PREISKAVE – DIAGNOSTIKA
V krg. se uporabljajo številne laboratorijske in slikovne preiskovalne tehnike.
O vrsti in zaporedju preiskav se odločimo šele po natančni anamnezi in kliničnem pregledu bolnika.
PREISKAVE KRVI: spremembe so odraz bolezenskega dogajanja v različnih organih in org. sistemih.
Nekatere opravljamo rutinsko ( KKS ), druge pa tedaj, ko sumimo na obolenje specifičnega organa ali org. sistema (biokemične, biološke)
Kompletna krvna slika – najpogostejša in zajema preiskavo:
– rdeče krvne slike – št. Erc, Hb, hematokrit, MCV ( povprečni volumen Erc), MCH ( povprečna količina Hb v Erc), MCHC ( povprečna koncentracija Hb v Erc )
– bele krvne slike – št. Lkc, če pa sumimo na infekcijske, alergične in nekater notranje bolezni pa še diferencialna bela krvna slika, ki pove % posameznih Lkc
– št. Trombocitov – za motnje hemostaze in koagulacije,
Protrombinski čas, INR, APTČ – aktiven, je pomemben za kirurge
Hepatogram – jetrni encimi za žolčne, jetrne težave. Pomemben je bilirubin – zaporni, zlatenica
Urea, kreatinin – za ugotavljanje funkcije ledvic
Elektroliti – pomembni za srce
CRP – C reaktivni protein, ki se sprošča pri vsakem vnetju. Je nek približek sedimentacije
MIKROBIOLOŠKE PREISKAVE – pri sumu, da gre za lokalno ali sistemsko okužbo. Vzorec kužnine, ki jih pošljemo na mikrobiološke preiskave, dobimo z brisom rane, hemokulturo, sputumom, urinom – Sanford, blatom, likvorjem, sinovialno tekočino, aspirat…
Rezultat: kaže identificirane izolirane MO in njihovo občutljivost na določene antibiotike. Z antibiogramom iščemo npr. bakteriemijo, ki je asimptomatska – imamo bakterijo v krvi, vendar ne kaže znakov oz. nima simptomov. Tudi v zobeh je polno bakterij. Če je to srčni bolnik ( npr. menjava zaklopke ), pred puljenjem potrebuje antibiotik
R – rezistenten
S – sensitiv
I – niti ja, niti ne
RENTGEN OZ. RADIOLOŠKE PREISKAVE
Pregledna slika ( običajna Rtg slika pljuč ) – z njo zaznamo anatomske strukture in bolezenske procese, ki imajo bistveno različno gostoto od okolice. Velja za prsni koš, trebuh in skelet.
Kontrastna slikanja uporabimo kadar so razlike v absorbciji rtg žarkov med tkivi, ki se neposredno stikajo premajhne.
– vse to so – grafije ( Koronarografija ,urografija, mielografija – hrbtenični kanal, bronhografija – v pljuča ti natočijo vodo, holangiografija – žolčni vodi histerosalpingografija
Računalniška tomografija – CT: za organe, ki jih z drugimi slikovnimi metodami težko prikažemo in kadar so podatki drugih preiskovalnih metod premalo natančni in zanesljivi. Izboljšamo jo lahko še z dodatkom kontrasta.
CT nam da podatke o velikosti, obliki in topografski razsežnosti organov in bolezenskih procesov, odnosu sosednjih organov do bol. Procesa in notranji strukturi obolelega organa.
INTERVENCIJSKA RADIOLOGIJA povezuje diagnostične postopke s terapevtskimi.
Cilji so postavljanje histološke in citološke diagnoze, izboljšanje uspeha pri zdravljenju z zdravili in odlaganje ali celo odpoved OP. Vključuje številne metode. Izbira je odvisna od obolelega organa in vrste obolenja.
Perkutane biopsije, punkcije, drenaže – pri perkutani aspiracijski biopsiji uvedemo v bolni organ ali tkivo tanko aspiracijsko iglo pod kontrolo UZ, Rtg ali CT-ja – dobimo vzorce za cito in histo preiskave
PTA – perkutana ( čez kožo ) transluminalna angioplastika – uporabljamo za regionalno povečanje pretoka skozi obolelo žilo, ki je aterosklerotična ali zamašena s strdkom. Uspeh lahko še povečamo z žilno opornico – stentom
PTH – perkutana transhepatična holangiografija in PTBD ( drenaža žolčnega sistema ) uporabljamo pri diagnostiki in zdravljenju zapore žolčnih izvodil
PNS – perkutana nefrostoma – pod kontrolo UZ punktiramo ledvico in v njen votli sistem vstavimo kateter, skozi katerega lahko vbrizgamo kontrastno sredstvo in Rtg slikamo votli sistem ledvice, odvzamemo material za cito, dovajamo različna zdravila, najpogosteje pa dreniramo seč.
ULTRAZVOČNE PREISKAVE – tehnika, pri kateri uporabljamo zvočne valove. Pri prehodi skozi tkiva se lomijo, rapršijo, absorbirajo, del njih pa se odbije nazaj proti sondi, ki jih sprejme, računalnik pa jih pretvori v sliko.
S sodobnimi UZ napravami lahko ob opazovanju tkiva spremljamo tudi hemodinamiko – Dopplerjev UZ, omogočajo pa tudi trirazsežno opazovanje tkiva – 3D. Dopplerjev efekt služi za ugotavljanje smeri in hitrosti pretokov.
Prednosti UZ:
– neškodljiv
– ne boleč
– hitro, zanesljivo in poceni
Glavna slabost je velika subjektivnost pri razlagah slike.
SCINTIGRAFIJA – slikovna metoda, ki jo uporabljamo za ugotavljanje funkcije nekega organa. Z radioaktivnim izotopom označimo nosilce, ki so lahko različne molekule, elementi, Erc, Lkc in drugo.
Po vnosu v telo ( ionhalacija, injiciranje ) se nabirajo v določenem organu in radioaktivno sevajo. Sevanje, ki mu je bolnik izpostavljen, je minimalno oz. zanemarljivo. Kljub vsemu se je izogibamo v nosečnosti, ker se izotopi izločajo v mleko.
Uporaba: bolezenske spremembe na skeletu ( metastaze ) in ščitnici ( radioaktivni jod se nabira v hiperaktivnih področjih, tam kjer pa se ne kopiči je sumljivo za maligno raščo )
za oceno prekrvavitve srčne mišice – v ishemični srčni mišici se nabira manj talija, v nekrotični pa sploh ne, za miokardni infarkt
za ugotavljanje morfologije in funkcije ledvic
za ugotavljanje bolezni pljuč ( emfizem, tumorji, embolije )
za ugotavljanje vnetnih žarišč, mesta krvavitve
MAGNETNA RESONANCA
pojav, ki je povezan z magnetnimi lastnostmi atomskih jeder, največ se uporablja vodik ( ker ga je v telesu največ ), ki se obnaša kot vrtavka – ravno to vrtenje pa je v različnih tkivih različno, kar potem omogoča razlikovanje.
Dodatno magnetno polje povzroči spremembo – v legi in oddajanju radijskih valov
Slika pri tej preiskavi ni odvisna od gostote tkiv, ampak od porazdelitve vodikovih jeder v telesu – koliko jih je, kje so…
Uporaba:
– najbolj za glavo oz. mehka tkiva ( možgani, hrbtenjača )
– tudi za srce, mediastinum, skelet in sklepi
– srčne votline in večje žile prikaže brez uporabe kontrastnega sredstva
ENDOSKOPSKE METODE
Endoskopija: diagnostična in terapevtska metoda. Uporabljamo rigidne in upogljive endoskope, ki imajo optiko in zunanji izvor svetlobe, ki razsvetli vrh inštrumenta v telesni votlini
Omogoča:
– pregled površine nekaterih votlih organov skozi naravne odprtine ( bronhoskopija ) ali skozi steno ( laparoskopija )
– odvzem materiala za cito, histo ali za bakterije
– terapevtske postopke ( ustavljanje krvavitev, odstranitev polipa, drobljenje in odstranjevanje kamnov
– v krg pa pri laparoskopskih OP
Zajema več metod, ime pa je odvisno od organa, ki ga pregledujemo:
Bronhoskopija
Laparoskopija
Ezofagogastroduodenoskopija
Kolonoskopija
Rektoskopija
Artroskopija
KIRURŠKI POSTOPKI
AGRESIVNI POSTOPKI
Incizija – zarez,vrez; Tkivo zarežemo, predvsem na površini. Tak je vrez na začetku OP ali pa incizija abscesa. Pri notranjih votlih organih pa enak poseg običajno imenujemo:
Tomija – npr. gastrotomija, holecistotomija
Ekscizija – izrezati; npr: odstranitve kožnih tvorb – ekscizija nevusa ali pa delcev tkiv
Ekstirpacija – izrezati, odstraniti nek organ ali njegov del iz globine ( želodec, danka, bezgavka ali ekstirpacija tumorja )
Enukleacija – izluščenje; če je neka novotvorba v telesu obdana z lastno ovojnico in jo iz nje odluščimo ter odstranimo ( enukleacija lipoma, adenoma ščitnice, aterom, zamašena lojnica, loj se ne more izločati… )
Dezobliteracija – odstranitev zapore, ki zapira votli del organa. Včasih zadostuje, da tako področje le dilatiramo – razširimo
Dilatacija – razširitev ožine
– ektomija – izrezati, ne samo zarezati ( splenektomija – odstranitev vranice, holecistektomija, hemikolektomija ). Pri delni odstranitvi pa to označimo kot resekcijo
Amputacija – popolna odstranitev dela telesa, ne organov. Ne amputiramo vranice, amputiramo pa rektum
Eksereza – izpuljenje dela tkiva ( eksereza varic, živca )
Biopsija – odstranitev dela tkiva
ANASTOMOZA: kadar spojimo dva odrezana ali prerezana konca votlega orgaa, tako da se svetlini združita ( anastomoza črevesja, žil )
STOMA: usta, odprtina; s tem označujemo povezavo med votlim organom in kožo ( gastro, kolo, ileo, nefro, jejuno,urostoma….)
REKONSTRUKCIJSKI POSEGI
PLASTIKA: del tkiva prestavimo ( kože, živca, žile ); lahko rekonstruiramo del organa.
TRANSPLANTACIJA: če prestavimo ali presadimo cel organ
REPLANTACIJA: če vrnemo nekaj nazaj, kjer je bilo ( npr. prste )
IMPLANTACIJA: če v telo vstavimo umetno tkivo ali umeten del telesa ( proteza kolka, proteza za žilo )
PREKINITEV
Prekinitev tkiva na poti do napake, ki jo je potrebno popraviti. Vedno gremo v anatomskem sloju, kar pomeni da za sabo vlečemo tudi žilne strukture, da je tako manjša možnost krvavitve.
Prekinitev je lahko:
– ostra ( kirurški nož ali skalpel )
– topa ( preparirane škarje z obrušenimi konicami )
Kako zaustavimo krvavitev pri OP?
za prerez bogato prekrvavljenega tkiva ( mišice ) – uporabljamo električni nož, ki izrablja posebne lastnosti visokofrekvenčnih tokov, ki tkivo koagulirajo. Režemo pa lahko tudi z:
– laserjem
– ultrazvokom
– vodnim curkom ( za nekrektomije )
V kostni kirurgiji pa za prekinitev tkiva uporabljamo žage, dlete, pile, rezkalnike, vrtalnike, izvijače, svedre in raspatorije
OSNOVNO ORODJE KIRURGA
PRIJEMANJE
Vsaka veja kirurgije je razvila svoje prijemalke.
pincete ( anatomska ima ploske čeljusti, kirurška ima zobce, žilne, mikro )
prijemalke ( ločimo jih glede na to, kako trdo želimo tkivo-kost prijeti: Allis – za črevo, je nežna; Pean; Kocher – za fascije; Babcook – za žilo
ostre kljukice, držalne niti ( za prijemanje nežnih in krhkih struktur )
za razmaknitev in držanje tkiva uporabljamo tudi kirurške kljuke – samodržec
grabljice – za razmaknitev kože
spekulum – za ogledovanje telesnih votlin ( ginekološki, rektalni )
retraktor, ekarter – držalo, ki določeno tkivo drži razprto ( kožo, veko, trebušno ali prsno steno
SPOJITEV
Pri spojitvi mehkih tkiv še vedno najpogosteje uporabljamo šivanje. Šivanke so lahko ravne ali ukrivljene.
ŠIVI so:
– travmatski – rep šivanke pri potovanju skozi tkivo napravi obsežnejši tunel
– atravmatski – šivi, kjer je nit tanjša in zato manj poškoduje tkivo
NITI – so iz različnih snovi. Stremi se k uporabi takih, ki izzovejo najmanjši odgovor telesa.
– pletene ( čvrste )
– minofilament ( tanka kot las )
Lahko ostane za vedno oz. se resorbira, ali pa je neresorbilna, kadar potrebujemo večjo čvrstost – taka je kovinska nit. Pri vsem tem je pomembna še tenzilna vrednost – koliko napetosti, da nit poči.
AVTOMATSKI SPENJALNIK – STEPLER : tudi z njim lahko spenjamo tkiva in sicer s pomočjo:
– sponk, ki so v obliki širokega U
– stepli, ki so v obliki ležečega B
Lahko so: – posamezni
– linearni ( v eni vrsti )
– cirkularni ( v krogu za črevo )
OPERACIJSKA DVORANA
– Osebje, bolniki, naprave
– Filter, maska, kapa, uniforma
– Rokavice, plašč
Skozi filter vstopamo. Prvi del je nečist, drugi pa čisti. V prvem se slečeš do perila in vstopiš v čistega. Se oblečeš v uniformo in kapo, ki še ni sterilno. Šele nato sledijo rokavice in plašč
Kirurško umivanje: namen je zmanjšati količino vseh bakterij na koži – tako stalnih kot prehodnih. Tako znižanje naj bi vztrajalo vsaj med OP posegom
Ščetkanja ni več zaradi nevarnosti manjših poškodb na koži, roke se temeljito umijejo ( slaba stran je da koža po 5-10 min že nabrekne in se zmehča in se s tem poveča možnost za naselitev bakterij ), nato pa se razkužilo vtira v suho kožo ( ga mora biti dovolj in učinkovati mora dovolj časa )
Priprava bolnika
V OP dvorano vstopa ustrezno umit in oblečen. Če je potrebno britje določenih delov to storimo na oddelku tik pred OP – boljša bi bila depilacija
na OP mizi se ga fiksira ( roke ), ker je ozka
pazimo, da določenih udov ne silimo preko normalnih meja gibanja
paziti na opekline od električnega noža
paziti, da se ne podhladi
KILA – Hernia
Je izboklina potrebušnice skozi prirojeno ali pridobljeno odprtino, ki trajno ali začasno vsebuje dele trebušnih organov
Dimeljska je najpogostejša. Nastane po nezaraščanju procesusa vaginalisa. Druga najpogostejša je popkovna, redka pa je omfalokela, ki je posledica motenj v fetalnem razvoju.
Lahko je reponibilna, kar pomeni, da lahko kilno vsebino reponiramo ( vtisnemo ) v trebušno votlino, ali pa se reponira sama med npr. ležanjem
Nereponibilne kile ni mogoče reponirati. To se zgodi pri zraščanju kilne vsebine s kilno vrečo in pri nabiranju fekalne vsebine v črevesu, ki je v kilni vreči
Vkleščenje (inkarceracija ) kile nastane takrat, ko vrat kilne vreče stisne hernijsko vsebino ( pečico ali črevo ). Razvijejo se znaki mehaničnega ileusa – takrat je OP nujna. Če je ne moremo reponirati, še ne pomeni, da je vkleščena. Ko je vkleščena je zažeta v žile
Strangulacija – pri vkleščeni kili nastanejo motnje prekrvavitve vkleščenega črevesa. Zaradi venske zapore kilna vsebina oteka, čemur sledijo arterijska zapora, gangrena in na koncu perforacija črevesa. Strangulacije ne spremlja vedno zapora črevesa. Richterjeva kila pomeni, da je vkleščen le del črevesne stene, ne da bi bila ovirana pasaža črevesne vsebine. Je zelo nevarno stanje, nujna je OP
Trebušne kile so lahko zunanje ali notranje. Zunanje so: dimeljske, femoralne, popkovne, epigastrične, pooperacijske, brazgotinske in še nekatere ozredno redke.
Pridobljene kile so posledica nenadnega zvišanja tlaka v trebuhu ( dvigovanje, kašelj, obstipacija, debelost ) in pa slabosti trebušne stene ( atrofija mišic )
ZUNANJE KILE
DIMELJSKA KILA – hernia ingvinalis je lahko indirektna in direktna. Direktna nima povesmov, gre ob ligamentu navzdol. Indirektna je večinoma prirojena – fantki imajo pred rojstvom testise še znotraj telesa v trebuhu. Spustiti se morajo, da so na hladnem in da se lahko izvaja spermatogeneza.. ko se spustijo za sabo potegnejo še vse žile ( renalis ) in živce. Poleg tega pa potrebujemo še eno izvodilo. Vse gre skozi dimeljski kanal. Če se ne da reponirat je potrebna OP
Pri ženskah se pojavlja redko – teres uteri
FEMORALNA KILA – hernia femoralis je stegenska kila. Pogostejša je pri ženskah.
– Skozi femoralni obroč se boči pod dimeljsko vezjo – skozi v.femoralis
– Bolečina je v predelu stegna, je pekoča
– Gre pod ligamentom
– So pridobljene, so kile degeneracije, s starostjo jih je več, ker je vezivo slabo in degenerirano
POPKOVNA KILA – hernia umibilikalis; običajno so prirojene, ker se linea alba ni povsem zaprla. Skoraj nikoli se ne operirajo, ker se z rastjo spontano zaprejo. Lahko traja tja do 3,4-ih let. Najbolje je pomiriti starše in »flajštrat« popek – kot kilni pas, da popek ne skače ven
V odrasli dobi ( pridobljena ) se pogosteje pojavlja pri ženskah kot pri moških – tistih, ki so zelo debele ali pa so večkrat rodile. Nastane ob popku in je zato PARAUMBILIKALNA kila; pogosteje je nad njim kot pod njim;
EPIGASTRIČNA kila nastane zaradi manjšega defekta v linei albi – pritisk ali degeneracija med popkom in ksifoidom. Večinoma se pojavlja v starejšem obdobju
POOPERATIVNA KILA – nastanejo v predelu brazgotine po operacijah v trebuhu. Pogostejše so pri ranah, ki so bile okužene, pri slabosti trebušne stene in pri debelih bolnikih