Gradivo za zdravstveno nego mentalnega pacienta 2014

1.Samomorilni proces poteka v več stopnjah. Razvije se lahko v enem dnevu, tednu, mesecu ali več letih in pri katerikoli starosti. Na začetku se pojavijo misli t.i. samomorilne misli, ki so posledica neznosnih situacij, iz katerih posameznik ne vidi izhoda, v tisti fazi posameznik razmišlja o možnosti, ali bi si življenje skrajšal ali ne.

Teh misli ne oznanja okolici in jih zadržuje zase.  samomor  se ne zgodi zaradi ene same obremenilne situacije ali psihične travme. Križati se morata dejavnik, ki zavzema šibko mesto v posameznikovi osebnosti, z ustrezno travmatsko situacijo ali pa zbor subjektivnih in objektivnih okoliščin.

Posameznik ne stori tega dejanja naenkrat, temveč je to le zaključek že nekoč začetih zgodb. Navaja dve sili, ki poglavitno odločata o izidu, “alarm” težnja smrti in “apel” klic pomoči. V tistem, odločilnem trenutku je zelo pomembno, da najde posameznik, ki je v stiski, človeka, ki ta klic pomoči razume in da mu je pripravljen pomagati. Samomor je večplasten fenomen. Samomorilni proces se začne razvijati v zgodnjem otroštvu.

Od spleta okoliščin je odvisno, ali se ga bo dalo preprečiti ali ne. Samomorilno nagnjenje spodbuja osamljenost in da je samomorov manj v prepleteni, povezani družbi kot v razcepljeni in individualizirani.slovenska družba je razcepljena, in  narašča individualizacija, nepovezanost in egocentričnost. Ti procesi tudi pojasnjujejo visok koeficient samomorilnosti v Sloveniji

Samomor poteka v petih fazah:

  • navadno se začne z generaliziranimi negativnimi mislimi
  • postopno se te misli stopnjujejo v misli o samomoru
  • oseba izdela samomorilni načrt – v tej fazi pomembno vlogo igrata agresivnost in impulzivnost;
  • izvedba samomora
  • smrt

 

2.vloga ms

Med samo obravnavo medicinska sestra sprejema različne vloge – od vloge popolnega tujca, ko z vso odzivnostjo vzpostavi začetni odnos z pacientom in z zavzetostjo, zaupanjem in pristno

človeško komunikacijo spozna in začuti njegove potrebe, stiske in težave; do osebe, ki je potrpežljiva, pogumna, etična in daje informacije, uči, svetuje, varuje, tolaži in skrbi zanj. Pogosto ima tudi vlogo osebe, ki predstavlja ali nadomešča drugo osebo v varovančevem življenju.

Pacienta obravnavamo po procesni metodi dela, katere naloge vodenja in izvajanja zdravstvene nege vključujejo naloge strokovne obravnave in prepoznavanja samomorilne ogroženosti, oceno stanja, opazovanje in ugotavljanje življenjskih aktivnosti na osnovi poznavanja teorije avtoagresivnega vedenja, epidemiologije in dejavnikov tveganja samomorilne ogroženosti.

 

3. negovalne diagnoze pri samomoru

Negovalne diagnoze na osnovi tveganja za samomorilno vedenje:

  • povečano tveganje za nastanek samopoškodb – samomorilno vedenje
  • prisotnost rizičnih faktorjev za samomorilno vedenje
  • povečano tveganje za nastanek fizičnih poškodb ali samopoškodb zaradi psihičnega stanja in potrebe po uporabi omejevanja ali preprečitvi
  • samomorilna ogroženost, stanje po poskusu samomora
  • ovirana komunikacija
  • motena samooskrba
  • zmanjšana samokontrola
  • moteno izogibanje nevarnosti / zagotavljanje varnosti v bolnišničnem okolju

 

Možne negovalne diagnoze:

  • samopoškodovanje – nevarnost za samopoškodovanje (Gordon)
  • samomorr, nevarnost (Gordon)
  • zvišana možnost poškodb (NANDA)
  • nezmožnost obvladovanja osebnih problemov (NANDA)
  • samomorilna ogroženost (psih. sekcija) (16)

 

4.) ZGODNJI ZNAKI SHIZOFRENIJE

PREDBOLEZENSKI ZNAKI IN SIMPTOMI

Iz zgodnjih obdobij bolnikovega življenja je pogosto mogoče izluščiti odstopanja od normalnega dozorevanja predvsem na področju govora, motoričnih koordinacij, pogostejše so motnje pozornosti, slabše prilagoditvene sposobnosti in splošna slaba socialna funkcionalnost.

Znaki se lahko pojavijo postopno in počasi, tako, da jih družina in prijatelji sprva niti ne opazijo ali pa se jim zdijo del normalnega procesa odraščanja.

 

Najpogostejši zgodnji opozorilni znaki so:

  • nespečnost (zamenjava dneva in noči),
  • socialna odtegnitev, izolacija, strah in sumničavost,
  • izostajanje iz šole ali službe (izogibanje zunanjemu svetu),
  • nezmožnost koncentracije,
  • zloraba drog in alkohola,
  • nazadovanje osebne higiene (neobičajno oblačenje),
  • pogosta potovanja, selitve, ki ne vodijo nikamor,
  • neobičajna občutljivost za dražljaje (hrup, svetloba), nizka toleranca za vzburjenja,
  • neustrezna prezaposlenost z duhovnimi in religioznimi vsebinami,
  • bizarno vedenje,
  • pogovarjanje brez smisla (zelo abstraktno, na videz globoko, vendar nelogično in nepovezano).

 

Ko bolezen napreduje postanejo znaki še bolj nenavadni. Bolnik čudno govori, ima nenavadne zaznave in se čudno obnaša. To je začetek psihoze.

Simptomi shizofrenije pa se pojavijo kot motnje v mišljenju, motnje v zaznavanju, motnje čustvovanja in motnje hotenja.

 

5.) ZN PACIENTA S SHIZOFRENIJO

ZDRAVSTVENA NEGA  PACIENTA S SHIZOFRENIJO

Pacient s shizofrenijo ima  vsakdanje človeške potrebe, ker je človek in individualne potrebe, ker edinstven, in posebne potrebe, ker je bolan. Bolezen predstavlja resno grožnjo njegovemu občutku varnosti in preživetju .Prav tako ga lahko prikrajša za sposobnost, da skrbi sam zase, če karkoli ovira njegovo delovanje. Hospitalizacija ga oddalji od njegovih običajnih virov zadovoljstva, kot so dom ,družina, služba kar zahteva temeljne spremembe življenjskega sloga, saj dotedanjo neodvisnost pogosto zamenja odvisnost od drugih. Cilj zdravstvene nege pacienta s shizofrenijo je zadovoljevanje telesnih, čustvenih, socialnih in duhovnih potreb

7.1 Pomen komunikacije pri pacientu s shizofrenijo

Zdravstvena nega pri pacientu s shizofrenijo je tudi proces komunikacije med medicinsko sestro in pacientom. Vzpostaviti morata odnos, ki temelji na zaupanju, razumevanju, doslednosti, spoštovanju in sodelovanju. Takšen odnos pomaga  pacientu do večjega uspeha pri zdravljenju,do samostojnosti in zadovoljstva.  Zdravstvena nega mora biti usmerjena v pomoč pri vzpostavljanju odnosov z drugimi ljudmi in učenja komunikacije, pri tem se poslužujemo različnih metod, ki pripomorejo k zbliževanju s pacienti. Če medicinska sestra sprejema vlogo,ki jo ima pri komunikaciji in interpretaciji , potem ji je vsaka priložnost, ki ji omogoča, da se pogovarja s pacientom dobrodošla, S pacientom ki ima težave v komunikaciji se vzpostavi osebni stik in se poskuša približati njegovi ravni funkcioniranja. Učenje komunikacije poteka s pomočjo vsakdanje komunikacije med pacienti in osebjem in pacienti samimi.

7.2 Življenjske aktivnosti po konceptualnnem  modelu Virginie Henderson

Pacient s shizofrenijo ima težave pri vseh življenjskih aktivnostih, motena je samooskrba in zadovoljevanje potreb in želja ,zato je odvisen od pomoči drugih  pri naslednjih življenjskih aktivnostih :

 Dihanje

Pri dihanju ne ugotavljamo večjih potreb, razen če so prisotni napadi panike , ko pacient lahko hiperventilira (krči , kolaps)

Prehranjevanje in pitje

Za paciente s shizofrenijo je pogosto značilna motnja v prehranskih navadah. Zanje pa hrana nima samo pomena obnove življenjske energije, ampak   pomeni tudi čustveno izmenjavo s svetom. Zato smo pozorni na pacienta, ki odklanja hrano, ga nadzorujemo, če je potreba hranimo in tako poskrbimo, da zaužije zadostno količino hrane in tekočine. Pacientom zagotovimo miren prostor v jedilnici, hrano lepo serviramo pri tem pa upoštevamo prehranske navade in diete. Sam obed naj bo prijetno doživetje, poteka naj v miru, brez napetosti in naglice. Skupaj naj sedijo pacienti, ki so si všeč, saj na ta način  vzpodbujamo  komunikacijo. Hranjenje pa vpliva tudi na socializacijo, kajti pacienta postopoma vključujemo v skupnost ob času obroka. Medicinska sestra pa pazljivo oceni ali se pacient zadovoljivo hrani in uživa dovolj tekočine. Če pacient hrano zavrača je potrebno ugotoviti vzrok. Pacient lahko metodo uporablja kot samomor ali ne je zaradi halucinacij (okuševalnih,vonjalnih), blodenj(preganjalnih, nanašalnih ), čustvenih motenj ali katatonskih stanj.

Odvajanje in izločanje

Izločanje in odvajanje je tako kot prehranjevanje tesno povezano s čustvi. Glede na starost pacienta in običaje, ki veljajo v njegovi kulturi, je treba poskrbeti za zasebnost in telesno udobje pri defekaciji in mikciji.

Nekatera antipsihotična zdravila, neprimerno prehranjevanje, nezadostno uživanje tekočine in nezadostno gibanje povzročijo zaprtost. Pacient lahko zaradi pogostih motenj odvajanja zdrsne v slabše psihično stanje. Prebavo pacienta se ureja z ustrezno prehrano, ki vsebuje veliko vlaknin in tekočine.Med. sestra pacienta spomni na odvajanje(pozabijo na refleks odvajanja) in pri aktivnosti mu zagotovi intimnost.

Pri uriniranju se lahko pojavijo težave kot stranski učinek zdravil, nap. zastoj urina. Medicinska sestra mora biti pozorna kolikokrat pacient urinira ali če potoži ,da ne more na vodo. Pacient zaradi psihičnega stanja pozablja na uriniranje, zato ga je potrebno preko dneva večkrat na to spomniti.

Vzdrževanje telesne temperature

V večini navadno nimajo povišane telesne temperature, vendar je potrebno temperaturo obvezno meriti enkrat dnevno, saj je povišana telesna temperatura kazalnik stranskih učinkov antipsihotikov.

Spanje in počitek

Pogosta spremljevalca shizofrenije sta ravno nespečnost in nesposobnost, da bi se človek spočil. Zato je potrebno  odstraniti vse zunanje  moteče dejavnike in omogočiti pacientu čim bolj mirno spanje. Pacienta motiviramo, da pred spanjem opravi večerno toaleto, prezračimo sobo , pomagamo pri pripravi postelje. Pomirjujoč pogovor medicinske sestre s pacientom velikokrat pomaga, da se pacient pomiri in lažje zaspi. Če kljub temu ne zaspi ,dobi uspavalo, ki ga predpiše zdravnik. Čez dan pacienta vzpodbujamo k telesni aktivnosti in tistim delovnim aktivnostim , ki ga veselijo in ga ohranjajo budnega ter mu omogočajo boljši počitek .

Oblačenje

Že od samega sprejema dalje posvečamo pozornost urejenosti pacienta. Saj je zanemarjanje zanimanja za obleko in zunanjo urejenost   lahko znamenje bolezni. Velikokrat je prisotno bizarno oblačenje in prisotnost različnih okraskov, ki pa zrcalijo pacientovo osebnost. Med. sestra poskrbi, da so pacientova oblačila primerna vremenskim razmeram, udobna in tudi privlačnega videza .pri tem pacientu svetuje in pomaga pri izbiri obleke(kozmetika). Obleka krepi samozavest, če človek meni da ga polepša ali izraža določeni družbeni položaj. Skrajšati čas, ki ga pacient preživi v pižami .

Izogibanje nevarnostim v okolju

Ena najpomembnejših nalog medicinske sestre na psihiatričnem področju je zaščita pacienta pred samomorom in zaščita drugih pred tem, da bi jih pacient poškodoval. Ali, kdaj in kako bo pacient nasilno reagiral, je odvisno od mnogih dejavnikov: njegove osebnosti, narave bolezenskih motenj( posebno pacienti s preganjalnimi in nanašalnimi blodnjami, halucinacijami),okolja in osebja, ki skrbi za paciente. Osebe ki opravljajo službo zdravstvene nege in so vsakodnevno v stikih s pacienti morajo biti iskreni, prijateljski in morajo resnično skrbeti za pacienta. Če bo okolje dajalo pacientu občutek varnosti in sprejetosti in če bomo paciente spoštljivo obravnavali lahko veliko pripomoremo k zmanjšanju nasilnega vedenja .Če se nasilnost s strani pacienta povečuje se kot ukrep izvrši osamitev pacienta. Osamitev je terapevtski ukrep ki ga predpiše zdravnik. Ta terapevtski ukrep mora zagotoviti varnost samega pacienta  in spoštovanje do njega .Osebje mora pacienta kontinuirano opazovati, vse do umiritve.

Odnosi z ljudmi, izražanje čustev, občutkov in potreb

Pacient s shizofrenijo trpi zaradi slabih odnosov in ne sprejemanja okolice. Ne more izraziti svojih občutkov in potreb. Čim bolj je medicinska sestra razumevajoča, tem bolj ji pacient  in njegovi bližnji zaupajo in tem lažje pomagajo pacientu premagati psihične stiske, ki spremljajo bolezen. Pacienta moramo vključiti v delovno terapijo, mu omogočiti obiske kateri imajo pomembno vlogo pri ohranjanju stikov z družino in prijatelji.

Izražanje verskih čustev

Opravljanja verskih obredov je bistvenega pomena za človekovo blaginjo tudi kadar je človek bolan(če je to pacientova želja).

Razvedrilo in rekreacija

Pacienti s shizofrenijo zaradi negativne simptomatike pogosto ne vedo kaj početi v prostem času oziroma ga preživijo v pretiranem poležavanju in pasivnosti. Pomembno je, da medicinska sestra prepozna pacientove interese za socialne aktivnosti in rekreacijo, njegove hobije, da ugotovi kateri del dneva bi bil ustreznejši  za  rekreacijo in kakšne možnosti so v danih okoliščinah.  Medicinska sestra pri organiziranju prostega časa tesno sodeluje z delovnim terapevtom in seveda pacientom. Skrb za rekreacijo lahko s pomočjo medicinske sestre prevzamejo sorodniki in prijatelji.

Medicinska sestra si mora vseskozi  prizadevati, da pacient čim bolj polno preživi prosti čas, kar vpliva na kakovost njegovega življenja Pri tem ga spodbuja, podpira, motivira in mu svetuje.

Koristno delo

Shizofrenija je bolezen, ki zelo hitro prizadene pacientovo delovno sposobnost. Delo pa je  še tisto zadnje, ki v kakršnikoli obliki povezuje pacienta z okoljem.  Delo pacientu ne pomeni samo vir zaslužka ampak tudi samopotrditev in ohranjanje socialne mreže. Program rehabilitacije  je treba narediti takoj ko človek zboli in pride v bolnišnico. Izdelani urniki naj bi bili čimbolj podobni delovnim dnevom pacienta v domačem okolju.(ura vstajanja, urejanje sebe in neposredne okolice, terapevtske dejavnosti, prosti čas,..)Pacienta moramo pri vsem spodbujati.

Učenje

Ena najpomembnejših nalog ki jih opravlja medicinska sestra v psihiatriji je vloga zdravstvene vzgojiteljice. Je kombinacija vseh vlog, ki jih opravlja medicinska sestra v procesu zdravstvene nege in zdravljenja. Kadar so pacienti in svojci dobro informirani o bolezni jim to pomaga k boljšemu razumevanju in reševanju družinskih konfliktov, vodi v zmanjšanje občutkov krivde in strahu, dolgoročno pa v zmanjšanje notranjih družinskih stresov. Specifični napotki o zgodnjih opozorilnih znakih , zdravljenju ,stranskem učinku zdravil  izboljšajo potek zdravljenja in pozitivno delujejo na tok bolezni. Paciente   učimo mnogih spretnosti ,potrebnih za vsakdanje življenje. Učenje gospodinjskih spretnosti, razpolaganja z denarjem, zaposlovanja, prevoza,… Vse to se lahko odvija v okviru psihoedukacije skupin, ki potekajo vzporedno za paciente in svojce. Delo v skupini ima velikokrat  boljši vpliv na posameznika. Na skupinskih srečanjih dobijo  udeleženci točne usmeritve za ravnanje v določenih situacijah, v varnem in vzpodbudnem  ozračju lahko sodelujoči zastavijo vprašanja, ki jih mučijo, govorijo o svojih pomislekih in bojazni, tesnobi.

 

 

 

6.)Kaj je psihosocialna rehabilitacija ?

Psihosocialna rehabilitacija (PRS) je terapevtski pristop, ki vzpodbuja ljudi z duševno motnjo, da dosežejo najboljšo možno raven neodvisnega delovanja v skupnosti prek učenja, ob podpori okolice.

Usmerjena je k okrevanju, izboljšanju kakovosti življenja ter povečanju kompetentnosti teh oseb. PRS je usmerjena tudi k družinam ali pacientovim bližnjim osebam, ki so poglavitni temelj opore v skupnosti.

 

7.) Vloga družine v psihosocialni rehabilitaciji ?

Vloga družine pri obvladovanju hude duševne motnje  je nenadomestljiva. Osnovni cilj dela z družino osebe s psihozo je izboljšati čustveno vzdušje in sporazumevanje v domačem okolju in s tem ugodno vplivati na potek bolezni in kvaliteto življenja bolnika in celotne družine. Čas in pazljivo poslušanje omogoči družini, da se počuti razumljena in sprejeta, ter se lahko vzpostavi medsebojno zaupanje, ki je temelj dobrega sodelovanja s skupnim ciljem boljšega zdravja in kvalitete življenja obolelega člana in družine kot celote.

 

8.) Filozofija rehabilitacijskega pristopa- kakovost življenja bolnikov s težavami v duševnem zdravju ( biopsihosocialni pristop –9 smernic )

1.Individualno zdravljenje (upoštevati  potrebe posameznika ne populacije)

2. Vključitev okolja ( upoštevati dejanske življenjske okoliščine, intenzivno delo z bolnikovo družino)

3. Osredotočenje na bolnikove zmožnosti ( pozornost na zdrave dele osebnosti)

4. Obnavljanje upanja (negovanje upanja je edina možnost za preživetje)

5. Poudarek na zaposlitvenih možnostih ( delovna rehabilitacija)

6. Vsestranska skrb( vključimo vsa življenjska področja: stanovanje izobraževanje,klubi, skupine…)

7. Vključevanje bolnikov( aktivna vloga, obveščenost)

8. Stalna skrb ( kontinuiteta skrbi v  vseh okoljih)

9. Terapevtski odnos (osebni odnos med bolnikom in tistim,ki omogoča podporo: dostopnost empatija,skrb, poštenost)

 

9.) Kako prepoznamo demenco

Začetne spremembe pri osebah z razvijajočo se demenco se lahko kažejo z izgubi volje do dela, ali drugih aktivnosti, ki so bile do tedaj zanje zanimive, dajejo občutek, da so se polenili. Ne kažejo več tolikšnega zanimanja za dogajanja v okolici ali družabna srečanja. Prej resni in zadržani lahko postanejo nenavadno šegavi s pogostejšimi neustreznimi dovtipi, z oslabljenim občutkom za obliko, oblačenje in osebno higieno.

Težave s spominom se običajno zgodaj pojavijo. Pogosteje pozabljajo imena ali založijo posamezne predmete. Težave s spominom so pri starejših pogosto prisotne, vendar niso vse težave te vrste znak demence.Običajno oseba z demenco uspešneje opiše doživetja iz zgodnejših življenjskih obdobij, vendar pa je pri tem časovno zaporedje dogodkov neustrezno. Izrazitejše težave opazimo, ko naj bi se spomnil nedavnih dogodkov.( NAPRIMER: Čeprav pravilno pove kje je živel, delal, kdaj se je poročil, ali pa brez težave navede rojstne datume otrok, pa se morda nebo spomnil, kaj je pred pol ure jedel za kosilo.)

 

 

 

10.) DEJAVNIKI TVEGANJA ZA SUICID:

Na prvih mestih med dejavniki, ki povečujejo tveganje za samomor,sta spol in starost. Moški v starejših letih je bolj izpostavljen nevarnosti, da stori samomor, mlajša ženska pa, da samomor poskuša in na ta način želi spremeniti svoje življenje, ki jo spravlja v stisko. Zelo nevarni dejavniki tveganja so tudi osamljenost oziroma izguba podpore socialne mreže, izguba nekoga (smrt, ločitev), izguba nečesa (služba, status, prestiž, telesni organ, itd.), duševna bolezen (depresivnost, psihoza), alkoholizem in akutna opitost, samomor bližnjega v družini ali prijatelja, predhodni poskusi samomora, izdelan načrt za samomor, neprijetni dogodek v bližnji preteklosti.

 

11.) VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI OBRAVNAVI  PACIENTA S SUICIDALNO OGROŽENOSTJO:

Suicidalni bolnik je bolnik, ki zahteva posebno pozornost. Izražene ima lahko jasne znake depresije, lahko pa daje le vtis tesnobno razpoloženega ali sumničavo napetega bolnika ali celo na prvi pogled sploh ne nakazuje možnosti suicidalnega dejanja.

Pri zdravstveni negi moramo biti pozorni predvsem na bolnike, ki zdravljenje odklanjajo ali pri njem ne sodelujejo in so osamljeni. Zdravstvena nega samomorilno ogroženih ljudi je zelo naporno delo. Za medicinsko sestro je pomembno, da prepozna avtoagresivno vedenje. V prvi vrsti skuša bolniku zagotoviti preživetje, nato pa dvig samospoštovanja. Ker je zdravstvena nega samomorilno ogroženih ljudi zelo naporno delo, mora vodstvo tima zagotoviti možnost pogovora o občutkih pri tem delu.

V prvi fazi zdravljenja je trud medicinske sestre usmerjen v prizadevanje, da si bolnik somatsko opomore, hkrati pa si že prizadeva pridobiti njegovo zaupanje. V nadaljnji obravnavi pa medicinska sestra sodeluje in pomaga pri izpeljavi psihoterapevtskega programa pri bolniku.

 

12.) KAJ JE SHIZOFRENIJA?

Shizofrenija je bolezen, ki jo povzroča motnja v delovanju možganov. Zanjo so značilne motnje mišljenja, zaznavanja, vedenja in čustvovanja. Intelektualne sposobnosti so običajno neokrnjene. Najpogosteje prizadene mlajše odrasle, lahko pa se izrazi tudi prej ali pozneje.

DEJSTVA O SHIZOFRENIJI:

• Shizofrenija je psihiatrična bolezen.

• Znake shizofrenije je mogoče obvladati ali vsaj omiliti.

• Nihče ni kriv za pojav shizofrenije. Ni dokazov, da bi shizofrenijo povzročale travme v otroštvu ali napake v vzgoji.

• Osebe s shizofrenijo nimajo razcepljene osebnosti.

• Velika večina bolnikov s shizofrenijo ni nikoli nasilna ali nevarna.

 

13.) ZNAKI SHIZOFRENIJE?

