Poporodna doba
Poporodno dobo ali puerperij (puer – otrok; parere – roditi) imenujemo tisto obdobje
po porodu, v katerem izginejo spremembe, ki so nastale v času nosečnosti in poroda,
kolikor ta dva ne zapuščata trajnih posledic.
Poporodna doba se prične tri ure po iztrebitvi placente. Delimo jo v poporodno dobo
v ožjem pomenu besede, ki traja devet dni, in v širšo poporodno dobo, ki traja šest
tednov. Ženska se imenuje otročnica ali puerpera.
Za puerperij so značilni štirje procesi, ki tečejo vzporedno:
1. involucijski procesi,
2. procesi celjenja,
3. nastop laktacije in njeno vzdrževanje,
4. vzpostavljanje ovarijske aktivnosti.
Involucijski proces je najizrazitejši na maternici – kajti po iztisu placente je hormonska
stimulacija uterusa prekinjena; ni več vpliva HCG (horionskega gonadotropina),
gestagenov in estrogenov.
Zaradi poporodnih popadkov in trajnega krča maternice se stisnejo krvne žile. S
tem je večji del prekinjena cirkulacija krvi, kar pa ima za posledico degeneracijo in
avtolizo odvečnih mišičnih celic. Zmanjša se zlasti mišičnati skrčevalni del maternice.
Krčenje maternice lahko otipamo in ga mora babica/medicinska sestra dobro poznati:
− takoj po porodu, iztisu posteljice, sega vrh maternice ali fundus dva prsta pod
popek,
− drugi dan se fundus tiplje v višini popka, ker so se od poroda raztegnjene
mišice medeničnega dna skrčile in dvignile maternico navzgor,
− tretji dan sega fundus do prve tretjine med popkom in simfizo,
− šesti dan sega do druge tretjine med popkom in simfizo,
− deveti dan se tiplje fundus maternice nad simfizo,
− dvanajsti dan izgine za simfizo.
Bolj enostavno orientiranje glede krčenja maternice je po naslednji definiciji, n.pr.: po
porodu posteljice je vrh maternice v višini popka. Naslednje dni se spušča povprečno
za en prst na dan, tako da se četrti dan nahaja v sredini med popkom in simfizo. Šest
tednov po porodu se vrne v normalno velikost.
Bakterijam preprečujeta vdor dva zaščitna mehanizma:
− trajni krč materničnega mišičja, ki stisne krvne žile in s tem zmanjšuje
vulnerabilno površino,
− v prvi vrsti pa prodor levkocitov iz krvi v površino in globino rane, ki skupaj s
fibrinom tvorijo čvrst obrambni zid.
Znak celjenja rane je izcedek, ki se imenuje poporodna čišča ali lohija. Čišča iz
materničnega telesa ne vsebuje bakterij, če gre za normalen puerperij, se pa
kontaminira s streptokoki in stafilokoki, ki so od prej prisotni v cerviksu in nožnici.
Kvaliteta lohije se v puerperiju spreminja. Najbolj očitna je menjava barve, gostote in
količine, kar ustreza raznim stadijem celjenja rane in involucije maternice.
Količina lohije se razlikuje od dneva do dneva, pa tudi individualno, od ženske
do ženske. Lahko jo je manj zaradi retiniranih ovojev, spazma cerviksa, polnega
sečnega mehurja. Lohijo imajo v večji količini ženske, ki doje.
Vonj po trohnobi, ki nastane pri infekciji nas opozarja na patološko stanje. Največ
lohije je v prvih 3 – 4 dneh po porodu. V začetku je lohija krvava, kasneje pa postaja
njen videz vedno bolj rjavkast (ob koncu prvega tedna po porodu). Proti koncu
drugega tedna se količina lohije močno zmanjša in je rumena. Nato postane lohija
bela. Po treh do štirih tednih je izcedek iz nožnice normalen.
Laktacija je fiziološko obdobje v generativnem ciklusu ženske, ko pride zaradi
hormonskih sprememb med nosečnostjo in po porodu do sekrecije mleka. Laktacije
ne smemo istovetiti z dojenjem, kajti dojenje je akt, ko dojenček to mleko izkoristi za
svojo prehrano.
Vzpostavljanje ovarijske aktivnosti – proti koncu poporodne dobe začne zoreti nov
Graafov folikel, pod vplivom gonadotropinov iz sprednjega režnja hipofize. Ženske,
ki ne doje, dobe perilo pet do šest tednov po porodu – so pa tu velike individualne
razlike. Ženske, ki doje, imajo prvo ovulacijo kasneje, vendar kljub temu lahko pride
do razvoja jajčne celice, sposobne oploditve. Ženska mora vedeti, da dojenje ni
zanesljiva zaščita pred novo nosečnostjo.
Posebnosti babiške/zdravstvene nege v puerperiju
1. Puerperij se smatra kot naraven življenjski proces in prav ta pogled na
puerperij omogoča babici/medicinski sestri zelo pomembno vlogo na področju
ugotavljanja stanja in potreb otročnice. Da lahko babica/medicinska sestra
nudi otročnici kvalitetno babiško/zdravstveno nego mora dobro poznati
fiziološke in psihične spremembe, ki nastanejo v puerperiju.
2. Skrb babice/medicinske sestre zadeva vsaj dva člana družine, mater in
otroka, oz. je babiška/zdravstvena nega usmerjena v celo družino tako v času
nosečnosti, kot tudi med porodom.
3. Babiška/zdravstvena nega matere in otroka v puerperiju nudi babici/medicinski
sestri zadovoljstvo, ker je soudeležena v tem na splošno srečnem družinskem
dogodku. Zato pa je za njo toliko bolj stresna situacija, ko gre za smrt
novorojenčka ali pa je otrok prizadet oz. so pri materi težke komplikacije ali pa
ta celo umre.
Smrt običajno občutijo zdravstveni delavci kot velik neuspeh; je pa zelo
pomembno, da obvladajo situacijo na način, ki je najbolj primeren za
umirajočega novorojenčka in njegove starše.
Globalni cilji babiške/zdravstvene nege v poporodnem obdobju
− normalen potek puerperija (mati in otrok bosta deležna primerne fizične oskrbe
in učinkovite psihične in socialne podpore),
− obvarovano oz.izboljšano splošno zdravje matere in otroka,
− zagotovljeno materino in otrokovo udobje,
− vzpostavljena navezanost med starši in novorojenčkom (ustrezna družinska
skupnost),
− okrepljeno materino in očetovo samozaupanje in izpolnitev njune vloge v
okviru družine in družbenega položaja.
Primeri negovalnih diagnoz v poporodnem obdobju
− Možnost komplikacij:
− Povečana možnost infekcije
− Možnost spremembe načina odvajanja urina:
− Možnost spremembe odvajanja blata:
− Pomanjkljiva samooskrba:
− Motnja v ritmu spanja zaradi:
− Sprememba udobja; bolečina zaradi:
− Slaba telesna mobilnost
− Pomanjkanje znanja o:
− Možna nesposobnost starševstva zaradi:
– poporodna krvavitev
– retencija urina
– obstipacija (zaprtje)
– osebna higiena
– tuširanje
– izčrpanosti
– zahtev novorojenčka
– epiziotomijske rane
– hemoroidov
– ragad na prsnih bradavicah
– negi epiziotomijske rane
– negi dojk
– negi novorojenčka
– dojenju
– spolnosti in kontracepciji
– pomanjkanja sistema opore
– neizkušenosti
– pomanjkanja modelov za omenjeno vlogo
Standardni poporodni načrt babiške/zdravstvene nege za otročnico
Življenjske
aktivnosti
Skrb za varno
okolje
Komuniciranje -zadovoljene psihične in socialne
Postavitev ciljev Postopek
-vzdušje v katerem bo otročnica
izrazila probleme glede varnosti
-znala bo uporabljati klicni sistem
-ustrezna navezanost matere in
novorojenčka
-ustrezna družinska skupnost
potrebe otročnice
Dihanje -preprečena pljučna embolija -učimo jo dihalnih vaj
Hranjenje -uživanje predpisane hrane -zajamčimo dieto, ki vsebuje potrebne
Odvajanje -normalno delovanje sečnega mehurja
-preprečeno zaprtje
Osebna
higiena
-primarno (per primam) celjenje epizio-
tomijske rane
-dobro počutje otročnice
-preprečena infekcija
-normalna telesna temperatura, pulz,
dihanje in RR
Vzdrževanje
telesne
temperature
Gibanje -dobra psihična in fizična kondicija -pomagamo pri prvem vstajanju in dajemo
Izražanje
spolnosti,
reprod. sistem
Spanje ter
počitek
Učenje Otročnica bo:
Koristno delo
in rekreacija
-preprečena infekcija dojk
-pravilna involucija uterusa in normalna
lohija
-spočita in mirna otročnica – sposobna
tudi ponoči poskrbeti za svojega otroka
-seznanjena s fiziološkimi sprememba-
mi v puerperiju
-sposobna samoopazovanja in
samooskrbe
-sposobna oskrbeti novorojenčka
(dojenje, previjanje, kopanje,…)
-seznanjena s pomenom in vlogo
starševstva
-seznanjena s sodobnimi metodami za
uravnavanje rojstev
-samooskrba in oskrba novorojenčka:
-neobremenjena z dodatnimi aktivnost-
mi kot so: branje, …
Umiranje -zdravstveno stanje novorojenčka
bo združljivo z znosnim življenjem;
če to ni možno pa je cilj mirna smrt
novorojenčka
-humano okolje (informirani starši,
starši sposobni izraziti svoja čustva)
Skrb za fizično in psihično varnost otročnice
O fizični varnosti otročnice lahko govorimo predvsem takrat, kadar je varno okolje, ki
jo obdaja. Soba v kateri otročnica leži mora biti mirna, prezračena, temperatura zraka
naj bo 18 do 20°C. Paziti moramo, da ni prepiha.
Bolniška postelja mora biti dostopna vsaj s treh strani. Otročnica naj leži v čisti in
suhi postelji. Prestiljamo, glede na pravila v porodnišnici, toda vsaj 2x dnevno, ter
menjamo prečno rjuho, ko je potrebno. Skrbimo za pravilen postopek z umazanim
perilom. Po pravilih porodnišnice umivamo roke, oziroma jih dezinficiramo, da
preprečimo prenos infekcije z otročnice na otročnico ali pa z otročnice na same sebe.
Možnost infekcije je zelo velika zaradi čišče, ki je infekciozna.
Posebno pozornost moramo posvetiti infekcijam matere:
− pri genitalnih infekcijah matere se te lahko prenesejo na otroka po porodu.
Mati, ki ima temperaturo in specifično mesto infekcije ni diagnosticirano, lahko
običajno neguje in hrani otroka, če se dovolj dobro počuti in če skrbi za čistočo
rok.
Dodatno lahko nosi zaščitni plašč in s tem zaščiti novorojenčka pred
kontaminacijo.
− pri respiratorni infekciji moramo mater poučiti, da se lahko prenaša z rokami
ali kontaminiranimi predmeti. Poučimo jo o čistoči rok, rokovanju z robčki in
predmeti, ki so kontaminirani z izločki. Maska lahko prepreči širjenje infekcije,
zato moramo mater poučiti o načinu njenega nošenja,
− pri nalezljivih boleznih matere, ki jih le-ta lahko prenese na otroka moramo
nemudoma ločiti otroka od matere, dokler bolezen ni več nalezljiva.
Ob sprejemu otročnice na oddelek naj jo babica/medicinska sestra seznani s časom
vizit, obiskov, obrokov hrane, uporabo telefona – pravzaprav s hišnim redom –
zaželjeno je pisno navodilo. Obvesti jo o priimku sobnega zdravnika in babice/
medicinske sestre. Dati ji mora vsa potrebna navodila glede vstajanja in kako
priklicati babico/medicinsko sestro. Če te potrebe po varnem okolju ne zadovoljimo,
tvegamo nesporazume in nered.
Klicni signal mora biti vedno v dosegu roke otročnice. Babica/medicinska sestra mora
otročnici razložiti kako deluje klicna luč ali kateri koli klicni sistem, ki je nameščen v
sobi. Če klicni signal ni primeren ženska lahko pade, ko ga poskuša doseči ali pa ne
more dobiti pomoči takrat, ko jo potrebuje (npr. če pride do eklamptičnega napada).
Če pogledamo na psihično varnost otročnice, lahko rečemo, da je na splošno
ugotavljanje potreb po psihični varnosti težko, ker moramo pogosto interpretirati
načine izražanja otročnice in njeno neverbalno obnašanje. Marsikatera otročnica se
čuti ogroženo zaradi nepoznanega okolja in tu je naloga babice/medicinske sestre,
da ji razloži negovalne postopke, ji da čutiti, da ji želi pomagati, s čimer zmanjša strah
otročnice in jo vzpodbudi k sodelovanju pri babiški/zdravstveni negi.
Otročnica mora tudi vedeti kaj lahko pričakuje od babice/medicinske sestre, svojega
moža, družinskih članov ter ostalih zdravstvenih delavcev. Izredno pomembno je,
kako je novorojenček sprejet pri najbližjih – kako ga bodo sprejeli starši in okolica.
Naloga babice/medicinske sestre je še vedno prosvetljevanje.
Posebno je ogrožena psihična varnost otročnice, če je novorojenček bolan, če
gre za anomalije ali pa je otrok celo v nevarnosti, da bo umrl. V takih primerih
mati ne bo izrazila direktno, da se čuti ogroženo, ampak se bo to lahko izražalo v
vprašanju: »Saj bo z otrokom vse v redu, ali ne?«.
Mnoge otročnice so sposobne rešiti probleme v zvezi s psihično varnostjo same oz.
s pomočjo babice/medicinske sestre, družinskih članov, včasih pa bo potrebna tudi
pomoč strokovnjaka (psiholog ali psihiater).
Nekatere matere imajo premalo ali nobenih izkušenj z nego novorojenčka in se
počutijo popolnoma neuporabne. Babica/medicinska sestra naj se z njo pogovori
o njenih novih izkušnjah, ji nudi oporo in je ne obsoja. Nikakršno zbijanje šal z
namenom, da se otročnica sprosti, ni umestno.
Medicinska sestra, ki je sama rodila, je z zanimanjem opazovala, kako so medicinske
sestre vzajemno delovale z otročnicami. Pravi naslednje: »Po porodu prvega sina sem
bila nameščena v štiriposteljni sobi. Rooming-ina še ni bilo. Ena izmed medicinskih
sester je bila zelo netaktna. Od časa do časa je spravila v jok ostale tri otročnice. Eni je
rekla: »Vaš otrok je neprestano jokal od zadnjega hranjenja. Tokrat ga nahranite bolje«.
Drugi je rekla: »Draga moja, vaš otrok je resnično malo revše«, tretji pa je rekla: »Vaš otrok
potrebuje lekcijo glede obnašanja. Škropil je naokrog, ko sem ga preoblačila«. Zanimivo je
kako lahko take manjše netaktne pripombe prizadenejo, kadar so čustva žensk prizadeta.
Tudi jaz nisem potrebovala, da bi me prizadela. Potočila sem potoke solz, ko je moral moj
sin ostati v porodnišnici dva dni dlje zaradi zlatenice. Mislila sem, da se nikoli več ne bom
imela v oblasti.«
Sožitje med materjo in novorojenčkom
Prvi stik matere z novorojenčkom začnemo vzpostavljati že v porodni sobi.
Poporodno dobo lahko imenujemo tudi dobo prolagajanja: otrok se prilagaja materi,
mati otroku oz. prihaja do oblikovanja novih vezi v celotni družini. Kajti v normalnih
pogojih ima tudi oče možnost, da prisostvuje porodu in obišče mater in otroka v
porodnišnici. Lahko pestuje otroka, ko si je predhodno umil ali razkužil roke, kajti tudi
oče mora dati in dobiti svoj delež ljubezni in pozornosti.
Na ta način se vzpostavlja družinska skupnost s pozitivnimi socialnimi interakcijami,
ki imajo neprecenljiv vpliv na nadaljnji razvoj dojenčka, ne samo na njegovo telesno
zdravje in dobro počutje, ampak tudi na kvaliteto vezi z drugimi ljudmi.
Glede na vzpostavljanje sožitja se vse bolj uveljavlja rooming-in oz. skupno bivanje
otroka in matere. To je sistem babiške/zdravstvene nege, v katerem se mati in
otrok smatrata kot celota; otrok je ob materi vseh štiriindvajset ur – to je popolna
rooming-in oskrba. Mati ima z otrokom stalen kontakt. V delnem rooming-in sistemu
je novorojenček podnevi pri materi, ponoči pa je v drugem prostoru.
Prednosti skupnega bivanja otroka in matere so fizične in psihične, hkrati pa ima tak
sistem tudi izobraževalni pomen.
Fizične prednosti so:
− ob potrebi po hranjenju mati takoj posreduje, zato je dojenje bolj uspešno;
ugodno vpliva tudi na otrokov značaj,
− zmanjša se možnost infekcije, ker je novorojenček bolj individualno oskrbljen
in je kontakt med otrokom in negovalnim osebjem minimalen.
Psihične prednosti so:
− mati oskrbi otroka bolj materinsko kot negovalni kader. Njeno ljubkovanje,
toplina, prisrčnost in telesni dotik so neogiben izraz ljubezni in dajo emocialno
varnost otroku,
− skupno bivanje v istem prostoru zmanjšuje materino zaskrbljenost, mati je
srečna in zadovoljna, ker ima otroka ob sebi, da ga vidi, kadarkoli želi in izrazi
svoj materinski instinkt.
Izobraževalni pomen :
− sprva mati opazuje babico/medicinsko sestro pri delu – negi novorojenčka,
previjanju, kopanju, itd. Še pred odhodom domov pa to stori sama,
− odgovor na vprašanje dobi lahko takoj, ko se kak problem pojavi,
− ima možnost, da spoznava otroka, pridobi znanje, izkušnje, samozavest in
gotovost pri delu ob babici/medicinski sestri.
Istočasno pa imajo babice/medicinske sestre večjo možnost vplivati na razvoj
materinskega obnašanja s tem, da spodbujajo materino samozavest in sprejetje
materinstva.
Večina otročnic se odloči za popolni rooming-in sistem. Toda tudi v tem primeru mora
babica/medicinska sestra otročnici pomagati pri negi otroka in ne sme dovoliti, da
mati v celoti prevzame odgovornost zanj.
Komuniciranje
Babica/medicinska sestra naj z otročnico čimprej vzpostavi terapevtski odnos, ter jo
hrabri in vzpodbuja s prijaznostjo in zadovoljevanjem vseh njenih potreb.
Pozorna naj bo na moteno komuniciranje in vedenje: nervozo, nemir, stisko in
zadrego.
V tednih po porodu bo ženska doživela fizične in psihične spremembe. Fizične
spremembe so predvsem odvisne od telesne kondicije ženske pred porodom. Če je
v nosečnosti skrbela za sebe in je ta potekala brez pretresov, bo povratek v prejšnje
stanje lažji, kot pa pri ženski, ki je imela težave v nosečnosti. Uspešno telesno
okrevanje bo vplivalo tudi na njeno duševno stanje.
Sta pa telesna in duševna kondicija odvisni od samega poroda. Rojevati pomeni
tudi delati in telo ženske med porodom doživlja fizični in psihični stres. Utrujenost
po porodu je nekaj povsem običajnega. Poleg utrujenosti lahko pričakujemo tudi
pomanjkanje apetita, gastrointestinalne motnje, nespečnost. Ti znaki lahko tvorijo
nekakšen začaran krog zaradi česar je ženska vedno bolj utrujena. Istočasno se čuti
tudi psihično nemočna.
Neposredno po rojstvu so sicer ženske ponosne in vznesene, nekaj dni pozneje
pa lahko slede izbruhi nerazložljivega joka in občutek splošne slabosti. Gre za
tako imenovano poporodno otožnost, ki se običajno pojavi med tretjim in desetim
dnevom. Znaki so žalost, nemir, jeza, utrujenost in čustvena hiperaktivnost. Ženske
skrbi za dojenčkovo varnost ali pa čutijo krivdo, ker se ne veselijo otroka. Mnoge se
te otožnosti zavedajo, vendar ne vedo kako ravnati v tej situaciji. Za večino so ta
občutja mučna, vendar prehodna.
1. Otročnica mora imeti možnost, da se pogovori z babico/medicinsko sestro ali
možem kako se počuti.
2.Babica/medicinska sestra mora dati ženski vedeti, da so to težave
novonastalih staršev in se ne sme čutiti krive zaradi konfliktnih čustev.
3. Hrabri naj jo z lepimi in nežnimi besedami in pohvali za nego, ki jo nudi
novorojenčku.
4. Ženska se ne sme čutiti zapostavljeno, ker so njene potrebe sekundarnega
pomena – za otrokovimi in mora biti negovalka, namesto da bi sprejemala v
porodnišnici babiško/zdravstveno nego in pozornost, enako kot otrok.
5. Ženska mora čutiti, da ni sama, da jo imajo člani družine radi in jo tudi ostali
ljudje sprejemajo .
Torej, če bo ženska razumela kaj se dogaja, se bo lažje soočila z nastalo situacijo in
se izognila poporodni depresiji. Ugotovljeno je tudi, da je v deželah, kjer živijo skupaj
v družini različne generacije, manj poporodnih psihoz, ker so otročnicam njihove
matere in celo stare matere v oporo.
Celo, ko si otročnica telesno opomore lahko običajna poporodna otožnost preide v
globoko depresijo. Zanjo je značilno, da se motnje nespečnosti poglobijo – pojavijo
se lahko nočne more; jeza pri otročnici se lahko obrne navznoter, kar je klasična
definicija depresije. Celo otročnice, ki so bile prej sposobne izraziti ogorčenje, se
potegnejo nazaj in zamolčijo čustva glede novorojenčka. Mnoge otroka fizično in
psihično zanemarjajo. Imajo samomorilne težnje.
Najbolj učinkovita obravnava ženske s poporodno depresijo je čustvena pomoč
moža, družine, babice/medicinske sestre in nenazadnje tudi zdravnika, ki ga mora
babica/medicinska sestra obvestiti, če pri otročnici opazi vznemirjenost, neobičajno
obnašanje ali celo halucinacije. Morda se bo zdravnik posvetoval s psihologom ali
psihiatrom, kajti otročnica mora dobiti pomoč v svojih psiholoških problemih, ne pa da
ostaja sama z njimi. Včasih so vzroki takemu stanju problemi v družini, zato morajo
priti tudi člani družine na posvet s strokovnjakom, kjer se lahko naučijo bolj odprtega
komuniciranja in konstruktivnega reševanja problemov.
Diagnoza poporodne depresije je lahko težavna; takrat lahko uporabimo presejalni
test (Edinburški test poporodne depresivnosti).
Mnogi očetje so tudi frustrirani, ker se čutijo nezmožni pomagati materi, ki se ukvarja
z novorojenčkom in to lahko vodi v podobne lažje oblike potrtosti kot pri ženski.
Glede na vlogo, ki jo ima mož oz. partner in družinski člani pri poporodni negi matere,
mnoge porodnišnice dovoljujejo obiske sorodnikov. Upoštevajo pa še en vidik:
ko so navzoči starejši otroci, je družina zbrana skupaj, kar lahko zmanjša njihovo
ljubosumnost do novega bratca ali sestrice. Vidijo namreč, da je materi dobro,
predvsem pa, da jih ima še vedno rada. Pretirani obiski so seveda škodljivi (utrujajo),
zato jih nekatere porodnišnice omejujejo. Enako ravnajo pri pojavu infekcij.
Dihanje
Zelo resna vaskularna komplikacija po porodu je tromboflebitis s pljučno embolijo.
Predvsem so temu izpostavljene ženske, ki so že imele trombozo ali pa se nagibajo
k njej zaradi močnih krčnih žil oziroma ženske po carskem rezu. Tveganje glede
cirkulatornih motenj je povečano pri vseh ženskah po porodu, ker je njihov krvno-
koagulacijski sistem pretrpel dramatične fiziološke spremembe v nosečnosti in med
porodom.
Vsaka otročnica bi morala upoštevati naslednje varnostne ukrepe:
− zgodnje vstajanje po porodu,
− piti večje količine tekočine (vsaj 1,5 l), da se prepreči naravno zvišanje telesne
temperature in temu sledečo izgubo tekočine iz telesa,
− ženska naj ne stoji na mestu dalj časa (možnost položajne omedlevice),
− ženska naj ne sedi s prekrižanimi nogami dalj časa (moten je krvni obtok); ko
sedi naj dvigne noge, kadar je možno,
− izvaja naj globoko dihanje; s tem zmanjša možnost nastanka krvnih strdkov.
Postopek dihanja z diafragmo je sledeč:
− otročnica lahko sedi ali stoji, najbolje pa lahko kontroliramo ali pravilno
diha, kadar se namesti v modificiran Fowlerjev položaj – tedaj ji roko lahko
namestimo narahlo na abdomen,
− otročnica počasi in globoko vdahne skozi nos (prsnih in ramenskih mišic naj
ne uporablja) – trebušna stena se dvigne (pri vdihu naj šteje do 3),
− zadrži sapo – šteje do 2,
− nato počasi izdihne skozi priprte ustnice – abdomen se spusti pri izdihu – šteje
do 5,
− vdihne in izdihne naj vsaj 3 do 5 krat vsako uro.
Pri diafragmalnem dihanju se izboljša vdih in s tem dotok kisika brez večjih naporov.
V nosečnosti in zlasti po porodu se lahko vnamejo vene v medenični votlini in na
spodnjih udih. Zato je prav, da nadzorujemo izgled le-teh. Če opazimo, da so vene
zadebeljene in trde, koža na tem predelu pa otekla, topla, rdeča in občutljiva na
dotik ali, če ženska toži o spontanih bolečinah v nogi pri kašljanju ali napihovanju
manšete za merjenje krvnega tlaka, se posvetujemo z zdravnikom. Preverimo lahko
tudi prisotnost Homanovega znamenja. Homanovo znamenje je pozitivno, če ženska
občuti neugodje za kolenom pri močni dorzalni fleksiji stopala, oziroma bolečino v
mečih, kar zahteva nadaljno preiskavo glede globoke venske tromboze.
Ženske, ki imajo krčne žile v anamnezi, naj bi povijale noge dokler dojijo, zaradi
hormonskega vpliva na ožilje. Po presoji zdravnika dobe antikoagulantno terapijo že
v porodni sobi.
Prehranjevanje – Sestavek bo pripravila mag. Ruža Pandel Mikuš
Mokrenje in iztrebljanje
Prve dni po porodu se tvori mnogo urina, ker sedaj ledvici izločata vodo, ki se je
v nosečnosti nakopičila v tkivih. Z druge strani pa je mokrenje oteženo – vzrok je
lahko npr. hipotonija mehurja ali edem sluznice, zaradi pritiska plodove glavice na
sečni mehur in sečnico, ali pa samo to, da ženska ne more urinirati leže. Babica/
medicinska sestra mora otročnico opozoriti, naj urinira vsaj štirikrat na dan, čeprav ne
čuti potrebe. Pomaga ji, da spontano urinira v postelji in sicer tako, da:
− spusti teči curek vode iz vodovodne pipe,
− ženski spolovilo poliva s toplo vodo in blago pritiska na sečni mehur,
− v posteljno posodo nalije tople vode,
− pomaga otročnici, da vstane in jo spremlja na stranišče.
Če te preproste medote ne pomagajo, se babica/medicinska sestra posvetuje z
zdravnikom. Žensko kateteriziramo le v skrajnem primeru. Če se pokaže, da je
potrebno pogostejše kateteriziranje, potem je bolje uvesti za dva do tri dni stalni
(Foley) kateter.
Redno iztrebljanje je ravno tako pomembno kot mokrenje. Je pa obstipacija
po porodu ponavadi fiziološka, ker je nadaljevanje obstipacje v nosečnosti –
progesteron leni črevo. Redke so ženske, ki imajo prve dni spontane defekacije, zato
zdravnik odredi blago odvajalo. Močnih odvajal ne dajemo, ker se zaradi dehidracije
črevesa zmanjšuje tvorba mleka. Pri trdovratni obstipaciji moramo dati otročnici klistir
– topla voda.
Otročnice, ki imajo težave zaradi hemoroidov (lahko so bolj boleči kot porod), in
so nastali med nosečnostjo in porodom, lahko odlašajo s spontano defekacijo, ker
napenjanje povzroča neudobje. Potrebno je, da se stolica mehča, da se prepreči
zaprtje in boleče odvajanje (dovolj tekočine, primerna dieta, antihemoroidna sredstva
in protibolečinska terapija). Uporabimo lahko krioterapijo – aplikacijo ledu 3 krat na
dan od 3 – 5 minut in hladen tuš. Odvajanje se mora urediti predno otročnica zapusti
porodnišnico.
Osebna higiena otročnice
Ženske se po porodu precej znoje, zato je temeljito izvajanje osebne higiene
izrednega pomena. S tem se tudi preprečuje prenos infekcije z genitalij na dojke in
na otroka. Otročnica se lahko tušira po porodu takoj, ko se dobro počuti. Tuširanje
naj bo hitro in temeljito s toplo vodo (37°C) in v topli kopalnici.
Roke mora umivati s toplo vodo in milom, oziroma jih dezinficirati, predvsem po
defekaciji, pred in po nameščanju vložkov, pred dojenjem in pred jedjo. V bolnišnici
naj se uporabljajo za sušenje rok papirnate brisače. Babica/medicinska sestra mora
skrbeti, da ima otročnica vedno čisto osebno perilo: spalno srajco, jutranjo haljo, itd.
S tem se preprečuje možnost infekcije pri materi, pa tudi pri novorojenčku, ki v času
dojenja pride v stik s perilom.
Bistveni del nege po porodu je anogenitalnega nega otročnice, ki jo v porodnišnici
izvajajo babice/medicinske sestre le pri tistih otročnicah, ki same niso sposobne
samooskrbe (slabo počutje, večje izgube krvi, nizek RR). Tehnika anogenitalnega
umivanja se spreminja od bolnice do bolnice. Upoštevati pa moramo bistvene stvari:
− uporaba maske pri posegu,
− sterilno izveden poseg,
− umivanje spolovila v potegljajih od spredaj navzad – predel okoli zadnika in
sam zadnik umijemo nazadnje.
Anogenitalno nego izvajamo vedno pred prestiljanjem, pometanjem. Če pa jo
izvajamo po teh opravilih, mora vmes preteči vsaj ena ura.
Zdrave otročnice same izvajajo anogenitalno nego (tuš); tak sistem zahteva izjemno
čistočo sanitarij. V porodnišnici Ljubljana pravijo, da ni opaziti infekcij.
Tudi če ima otročnica narejeno epiziotomijo, je za nego epiziotomijske rane, ki se celi
primarno (per primam intentionem), dovolj redna anogenitalna nega. Kadar jo izvaja
babica/medicinska sestra, pazi, da mesto rane ne drgne s tamponom – umivamo
predel okoli epiziotomijske rane. Rana mora biti suha in čista. Pri vnetju šivov, se
mora babica/medicinska sestra posvetovati z zdravnikom.
Pri perineju z raztrganino ali napravljeno epiziotomijo, je tveganje, da pride do
infekcije zaradi neposredne bližine fekalnega materiala in potencialnega gojišča
bakterij, ki ga predstavlja lohija. Higiena perineja je osnovnega pomena za
preprečevanje infekcije. Otročnico je potrebno poučiti, da se umije vsakič, ko gre na
stranišče; najprej uporabi dezinfekcijsko sredstvo, potem pa spolovilo spere z vodo.
Opozorimo jo, da se umiva od spredaj navzad.
Velikokrat otročnice sprašujejo, če si lahko umijejo lase po porodu, bojijo se
izpadanja las. Lasje izpadajo zaradi vpliva hormonov – ni pa še nobena ženska
postala po porodu plešasta. Lahko jih umije, ko se dobro počuti, bistveno pa je, da se
ne prehladi. Lahko utrjuje lasišče z masažo, jemlje dodatne vitamine B complexa. Če
je izpadanje las pretirano in se ne da ustaviti, je potreben pregled ščitnice.
Zobje so lahko vir infekcije – mati lahko okuži otroka, pri dojenju pa otrok mater.
Žensko spomnimo na obisk pri zobozdravniku po porodu – sanacija zob.
Nega epiziotomijske rane, ki se celi primarno
Ocenjevanje
Babica/medicinska sestra oceni, če je otročnica seznanjena z namenom (ciljem)
epiziotomije, s koristnimi negovalnimi postopki, da se prepreči neudobje in z
dejavniki, ki pospešujejo celjenje rane. Znanje otročnice je odvisno predvsem od
prejšnjih izkušenj in priprave na porod (šola za starše).
Negovalna diagnoza
Pomanjkanje znanja o negi epiziotomijske rane.
Načrtovanje in izvajanje
Učenje je osrediščeno na proces celjenja rane, dejavnike, ki povečujejo možnost
infekcije in negovalne ukrepe, ki jih izvede nosečnica, da pospeši celjenje rane in
zagotovi dobro počutje.
Negovalni cilji
Ob zaključku učenja bo otročnica sposobna:
− ugotoviti dejavnike, ki pospešujejo celjenje rane in tiste, ki celjenje
preprečujejo,
− povzeti in izvajati negovalne postopke, da bo zagotovila celjenje in dobro
počutje,
− strinjala se bo z razumnim jemanjem predpisanih analgetiko, če bo potrebno.
Načrt učenja
Vsebina
Opišemo proces celjenja epiziotomijske rane in prednosti le-tega pred celjenjem
raztrganine presredka.
Razpravljamo o možnostih okužbe rane z bakterijami iz analnega področja.
Razložimo negovalne postopke, da je rana čista in da se uspešno celi:
− redna anogenitalna nega – tudi po uriniranju in defekaciji,
− menjavanje vložkov, kadar je potrebno,
− vložke pričvrsti s hlačkami iz elastičnega materiala (za enkratno uporabo),
− roke umiva ali dezinficira pred in po nameščanju vložkov, ki jih odvrže v
posebno posodo.
Opišemo ukrepe za dobro počutje:
− leži na levem boku, da čišča ne vlaži šivanega mesta,
− če leži na desni strani naj posnema držo, ki jo ima, ko hrani otroka,
− pred sedenjem stisne zadnjico,
− analgetike uporablja le, če je potrebno.
Opišemo znamenja infekcije rane in svetujemo, da se otročnica posvetuje z
zdravnikom, če se le-ti pojavijo.
Učne metode
Pogovor je potreben zato, ker mnoge otročnice ne upoštevajo, da je epiziotomija
kirurški rez in da potrebuje skrbno nego. Temu sledi demonstracija in možnost
postavljanja vprašanj. Pripravimo lahko pisna navodila in organiziramo predavanja za
manjše skupine.
[wp_ad_camp_1]
Vrednotenje
Po končanem učenju bo otročnica sposobna razložiti načela primarnega celjenja
epiziotomijske rane in postopke nege, ter jih tudi praktično izvajati.
Pri epiziotomijski rani, ki se celi sekundarno (per secundam intentionem), otročnica
najprej poostri osebno higieno. V Porodnišnici Ljubljana svetujejo otročnicam redno
tuširanje predela epiziotomijske rane z mrzlo vodo in uporabo bombažnih vložkov.
Bolečine v perinealnem področju (hematom) blažijo s krioterapijo.
V Porodnišnici Ljubljana svetujejo otročnicam redno tuširanje predela epiziotomijske
rane z mrzlo vodo in uporabo bombažnih vložkov.
Krioterapija, krioanalgezija
Aplikacija hladnega zdravljenja na omejen predel telesa, da se blokira lokalno živčno
prevajanje bolečinskega dražljaja imenujemo krioanalgezijo.
Krioterapija – strokovna literatura navaja, da aplikacija ledu ustvari močan analgetični
učinek pri mnogih bolečinskih stanjih.
Aplikacija mrzlih obkladkov za lajšanje bolečine je v uporabi že stoletja; najpogosteje
jo uporabljamo pri športnih poškodbah. Uporaba krioterapije pri postoperativnih
odprtih ranah je omejena. Izjema je perinealno področje, epiziotomija in nekatere
ortopedske operacije. Standardna izbira mrzlega obkladka je led, ki pa ga je težko
oblikovati preko poškodovanega predela, zato se uporabljajo zavitki oziroma vrečice
z gelom.
Kako deluje krioterapija?
V vnetem, poškodovanem predelu poraste prepustnost razširjenih perifernih krvnih
žil, čemur sledi akumulacija tekočine, kar povzroči lokalno oteklino. S krioterapijo se
zmanjša dotok krvi v koži. Posledica tega je lahko manjši edem in krvavitev pa tudi
pojemanje s tem povezane poškodbe in lokalizirane bolečine.
Perinealna bolečina lahko povzroči precejšnjo nadlogo in neugodje po porodu in
ima pogosto negativne posledice za žensko. Ovira njeno gibljivost in ji otežuje, da
bi se udobno vsedla. To lahko vpliva na njeno željo po dojenju in na uspeh dojenja.
Ovira jo pri izločanju urina in blata. Lahko oslabi zmožnost in pripravljenost ženske,
da neguje novorojenčka ter vodi k razdražljivosti, slabi volji in depresiji in končno
k izčrpanosti. Ti negativni učinki lahko vodijo v partnersko disharmonijo. Bolečino
in neudobje pogosto podcenjujemo in mnogo žensk po nepotrebnem molči in
trpi. Bolečina in neugodje zaradi perinealne travme lahko prevladujeta v izkušnji
zgodnjega materinstva.
Kitzingerjeva trdi, da ženske, pri katerih je bila indicirana epiziotomija, občutijo hujšo
bolečino, ko jo primerjajo z bolečino pri različnih stopnjah raztrganin perineja in jo
ocenjujejo od blage do ostre.
Merjenje telesne temperature, pulza in krvnega pritiska
Temperaturo in pulz merimo dvakrat dnevno. Temperatura zdrave otročnice se
dvigne največ do 37,2°C in še to le za kratek čas. Vsaka višja temperatura je
patološka (npr. zaradi infekcije). Nekateri so mnenja, da je vzrok povišanja telesne
temperature do 38° C v prvih 24 urah lahko dehidracija, razburjenje, utrujenost
in izguba krvi. Če ostane temperatura zvišana po prvem dnevu, jo smatramo za
patološko. Potrebno je poiskati vzrok in ga zdraviti, saj gre verjetno za infekcijo,
še posebej v vprimeru predčasnega razpoka jajčnega mehurja, krvavitev ter
prolongiranega poroda. Zelo pogosto je temperatura zvišana pri zastoju mleka.
Zaradi tega ne ločimo otroka od matere, razen, če zdravnik ne določi drugače.
Najverjetnejši vzroki patološko povišane telesne temperature pri otročnici so:
− endometritis
− infekcija uropoetskega trakta
− infekcija maternične rane
− infekcija pljuč
− tromboflebitis in
− mastitis.
Pulz je prognostično najvažnejši za vse mogoče težave, ki lahko nastopijo v
poporodni dobi. Normalna frekvenca pulza je sedemdeset do osemdeset udarcev na
minuto.
Krvni pritisk je po porodu nekoliko povečan, kasneje se normalizira. Se pa lahko
poveča zaradi razburjenja. Ženskam, ki so imele normalno nosečnost in porod,
izmerimo pritisk takoj po porodu, tistim z nosečnostno toksemijo pa je potrebno vsaj
dvakrat dnevno ali še pogosteje, po naročilu zdravnika, kontrolirati pritisk. Pri četrtini
primerov eklampsij se pojavijo konvulzije prvič v puerperiju.
Glede na to, mora vsaka babica/medicinska sestra na oddelku vedeti, kje je lesena
žlica, ovita v gazo. Če pride do eklamptičnega napada, jo ženski vtaknemo med
zobe, da se prepreči ugriz v jezik, ki je posledica toničnih kontrakcij mišice žvekalke.
Hipotenzija s pospešenim nitkastim pulzom nad 100 udarcev na minuto, je lahko
znak krvavitve in šoka.
Prvo in nadaljnje vstajanje
Otročnica prvi dan po porodu običajno leži, lahko pa vstane šest do osem ur po
porodu. Vstaja naj počasi, za kratek čas s pomočjo babice/medicinske sestre,
npr. ko prestiljamo posteljo ali, ko gre na vodo. Pri tem je treba upoštevati splošno
stanje otročnice in njene subjektivne občutke, da ne pride do položajne omedlevice.
Prednosti zgodnjega vstajanja so: profilaksa tromboze in embolije, pospešuje
involucijske procese in preprečuje retencijo lohije, uriniranje je olajšano, stimulirana
sta peristaltika in krvni obtok. Predvsem pa ugodno vpliva na splošno počutje in
razpoloženje otročnice.
Naslednje dni ženska vstaja vse pogosteje in ostaja dlje časa zunaj postelje, vendar
naj se izogiba pretiravanju in stanju na mestu. Za redno delo v gospodinjstvu je
sposobna v četrtem tednu.
Zgodnje vstajanje ni dovoljeno otročnicam z eklampsijo in vnetjem globokih ven,
opozorimo pa jih, da se obračajo izmenično na levi in desni bok ter izvajajo dihalne
vaje.
Če pride do sinkope oz. do položajne omedlevice in žensko prestrežemo, jo počasi
spustimo na tla, da se ne poškoduje in odpremo okno. Čelo in prsi ji omočimo z mrzlo
vodo. Ko se zave, jo s pomočjo še ene osebe spravimo v posteljo, kjer naj nekaj časa
počiva. Izmerimo ji krvni pritisk in o tem obvestimo zdravnika.
Poporodna telesna vadba**
Telesna vadba po porodu ima ugodne učinke na številne telesne funkcije. Poleg tega
so raziskave pokazale, da telesna dejavnost po porodu zmanjšuje možnost nastanka
poporodne depresije ter pomaga premagovati stres.
Poporodna telesna vadba se mora začeti že v porodnišnici prvi dan po porodu, njeno
zahtevnost pa je potrebno vsak dan stopnjevati. Prve dni po porodu naj bi ženska
začela z vajami za:
− pospešitev krvnega obtoka,
− izboljšanje zmogljivosti trebušnih mišic (s poudarkom na m. transversus
abdominis in m. rectus abdominis),
− vaje za mišice medeničnega dna.
Priporočljivo je, da ženska v porodnišnici dobi pisna navodila v obliki brošure, kjer so
opisane varne, učinkovite vaje in z njimi nadaljuje tudi doma. Kjer je v porodnišnicah
prisoten fizioterapevt, ji bo le ta razložil pomen poporodne telesne vadbe, hkrati pa
jo motiviral, da bo telesno dejavna vse življenje. Vaje je potrebno stopnjevati do
šestega tedna po porodu. Po prvem kontrolnem pregledu pri ginekologu, ki izključi
morebitne zaplete, bi ženska lahko nadaljevala s telesno dejavnostjo, s katero se je
ukvarjala pred nosečnostjo.
Priporoča se, da ženska v poporodnem obdobju nadaljuje z zmerno telesno
dejavnostjo, seveda ob upoštevanju prisotnih mišično-skeletnih in srčno-žilnih
sprememb. Avtorji navajajo, da so srčno-žilne spremembe prisotne nekje do 4.
tedna po porodu, medtem ko so mišično-skeletne spremembe prisotne še najmanj tri
mesece ali, kot nekateri menijo, tja do enega leta. Zaradi tega je potrebno prilagoditi
intenziteto in vrsto vadbe. Seveda pa mora biti vrsta telesne dejavnosti taka, ki ne
bo negativno vplivala morebitne težave, kot so npr. disfunkcija sramnične zrasti,
bolečine v hrbtenici/medenici, prekomeren razmik premih trebušnih mišic, urinska
inkontinenca, fekalna inkontinenca in zdrs organov male medenice.
Trening mišic medeničnega dna
Vaje za mišice medeničnega dna je prvič opisal dr. Arnold Kegel leta 1948 in
od takrat dalje se vaje uporabljajo za zdravljenje urinske inkontinence (UI). Po
priporočilih strokovnjakov naj bi izraz »trening mišic medeničnega dna« danes
nadomestil prejšnje izraze, kot so: Keglove vaje oziroma vaje po Keglu in vaje
za mišice medeničnega dna. Strokovnjaki menijo, da izraz »Keglove vaje«ni več
primeren, saj se danes v praksi uporablja drugačen program vaj, kot ga je leta 1948
predlagal Kegel. Prav tako menijo, da je izraz »trening« bolj primeren v primerjavi
z izrazom »vaje«, saj so vaje pogosto mišljene kot ena epizoda, trening pa pomeni
ponavljajoče se vaje v daljšem časovnem obdobju.
Osnovni namen treninga mišic medeničnega dna je izboljšati funkcijo mišic
medeničnega dna (MMD). Ena izmed najpogostejših posledic disfunkcije MMD je
tudi UI ali nehoteno uhajanje seča. Dejavniki tveganja za nastanek UI pri ženskah
so predvsem prirojena slabost vezivnega tkiva, tip konstitucije, menopavza, starost,
debelost, težko fizično delo in respiratorne bolezni. Med glavne dejavnike tveganja
pa avtorji uvrščajo tudi nosečnost in porod. Avtorji navajajo možne vzroke za
nastanek UI v nosečnosti:
– spremenjeno delovanje hormonov
– spremenjeno delovanje in položaj sečnega mehurja
– nestabilnost detruzorja
– pritisk rastočega ploda in maternice na sečni mehur in MMD, zaradi česar se le te
povesijo in ne opravljajo več svoje naloge
V literaturi je zaslediti številne razlage za nastanek UI po porodu:
1. Porod ima lahko za posledico laksnost medeničnega dna, kot posledice oslabitve
in raztezanja mišic in vezivnega tkiva med porodom.
2. Poškodba lahko nastane kot posledica spontanega raztrganja in epiziotomije.
Posledica teh dogodkov je lahko okvarjena podpora medeničnim organom in
spremembe v njihovem položaju.
3. Raztezanje medeničnega tkiva med porodom lahko okvari pudendalne in pelvične
živce, kot tudi mišice ter vezivno tkivo medeničnega dna
Te okvare lahko vplivajo na sposobnost prečno progaste zapiralke sečnice, da se krči
pravočasno in učinkovito kot odgovor na povečanje pritiska v trebušni votlini ali kot
odgovor na krčenja detruzorja.
Najpogostejše pri ženskah so stresna urinska inkontinenca in urgentna ter mešana
urinska inkontinenca, ki je kombinacija stresne in urgentne. Stresna urinska
inkontinenca je nehoteno uhajanje seča skozi sečnico ob povečanju pritiska v
trebušni votlini in s tem povečanja pritiska v sečnem mehurju, ki je večji od pritiska
v sečnici. Kaže se kot nehoteno uhajanje seča pri kihanju, kašljanju, smejanju,
dvigovanju bremen oziroma napornem delu. Pri hudih oblikah inkontinence pa
je uhajanje seča lahko prisotno med hojo ali celo ob spremembi položaja – če na
primer vstanemo s stola. Pri tako imenovani urgentni inkontinenci gre za nenadno
nehoteno uhajanje seča skozi sečnico, ki se pojavi potem, ko začutimo nenadno
močno potrebo po uriniranju. Ženske najpogosteje navajajo, da jim je seč ušel ob
poslušanju tekoče vode, žuborečega potoka, pri namakanju rok v mrzlo vodo ali na
poti do stranišča.
Za preprečevanje in zdravljenje nehotenega uhajanja seča se priporoča izvajanje
treninga mišic medeničnega dna (TMMD). Tako naj bi vse nosečnice že v šoli za
starše dobile informacijo o pomenu izvajanja TMMD. Spodaj je opisan primer navodil
za izvajanje TMMD.
Osnovna vaja za MMD
Namestite se v udoben položaj. Predstavljajte si, da poskušate zaustaviti uhajanje
vetrov iz črevesja in istočasno zaustaviti curek urina. Občutek je, kot da bi
hoteli “stisniti in dvigniti”, zapreti in potegniti navzgor področje okoli zadnjika in
nožnice. To je stisk MMD.
Opozorilo!
– Bodite pozorni, da pri stisku MMD ne stiskate skupaj nog in zadnjice ter ne
zadržujete dihanja.
Program vaj za MMD
Zdaj, ko ste se naučili izvesti osnovno vajo za MMD, jo lahko uporabite za to,
da boste postopoma izboljšali zmogljivost vaših MMD po naslednjem programu.
Program vaj je sestavljen tako, da se bo povečala moč in vzdržljivost mišic, pridobili
pa si boste tudi občutek njihove pravilne sprostitve.
1. Najprej morate ugotoviti zmogljivost vaših MMD, ki določa, s katero težavnostno
stopnjo vaj boste začeli.
– Stisnite MMD in stisk zadržite kolikor dolgo lahko (največ 10 sekund).
Koliko sekund ste lahko zadržali stisk? | sekund
– Sprostite mišice in počivajte 4 sekunde. Nato ponovite postopek: stisnite, zadržite
in sprostite- tolikokrat kolikor zmorete (največ 10 krat).
Kolikokrat zapovrstjo ste lahko ponovili postopek? |ponovitev
Npr.: 3 sekunde | 4 ponovitve
Na primer: če ste uspeli stisk zadržati 3 sekunde in to ponoviti 4-krat je to vaša
začetna težavnostna stopnja.
2. Poizkušajte ponoviti vašo začetno težavnostno stopnjo vaj 4 do 6-krat na dan.
Z redno vadbo se bodo vaše mišice okrepile in vaša težavnostna stopnja se bo
spremenila:
npr.: 5 sekund | 6 ponovitev
Na primer: če boste čez čas uspeli stisk zadržati 5 sekund in to ponoviti 6-krat,
bo to vaša nova začetna težavnostna stopnja.
Na ta način boste povečali vzdržljivost vaših mišic. To pomeni, da boste lahko dalj
časa držali stisk in ga večkrat ponovili.
3. Za dobro zmogljivost MMD morate izvajati tudi hitre stiske, saj morajo vaše mišice
hitro reagirati ob kašljanju, kihanju, smejanju in kasneje ob skakanju in telovadbi.
– zvedite osnovno vajo za MMD, toda stisnite in dvignite bolj močno, nato takoj
sprostite. To je hitri stisk, ki omogoča, da so vaše mišice sposobne hitro
reagirati.
Koliko hitrih stiskov ste lahko naredili? |ponovitev
Cilj je povečati to število stiskov tja do 10.
Sprva si morate za učenje vaj vzeti čas, saj se le tako lahko osredotočite na pravilno
izvajanje teh vaj. Ni dovolj površno stiskanje mišic ob kuhanju kosila. Ko boste svoje
mišice obvladali, boste lahko izvajali vaje kadarkoli in kjerkoli (tudi med kuhanjem
kosila).
Vsak dan poizkušajte ponoviti vašo začetno težavnostno stopnjo vaj in hitre stiske 3
do 4-krat. Poleg tega poizkušajte stisniti MMD tik pred ali med kašljem, kihanjem ali
kakršnim drugim naporom, kot je dvigovanje bremen.
Da bi povečali moč in vzdržljivost MMD, je potrebno izvajati te vaje vsak dan 3-6
mesecev. Da bi ohranili in vzdrževali to moč, pa je potrebno izvajati vaje vse življenje.
V primeru, da ima ženska UI naj obišče svojega ginekologa, ki jo bo napotil k
fizioterapevtu. Če s konservativnim zdravljenjem ne dosežemo uspeha, je predvsem
pri stresni urinski inkontinenci naslednji korak operacijsko zdravljenje. TMMD mora
ženska izvajati tudi po operaciji. Če ima vstavljen urinski kateter je priporočljivo,
pa tudi bolj udobno, da za TMMD počaka dokler katetra ne odstranijo. Če je bila
opravljena vaginalna operacija naj začne z nežnimi krčenji MMD in preneha, če
začuti bolečino. Nato izvaja TMMD po enakih navodilih kot so opisana zgoraj.
**Sestavek je pripravila viš.pred. mag. Darija Šćepanović, viš.fiziot.,Univerza v
Ljubljani, Visoka šola za zdravstvo, Oddelek za fizioterapijo.
Kontrola dojk pri otročnicah
Kontrola dojk pri otročnicah spada med rutinske vsakodnevne preiskave pri viziti
(zdravnik). Babica/medicinska sestra pa opazuje dojke kadar nudi pomoč pri dojenju.
Namen pregleda je preprečevanje in zgodnje ugotavljanje razvoja ragad, zastoja
mleka, nastanka mastitisa ter opazovanje razvitosti bradavic in mlečnosti dojk.
Pri pregledu leži ženska na hrbtu. Srajco zavihamo do vratu, da se dojke sproste in
so dobro vidne – pri tem poskrbimo za dobro osvetljenost v prostoru, da je mogoča
primerjava barve kože in velikosti dojk. Z otipavanjem ugotavljamo trdoto, bolečnost,
razliko v temperaturi in mlečnost. Ocenimo bradavice – ragade in krvavenje. Če je
potrebno, ženska roki vzroči.
Nadzor maternice in preiskava čišče
Babica/medicinska sestra mora vedeti, kako se uterus krči po porodu in poznati tudi
najpogostejši vzrok za visoko stanje fundusa, to je poln sečni mehur. Prav tak mora
vedeti, da dojenje pospešuje involucijo. Zato bo otročnice opozarjala na pogosto
mokrenje in jih vzpodbujala k dojenju.
P / (število prstov) – je formula, s katero označujemo involucijo uterusa na
temperaturnem listu v porodnišnicah. P – pomeni popek; število prstov pa označuje
višino fundusa pod popkom.
Opomba: višino fundusa in lohijo kontrolira v porodnišnici zdravnik med vizito.
Otročnice opozorimo, da pred tem mokrijo.
Mnogorodnice pogosto motijo boleče kontrakcije uterusa, predvsem v času dojenja,
ki trajajo običajno dva do tri dni. Babica/medicinska sestra naj se posvetuje z
zdravnikom, ki odredi terapijo – ponavadi blage analgetike, ženski pa pove, da je to
normalen in koristen pojav, kajti s temi kontrakcijami se pospešuje involucija uterusa
in se iztiskajo zaostali ovoji in koaguli.
Babica/medicinska sestra poskrbi, da ima otročnica navoljo dovolj vložkov in hlačk
iz elastičnega materiala za enkratno uporabo. Vložke naj otročnica menja vsaj
štirikrat dnevno oz. kadar je potrebno glede na količino čišče. Uporabljeni vložki so
infekciozni, zato jih je treba metati direktno v posebno posodo za odpad in se jih čim
manj dotikati z rokami. Babica/medicinska sestra mora opozarjati otročnice na to.
Počitek in spanje
Vsaka otročnica se mora po porodu odpočiti. Potrebuje tišino in mnogo spanja.
Ženske različno reagirajo na porod, a celo zdrave in utrjene so lahko utrujene tedne
in mesece po porodu. To zato, ker še ni vzpostavljeno njeno prvotno telesno stanje in
ker nove odgovornosti glede novorojenčka izčrpujejo življenjsko moč otročnice: npr.
popolnoma spremenjen urnik spanja. Poskušajo naj zadremati z otrokom tudi preko
dneva. To bo delno nadomestilo pretrgano ali prečuto noč. Odsvetujemo pletenje,
branje!
Dojenje
Sredi prejšnjega stoletja so bili velika proizvodnja in reklama mlečnih mešanic
ter rojevanje v porodnišnicah glavni vzroki, da so matere množično prenehale
dojiti. Pred tem je glede dojenja obstajalo le dejstvo: otrok, ki ni bil dojen, je imel
zelo malo možnosti za preživetje. Danes pa je splošno znano, da je materino
mleko neprecenljivo kot hrana za dojenčke. Vrednost dojenja pa ni samo v njegovi
hranljivosti, ampak mati hkrati s tem zadovoljuje otrokovo potrebo po toplini, varnosti
in ljubezni, kar pa je pogoj za njegov fizični, emocionalni ter socialni razvoj. Tako
kot na otroka deluje dojenje dobrodejno, tudi na mater. Je vrhunec nosečnostno –
porodnega procesa, v katerem lahko sama izrazi veselje materinstva.
Za uspešno dojenje so pri otroku pomembni: iskalni, sesalni in požiralni refleks; pri
materi pa: reflektorno nabrekanje bradavice, prolaktinski refleks in refleks praznjenja
dojke. Ključnega pomena, da se sprožijo refleksi pri materi je sesalni dražljaj.
Sesanje dojke sproži izločanje prolaktina, ki je hormon sprednjega režnja hipofize in
vpliva na tvorbo mleka v žleznem tkivu. Istočasno pa pride do povečanega izločanja
oksitocina, hormona zadnjega režnja hipofize. Ta pa krči mioepitelijske celice, ki
obdajajo alveole, da iztisnejo mleko iz alveol v končne mlečne vode. Vzporedni
učinek oksitocina pa je, da se v času dojenja krči maternica.
Medtem ko je prolaktinski refleks predvsem mehaničen refleks, odvisen od
pogostosti, jakosti in trajanja sesanja, je refleks praznjenja dojke izrazito
psihosomatski refleks, ki je lahko vzpostavljen, npr. že zaradi pogleda na
nebogljenega dojenčka, ter zavrt zaradi strahu in bolečine. Vzrokov strahu pri materi
je veliko, to so nepoznavanje tehnike dojenja ali občutek, da je otrok popolnoma
odvisen od nje, da ima premalo mleka. Vzrok bolečine pa so npr. nabrekle dojke in
občutljive bradavice.
Kaj lahko storimo, da se bo več in bolje dojilo?
Pozitiven odnos do dojenja mora biti prisoten v celotni družbi, v prvi vrsti pa pri
zdravstvenih delavcih in v družini nosečnice, ki jo moramo vzpodbuditi za zdrav,
življenjski slog, da zavestno skrbi za svoje zdravje kajti uspeh dojenja bo odvisen od
njenega telesnega zdravja in čustvenega stanja.
Že v posvetovalnici lahko vplivamo na miselnost mater s tem, da jim razlagamo
prednosti dojenja pred hranjenjem z nadomestki. N.pr.: boljša hranljivost, večja
zaščita pred infekcijo, psihološki aspekti. Nosečnici povemo, da naj bi dojila vsaj šest
mesecev, čemur bo z malo dobre volje kos, če bo njena odločitev za dojenje trdna.
Posebna priprava prsnih bradavic ni potrebna. Dovolj je običajna higiena z mlačno
vodo, brez mila in uporabe kozmetičnih sredstev.
Pravilna tehnika dojenja je najpomembnejši dejavnik uspešnega dojenja in
preprečevanja težav ter problemov, ki se lahko pojavijo pri materah. S pravilnim
pristavljanjem in položajem se pri materah ne pojavijo ragade, bolečine, zastoji mleka
in drugi problemi.
Mati lahko doji leže ali sede, pri čemer pazi, da ji je udobno in da je otrok pravilno
nameščen. Z novorojenčkom mora imeti pogost oziroma trajen stik, kar pospeši
vzpostavitev laktacije, če ne omejujemo podojev. Mati naj vzame otroka k prsim
takrat, ko bo buden in lačen, tudi ponoči. Na uspešno dojenje lahko mati sklepa po
telesni teži dojenčka, pri tem pa mora upoštevati fiziološki padec telesne teže v prvih
treh do petih dneh.
Pri učenju tehnike pravilnega pristavljanja, je izredno pomembna pomoč babice
že pri prvem podoju prve pol ure po porodu z demonstracijo, vzpodbujanjem in
motiviranjem mater.
V posvetovalnici, tečajih šole za starše, oziroma kadar imamo zdravstveni delavci
priložnost, pa se obrnimo tudi na partnerja in druge družinske člane, da bodo ženski
v poporodnem obdobju v oporo in pomoč pri delu, kajti prezaposlena in utrujena mati
ne more uspešno dojiti.
Vsekakor je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da nekatere ženske ne želijo oziroma
ne morejo dojiti. V tem primeru jim je potrebno nuditi vse informacije o prednosti
dojenja. Če je odločitev za nedojenje trdna, jo je potrebno podpreti in pomagati pri
izbiri in pripravi pravilnih nadomestkov.
Avtorici skript se zavedava minimalnega obsega informacij, ki ga sestavek nudi
o tako pomembni temi kot je dojenje, zato priporočava knjigo »Dojenje – učbenik
za zdravstvene delavce« dr. Silvestre Hoyer. Diplomirana babica je odgovorna za
dojenje žensk, zato mora znanje dopolniti z omenjeno knjigo.
Obvezna literatura:
Hoyer S. Dojenje: učbenik za zdravstvene delavce. 2.izdaja. Ljubljana: Visoka šola
za zdravstvo, 2003.
Zdravstvena vzgoja
Potrebe otročnice po porodu so:
− telesne potrebe,
− psihične potrebe,
− socialne potrebe ter
− potrebe po znanju.
Otročnica ne sme oditi iz porodnišnice ne da bi preverili tudi njeno socialno stanje.
Marsikatera ženska ima po porodu stanovanjske, družinske, materialne težave, itd.,
ki jih sama v njenem stanju ne more reševati. V takem primeru moramo obvestiti
socialno službo. V bolnišnicah je za telesne potrebe otročnice dobro poskrbljeno,
njenih psihičnih potreb pa nikoli docela ne spoznamo, ker ni niti priložnosti za to.
Njena neizkušenost glede lastne nege in nege otroka je praktično marsikdaj prezrta,
posebno, če mati ni obiskovala šole za starše. Dolžnost babice/medicinske sestre
je, da jo o negi pouči pred odhodom domov. Ženska mora dobiti navodila za širši
puerperij.
Teme so:
− nega otročnice: kopanje v kadi je dovoljeno po šestih tednih, kadar ženska
doji, pa še kasneje, da ne pride do infekcije dojke. Zdoma naj otročnica ne
hodi poleti štirinajst dni, pozimi tri tedne,
− nega novorojenčka: dojenje – tudi praktična pomoč in nadaljnje hranjenje
dojenčka,
− kontracepcija,
− obisk patronažne medicinske sestre oz. babice na domu. Potrebna je
povezava med porodnišnico in patronažno službo. (Porodnišnica z odpustnico
patronažno medicinsko sestro/babico obvesti o prihodu otročnice domov,
njenem stanju ter stanju novorojenčka). Ženski povemo, kdaj bo predvidoma
babica oz. patronažna sestra prišla k njej in kam naj se obrne, če je ne bi bilo.
Prvi takšen obisk je prvi dan po odpustitvi iz porodnišnice,
− prvi pregled pri ginekologu po šestih tednih. Ženske je potrebno opozoriti,
da to ne sme biti prvi pregled po porodu in hkrati tudi ne zadnji pregled
pred morebitno novo nosečnostjo. Poučiti jih je treba, da se pregled za
preprečevanje raka materničnega vratu opravi enkrat na tri leta (po 2
negativnih izvidih testa po Papanicolaou v obdobju enega leta)
− sama naj si redno, vsak mesec, skozi celo življenje preiskuje dojke,
− prvi obisk otroka v posvetovalnic po štirih tednih,
− krvavitev – ženska odhaja običajno že tretji dan po porodu domov. V
kasnejšem puerperiju lahko postane lohija za krajši čas krvava, npr. ko ženska
odvaja, ob večjem naporu – to ni patološko. Pri trdovratnem izločanju krvave
čišče iz maternice pa je potrebno ugotoviti vzrok. Pogosto je to zaostali košček
placente, zato naj se posvetuje z babico ali zdravnikom,
− dojke: rdečina, oteklina, bolečina s povišano temperaturo ali brez – posvet z
babico ali zdravnikom,
− spolni odnosi so dovoljeni po šestem tednu. S spolnimi odnosi naj bi
ženska pričela šele po pregledu pri ginekologu, ko je epiziotomijska rana
popolnoma zaceljena, izcedek iz nožnice normalen in je ženska psihično
pripravljena nanje. Ženskam, ki doje, se tkivo počasneje celi zaradi nižje
stopnje estrogena. Pri mnogih ženskah so spolni odnosi še leta po napravljeni
epiziotomiji boleči. To je lahko tudi vzrok, da se izogibamo napraviti
epiziotomijo,
− pri odpustu žensko opozorimo, da se ravna po zdravnikovih navodilih na
odpustnici.
Ženska naj se ne boji babico ali zdravnika prositi za nasvet, če ima probleme, ker
lahko iz majhnih nastanejo težke komplikacije. Pri odpustu naj otročnica dobi nasvet
glede naslednjih nevarnih znamenj:
− vztrajno povišana telesna temperatura,
− sprememba vaginalnega izcedka – povečana količina ali močan, neprijeten
vonj,
− bolečina ali občutljivost v trebuhu oz. pelvičnem področju,
− vztrajna bolečina v področju perineja,
− pogosto, nujno in pekoče mokrenje,
− vztrajna poporodna depresija.
Preiskave krvi in urina
Vse preiskave se delajo le po zdravnikovem naročilu, odvisno od kliničnega stanja
otročnice. Glede na zadnji izvid hemoglobina v nosečnosti, izgubo krvi pri porodu
(več kot 500 ml), kliničnega izgleda in počutja ženske, zdravnik presodi ali je
potrebna kontrola hemoglobina oziroma celotne krvne slike. Babica/medicinska
sestra odvzame ženski za to preiskavo 3 ml krvi.
Ob težavah kot so febrilno stanje in pekoče uriniranje, odda otročnica urin po metodi
čistega mokrenja, kar je najpogostejši in neinvaziven način oddaje urina. V urinu se
vrednoti albumen in sediment.
V kolikor je vzrok proteinurije bakteriurija, prideta v upoštev dve preiskavi:
− Sanfordov test z antibiogramom ter
− metoda Uricult.
Glede na rezultate odredi zdravnik potrebno zdravljenje.
RhD negativni ženski se tako kot med nosečnostjo tudi po porodu vzame kri (5
ml) za indirektni Coombsov test, s katerim se določa titer antiteles. Če je indirektni
Coombsov test negativen, se ženski obvezno po porodu RhD pozitivnega otroka
aplicira imunoglobulin G anti D (IgG anti D), ki onemogoči senzibilizacijo. Ženska
mora dobiti IgG anti D najkasneje do 72 ur po porodu. Zato mora babica / medicinska
sestra skrbeti, da se pravočasno pošlje materina in otrokova kri na pregled.
Kontracepcija
Po porodu se pojavi vprašanje kakšno kontracepcijo naj ženska uporabi. S tem
vprašanjem se prej sreča ženska, ki ne doji – ta dobi menstruacijo 5 – 6 tednov
po porodu. Ženska ki doji mora vedeti, da dojenje ni zanesljiva zaščita pred
novo nosečnostjo. Po porodu lahko svetujemo uporabo kondoma. Hormonske
kontracepcije ne svetujemo zaradi prehajanja hormonov v materino mleko, čeprav
kasneje ni razlogov, da je ne bi uporabljala, razen, če so prisotne kontraindikacije.
Diafragma tudi ni varna, predvsem zaradi anatomskih sprememb po porodu –
sprememb cerviksa – ponavadi je potrebna večja številka šele nekaj mesecev po
porodu.
Namestitev intrauterinega vložka (IUV) je varna že po 4 tednih. Se pa zanj
marsikatera ženska ne bo odločila zaradi njegove povezave z izvenmaternično
nosečnostjo.
Prehod v materinstvo ter prevzem vloge matere
V procesu prehoda v materinstvo, ženska sprejme novo vlogo, vlogo matere. Čeprav
vsaka ženska sprejme novo socialno vlogo na sebi lasten način in je le-ta odvisna
od vplivov družbe v kateri živi, njene vzgoje in vzgledov, ki jih je imela v otroštvu,
opazimo podobne vzorce vedenja, ki se pojavljajo pri vseh otročnicah. Reva Rubin je
opazovala ženske prve dni po porodu in definirala tri glavne faze sprejemanja nove
socialne vloge.
Faza ozaveščanja
V zgodnjem poporodnem obdobju je obnašanje matere navadno negotovo –
odvisna je od zdravstvenih delavcev.Težko se samostojno odloča in potrebuje oporo
in pomoč pri negi sebe in otroka. Navadno je nezavedno osredotočena nase in
sposobna skrbeti le za lastne fizične potrebe, kot so hranjenje, izločanje in počitek.
Podoživlja obporodno izkušnjo in občuti močno potrebo po pogovoru o podrobnostih
dogajanja med porodom. Ta proces je pomemben, da izkušnjo vključi v lastno
zavest/podobo o sebi, za kar potrebuje več ur ali celo dni. To ni primeren čas, da bi
jo učili nege otroka, saj ni sposobna dojemati naših navodil.Prav je, da prisluhnemo
njenim občutkom, da se čuti sprejeto ter ji pomagamo razumeti izkušnjo poroda.
Faza povrnitve ravnovesja
Večina žensk iz prve faze hitro preide v drugo, za katero je značilna višja stopnja
samostojnosti v skrbi za sebe in novorojenčka. Ko si spočije ter si opomore od
stresa, ki ga je povzročil porod, ima več energije, da se usmeri na otroka. Šele v
tem obdobju je sposobna sprejemati naša navodila o negi novorojenčka. Potrebuje
zagotovilo (predvsem prvorodka), da zmore in zna skrbeti za otroka. Lahko bo
občutila, da babica/medicinska sestra bolje poskrbi za otrokove potrebe kot ona
sama. Zato je prav, da jo vodimo in spodbujamo k samostojnosti čeprav bi nam
bilo včasih lažje, da sami poskrbimo za otroka, saj je spodbujanje matere, ki prvič
umiva novorojenčka bolj zamudno. Vendar je pomembno, da ne prevzamemo njene
vloge. Mlada mati potrebuje podporo in pohvalo, da bo postala samozavestna. V
nasprotnem primeru se lahko čuti ogroženo in nesposobno materinstva. Ta faza traja
približno dva dni, lahko pa se podaljša tudi v več tednov.
Faza opuščanja/sprejemanja
Navadno tretje faze prehoda v starševstvo ne vidimo, saj se dogodi v poznem
puerperiju. Opuščanje starih socialnih vlog ter vzpostavljanje nove starševske vloge
je običajno boleče. Ženska zazna celo paleto občutij. To obdobje je povezano s
sprejemanjem dejanskega otroka in z opuščanjem idealov, ki si jih je ženska o njem
ustvarila. Svojega otroka prične dojemati kot posameznika, z lastno osebnostjo. V tej
fazi se tudi prerazporedijo odnosi v družini ter se prilagodijo novemu stanju oziroma
novemu članu družine.
Vloga staršev
Glede vloge in pomena starševstva se je potrebno zavedati, da otroci potrebujejo
dobre starše in da morajo starši pomagati svojim otrokom pri njihovim vraščanju v
življenje. Se pravi ne samo, ali predvsem, skrbeti za njihovo telesno rast in razvoj,
temveč zlasti s svojim življenjem, delom in ljubeznijo oblikovati otrokovo čustvovanje,
domišljijo, značaj, mišljenje in dejavnosti, da bi dosegli končni cilj vsega prizadevanja:
rast novega plemenitejšega človeka, ki bo čustveno in umsko zdrava in vedra
osebnost.
Otroci potrebujejo oba starša. Vloga matere je že od nekdaj poveličevana npr.
v literaturi, umetnosti. Očetova vloga pa je bila zapostavljena. Današnji čas želi
popraviti krivico, ki jo je utrpel oče. Vse bolj se zavedamo tega, da brez dobrega
očeta ni dobre družine. Očetova ljubezen je sestavni del ljubezni, ob kateri otrok
uspešno raste.
Procesna metoda dela pri otročnici in novorojenčku
Za obdobje po porodu je značilno, da se babiška/zdravstvena nega družine nadaljuje
iz časa pred porodom. Obravnava je individualna. Vključuje skrbno zbiranje
podatkov, ki pripomore k reševanju problemov varovanke. Procesna metoda dela
opredeli področja, kjer družina potrebuje pomoč/intervencije.
Ugotavljanje potreb
Ugotavljanje potreb po babiški/zdravstveni negi se prične že tekom poroda.
Ugotavlja se potrebe celotne družine, predvsem pa potrebe matere in potrebe v
odnosu partner-porodnica. Ko babica/medicinska sestra jemlje anamnezo, opazuje
tudi družinsko dinamiko in možna problematična področja, ki zahtevajo skupno
intervencijo.
Postavljanje negovalnih diagnoz
Identificiranje aktualnih in potencialnih problemov v zgodnjem puerperiju je
pomembno zlasti zato, da jih lahko učinkovito rešujemo ozirom, da načrtujemo
kvalitetno babiško/zdravstveno nego. Na osnovi zbranih podatkov, zaznanih kulturnih
vplivov, duhovnih potreb, poznanih medicinskih dejstev ter poznavanja družinske
interakcije, je potrebno analizirati področja, ki so problematična in postaviti negovalne
diagnoze.
Opredelitev ciljev
Cilji babiške/zdravstvene nege so osnova za babiško/sestrsko dejavnost. Določajo
se na podlagi vzajemnega sodelovanja med babico/medicinsko sestro in družino.
Postavljeni cilji vodijo aktivnosti babice n.pr. če ženska nima izkušenj z novorojenčki
si lahko zastavimo cilj »znala bo pristaviti otroka k prsim« (za dojenje).
Načrtovanje
Individualen načrt dela vsebuje planirane aktivnosti babice/medicinske sestre, ki se
navezujejo na razpoložljive vire in voljo varovanke po sodelovanju. Če na primer
izdelujemo načrt za žensko, ki ni gotova v svoje sposobnosti za dojenje, bo naš načrt
vseboval več obiskov babice/patronažne medicinske sestre.
Izvajanje
Negovalni postopki, ki so izvedljivi in realni bodo pripeljali do zastavljenega cilja in
so ključni element individualnega načrta. Dejavnosti so lahko samostojne aktivnosti
babice/medicinske sestre, ali timsko delo različnih zdravstvenih in nezdravstvenih
delavcev. Glavna značilnost vseh teh aktivnosti je omiliti oz. rešiti ugotovljen problem.
Važno je sodelovanje vseh vpletenih (informiranje).
Vrednotenje
Vrednotenje glede doseganja zastavljenih ciljev izvajamo že med procesom, skupaj z
varovanko. Dobljene informacije usmerjajo naše delo in nam obenem nakazujejo ali
je zastavljene cilje potrebno prilagoditi.