Beseda kirurgija izhaja iz grščine in latinščine, v slovenščini pa pomeni »ročno delo«
Hamurabijev zakonik, 1790 pr.n.št.
Če zdravnik naredi veliko incizijo in te ob tem zdravi in pozdravi, ti odpre tumor ali ti ohrani oko mora dobiti 10 šekelov. Če gre za druge vrste zdravljenja in je to gospod, naj dobi 5 šekelov, če je bil to suženj, mu njegov lastnik izplača 2 šekela. Če pacient umre in je bil to gospod, se kirurgu odseče roka; če umre suženj, mora kirurg lastniku zamenjati sužnja.
ZGODOVINA
Mezopotamija: Urlugaledin, 4000 pr.n.št.; je že imel svoj grb z dvema skalpeloma
Egipt: – tempelj Memphis
– ebers papirus – zvitki, v katerih so že vpisane drenaže
Rim: – Cornelio Celso, 25-50 n.št.; imel in uporabljal je že 50 inštrumentov ter
mavčil zlome
– Galen: opiše parezo golše in pa nosne polipe
Indija: – Susruta Samhita, 8.st.pr.n.št.: repozicija zloma, šivanje ran,
kavterizacija ( vroč žig ) fistul, drenaža. Šivali so s termiti tako, da so
stisnili rob rane skupaj in ko je termit s kleščami zagrabil, so mu odvili
glavo, klešče pa so držale še naprej.
Predkolumbova Amerika: Azteki in Inki; izvajali so trepanacije – odpiranje
lobanje v verske in duhovne namene. Aktualni so bili že hemeroidi ter
operacije oči.
– Teomiquetzan je naravnaval kosti; uporabljali so koko, oxitocisos in pa
kurare –zelo močen strup iz žab, ki vpliva na dihalni sistem. Včasih so
ga uporabljali Indijanci za strupene puščice, sedaj pa se uporablja v
anesteziji, da pacient neha dihati in se ga lahko intubira
Srednji vek:
– Koncil v Clermont, 1130: prepove študij vsem duhovnikom
– Koncil v Letran, 1215: ločiti kirurge in interniste
– Združenje kirurgov v Londonu, 1368: opravljali so male posege kot so odstranjevanje bradavic ter oskrba abscesov ter prizadevanje, da bi kirurge ločili od brivcev
– Ambroise Pare, 1510-1590 določi 5 funkcij kirurgije:
: odstraniti odvečne stvari ( potreboval je 18 sek za amputacijo )
: povrniti, kar je bilo izpahnjeno
: loči, kar je zraščeno
: sestavi, kar je bilo razstavljeno
: popravi napake
– Andres versalio – explicator Krg v Padovi
– Academiae Royale Chirurgiae – lobotomije, ki so bile prisotne še leta 1925; šli so skozi nos navzgor, da so prekinili komunikacijo med l. in d. lobusom
– kirurg Jean Luis Petit
– Ludvik 14. prepove brivcem izvajati posege
Stoletje kirurgov
– Semmelweis, 1846: poiskuša uvesti antisepso, vendar ga nihče ne posluša, zato pristane v norišnici
– Lister, 1865: 20 let kasneje ravno tako poiskuša uvesti antisepso in tudi uspe
– Pean, 1868
– Kocher, 1878 – golša
– Billroth, 1881 – gastrektomija
– Halstead, 1890 – uvede gumijaste rokavice, ker je bila njegova ljubica instrumentarka in alergična na neke snovi
– Rehn, 1896 – op. Na srcu
– Landsteiner, 1901 – sistem krvi AB0, ki izboljša preživetje
Pomni: kirurgija je vedno timsko delo!!!
KIRURŠKI METABOLIZEM
Metabolno ravnotežje je pravzaprav umetnost, ki se je ne zavedamo, dokler ni porušena: urejen tlak, prebava, sladkor…
Osnovni fiziološki procesi v telesu so:
anabolizem: povečana gradnja
katabolizem: povečana razgradnja kot pri npr. raku – človek hujša
metabolizem pa je za ravnovesje
Za vse to potrebujemo ATP, ki je zaloga W, za to pa porabimo kisik. Pomemben je tudi vnos in poraba Kcal
Sepsa ali poškodba močno povečata katabolizem in človek nam hujša pred očmi. Prav tako povečano porabo energije povzroči vsaka OP, ki hkrati tudi spremeni metabolizem ( enako velja za bolezen, poškodbo, posege večje ali manjše, zmanjšan vnos )
Temeljna značilnost metabolizma kir. bolnika je porušeno ravnovesje med vnosom in porabo kalorij. Vnos je običajno zmanjšan zaradi slabega teka ali nezmožnosti hranjenja zaradi bolezni ( npr. obolenja prebavil ). Poraba kalorij pa je povečana zaradi povečanega katabolizma, ki ga povzročata poškodba ali sepsa.
Prav tako pa vsaka OP predstavlja travmo za organizem in so tako ( vsaj delno ) procesi povečanega katabolizma prisotni pri vsaki OP. Pri manjših OP je katabolizem manj povečan – je pa vse to pomembno, kadar se pojavijo dodatni zapleti. Za takšnega krg. bolnika sta pomembna dva metabolična procesa:
stradanje zaradi zmanjšanega vnosa hrane
povečan katabolizem zaradi poškodbe in/ali sepse
1. Stradanje: se ga ne priporoča NIKOLI! W pride iz:
– glikogena – vendar le za 1 dan ( glavni vir energije, ki ga lahko uporabljajo vsi organi je glukoza, ki pride iz glikogena ), zatem pa lahko organizem porabi za energijo le še beljakovine ali maščobe
– iz aminokislin v nadaljevanju – vendar na račun propada mišic
– iz maščob – v glikogen in proste maščobne kisline; to pa ni za možgane in srce. Možgani potrebujejo glukozo.
– V pozni fazi možgani in srce začno uporabljati ketone, ki nastanejo iz maščob. Človeka se še lahko nekako povrne v življenje po 4-ih tednih stradanja, če je bil predhodno seveda zdrav.
Pri stradanju procesi katabolizma prevladujejo nad procesi anabolizma.
2. Povečan katabolizem – nastane kot posledica povečanega izločanja hormonov, ki pospešujejo razgradnjo beljakovin, maščob in glikogena. Izločanje teh hormonov je pravzaprav odgovor organizma na stres, ki ga povzročata poškodab/sepsa.
Kaj se dogaja v telesu, če je katabolizem povečan?
– poveča se koncentracija glukagona, kateholaminov in kortizola
– poveča se razgradnja beljakovin, maščob in glikogena
– pospešeno nastaja glukoza, kar privede do hiperglikemije, ki je odporna na insulin – inzulinska rezistenca
KREBSOV CIKEL
Kirurgija s pospešenim okrevanjem je usmerjena predvsem na prehrano – s tem preprečimo stradanja, proces povečanega katabolizma pa lahko omilimo
čim prej po posegu, po naravni poti. Če to ni možno ( nezavestni, OP na prebavilih ), jih hranimo umetno. Predno začnemo moramo oceniti stanje prehranjenosti
ocena prehranjenosti ( TT teža, kožna guba, obseg nadlahti…)
laboratorijsko določimo koncentracije albuminov in transferina
dušikova bilanca – izračunamo vnos dušika ( v obliki beljakovin oz. aminokislin ) in izločanje v obliki urina ( konc. uree v urinu ).
Če je bilanca negativna – bolnik izgublja beljakovine
ugotoviti energetske potrebe bolnika ( bazalni metabolizem, aktivnosti, stres ). Kirurški bolnik potrebuje 25 – 30 Kcal/kg telesne teže do 40 – 45 Kcal/kg pri težki operaciji
Enteralna prehrana ( sonde, jejunostoma, gastrostoma ) – prehranjevanje po hranilnih sondah lahko izvajamo v bolusih s časovnimi presledki ( sonda v želodcu ) ali pa kontinuirano ( sonda v dvanajstniku ali jejunumu ).
Navadno uporabljamo že pripravljene preparate: Ensure, Nutricomp, Pulmocare
parenteralna prehrana pride v poštev pri kritično bolnih, pri obolenjih prebavil – to je absolutna indikacija. Bolniku dovajamo v žilo raztopine glukoze, aminokislin, maščob – temu dodajamo še elektrolite, vitamine in mikroelemente…te raztopine pa imajo visoko osmolarnost in bi na perifernih venah hitro povzročile flebitis, zato je bolje centralni venski kateter ( vena subclavia, vena jugularis interno ), čeprav tudi periferno.
Tudi za parenteralno prehrano se uporabljajo že pripravljeni pripravki: npr. Aminomix
ŠOK
Je akutni sindrom, ki je povezan z nezadostno prekrvavitvijo življensko pomembnih organov, kar vodi v patološko presnovo v tkivih
ŠOK je lahko reverzibilen ali ireverzibilen. Je akutni sindrom, ki ga povzročajo nezadostna prekrvavitev življenjsko pomembnih organov in hude motnje v delovanju le teh (funkcija cirkulacije, prekoračena obramba telesa).
Moten pretok krvi, s humoralnimi mehanizmi povzroči, da se žile stisnejo v rokah in nogah-obramba telesa, ki želi ohraniti VF (dobro prekrvavitev možganov, srca in pljuč). Vendar zaradi tega obstaja nevarnost odmrtja celic na periferiji zaradi ishemije in posledična intoksikacija telesa z razgradnimi produkti odmrtih celic, ki zastrupljajo že tako prizadete ledvice, jetra-krog je zaprt.
Življenjske funkcije upadajo, motnja zavesti, motnja delovanja ledvic, odpoved pljuč, srca -smrt. Periferni organi ogrozijo glavne organe v telesu-IREVERZIBILNI ŠOK.
Arterijski tlak je produkt minutnega volumna ( MV) in perifernega upora ( PU)
SAT: MV X PU ( mmHg )
MV: kolikokrat stisne v minuti in je enak produktu utripnega volumna ( UV ) srca in frekvence srca ( FR )
MV = UV X FR/ min
Utripni volumen je določen s tremi parametri:
PRELOAD – volumska obremenitev ( ocenimo jo z merjenjem zagozditvenega tlaka pljučne arterije ali z merjenjem centralnega venskega tlaka
AFTERLOAD – tlačna obremenitev ( odvisna od velikosti levega prekata, od tlaka v prekatu med sistolo in od debeline stene levega prekata
KONTRAKTILNOST: povečanje krčljivosti mišice omogoča povečanje UV ob enaki volumski obremenitvi
Šok nastane zaradi:
zmanjšanja MV ( zaradi zmanjšanja UV, ki pa je lahko zmanjšan zaradi manjšega venskega dotoka kot je to npr. pri krvavitvah ali pa zaradi zmanjšane kontraktilnosti srčne mišice, kot je to pri kardiogenemu šoku ) ali
zaradi zmanjšanja PU – lahko je zmanjšan zaradi vazodilatacije ob delovanju bakterijskih endotoksinov – septični šok
HIPOVOLEMIČNI ŠOK – zmanjšan je volumen v ožilju in je lahko posledica:
– izgube krvi
– plazme ( opekline, pankreatitis, peritonitis )
– vode z elektroliti ( hudo bruhanje, driske, črevesne fistule, pa tudi opekline, peritonitis, pankreatitis )
Ko se zmanjša venski dotok v srce, pride do zmanjšanega minutnega volumna srca in s tem do zmanjšanja arterijskega tlaka
– <15% krvi ( 750 ml ) : blaga tahikardija, tlak normalen
– >30% ( 1500 ml ): znižana tlaka, tahikardija, poten, bled, prestrašen, lahko zaspan, dihanje pospešeno, izločanje urina zmanjšano
– >40% ( > 2000ml ): tlak močno znižan, močna tahikardija, poten,pepelnat, pospešeno diha, zaspan, lahko nezavesten. V takem šoku telo žrtvuje ledvice.
ZDRAVLJENJE:
zadovoljiva oksigenacija
hitra infuzija tekočine
transfuzija
ukrepi zaustavitve krvavitve, hkratno z ukrepi oživljanja če je potrebno
KARDIOGENI ŠOK:
Najpogostejši vzroki so: miokardni infarkt, miokardna okvara po srčni OP, udarnina srca, ruptura septuma, akutna aortna ali mitralna regurgitacija,
miokarditis, aritmije, kardiomiopatija, zaklopke
– pri tem odpove srce kot črpalka, zmanjša se MV.
– porušenje kisikovega ravnovesja v srčni mišici
– poraba kisika se poveča, vendar je dotok zmanjšan zaradi nižjega arterijskega tlaka
ZNAKI:
hipotenzija ( < 90 )
oligurija ( < 20ml/h )
hladna in bleda periferija
motnje zavesti
pljučni edem z dispneo, cianozo
ZDRAVLJENJE:
intenzivni nadzor, monitoring, CVP, PCWP ( zagozditveni tlak pljučne arterije )
Korekcija elektrolitskih motenj in dobra oksigenacija
Vazoaktvini amini (dobutreks, dopamin, adrenalin,noradrenlin)
Mehanična podpora z intraaortno balonsko črpalko
SEPTIČNI ŠOK: je posledica okužbe. Endo in eksotoksini povzročajo sproščanje mediatorjev vnetja. Arterijski tlak pade zaradi zmanjšanega perifernega upora ker se žile razširijo – to pa se zgodi zaradi delovanja endotoksinov
ZNAKI:
hipotenzija z visoko vročino
rdeča koža
tahikardija in tahipnea
redko pa lahko vazokonstrikcija z bledico in cianozo
ZDRAVLJENJE:
intenzivni nadzor ( RR; CVP; PCWP )
zdravljenje vzroka – tri tirna antibiotična th
drenaža abscesov
zadovoljiva oksigenacija
vzdrževanje tlaka z vazoaktivnimi amini ( dopamin, noradrenalin…)
KRI IN KRVNI PRIPRAVKI
– Pacientu dajemo le tiste komponente, za katere vemo, da mu jih primanjkuje
– Polna kri se daje zelo redko
– Za efektivno kirurgijo velja pravilo: brez, kar pomeni, da je številne posege možno opraviti brez uporabe krvi ali njenih pripravkov. Določimo krvno skupino, vzorec njihovega seruma pa hranimo.
– Če se izgube krvi pričakujejo, se predvidena poraba ravna po stroki
POLNA KRI:
le pri obsežnih, akutnih krvavitvah, ker ima preveč nezaželenih stranskih učinkov
Stranski učinki:
– vsebuje učinkovine proti strjevanju
– njen pH je v kislem območju
– vsebuje visoke vrednosti kalijevih ionov
– v Erc se presnova spremeni, kar ovira sproščanje kisika iz hemoglobina
KONCENTRIRANI ERITROCITI – imajo enako zmožnost prenosa kisika kot polna kri, vendar imajo manjšo prostornino – nimajo volumna. So primeren pripravek za zdravljenje nekaterih anemij, ne pa nadomestilo za ustrezno zdravljenje.
INDIKACIJE:
ko ni odziva na zdravila
za hitro izboljšanje transporta kisika
v nujnih primerih ( 0 negativna se da lahko vsakomur )
pri približno 10% se razvije imunski odgovor – tvorijo se Pt na levkocitne antigene
AVTOLOGNA KRI – je moja kri!
avtotransfuzija za programske OP
zbira se pred posegom, možna je kombinacija z eritropoetinom – te dajemo predvsem dializnim bolnikom, ker naprava erc potolče, eritropoetin pa povzroči nastajanje novih
lahko zbiramo bolnikovo kri med samo OP ( krvave OP ), kjer se pričakuje večje izgube krvi, vendar mora biti čista kri – nikakor ne onkološka ali črevesna!!!
KONCENTRIRANI TROMBOCITI – vedno od različnih dajalcev, so občutljivi, jih je malo, praviloma le iz AB0/Rh neg krvi
– pri različnih krvavitvah, nefunkcionalnih trombocitih, ko je prisotna krvavitev
– težave so z HLA– levkocitni antigeni, ki jih imajo trombociti na ovojnici in sprožajo imunski odgovor
– le strogo usmerjeno – če je ogroženo življenje
SVEŽA ZMRZNJENA PLAZMA – se uporablja za nadomeščanje pomanjkanja več dejavnikov strjevanja krvi:
– po obsežni transfuziji
– prekomeren nivo kumarinskih preparatov
– kadar je zmanjšana jetrna funkcija
– DIK – disemenirana intravaskularna koagulacija – lahko smrtna
Sveže zmrznjena plazma mora biti kompatibilna znitraj sistema krvnih skupin AB0
HEMOVIGILANCA – tveganja pri transfuziji oz. pomen stranskih učinkov. Tveganja so povezana z akutnim odgvorom na pripravke ali z zakasnelo imunsko reakcijo ali pa s tveganjem za prenos bolezni
Akutne reakcije lahko razdelimo na hemolitične in nehemolitične.
Pri hemolitičnih pride do hemolize, kjer razpadejo rdeča krvnička in so posledica neskladja AB0 krvi – visoka umrljivost, ki narašča s količino prejete krvi.
Ukrepi:
– takoj prekiniti transfuzijo
– kanal prebrizgati in nato vzdrževati s FR
– obvestiti dr
Nehemolitične pa so povezane s hitrim odgovorom imunskega sistema, a so lahko tudi toksične
POZNI ODZIVI: so povezani s prenosom bolezni ( HIV, hepatitis ). Pri onkoloških bolnikih transfuzija lahko pomeni omogočanje dodatnega razsoja po telesu.
KIRURŠKE OKUŽBE
So pogoste in vsakodnevne. Mikrobi spremljajo kir. ves čas, namerno se ustvarjajo rane, ki so vstopno mesto, lahkomiselnost kirurgov, ravnanje z njegovimi izločki….
– Mikrobi- nekaj majhnega, kar ne vidiš in je živo
– Odprta rana je vstopno mesto
– Lahko so infektivni tudi izločki ( tudi za nas )
– Preprečevanje okužb
– Bolnišnične okužbe ( niso planirane, so težke )
BAKTERIJE so običajni spremljevalci v človeškem telesu in na njem
spore – bakterije v mirujočem stadiju. Če razmere ponovno postanejo ugodne, spora vzkali. So zelo odporne ( antraks, tetanus )
logaritemsko razmnoževanje ob ugodnih pogojih
mutacije in druge spremembe dedne snovi v bakt – ker se razmnožujejo tako hitro, se potomci lahko pojavljajo s spremenjeno dedno zasnovo – nevarnost rezistence na atb
virulentnost – sposobnost bakt., da premaga obrambne mehanizme telesa in povzroči bolezen – sposobnost patogenosti
so G+ ali G-
bolezen povzročajo z: razmnoževanjem, svojim načinom življenja ter izdelovanjem strupov in encimov
Gnojna vnetja povzročajo običajno koki – stafilo in streptokoki
Najpogostejši povzročitelji okužb v krg pa so bakterije, glive in virusi
VIRUSI
le majhen košček dedne snovi v ovoju RNA ali DNA
potrebuje gostiteljsko celico za življenje in razmnoževanje
živi izključno v celici – obligatni intracelularni parazit
ni vzročnega zdravljenja, proti nekaterim imamo cepiva ( ošpice, steklina, hepatitits ), načeloma pa le s preventivo in higieno
za okužbe v krg. je manj pomemben ( hepatitis B, C in HIV )
POVZROČITELJI
PRIONI: so kužni delci brez dedne snovi – gre za posebej spremenjene beljakovine in se lahko prenašajo s hrano ter povzročajo spongiformne encefalopatije – npr. Creutzfeld-Jacobova bolezen, kuru in BSE
PARAZITI: so zajedalci, ki živijo na račun drugega.
To so:
praživali: enoceličarji z jedrom v katerem so kromosomi. Bičkarji povzročajo lišmaniozo in spalno bolezen, korenonožci ( ameba ) – amebno grižo, trosovci ( plazmodij ) malarijo
ploskavci: so sesači in trakulje. Sploščeno telo, hemafroditi
gliste: navadna glista in podančica
glive: med nižje vrste rastlin. Povzročajo mikoze in so za krg. manj pomembne
OKUŽBA
Ko bolezenski povzročitelj vstopi v telo, se v telesu ustali in začne razmnoževati. Znaki raznoliki in odvisni od vrste povzročitelja ter odpornosti gostitelja.
Znaki so lahko lokalni ( oteklina, rdećina, bolečina ) ali splošni ( povečane bezgavke, višja TT°C ), pojavi pa se lahko tudi sepsa
Znaki
– Rdečina
– Oteklina
– Bolečina
– Izguba funkcije
Dovzetnost organizma za okužbo:
odpornost je bistvena za začetek infekcije – če le ta pade je najbolj nedolžen mikrob največji sovražnik
imunost je pridobljena ali prirojena, lahko doživljenska ali kratkotrajna
imunski sistem je policaj, vendar težko odstrani vsiljivce, če ne pozna slike le-tega. S cepljenjem pokažemo telesu sliko napadalca.
SIRS – sistemski odgovor telesa na okužbo. Področje obravnava imunologija.
Izvor okužbe
– Koža bolnika ( bolnik sam sebi )
– Osebje
– Inštrumenti
– Po zraku
– Katetri, dreni
Prenos: okužba se vedno nekje začne ( izvor okužbe ), klica nekako mora do obolelega ( pot okužbe ), nekje je morala vstopiti v telo ( mesto okužbe ) in nekje gostitelja tudi zapusti ( izstopno mesto okužbe )
– z zrakom, kašljanjem, kihanjem. Neugodni so zaprti, topli prostori z veliko ljudi- zato v OP dvorani maske
– lahko se širijo tudi z vodo, hrano, okuženimi tekočinami, predmeti
Čiščenje: odstranjevanje nesnage ( kri, ostanke tkiv…) in zmanjševanje skupnega števila nevarnih klic na neki površini ali v nekem prostoru
Dezinfekcija ( razkuževanje ): je nadaljevanje čiščenja. Lahko uničimo škodljive klice, bistveno zmanjšamo njihovo število, ne moremo pa s tem postopkom zagotoviti odsotnost klic.
Načini:
S čiščenjem – ni del razkuževanja če postopki niso pravilni
S segrevanjem – uniči večino patogenih klic, ne pa spor in nekaterih toksinov
Z UV – za prostore
S kemičnimi snovmi – za krg najpomembnejše. Je iz časov Listerja, ko se ohrani izraz antisepsa – razkužila za roko, kožo in sluznice
Sterilizacija: z njo uničimo vse mikrobe in njihove spore
Sterilno: odsotnost veh mikroorganizmov in njihovih spor
Antisepsa: ( proti – gnojenju ) se ne borimo že proti gnojenju, ampak da ga sploh ne bi bilo
Asepsa: da gnojenja ni; pomeni odsotnost mikrobov, sinonim za sterilnost
!!! Koža ni nikoli sterilna – v najboljšem primeru je očiščena in razkužena – OP polje, preveza in oskrba ran!!!
Absces: oblika gnojnega vnetja
Znaki vnetja
( vseh pet: rdečina, oteklina, bolečina, odsotnost funkcije, okolica abscesa je trde konsistence )
Pojavi se votlina napolnjena s tekočino, ki je iz poraženih bakterij in naših Lkc
umetno nastala abscesna ovojnica – organizem postavi zajezitev pred mikrobi, da ne gredo naprej – psevdomembrana
Gnoj – nastane iz mikrobov, celic, tkiva
Edina rešitev je dreniranje in odstranitev gnoja – če ga ne odpremo in gnoj ne izteka, ostane kotišče za ponovne okužbe.
Zelo pogosta je na žolčniku, ker se kamen zagozdi in pride do empiema ali mucokele – veliko sluzi
Žolčnik ne proizvaja žolča, ga le shranjuje, pride pa iz jeter.
EMPIEM: gnojno vnetje in nabiranje gnoja v običajnih telesnih votlinah ( sklepih, pljučih ) ali votlih organih. Tipičen je empiem žolčnika – dreniramo
FLEGMONA: ni gnojnih votlin kot pri abscesu, ampak je vnetje rapršeno; običajno tudi ni gnojnega izcedka. Kaže se kot nejasna omejenost procesa na koži, s pordelo kožo, povišano TT°C in bolečinami. Damo atb, če gre zgolj za flegmonozno vnetje.
FURUNKEL = TUR: majhen absces, ki nastane ob mešičku dlake ali lasu. Zelo hud tur je KARBUNKEL in če bi ta rastel dalje imamo absces
PARONIHIJA = ZANOHTNICA: gnojno vnetje nohtne matice in okoliških tkiv. Lahko na prstih rok ali nog. Pogosto palec na nogi
PANARICIJ: gnojno vnetje prsta oz. roke
OSTEITIS: Vnetje kosti, običajno po posegu, poškodbi– gre od zunaj navznoter – npr. pri odprtem zlomu
OSTEOMIELITIS: Vnetje kosti, običajno hematogeno, kjer bakterija pride po krvi do kosti
Pri obeh gre za gnojno vnetje pokostnice ali kostnega tkiva
LIMFANGITIS: Vnetje vzdolž limfnih poti. Če ob tem nabreknejo še bezgavke, govorimo o LIMFADENITISU
– vse na –itis je vnetje in je posledica okužbe
PLINSKA GANGRENA: se kaže na začetku kot lokalno nekrotizirajoče vnetje kože, ki hitro napreduje. Spremlja ga tvorba plinov in smrad propadajočega tkiva. Koža je modrikasto vijolična, mišičje pa je kot skuhano tkivo.
Nevarnost: pojav znakov septičnega šoka in večorganske odpovedi zaradi delovanja eksotoksinov
ZDRAVLJENJE: – kirurška odstranitev prizadetega tkiva
– visoki odmerki penicilina
– sistemska podpora org. ( včasih tudi hiperbarična komora )
TETANUS: povzročitelj je bakterija Clostridium tetani.
Praviloma okužba poteka skozi rano. Inkubacijska doba od nekaj dni pa vse do 60.
ZNAKI:
– neznačilni: glavobol, vrtoglavica, mialgije
– sledi tonizacija obraznega mišičja, bolnik ne more odpreti ust
– kasneje otrplost mišičja in hiperekstenzija hrbtenice
ZDRAVLJENJE: ga ni, zato je pomembna preventiva. Če je od zadnjega cepljenja preteklo več kot 5 let, ga moramo cepiti, hkrati pa damo tudi Pt
KLASIFIKACIJA KRG. OPERACIJ
- ČISTA: neinficirana kirurška rana, kjer ni opaziti nobenega vnetja in niso bili odprti respiratorni, prebavni, genitalni ali neinficirani urinarni trakt. Čiste rane se primarno zaprejo in če je potrebno drenirajo z zaprto drenažo. Take so v ortopediji – največ do 2% infektov
- ČISTA – KONTAMINIRANA: OP rana, kjer so bili zgoraj našteti trakti odprti pod kontroliranimi pogoji brez kontaminacije. To so OP biliarnega trakta, slepiča, vagine in orofarinksa brez znakov vnetja ali večjih tehničnih težav – pomeni, da se ni izlil npr. žolč iz žolčnika, blato iz črevesja…
- KONTAMINIRANA: odprte, sveže poškodbene rane. OP z večjimi odkloni v sterilnosti ( odprta masaža srca ) ali večji razsoj pri OP gastrointestinalnega trakta in incizije pri akutnih negnojnih infekcijah – npr. blato uide iz črevesja
- UMAZANE: stare poškodbene rane z ostanki devitaliziranega tkiva ali obstoječa infekcija perforiranega črevesja. Definicija predlaga, da je organizem, ki je povzročil ORK prisoten v OP polju pred posegom – počeno črevo in prisotne bakterije
Če že pride do okužbe rane, je pomembno, do kam je vnetje šlo:
– koža in podkožje
– fascija in mišičje
– votline
– globoka struktura, organi
CDC: Center for diseases control – Atlanta
- CELJENJE RANE
Je proces, s katerim telo nadomesti poškodovani del lastnega tkiva z novim živim tkivom. Zaceli se vedno z brazgotinami. Naredi se koagul s fibrinom, nakar sledi zgodnji vnetni odgovor – makrofagi – fibroblasti, ki tvorijo kolagen – proliferacija – brazgotina. V živčevju fibroblastov ni, je pa GLIA
PROCES:
REZOLUCIJA: poškodovano tkivo se strukturno in funkcionalno popravi do prvotnega stanja – npr po lažji opeklini
REGENERACIJA: nove parenhimske strukture se vraščajo v poškodovano področje; izgubi se anatomska arhitektura tkiva
ORGANIZACIJA: izgubljeno tkivo se nadomesti z brazgotinastim tkivom