Elektrokardiografija (EKG) je preiskava, ki prikazuje električno delovanje srca. Srčna mišica pri ritmičnem delu proizvaja električne impulze, ki jih na površini telesa lahko zaznamo z elektrokardiografom. Ti impulzi povzročijo mehansko delovanje srca, za kar skrbita dve posebni živčni gmoti ali vozla. To sta sinoatrijski (SA-vozel) in atrioventrikularni (AV-vozel), ki omogočata normalno bitje srca. Zapis električne dejavnosti srca nam pomaga razlagati delovanje srca, njegove bolezni in okvare. Iz EKG zapisa lahko razberemo tudi frekvenco utripanja srca.
Snemanje elektrokardiograma izvajamo po naročilu zdravnika ob sumu, da gre za motnje srčnega ritma ali koronarno bolezen, za oceno stanja in funkcijske sposobnosti srca po srčnem infarktu, pri pripravi pacienta na operacijo, pri sistematičnih pregledih, za oceno ustreznosti predpisanih zdravil in splošne telesne zmogljivosti, ter za ugotovitev in potrditev smrti.
EKG načeloma snemamo v mirovanju, lahko pa tudi med obremenitvijo pacienta. Takemu postopku pravimo cikloergometrija. Pri uporabi aparata za snemanje EKG-ja upoštevamo navodila proizvajalca. (Fink, Kobilšek, Mesarec, 2013)
Priprava pripomočkov in izvedba preiskave
Priprava pripomočkov
Za uspešno izvedeno preiskavo si moramo pripraviti vse pripomočke. Potrebujemo elektrokardiografski aparat, prevodni gel ali tekočino, alkoholne robčke za razmastitev kože, razkužilo za roke, stančevino ali papirnate robčke, paravan in koš za odpadke.
Priprava pacienta
Najprej preverimo identiteto pacienta. Pacient naj bo sproščen, saj napetost mišic vpliva na rezultate EKG-ja. Pacient se sleče do pasu, leži na hrbtu, roke in noge naj ima iztegnjene in sproščene. Da zagotovimo optimalni stik med kožo in elektrodami, mora biti pacientova koža suha in čista, v primeru poraščenosti pacienta z njegovim privolenjem pobrijemo na področju, kamor bomo namestili elektrode. Po potrebi kožo na predelu elektrod razmastimo z alkoholnimi robčki ter počakamo, da se alkohol na koži posuši.
Izvedba preiskave
Vključimo elektrokardiografski aparat in vnesemo pacientove podatke. Glede na vrsto elektrod po potrebi uporabimo prevodni gel ali tekočino za boljšo prevodnost. Nato pričnemo z nameščanjem elektrod. Ekstremitetne elektrode namestimo na levo in desno zapestje, ter na levi in desni gleženj. Na prsni koš namestimo preostalih šest elektrod (prekordialne elektrode), in sicer:
V1 – namestimo na četrti medrebrni prostor na desni strani prsnice,
V2 – namestimo na četrti medrebrni prostor na levi strani prsnice,
V3 – namestimo med V2 in V4,
V4 – namestimo na peti medrebrni prostor na sredini ključnice,
V5 – namestimo na levo spodnjo pazdušno črto v višini V4 (peti medrebrni prostor),
V6 – namestimo na levo srednjo pazdušno črto v višini V4 (peti medrebrni prostor).
Nato preverimo, ali elektrokardiografski aparat zazna dober kontakt elektrod in posnamemo EKG.
Ureditev pacienta
[wp_ad_camp_1]
Odstranimo elektrode in obrišemo pacientovo kožo. Pacientu pomagamo, da se obleče ter uredi in se mu zahvalimo za sodelovanje. Po končani preiskavi vse elektrode razkužimo.
Viri in literatura
Fink A., Kobilšek P. V., Mesarec M. Diagnostično-terapevtski pristop in fizika v medicini. Založba Grafenauer. Ljubljana, 2013. Str. 56-61
Klasinc M., Rozman M., Kisner N., Verčko Pernat S. Zdravstvena nega 3. Založba Pivec. Maribor, 2011. Str. 22-23