Diagnoze shizofrenija ne postavijo z določeno kemijsko preiskavo ali testiranjem, temveč na podlagi določenih znakov bolezni. Zdravnik pride do ugotovitve, da je bolnik zbolel za shizofrenijo, če ima naslednje simptome (znake) bolezni:

Motnje mišljenja ( bolnika preplavijo različne misli in zaznave, težko se koncentrira in odloča, včasih dobi občutek, da mu vsiljujejo njemu tuje misli)

• Motnje zaznavanja-halucinacije ( Halucinacija pomeni, da bolnik vidi, sliši ali čuti, česar drugi okoli njega ne morejo. Pogost simptom shizofrenije so ‘slušne halucinacije’. Bolnik sliši glasove, ki jih drugi ne slišijo. Približno dve tretjini bolnikov s shizofrenijo sliši glasove.)

• Zmotna prepričanja-blodnje ( O blodnjah govorimo, kadar ima bolnik prepričanja in zamisli brez realne osnove in jim drugi ljudje ne verjamejo. Nekateri bolniki s shizofrenijo menijo, da nekdo pozna oziroma nadzoruje njihove misli, čustva in dejanja. Drugi mislijo, da jim nekdo želi škodovati.)

• Motnje identitete ( bolnik se ne prepozna več kot enotna in celovita osebnost, ne prepoznava več posameznih delov telesa ali jih zaznava drugačne.)

• Hotenjske, interesne in čustvene motnje ( Nekateri bolniki so neprestano utrujeni in se ne morejo lotiti dejavnosti, ki so jih včasih veselile. Srečevanje in sporazumevanje z drugimi ljudmi postaneta težavni ali celo neobvladljivi nalogi, zato se veliko bolnikov s shizofrenijo izogne vsem socialnim stikom. )

• Depresivno razpoloženje ( To sta potrtost ali žalost, ki se lahko stopnjujeta do samomorilnih misli in dejanj. Zaradi tega je pogosto potreben nujen sprejem v psihiatrično bolnišnico. Depresija se lahko pojavi kot del bolezni, njena posledica ali opozorilni znak za ponovitev.)

• Spoznavne motnje ( Bolnik težko logično razmišlja. Načrtovanje, reševanje težav, spominjanje in sporazumevanje z drugimi mu povzroča težave oziroma otežuje delo in izpolnjevanje vsakdanjih opravil. )

 

14.) VRSTE ZDRAVLJENJA SHIZOFRENIJE?

Shizofrenije še ni mogoče enostavno in dokončno pozdraviti, vendar možnosti zdravljenja nenehno napredujejo, zato je izid bolezni bistveno boljši kot pred desetletji. Sodobno zdravljenje bolnika s shizofrenijo je treba načrtovati: poleg zdravil potrebujejo bolniki tudi pomoč pri vračanju v običajno življenje in strokovno psihoterapevtsko svetovanje.

 

-FARMAKOLOŠKO ZDAVLJENJE:

Zdravila so namenjena zdravljenju znakov bolezni. Pomagajo tudi preprečevati ponovitve. Zdravila za zdravljenje shizofrenije se imenujejo antipsihotiki. So v obliki tablet, kapsul, sirupov, kapljic ali raztopin, katere bolnik zaužije. Lahko pa so tudi v obliki injekcijskih raztopin, ki jih bolniku dajejo (vbrizgajo) v bolnišnici ali ambulanti. Za zdravljenje shizofrenije je na voljo veliko različnih antipsihotikov. Vsak bolnik se drugače odziva na določeno zdravilo, zato včasih traja kar nekaj časa, preden dobi optimalno zdravljenje.

 

PSIHOSOCIALNE OBLIKE ZDRAVLJENJA:

Med psihosocialne oblike zdravljenja spada podpora bolnikom in njihovim družinam. Podpora je največkrat usmerjena v urejenost življenja, npr. vrnitvi v šolo ali na delovno mesto, in urejanje bivališča ali finančnih zadev. Poleg zdravljenja z zdravili so za bolnike zelo pomembne določene vrste psihoterapije. Mednje spadajo pogovor, urjenje socialnih veščin in programi za pomoč v poklicu.

-delo z družino                                                                                                -samopomoč

-kognitivno vedenjsko zdravljenje                                                              -dopolnilna zdravljenja

-urjenje socialnih veščin

-podporno zdravljenje

 

 

 

 

15.) VLOGA MEDICINSKE SESTRE (ZN) PRI OBRAVNAVI BOLNIKA Z DELIRIJEM

 

  • Pacienti v odtegnitveni krizi od alkohola so delno ali popolnoma odvisni od zdravstvene nege. Bolnika obravnavamo kot življensko ogroženega in ga temu primerno nadzorujemo, ne glede na to ali mu delirij šele grozi, je deliranten ali pa je zaspal.

 

  • Delirantni bolnik potrebuje  intenzivno nego. Medicinska sestra bolnika opazuje in ugotavlja njegove psihofizične potrebe. Posebno skrb posveča prehrani, telesni negi in medikamentozni terapiji. Pri opazovanju mora biti pozorna na morebitne zaplete.

 

  • Bolnikove potrebe po aktivnosti osebne higiene so močno povečane, pacient se močno poti, nekontrolirano izloča blato in urin. Potrebna sta skrbna telesna nega in ukrepi za preprečevanje infekcij.

 

  • Delirantnega bolnika moramo zavarovati, da se zaradi zmedenosti, neorientiranosti ali pa grozavosti ter pod vplivom halucinatornih doživetij ne poškoduje, skoči skozi okno, pade…uredimo okolje , ki kar najbolj zmanjšuje možnost poškodb, izvajamo nepretrgano varovanje bolnika.

 

  • Pogovor in prisotnost medicinske sestre ob pacientu zmanjša strah in napetost.

 

  • Potrebna je stalna kontrola vitalnih funkcij in sicer v dogovorjenih intervalih, na dve uri in po potrebi. Pri delirantnem bolniku je krvni tlak sprva visok, srčni utrip in dihanje sta pospešena, temperatura je nekoliko povišana. Padec krvnega tlaka je znak kardiovaskularnih motenj, naraščanje temperature pa je lahko znak dodatne infekcije ali motenj v delovanju možganov.

 

 

16.) SAMOSPOŠTOVANJE

V različnih raziskavah ugotavljajo, da imajo od alkohola odvisni ljudje probleme s samospoštovanjem. Ena od definicij pravi, da samospoštovanje pomeni splošno oceno vrednosti samega sebe kot sposobne, pomembne in naklonjenosti vredne osebe.

Gre za pozitivno ( visoko samospoštovanje) ali negativno oceno( nizko samospoštovanje) samopodobe, ki se nanaša bodisi na odobravanje bodisi na zavračanje samega sebe. Ne da se vedno jasno razločiti ali je pri od alkohola odvisnem človeku najprej obstajal(primarni) problem s samospoštovanjem in je zato začel na škodljiv način uživati alkohol, ali se je nizko samospoštovanje razvilo sekundarno, kot realna posledična škoda zaradi odvisnosti od alkohola.

 

 

 

 

17.) MOŽNI ZAPLETI PRI BOLNIKU Z SOA

 

  • tveganje za infekcije dihal in kardiovaskularne motnje in splošno zmanjšanje odpornosti proti bolezni
  • diareja/zmanjšana diureza
  • povišana telesna temperatura
  • neustrezno prehranjevanje/neješčnost/dehidracija/elektrolitsko neravnovesje
  • zmanjšana motorična sposobnost/mišična oslabelost/slaba gibljivost
  • nespečnost
  • avto/heteroagresivnost/suicidalna ogroženost
  • zanemarjena skrb za osebno higieno
  • neustrezne navade oblačenja in slačenja
  • zmedenost/dezorientacija/preobčutljivost na zunanje dražljaje
  • brezposelnost

Izguba sposobnosti nadzora nad rabo alkohola povzroča nastanek številnih škodljivih posledic na telesnem, duševnem, duhovnem in socialnem področju, ki prizadenejo posameznika, njegovo družino in celotno družbo. Vplivajo na pacientove zmožnosti izvajanja temeljnih življenjskih aktivnosti, zmanjšajo njegove sposobnosti prevzemanja odgovornosti za lastno zdravje, vedenje in razvijanje življenjskih navad, ki zdravje krepijo.

18.) Znaki depresije

  • Potlačeno, žalostno razpoloženje
  • Vznemirjenost, razdražljivost, jeza
  • Utrujenost, pomanjkanje energije
  • Motnje spanja
  • Spremembe apetita
  • Težave v spolnosti
  • Razni telesni znaki.

 

19.) Simptomi depresije

Simptomi depresije so zelo raznovrstni in so različno izraženi. Depresivni bolnik je lahko:

  • Žalosten, potlačen, jokav, potrt, melanholičen
  • Nemiren, brez obstanka ali upočasnjen, poležavajoč in mirujoč
  • Utrujen, brezvoljen, neučinkovit pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti in brez življenjske energije
  • Socialno izoliran, osamljen in umikajoč se iz družbe
  • Poln občutkov krivde, očita si za številne napake, ki jih je naredil v preteklosti
  • Nezadovoljen, brez veselja do dejavnosti, ki jih je nekoč z veseljem opravljal
  • Poln občutkov manjvrednosti, z nizkim samospoštovanjem ali občutki neuspešnosti
  • Pesimističen, celo obupan
  • Dekoncentriran z motnjami pozornosti in spomina
  • Nespeč (različne motnje spanja) ali redko čezmerno zaspan
  • Brez apetita (izguba telesne teže) ali redko s pretiranim apetitom (pridobivanje telesne teže).

20.) POMEN DOBRE KOMUNIKACIJE Z BOLNIKOM (depresija).

Ugotavljanje depresije pri bolniku je bolj uspešno, če medicinska sestra dobro obvlada komunikacijo – tako verbalno kot neverbalno -, da se lažje približa bolniku, istočasno mora biti nevsiljiva. Ljudje smo pogosto pozorni predvsem na verbalni del komunikacije, čeprav tudi neverbalni znaki (drža telesa, obrazna mimika, pogled, vegetativni znaki, kretnje) sporočajo pomembne informacije.

Jakost glasu ter način govorjenja (spontanost, poudarki, premori, vzdihi, izražena spremljajoča čustva npr. jok…) so tisti znaki, ki nam omogočajo prepoznati in bolje razumeti  depresivnega bolnika.Bolniki s psihičnimi težavami so pogosto bolj občutljivi, lahko pa tudi zbegani –zlasti kadar si sami ne znajo razložiti, kaj se z njimi dogaja. Če  medicinska sestra da bolniku občutek, da ima zanj dovolj časa, bo lažje izrazil svojo stisko in ji zaupal. Za dober odnos med medicinsko sestro  in bolnikom je bistvena empatija.

V odnosu z medicinsko sestro so depresivni bolniki lahko »težavni«, ker imajo pogosto velika pričakovanja, hkrati pa zaradi občutka nemoči nagibajo k odvisnosti. Zaradi tega jih lahko doživljamo kot zahtevne.Značilnosti dobre terapevtske komunikacije so zlasti zaupanje, sprejemanje, empatija, spoštovanje in zaupnost.

 

Bolnikovo zaupanje si moramo pridobiti. Pomembno je, da ga poslušamo, sprejemamo njegove občutke, da so naša sporočila jasna, da smo dosledni in spoštljivi. Zaupanje pomeni, da moramo tudi mi zaupati bolniku in mu pomagati, da aktivno sodeluje pri zdravstveni negi .

Bolnik z depresijo je potrt, utrujen, brezvoljen, je osamljen in umikajoč se iz družbe, je neučinkovit pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti in brez življenjske energije. Zelo pogosto so taki bolniki odklonilni do hrane, so 3x manj vztrajne pri jemanju terapije in so nagnjeni k samomoru, zato je toliko pomembna terapevtska komunikacija in stalna vzpodbuda.

 

21.) Funkcije, naloge in dela medicinske sestre v substitucijskem metadonskem programu

Medicinska sestra je članica tima, ki deluje v Centru za preprečevanje in zdravljenje

odvisnosti od nedovoljenih drog. Naloge in dela medicinske sestre v substitucijskem

metadonskem programu so zelo različne. Pri delu prihaja medicinska sestra v osebni

stik z osebo odvisno od prepovedane droge in njegovimi svojci, zato je potrebno, da z

njimi vzpostavi primeren odnos, ki bo temeljil na medsebojnem spoštovanju in

zaupanju, kajti samo tako je mogoče pričakovati pozitiven rezultat zdravljenja.

 

Medicinska sestra je odgovorna za razdeljevanje metadona, kjer mora upoštevati pet pravil.  Pri podeljevanju metadona mora paziti, da odvisnik popije svoj odmerek pred njo, dani odmerek pa tudi dokumentira v svojo dokumentacijo. Prav tako skrbno dokumentira odmerek, ki ga odvisnik dobi za domov. V tem primeru dano količino zabeleži tudi v Izkaznico o vključenosti v vzdrževalni metadonski program, ki jo mora vsaka oseba odvisna od prepovedane droge vedno imeti s seboj, ko pride po metadon. Količino metadona, ki jo ima odvisnik za domov, medicinska sestra razredči že v ambulanti. Ob podeljevanju metadona ima medicinska sestra priložnost, da opazuje počutje osebe odvisne od prepovedane droge. O morebitnih težavah ga tudi povpraša. To je pomembno zaradi tega, ker se lahko zgodi, da predpisana količina metadona, zlasti na začetku jemanja, oseba odvisna od prepovedane droge ne ustreza. Kadar je predpisana količina metadona premajhna je oseba odvisna od prepovedane droge običajno nemiren, razdražljiv, ima razširjene zenice, prisotne so bolečine in slabost, lahko tudi bruhanje. Če pa je predpisana količina metadona prevelika, ima odvisnik zožene zenice, je zaspan ali dremav in plitko diha ter mu je slabo, vitalne funkcije pa so upočasnjene

 

  • Oseba odvisna od prepovedane droge mora v primeru, ko je predpisana količina metadona neprimerna, nemudoma obiskati zdravnika, ki mu bo količino predpisanega metadona spremeni!. Nevarnost obstaja zlasti v primeru, ko je predpisana količina metadona prevelika, saj je to lahko zanj smrtno nevarno. Medicinska sestra mora biti na znake, ki kažejo na to, da je predpisana količina metadona za osebo odvisno od nedovoljene droge neprimerna, pozorna in ga mora takoj napotiti k zdravniku, če opazi, da nekaj ni v redu ali če ji odvisnik sam pove, da se ne počuti dobro. vključitvi v vzdrževalni metadonski program,
  • minimalna starost 18 let,
  • stalno bivališče v regiji, kjer je center za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti,

V substitucijskem metadonskem programu medicinska sestra sodeluje pri odvzemu materiala za laboratorijske preiskave, vodi dokumentacijo, se stalno izobražuje in sodeluje pri organizaciji dela v Centru za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od nedovoljenih drog.

 

 

22.)Simptomi anksioznih motenj

Simptomi  anksioznih motenj se kažejo na štirih nivojih

-NA NIVOJU TELESNIH REAKCIJ (hitro plitvo dihanje,pospešen utrip srca,pritisk v prsih,mravljinčenje,vrtoglavica,slabost,tresenje,krči,nespečnost,cmok v grlu,suha usta,pogosto uriniranje )

-NA NIVOJU ČUSTVENIH REAKCIJ (panika,tesnoba,strah,napetost,razdražljivost,čustvena labilnost )

-NA NIVOJU MISLI (umrl bom ,znorel bom,osramotil se bom,tega ne morem kontrolirati,zelo sem bolan,motnje koncentracije )

-NA NIVOJU VEDENJA (umik,izogibanje )

 

23.)Vzroki za razvoj anksioznosti in dejavniki tveganja

Pri posamezniku se prepletajo različni dejavniki

1)dejavniki ki ga naredijo BOLJ DOVZETNEGA za razvoj anksioznosti

Prisotni so dosti pred razvojem anksioznosti prirojena nagnjenost,anksioznost v družini,zgodnje izkušnje,kronične telesne bolezni

2 )dejavniki ki anksioznost SPROŽIJO- prisotni so tik pred nastankom anksioznosti to so različni neprijetni dogotki in situacije v okolju,zdravstvene težave in izgube

3 )dejavniki ki anksioznost VZDRŽUJEJO-včasih so enaki dejavnikom pod 1 in 2 dodatno pa se pridružijo še težave ki nastanejo zaradi anksioznosti same ko oseba slabše rešuje težave in se težje znajde

 

24.)Zdravljenje anksioznosti

Ko je tesnoba pretirana jo je treba zdraviti. Nastanek tesnobe zdravimo s sproščanjem ,spreminjanjem negativnih misli in če je treba z zdravili.

Anksiozne motnje pa zdravimo z antidepresivi ki so učinkoviti in ne povzročajo odvisnosti.

Če je tesnoba zelo huda zdravnik prepiše lahko še anksiolitike in uspavala.Ti delujejo nekaj ur, vendar se odsvetuje redno jemanje ker povzročajo odvisnost. Zdravimo lahko tudi z psihoterapijo. Izbira načina zdravljenja je odvisna od anksiozne motnje.

Kako lahko  pomagamo  premagati tesnobo.

Lahko svetujemo izvajanje dejavnosti ki zmanjšujejo tesnobo kot so sprehod, pogovor, iskanje podpore.Pomaga svetovanje in usmerjanje v iskanju rešitve iz nastalega stanja. Ni priporočljivo da se oseba izogiba stikov z ljudmi in se zapira vase. Potporo dobijo v osebah ki se znajdejo v podobni situaciji.Tesnobo zmanjšujejo tudi naslednje dejavnosti poslušanje glasbe, joga, avtogeni trening.

 

 

 

Poznamo različne vaje za  sprostitev ki jih lahko svetujemo bolniku.

 

GLOBOKO DIHANJE

Hitra sprostitvena tehnika (globok vdih skozi nos zadržati zrak in napet mišice celega telesa, izdah skozi usta in popuščanje napetosti mišic)

Ritmično dihanje (vdah skozi nos in štet do tri, izdih skozi nos in štet do tri. Ne zadrževati zrak, dihanje v ritmu)

Globoko dihanje (dihanje z trebušno prepono)

Progresivna mišična sprostitev (mišično skupino stisnemo za pet sekund in sprostimo za deset.pozor na dihanje-NE POZABIT DIHAT)

Sprostitev na geslo (tri krat vdih in izdih ob vsakem izdihu pomislimo-sem sproščen.V mislih sprostite tiste dele telesa za katere mislite da niso sproščeni)

 

ODVRAČANJE POZORNOSTI

Pozorno opazovanje določenega predmeta ali prostora

Osredotočenje na čutila kaj vidim, slišim, tipam, okušam ali vonjam

Miselne vaje kot so odštevanje, naštevanje živali ali imem na določeno črko, spominjanje na podrobnosti s sprehoda v gozdu

Osredotočenje na dejavnosti ki zahtevajo vso pozornost

Prijetni spomini in fantazije

 

ISKANJE RAZUMNIH ODGOVOROV

Poskusimo sami ugotoviti ali so naši strahovi realni ali nerealni.

Zdravljenje bo krajše če je motnja odkrivena dovolj zgodaj. Zdravnik predpiše zdravila ki zmanjšujejo tesnobo in povečajo sposobnost soočevanja z vsakodnevnimi problemi.Človek dobi pozitivne iskušnje in začne sam premagovati in prevzemati nadzor nad tesnobo.

 

 

25.) ABSTINENČNI SINDROM se pojavi, ko je substanca tako vključena v telesni metabolizem uživalca, običajno po kronični uporabi, da se včasih pojavi nevarna vegetativna reakcija, ko se droga ne uporablja več. Abstinenčna kriza je pri nekaterih PAS lahko smrtno nevarna, pri drugih ne. Kriza je lahko telesne ali psihične narave. Uspešna terapija abstinenčnega sindroma je temeljni korak pri zdravljenju bolezni odvisnosti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

PSIHIATRIČNA BOLNIŠNICA IDRIJA

POT. SV. ANTONA 49

5280 IDRIJA

 

STANKA GNEZDA

 

 

VARNA IZOLACIJA BOLNIKA S SEGUFIX PASOVI- PVU

 

 

MAJ, 2007

 

UVOD

Sodobna družba še vedno ne sprejema, ali pa prepočasi sprejema drugačnost. Vse duševne bolnike  ožigosajo kot nevarne in nasilne. Nasilno vedenje se pogosto celo enači z duševno boleznijo. Zastarela, stereotipna predstava  velja tudi o psihiatričnih bolnišnicah in o naravi dela v njih.

 

[wp_ad_camp_1]

V zgodovini psihiatrije je bilo kar nekaj prelomnic. Psihiatrične bolnike so v srednjem veku omejevali  z verigami, z okovi, po mračnih kleteh, kjer so bili prepuščeni  sami sebi. Životarili so v izredno slabih higienskih razmerah, slabo oblečeni , premraženi.

Prva prelomnica je bila v 18. stoletju, ko so psihiatričnim bolnikom sneli verige.

V začetku 19. stoletja so bolnike še vedno omejevali s pomočjo razno raznih pripomočkov (npr. Rushov  umirjevalni stol , angleška krsta …)

Druga prelomnica pomeni Freudovo  odkritje podzavesti in njegova psihoanaliza. Tretjo prelomnico pa je zaznamovalo odkritje klorpromazina in rezerpina v petdesetih letih 20. Stoletja. S postopnim uvajanjem psihofarmakov smo dobili t.i. kemične ovirnice, ki pa žal niso mogle povsem nadomestiti fizičnega omejevanja bolnikov.

Za umirjanje se je v naši bolnišnici štiri desetletja  uporabljalo mrežnice.

V devetdesetih letih se je dve poslopji  bivše italijanske vojašnice temeljito prenovilo. Adaptacija je pomenila tudi organizacijsko reorganizacijo in ukinitev mrežnic.

 

Psihotično pogojena nasilnost nas vedno preseneti. Ko je dejanje že storjeno, je velikokrat za ukrepanje že nekoliko pozno. Škodo lahko zmanjšamo, če pri delu upoštevamo možnost takih nepredvidenih dogodkov.Pri preprečevanju samopoškodb, poškodb sobolnikov in zaščite okolice je potrebno bolnika omejiti. Fizična omejitev bolnika se danes v ta namen uporablja Segufix pasove, ki danes predstavljajo za bolnika najbolj varen in hkrati najhumanejši način izolacije. Seveda pa se tega poslužujemo le v primeru, ko ni na voljo boljših možnosti s katerimi bi obvarovali bolnika, sobolnike in okolico.

 

1. Opredelitev agresivnega bolnika:

 

      Psihiatrični bolnik postane:

 

–          primarno agresiven, ko  bolezenski proces zajema določene strukture v centralnem živčnem sistemu in se notranje ali zunanje draženje stopnjuje do nasilnosti,

–          sekundarno, ko je nasilnost odgovor na očitne, prikrite  ali  provokativne  dražljaje iz okolja,

–          terciarno, ko se v bolnikovi spremenjeni zavesti povsem običajen dražljaj ali pa tisti, ki je namenjen ohranjanju njegovega zdravja in celo življenjskega obstoja, izkrivi v doživljanje sovražnega ali ogrožujočega ravnanja druge oz. drugih oseb.

      Glede na pojavno obliko nasilnost delimo na:

 

–          pasivno (ko bolnik nasilnosti ne pokaže, se anksiozno zapre vase in odklanja sodelovanje)

–          verbalno (ko bolnik reagira z napadalnim govorjenjem,žaljivkami,grožnjami ob ustrezni mimiki in z živahnimi kretnjami)

–          fizično (ko bolnik namerava fizično poškodovati sebe, sobolnika, osebje ali predmete v okolici).

2. Vzroki za agresivno vedenje

–          strah oz.odklonilen odnos bolnika do sprejema na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico.

–          osebnostna spremenjenost in bolezensko doživljane

–          provokativne situacije na oddelku

–          sprejem bolnika

–         drugo

 

Urgentna stanja v psihiatriji zahtevajo hitro pomoč, vendar pa medikamenti ne učinkujejo dovolj hitro.V naj akutnejših situacijah uporabljamo fizično izolacijo na posteljo s Segufix pasovi, dokler te vloge ne prevzame kemična ovirnica.

 

V želji in potrebi po profesionalnem predvsem pa pravočasnem ukrepanju, je potrebno nasilno vedenje predvideti. Tu nam je lahko v pomoč BVC lestvica (Broset Violence Checklist), ki jo je razvil Roger Almvik na forenzičnem oddelku Psihiatrične klinike Broset v Trondheimu

na Norveškem.

Predvsem na sprejemnih oddelkih Psihiatričnih bolnišnic se pogosto srečujemo z nasilnim vedenjem.

 

POTENCIALNO NASILNI PACIENTI SO:

 

  1. OSEBE ODVISNE OD PSIHOAKTIVNIH SUBSTANC.

V našem okolju gre predvsem za odvisnike od alkohola in osebe odvisne od ilegalnih drog (kokain, heroin, amfetamini). Srečujemo se z dvema vrstama nasilnega vedenja. Prva se nanaša na učinke droge in odtegnitvenimi stanji ob prekinitvi uživanja. Druga pa zaradi ekonomskih vzrokov- nakup, pridobivanje droge.

 

  1. OSEBNOSTNO MOTENI PACIENTI

Pacienti s paranoidno osebnostno motnjo, disocialno osebnostno motnjo so pogosto disocialni, vzkipljivi, anksiozni, paranoidni in imajo občutek, da se jim godi krivica. Na že neznatno provokacijo iz okolja lahko reagirajo z nasilnim odgovorom.

 

  1. PSIHOTIČNI PACIENTI

Pod vplivom preganjalnih blodenj lahko izvedejo neko nasilno dejanje. Pacienti se pod vplivom blodnih doživljanj in halucinacij le teh predvsem branijo- izgubili so realitetno kontrolo. Pogosto se z zdravljenjem ne strinjajo zaradi svoje bolezenske neuvidevnosti. Tako vedenje lahko opazimo pri pacientih z bipolarnimi razpoloženjskimi motnjami- predvsem v manični fazi bolezni.

 

  1. PSIHOORGANSKO SPREMENJENI PACIENTI

Pri pacientih po hudih poškodbah glave in možganskih okvarah.

 

  1. PACIENTI Z DEMENCO

Pri teh pacientih gre za občasne kratkotrajne nasilne izpade ob stikih s tujci, ob nalogah, ki jim niso kos, hitrih spremembah v okolju, napačnem prepoznavanju oseb in okolice.

 

  1. DUŠEVNO MANJ RAZVITE OSEBE

Zaradi občutka nemoči lahko na nepomembne provokacije odreagirajo z nasilnim vedenjem oz. dejanjem.

 

  1. PACIENTI Z EPILEPSIJO

Pojavi se lahko med napadom ali v času zamračenosti po napadu. Običajno je to v kombinaciji s še drugimi duševnimi motnjami, ki so pridružene epilepsiji.

 

  1. PACIENTI Z DEPRESIJO

Pri depresivnih pacientih gre predvsem za avtoagresijo- suicidalna ogroženost pri depresivnih je izredno velika.

 

 

DEJAVNIKI NASILNEGA VEDENJA

 

Opozorilni znaki, ki nas lahko opozorijo na možnost nasilnega vedenja:

 

  1. moški med 15 in 24 let,
  2. zloraba psihoaktivnih drog
  3. nižji socialno- ekonomski status,
  4. konkreten načrt nasilnega dejanja,
  5. predhodno nasilno vedenje in druga antisocialna (kriminalna) dejanja,
  6. slaba kontrola impulzov,
  7. verbalna agresivnost in grožnje z nasiljem,
  8. poskus samomora v anamnezi ali druga samodestruktivna dejanja (nevarna vožnja, nevarni športi, samopoškodbe,…)
  9. anamnestični podatki iz otroštva (podtikanje ognja, mučenje živali,…)
  10. zlorabe v otroštvu, izpostavljenost nasilnim dejanjem v družini.

 

ZNAKI GROZEČEGA NASILJA

 

Ob samem sprejemu ni vedno mogoče pridobiti heteroanamnestičnih podatkov o vedenju ali doživljanju pacienta v domačem okolju. Posebej pozorni moramo biti na njegovo vedenje:

–          glasno govorjenje in celo kričanje,

–          konkretne grožnje,

–          vznemirjenost/ napetost/ agitacija- (korakanje po prostoru/ hoja gor in dol/ vitje rok in stiskanje prstov v pest),

–          igranje z orožjem ali nevarnim predmetom,

–          razbijanje z vrati, razmetavanje pohištva.

 

Če ugotovimo, da je verjetnost nasilnega vedenja na podlagi povedanega velika, moramo ukrepati HITRO IN ODLOČNO:

 

–         pogovor,

–         premestitev na sprejemni oddelek,

–         fizična omejitev-PVU,

–         medikamentozna – kemična ovirnica.

 

 

–         V obravnavi pacienta z nasilnim vedenjem moramo poskrbeti za lastno varnost, varnost osebja in pacientovo varnost.

 

–         Pacienta razorožimo- odvzamemo mu vse predmete, ki bi jih lahko uporabil kot orožje.

 

–         Za varno izvedbo PVU je potrebno 5-6 izurjenih zdravstvenih tehnikov (za vsako okončino eden- 4, za glavo eden-vodi omejevnaje in hkrati varuje glavo-5 in eden za aplikacijo zdravila i.m.-6)

 

3. Omejitev bolnika s Segufix pasovi na posteljo je potrebna:

 

–          pri bolnikih, ki so izgubili realitetno kontrolo oziroma stik z realnim    svetom

–          pri depresivnih bolnikih, ki imajo močno željo po samopoškodovanju, smrti

–          pri psihotičnih bolnikih, ki utegnejo pod vplivom psihopatoloških doživetij škoditi sebi, drugim in predmetom okrog sebe

–          pri delirantnih in preddelirantnih bolnikih, ki lahko zaradi svoje hiperaktivnosti še bolj porušiti ravnovesje organizma (izguba energije, iztrošenje organizma, izguba telesne tekočine)

–          pri bolnikih z demenco, ko so nemirni in jih s fizično omejitvijo zavarujemo pred padci

–          na oddelkih splošnih bolnišnic jih uporabljajo zato, da bolniki ne bi iztrgali nazogastrične sonde, intravenske kanile, infuzije ipd.

–          v primerih ko moramo bolnikom zagotoviti ustrezen terapevtski položaj in preprečiti nastanek preležanin.

 

Komplet pasov za popolno izolacijo obsega:

–         trebušni pas,

–         dva stranska pasova,

–         naramnice oz. ramenski pas,

–         dva kratka pasova za fiksacijo rok,

–         dva daljša pasova za fiksacijo nog,osnovni pas za noge,

–         10 magnetnih gumbov in

–         dva magnetna ključa.

 

Ustava Republike Slovenije določa, da v zdravljenje ni mogoče prisiliti nikogar, razen v primerih določenih z zakonom. Le-ta pa pravi, da je prisilna hospitalizacija in s tem zdravljenje, predvidena za tiste bolnike, ki zaradi bolezni ogrožajo svoje in tuje življenje oz. povzročajo škodo tako sebi kot drugim.

Povsod po svetu, pa tudi pri nas, se bolniki vse bolj zavedajo svojih pravic. Prav pravice bolnikov postajajo osrednja tema teženj po izboljšanju zdravstvenega varstva.

Tudi načela Kodeksa etike medicinskih  sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, zavezujejo medicinsko negovalno osebje k spoštovanju pravic bolnikov.

 

 

4. Pri izvajanju varne izolacije bolnika s pomočjo pasov Segufix, je 

     potrebno upoštevati:        

 

v     Odločitve in delovanje medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov morajo temeljiti na strokovnem znanju, pa tudi na moralno etičnih načelih, ki zagotavljajo optimalne rešitve z vidika interesov posameznika. Etično moralna trdnost, osebnostna zrelost in toleranca sta pri delu s psihiatričnimi bolniki nenehno na preizkušnji.

 

v   Dokumentiranje je poseben element sodobne zdravstvene nege. Odraža profesionalnost, zagotavlja individualno obravnavo bolnika, kontinuiteto in daje osnovo za vrednotenje zdravstvene nege. Omogoča prikaz dela negovalnega tima, je element učinkovitega in varnega dela in tudi dokument v primeru pravnih zapletov.

 

v   V procesu zdravstvene nege upoštevamo skrb za varnost bolnika, za njegove osnovne fiziološke potrebe (hranjenje, hidracija, izločanje, osebna higiena), meri se bolnikove vitalne funkcije (temperaturo, pulz in krvni tlak). Načrt zdravstvene nege mora biti fleksibilen, prilagojen spremembam bolnikovega zdravstvenega stanja.

 

v   Medicinska sestra nosi tudi pravno odgovornost, ki se ugotavlja ob hudih posledicah za bolnika v primeru že prej navedenih napak in pomanjkljivosti ob izvajanju fizične izolacije. Narava odgovornosti  medicinske sestre je osebna, materialna in kazenska.

 

–         Podrejena vloga medicinske sestre je v primeru odločitve o izvedbi fizične izolacije, ker o tem odloča zdravnik.

 

–         Samostojna pa je pri načrtovanju zdravstvene nege za bolnika, ki je fizično izoliran s pasovi Segufix.

 

v Nepravilnosti in pomanjkljivosti pri nameščanju Segufix pasov lahko privedejo do poškodb, motenj cirkulacije krvnega obtoka, težav z dihanjem in celo do zadušitve .

 

 

BVC

 

Na koncu bi vam predstavila še že omenjeno BVC listvico za napoved grozečega nasilnega vedenja.

BVC/ Brøset Violence Checklist/, je razvil Roger Almvik na Psihiatrični kliniki BRØSET na Norveškem.

 

 

datum Priimek in ime:

Roj. datum: Zdr. tehnik:          1        2          31Zmedenost   2Razdražljivost   3Glasnost, hrupnost   4Verbalne grožnje   5Fizične grožnje   6Znašanje nad predmeti    skupaj    ogroženost

 

 

Vprašalnik vsebuje spremenljivke, ki se jih ocenjuje, polje kamor se vpiše podatke tako pacienta, kot tudi ocenjevalca. Vprašalnik je zelo preprost in se možnost nasilnega vedenja zelo hitro in kar je zelo pomembno objektivno oceni. Numerično ali opisno ocenjevanje ni več potrebno.

Če je rezultat več kot 3 je pri pacientu moč pričakovati nasilno dejanje in se lahko na to pripravimo in posredujemo s kemično in/ali fizično ovirnico.

Vprašalnik je uporaben kadarkoli tokom hospitalizacije, kot tudi na terenu.

 

5. PRAVILA POSTOPANJA PRI IZVEDBI PVU-ja

 

 

¨      Vedno o izolaciji odloči zdravnik. Svojo odločitev je dolžan zapisati na temperaturni list.

 

¨      Fizično omejitev smemo izvesti samo kadar je zapisana in podpisana s strani tistega, ki jo je odobril in ostalih oseb, ki so pri izvedbi sodelovale.

 

¨      Vedno naj bo prisoten zdravnik, ki je postopek odredil! Fizična omejitev bolnika je običajno postopek izveden proti bolnikovi volji

Samo izjemoma, ko izbruh agresije ni bil predviden smemo bolnika           takoj fizično omejiti in zdravnika takoj tudi obvestiti o nastali situaciji. Ta nam bo postopek naknadno odobril oz. dal drugačna nadalnja navodila.

 

¨      Kadar pa je izbruh agresije bolnika (do sebe,sobolnikov ali opreme) pričakovan ali gre za nemir pri dementnem bolniku, se vodja negovalnega tima posvetuje z zdravnikom, ki da ustna in pisna navodila kako ravnati v akutno nastali situaciji.

 

¨      Vsake štiri ure (4 ure) mora fizično omejenega bolnika obvezno pregledati zdravnik (oddelčni ali pa dežurni) in odločiti ali je posebni varovalni ukrep še potreben.

 

Osnutek navodil za fizično omejevanje bolnikov

   

  • vodja negovalnega tima izdela individualna navodila za fizično obvladovanje bolnika:

 

  • določi sestavo tima (optimalno 6 oseb,običajno zadostuje tudi 5 oseb)

 

  • oblikuje načrt za fizično omejevanje, vključno z razdelitvijo vlog:

ena oseba postopek vodi in hkrati nadzoruje glavo,

štiri osebe nadzorujejo vsaka po eno okončino,

ena oseba aplicira predpisano terapijo.

 

  • pripravi se posebna oprema

 

  • naredi fleksibilen načrt zdravstvene nege, ki je optimalno  prilagojen spremembam bolnikovega psihofizičnega stanja

 

  • odredi stalno, nepretrgano varovanje bolnika med trajanjem izolacije(od trenutka ko je izoliran, pa do trenutka ko se spet prosto giblje)

 

  • določi člane negovalnega tima za čas ko varujejo bolnika (za eno do dve uri)

 

  • nastavi negovalno dokumentacijo- kontrolni list nepretrganega varovanja

 

  • se z izvajalci zdravstvene nege sproti dogovarja o nadaljnjih postopkih , opazovanju bolnika in o morebitni odstranitvi vezi in ukinitvi izolacije

 

 

Natančno dokumentiranje vseh postopkov in bolnikovega vedenja je potrebno, da pridobimo evidenco, ki nam koristi pri nadaljnji obravnavi bolnika.V primeru pravnih zapletov pa je tak dokument tudi potreben.

 

Stalni nadzor ali nepretrgano varovanje izvaja medicinska sestra, zdravstveni tehnik, ki :

–           opazuje bolnikovo počutje,

–           z njim verbalno in neverbalno komunicira,

–           skrbi za njegove osnovne fiziološke potrebe(izločanje),

–          meri vitalne funkcije( RR, P, Telesno temperaturo),

–          hrani bolnika (bilanca tekočin) in

–           skrbi za bolnikovo osebno higieno.

 

Ugotovljeno dokumentira na list stalnega nadzora bolnika. Pogostost beleženja je odvisna od sprememb bolnikovega psihofizičnega stanja in pogostosti menjave opazovalca. Prav vsak zdravstveni delavec je dolžan ob koncu svojega opazovalnega obdobja zabeležiti opažanja in spremembe. V tem času za bolnika v celoti odgovarja sam.

 

Usklajeno delovanje negovalnega tima je pri izvajanju fizične omejitve zelo pomembno.Postopek mora biti izveden hitro, učinkovito in brez odvečne škode.

 

Vedenje in ravnanje negovalnega osebja mora biti vedno v skladu z etičnimi načeli in v dobro bolnika.

 

Bolnika v vsakem primeru obvestimo čemu je namenjen naš postopek in kaj bomo z njim delali. Poprosimo ga za sodelovanje, čeprav  tega od njega ne moremo pričakovati

 

 

 

 

 

ZAKLJUČEK

 

Urgentna stanja v psihiatriji zahtevajo hitro pomoč. V primerih, ko je bolnika potrebno fizično omejiti in nimamo na voljo boljših možnosti, to storimo  na čim bolj human način in način, ki bolniku zagotavlja maksimalno varnost. Od osebja pa to zahteva moralno etično trdnost.

 

Zavedati se moramo, da namestitev bolnika v ustanovo zaprtega tipa  ne pomeni, da je nasilnost odstranjena. Omejitev gibanja, ki pomeni nasilje nad človekovo svobodo, pa še poveča možnost

nasilnosti.

 

Pri svojem delu z bolniki se moramo potruditi v tej smeri, da čim bolj zmanjšamo možnost izbruha akutnega agresivnega vedenja in na bolnika delovati pomirjevalno. Ko pa do nasilnosti že pride pa se je potrebno držati opisanih načel, pravil in postopkov.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja