Demenca, svojci in patronažna oskrba

Starostniki so skupina prebivalstva, ki potrebujejo posebno obravnavo, saj so zaradi bioloških lastnosti in spremenjenih pogojev življenja tako zdravstveno kot socialno ogroženi.

Omogočiti jim moramo kvalitetno življenje in lažje sobivanje z bližnjimi. V 10. mednarodni
klasifikaciji bolezni (MKB-10) je demenca opredeljena kot sindrom, ki ga povzroča možganska bolezen, običajno kronične narave ali napredujoče narave.

Vključuje motnje višjih živčnih dejavnosti: spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, računanje, sposobnost
učenja, sposobnost besednega izražanja, presojanja. Demenco spremljajo zmanjšane
sposobnosti za obvladovanje čustev, socialnega vedenja in dnevnih aktivnosti.

Navadno se začne neopazno in postopoma napreduje.
Strokovna zdravstvena nega lahko uspešno izboljša kvaliteto življenja dementnega pacienta.
Pomembna je tudi podpora, ki jo izvajalci zdravstvene nege nudijo svojcem pacientov in
drugim bližnjim, posebno vlogo pa imajo pri izobraževanju in svetovanju glede obvladovanja
življenjskih aktivnosti ter razbremenjevanju stisk bližnjih.

DEMENCA
Opredelitev demence
Demenca je sindrom, ki ga povzroča možganska bolezen, navadno kronična ali progresivna,
kjer gre za motnjo več spoznavnih sposobnosti (kognitivnih funkcij). Ta motnja je zadostna,
da prizadene dnevne aktivnosti. Upad ni posledica motenj zavesti in običajno spremlja ali
zmanjšuje sposobnosti za obvladovanje čustev, socialnega vedenja ali motivacije (1).

Upad kognitivnih motenj se na začetku nanaša le na pomnjenje in priklic novih informacij, z
napredovanjem bolezni pa je prizadet tui priklic davnih dogodkov. Poleg motenj spomina je
vidno zmanjšano mišljenje, sposobnost orientacije in razumevanja, računskih in učnih
sposobnosti. Osiromašeno je tudi govorno izražanje in presoja ter sposobnosti za izražanje
čustev, socialnega vedenja in motivacije (2).

Začetek demence je prikrit in postopno napreduje. S starostjo se veča število obolelih in je
eden od glavnih vzrokov prizadetosti starostnikov. Povečalo se je zanimanje strokovnjakov za
nastanek demence, saj je v zadnjih letih prišlo do pomembnega prepoznavanja različnih
vzrokov demence, do novih spoznanj na področju patofiziologije, genetike, dejavnikov
tveganja in zdravljenja.

Za demenco zboli 3 do 11% oseb, starejših od 65 let, vsakih pet let pa
se število podvoji, tako da za demenco zboli 20-30% starejših od 85 let in 60-90% stoletnikov

Razvrstitev demenc

Glede na pogostost delimo demence na:
1. Demenca kot poglavitni vzrok bolezni:
• Degenerativne oblike (Alzheimerjeva bolezen, demenca z Lewyjevimi telesci)
• Demence kot posledica žilne bolezni (multiinfarktna demenca, amiloidna
angiopatija)

• Prionske in infekcijske bolezni kot vzrok demence (kronični
meningoencefalitis, demenca kot posledica AIDS-a)

2. Demenca kot spremljajoč simptom bolezni (Huntingtonova bolezen, demenca pri
Parkinsonovi bolezni, metabolične motnje – pomanjkanje vitamin B12)

3. Demenca kot redek simptom pogostih bolezni (multiple skleroze)

4. Demenca kot simptom redkih bolezni
Demence lahko razdelimo še na primarne (80-90%) in sekundarne (10-20%). Med primarne
demence prištevamo degenerativne, žilno povzročene in mešane.

Med dejavniki tveganja so pomembni predvsem spol (ženske), stopnja izobrazbe (manj
izobražene osebe), kajenje, poškodbe glave, zvišan krvni tlak in dlje časa trajajoča depresija

Simptomi demence
Začetni simptomi so podobni nekaterim telesnim ali drugim duševnim boleznim in se
razlikujejo od stadija demence. Dementni bolnik v prvem obdobju potrebuje vzpodbujanje in
vodenje za opravljanje različnih aktivnosti saj s raznimi dejavnostmi ohranjajo miselne poti in
jih utrjujejo. Pojavijo se motnje vedenja in tako spremenjeni bolnik potrebuje tolerantno
okolje.

V drugem obdobju pacient potrebuje veliko pomoči, saj kljub svojim zmožnostim se
obotavljajo in ne vejo kako naprej. Manj se zaveda lastnih sprememb na intelektualnem in
čustvenem področju, opaža pa številne spremembe v okolju. Potrebuje veliko mero
razumevanja in podpore. Pri hudi obliki demence (tretji stadij) se ugašajo bolnikove funkcije
in potrebuje predvsem nego. Komuniciranje z okolico je omejeno in počasi se zapirajo vase

Etiologija demence
Vzroki za nastanek še niso povsem pojasnjeni. Številni dejavniki tveganja se med seboj
prepletajo. Z leti se razvije atrofija možganske skorje in globljih struktur, kar povzroči
pomanjkanje različnih nevrotransmiterjev, ki so odgovorni za spomin in spominske dejavnosti

Zdravljenje demence
Zdravljenje in pomoč dementnim bolnikom je usmerjeno v zdravljenje z zdravili. Začne z
odpravljanjem osnovnega vzroka demence, kadar je to mogoče in preprečevanje okvare
nevronov.

Naravnano je k izboljšanju spoznavnih sposobnosti, lajšanju vedenjskih in
psihičnih sprememb. Vključuje tudi dodatne ukrepe, kjer se vzdržujejo preostale sposobnosti
bolnika z umsko, telesno in socialno aktivnostjo, lajšajo stiske bolnika ter nudenje pomoči
družini in skrbnikom (6).

DEMENCA IN SVOJCI
Demenca in njeni zapleti prizadenejo tako bolnika kot njegove svojce. Svojci so ponavadi
tisti, ki prvi opazijo vedenjske in psihične spremembe obolelega in pri oskrbi je vloga družine
neprecenljiva. Kljub številnim spremembam, ki nastopajo postopoma, jih svojci ostarelih
pogosto spregledajo. Zato že prva preizkušnja nastane ob soočenju z boleznijo in z njenimi
posledicami. Z napredovanjem bolezni pa postne skrb vedno bolj obremenjujoča, naporna in
veliko čustveno breme, kar lahko ogrozi normalen življenjski slog družine. Pomembno vlogo
pa imajo tudi strokovni delavci, saj na njih se najprej obrnejo po pomoč. Zelo pomembno je,
da se svojci seznanijo z naravo bolezni in z vsemi spremembami, ki jih bolezen prinaša ter da si skrb med seboj porazdelijo. Bolnik postaja vedno bolj odvisen od pomoči že pri osnovnih
življenjskih aktivnostih, sčasoma potrebuje stalen nadzor tako podnevi kot tudi ponoči.
Družinski člani se morajo zavedati, da so vse te spremembe le posledica bolezni. Tudi okolica
dementnega pacienta drugače gleda in svojci naj poskušajo bolezen predstaviti, saj se kaj hitro
zna zgoditi da bodo potrebovali pomoč iz bližnje okolice, sosedov.

Svojci, ki se odločijo da bodo dementno osebo oskrbovali doma, imajo pravico do dodatka
pomoči in postrežbo, do pridobitve tehničnih pripomočkov in pridobitve statusa družinskega
pomočnika. Kadar bolna oseba ni zmožna več skrbeti za svoje koristi in pravice, se vodi
postopek za odvzem poslovne sposobnosti in na ta način postane svojec skrbnik osebe z
demenco.

Družina že s preprostimi ukrepi lahko pomaga obolelemu. Na primer z odstranitvijo slik in
ogledala in ureditev okolja bistveno zmanjša zmedenost. Prostor naj bo preprosto opremljen
in nevarne predmete je potrebno zavarovati oziroma odstraniti. Preveriti je treba ali je bolnik
sposoben uporabljati plinski štedilnik in druge potencialne nevarne naprave, sicer pa je večino
teh najbolje izključiti ali razglasiti, da so pokvarjeni. Svojci morajo biti pozorni na morebitne
izbruhe nasilja in preprečiti neprijetne situacije s preusmeritvijo bolnikove pozornosti drugam.
Skrb za dementnega starostnika z psihičnimi in vedenjskimi je za svojce psihično in fizično
naporno, zato morajo tudi zase poskrbeti in se o svojem zdravju posvetovati z družinskim
zdravnikom.

[wp_ad_camp_1]

PATRONAŽNA OSKRBA BOLNIKA Z DEMENCO
Za varovance z demenco se v skrb vključujejo patronažne sestre, skupaj z ostalimi
zdravstvenimi delavci ter družinskimi člani. Patronažna medicinska sestra si s sodelavci
prizadeva večati pozitivno zdravje posameznika, družine in skupnosti ter zmanjševati
negativno zdravje. Cilj patronažne oskrbe je prizadevanje k kakovostnemu staranju.
Patronažna medicinska sestra ima pomembno vlogo pri obravnavi dementnega bolnika, saj
mora vrednotiti bolnikove kognitivne in funkcionalne težave. Oceniti mora stopnjo
samooskrbe, stanje družine in socialne razmere v družini. Od samega začetka spodbuja k večji
samostojnosti bolnika pri vsakodnevnih dejavnostih in motivira k sodelovanju pri različnih
terapevtskih načrtih ter k sodelovanju pridobi tudi svojce in ostale iz bližnje okolice (npr.
sosede). Njena funkcija je tudi vzgoja posameznika, družine in okolice s katero prihaja
dementni bolnik v stik. Patronažna medicinska sestra v procesu zdravstvene nege varovanca
obravnava individualno glede njegovih potreb na telesnem, duševnem in socialnem nivoju.
Najpogostejše težave dementnega starostnika, pri zadovoljevanju potreb po Virginii
Henderson, so: osebna higiena, prehranjevanje in pitje, izločanje in odvajanje, oblačenje in
slačenje, komunikacija in orientacija, gibanje in ustrezna lega ter spanje in počitek (10).
Patronažna medicinska sestra pomaga svojcem dementnega varovanca v različnih obdobjih
bolezni. Tako je v drugem stadiju bolezni svojcem potrebna pomoč pri zdravstveni negi in s
praktičnimi nasveti na bolnikovem domu. V tretjem obdobju pa postane vloga patronažne
medicinske sestre večja zaradi povečane potrebe po negi (11).
Patronažna medicinska sestra je lahko tudi odlična svetovalka, saj poleg znanja zdravstvene
nege pozna bolnikovo družino in okolico ter pogoje za oskrbo na domu. Lahko izvaja
zdravstveno vzgojo bolnika in svojcev in jih nauči ustreznih postopkov, lahko predlaga
preureditev bolnikovega bivalnega okolja za povečanje varnosti in oceni potrebo po tehničnih
pripomočkih. O svojih postopkih zdravstvene nege obvešča zdravnika, pri zdravstvenosocialni
obravnavi pa je samostojna in lahko svetuje vključitev še drugih strokovnjakov in
služb, ki se ukvarjajo z nudenjem pomoči in nege na domu (12).

ZAKLJUČEK
Pri dementnih osebah se ne vprašamo, česa vsega ti ljudje več ne zmorejo, ampak se
vprašamo, kaj še vedno zmorejo in kaj lahko storimo mi za razvoj še preostalih funkcij, da bi
bila kakovost življenja teh ljudi čim boljša. Star človek ima za seboj večino svojega življenja,
zato je potrebno, da mu nudimo pomoč pri obvladovanju vsakodnevnih situacij z
razumevanjem in nudenjem občutka varnosti. Z vzpodbujanjem in pohvalo omogočamo, da
doživijo občutek, da niso so odpovedali na vseh področjih. Spremljanje je osnova vsake
pomoči. Ne moremo rešiti vsega, ne vemo vseh odgovorov, vendar moramo narediti to, kar je
v naši moči.

VIRI
1 World Health Organization. International statistical classification of diseases and related
health problems. Tenth revision. Geneva: World Health Organization, 19992: 316-320.
2 Kogoj, A. Demenca. V: Pregelj, P, Kobentar, R, (ur.). Zdravstvena nega in zdravljenje
motenj v duševnem zdravju. Psihiatrična klinika Ljubljana. Ljubljana: Rokus Klett, 2009:
85- 89.
3 Denišlič, M. Demenca – vzroki, klinična slika. V: Marinko, P, (ur.). Zbornik prispevkov.
Strokovno izpopolnjevanje za magistre farmacije. Ljubljana: Zavod za farmacijo in za
preizkušanje zdravil, 2002: 9-18.
4 Pentek, M. Dementni bolnik, njegova družina in zdravnik splošne medicine. V: Kogoj,
A, (ur.). Celostna obravnava bolnika z demenco. Zbornik prispevkov. 2. Psihogeriatrično
srečanje, Radenci, 17. in 18. November 2000. Ljubljanja: Spominčica – Združenje za
pomoč pri demenci, 2001: 23-33.
5 Mušec, M. značilnosti duševnih motenj v starosti. V: Plesničar Kores, B, (ur.). Duševno
zdravje. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede, 2011.
6 Kogoj, A. Ko spomini bledijo. V: Wirth, K, (ur.). Celostna obravnava starostnika z
demenco. Zbornik predavanj. 28. strokovno srečanje, Laško, 29. in 30. Marec 2011.
Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev
medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Strokovna sekcija
medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v socialnih zavodih, 2011.
7 Pfajfar-Križnič, N, Šečer-Dolenc, N. Dementni bolnik v skupnosti. V: Iljaž, R, Kersnik J,
Turk, H, (ur.). Družinska medicina v skupnosti. Učno gradivo za 23. Učne delavnice za
zdravnike družinske medicine, Ljubljana, oktober 2006. Ljubljana: Zavod za družinske
medicine, 2006.
8 Ljubej, S, Verdinek, N. Doživljanje svojcev oseb z demenco. Kakovostna starost, let. 9,
št. 3, 2006: (12-18).
9 Velikonja, I, et al. Naj ostanejo takšni, kot jih poznamo: vodič za svojce in negovalce
starostnikov z vedenjskimi in psihičnimi spremembami pri demenci. Ljubljana: Janssen-
Cilag, Podružnica, 2005.
10 Berčan, M. Patronažna zdravstvena nega bolnika z demenco. V: Wirth, K, (ur.).
Celostna obravnava starostnika z demenco. Zbornik predavanj. 28. strokovno srečanje,
Laško, 29. in 30. Marec 2011. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije
– Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije,
Strokovna sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v socialnih zavodih, 2011.
11 Pentek, M. Dementni bolnik v domačem okolju in v obravnavi zdravnika splošne
medicine. V: Marinko, P, (ur.). Zbornik prispevkov. Strokovno izpopolnjevanje za
magistre farmacije. Ljubljana: Zavod za farmacijo in za preizkušanje zdravil, 2002: 105-
116.
12 Petek-Šter, M. Skrb za ostarele znotraj skupnosti. V: Iljaž, R, Kersnik J, Turk, H, (ur.).
Družinska medicina v skupnosti. Učno gradivo za 23. Učne delavnice za zdravnike
družinske medicine, Ljubljana, oktober 2006. Ljubljana: Zavod za družinske medicine,
2006.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja