Žolčni kamni

Žolčni kamni so skupki kristalov v žolčniku ali žolčevodih, ki merijo v premeru od nekaj milimetrov do nekaj centimetrov. Žolčnik je majhna mišičasta vrečka, v kateri se shranjuje žolč, zelenkasto rumena gosta prebavna tekočina, ki jo izdelujejo jetra. Žolč sestavljajo žolčne soli, elektroliti, žolčna barvila, holesterol in druge maščobe. Prek žolčevoda se izliva v dvanajstnik ter tako pomaga prebavljati maščobe in nekatere vitamine. Odgovoren je tudi za odstranjevanje nekaterih odpadnih snovi iz telesa. (Madjar, 2006)

Nastanejo, kadar pride do spremembe sestave in topnosti žolča. Osnovni pogoj je s holesterolom prenasičen žolč. Običajno pride do spremembe v razmerju med vsebnostjo holesterola, žolčnih kislin in fosfolipidov. Glede na prevladujočo sestavino v kamnih jih delimo na holesterolske in pigmentne, ki vsebujejo več bilirubina, v poznem obdobju pa ločimo še trde kalcinirane, v katerish se nahaja veliko kalcija. Najpogostejši so holesterolski kamni. (Kranjc, Pečovnik Balon, 2000)

Večina bolnikov nima težav, pri takih odkrijemo kamne pogosto naključno z ultrazvočno preiskavo trebuha. Najpogostejši in značilen simptom pri izraženih težavah je biliarna kolika, vendar bolečina ni izključno krčevita, ampak je pogosto stalna bolečina v zgornjem delu trebuha in pod desnim rebrnim lokom. Traja 15-30 minut in se lahko širi v desno lopatico. Če bolečina traja, moramo misliti na zaplete kot so holecistitis, holangitis in pankreatitis. Bolečine spremlja slabost in bruhanje, po katerem bolniku ne odleže. Večinoma spremljajo težave še vazomotorični znaki kot so znojenje, hipertenzija, naval krvi v glavo, tresenje…

Trebuh je običajno mehak, na otip pa boleč predvsem pod desnim rebrnim lokom. V nezapletenih primerih se zveča aktivnost jeternih transaminaz, alkalne fosfataze, ob zapletih pa se še poveča koncentracija bilirubina, porastejo znanilci vnetja in laktatne dehidrogenaze. Preiskava izbora je ultrazvočni pregled trebuha, s katerim z veliko zaneslivostjo potrdimo diagnozo. Omogoča oceno velikosti in položaja žolčnika, debeline njegove stene in števila kamnov. Vzporedno lahko ugotavljamo spremembe tudi v okolnih organih, ki so posredno ali neposredno povezani z delovanjem žolčnika. Izbirni diagnostični način za ugotavljanje holedoholitiaze je endoskopska retrogradna holangiopankreatografija (ERCP).

Najtežji zapleti žolčnih kamnov so napredovalo in gnojno vnetje, gangrena ali odmiranje žolčnikove stene, razpok ali perforacija žolčnikove stene s posledičnim vnetjem potrebušnice oziroma peritonitisom. (Kranjc, Pečovnik Balon, 2000)

 

REŠEVANJE PROBLEMA

ZDRAVLJENJE

Pri izbiri načina zdraljenja zdravnik upošteva številne dejavnike, kot so : mesto kamnov, velikost, število in sestavo, zaplete zaradi kamnov, možnosti alternativnih nekirurških metod zdravljenja.

Bolečine lajšamo s spazmolitiki. Če ne zadostuje dodamo analgetike. V primeru vnetja okužbo zdravimo z antibiotikom.

Kirurško zdravljenje – operacija izbora danes je laparoskopska holecistektomija. To pomeni, da gredo z aparatom skozi manjšo odprtino v trebušni steni v trebuh in odstranijo skoznjo žolčnik s kamnom vred. Včasih laparoskopsa operacija ne pride v poštev, v takšnem primeru se operira klasično z rezom pod desnim rebernim lokom.( Koren, 2005)

Drobljenje kamnov –  pomeni zunajtelesno zdrobitev z udarnimi valovi. Valove od zunaj usmerimo natančno v ocenjeno žarišče kamnov in za tem zdrobimo. Lasersko drobljenje kamnov se uporablja zelo redko le izjemoma pri nekaterih bolnikih.

Raztapljanje (litoliza) – tak načinzdravljenja se lahko uporablja le za topitev holesterolskih kamnov. Za raztapljanje  se uporabljajo žolčne kisline v obliki tablet, ki zmanšujejo tvorbo kamnov v želodcu na več načinov. Učinek raztapljanja je odvisen od veikosti in števila kamnov, primernejši  je za bolnike, ki imajo kamne, manjše kot 2 cm. (Kranjc, Pečovnik Balon, 2000)

Pri tistih, ki imajo žolčne kamne skušamo v obdobju brez težav z ustrezno prehrano preprečiti pretirano krčenje žolčnika in s tem premikanja kamnov. Prisotnost žolčnih kamnov pogosto spremlja tudi vnetje žolčnika, kar posredno povzroča motnjo v prebavi maščob. Hrana naj bo pri njih čim manj mastna, brez ocvrtih jedi. Jedilnik naj nebi vseboval jedi, ki napenjajo, niti težko prebavljivih jedi. Pri napadu žolčnih kolik je dieta stradalna, s tako imenovano čajno pavzo, kasneje, ko se bolečine umirijo, pa naj bo hrana praktično brez maščob, kasneje pa lahko bolnik že nadaljuje s prehodno žolčno dieto.

Bolniki z operativno odstranjenim žolčnikom imajo lahko v prehodnem obdobju težave z napenjanjem po jedi in driskami. (Koren, 2005)

[wp_ad_camp_1]

KRITIČNO MNENJE ŠTUDENTA

Menim, da mnogo ljudi,  ki dobijo znake žolčnih kamnov sploh ne vedo, kam bi lahko te zanke pripisali, sploh če se s tem še niso srečali, oziroma o tem nič kaj dosti slišali. Tema žal ni tako izpostavljena medijem, kot druge bolezni npr. sladkorna bolezen, hipertenzija in podobno. Pacienti, ki imajo žolčne kamne pa morajo biti dobro poučeni o pravilni prehrani, da se v domačem okolju lahko tega čim bolj držijo in zmanšajo težave.

LITERATURA

Kranjc I., Pečovnik Balon B. Interna medicina. Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola. Maribor, 2000.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja