejavnost tre refleks.
SMRT je zadnja faza zrelosti. V procesu umiranja ločimo 5 faz (Elizabeth Kübler – Ross):
– 1 faza – nepriznavanje resnice
– 2 faza – jeza, upor, agresija
– 3 faza – pogajanje z usodo
– 4 faza – depresija z globokim žalovanjem
– 5 faza – razumevanje in sprejemanje neozdravitve, trpljenja in smrti
OSKRBA UMRLEGA :
– na temperaturni list zdravnik vpiše točen čas smrti – (exitus)
– pokojniku zapremo oči
– izpraznimo mehur
– odstranimo vse cevke
– pokojniku umijemo obraz, ga počešemo, po potrebi obrijemo
– z masko ali ovojem fiksiramo spodnjo čeljust
– umijemo telo
– namestimo plenico za enkratno uporabo
– zamenjamo rjuho
– roke mu zravnamo ob telesu ali prekrižamo na prsih
– nogi zravnamo, vnožni listek (podatki umrlega) – pritrjen na palec noge
– pokojnika pokrijemo z rjuho
– obraz ostane 2 uri odkrit (zaradi opazovanja)
17. POSEBNOSTI V DAJANJU INSULINA:
– insulin shranjujemo v hladilniku pri temperaturi 2 – 8˚ C
– pred uporabo ga 10X premešamo, ga NE stresamo
– vbodno mesto sistematsko menjujemo (trebuh, stegno, zunanja stran nadlakti)
– preverimo vbodno mesto in ga enkrat razkužimo s sterilnim tamponom
– pri aplikaciji injekcije ne aspiriramo (poškodba tkiva). Zaradi kratke igle ni nevarnosti aplikacije v žilo.
– po aplikaciji storitev takoj dokumentiramo, tudi na kontrolni list za kontrolo stanja glukoze in insulina
– po injekciji mora bolnik dobiti zajtrk