Skoraj v vseh kulturah je izločanje intimno dogajanje vsakega posameznika. Izločanje spada med osnovne življenjske aktivnosti, brez katerih si ne moremo predstavljati življenja.
Seč oziroma urin je tekočina, ki jo proizvajajo ledvice in se izloča po sečnih poteh. Vsebuje presnovne (odpadne) produkte. Praznjenje seča izzove pritisk polnega mehurja. Hoteno izločanje seča brez bolečin in v normalnem curku imenujemo mikcija. Lahko pride tudi do odstopanj v mikciji: disurija, polakisurija, nikturija, enuresis nocturna, poliurija, oligurija, anurija, uremija, retenca urina, residualni seč, inkontinenca seča.
Pri seču opazujemo: količino seča (normalna količina v 24 urah je 1000-2000 ml in je razdeljena na 4-6 mikcij), relativno gostoto (normalne vrednosti so od 1001-1030), primesi (soli, sluz, cilindri, epitelne celice, barvila, neporabljeni hormoni, vitamini in zdravila), videz in barvo (normalno je svež seč bister, bledorumene barve); sprememba barve je lahko zaradi primesi (barvila v živilih), zaradi notranjih pigmentov (bilirubin, prisotnost krvi), zardi patoloških primesi (bakteurija, proteinurija, piurija), vonj (neznaten in odvisen od primesi, bolj ko stoji bolj zaudarja), pH reakcija (je odraz koncentracije ionov v seču, nanjo vpliva prehrana).
NEGOVALNE DIAGNOZE IZLOČANJA
NEKONTROLIRANO IZLOČANJE URINA – pomeni neprostovoljno izločanje urina v predvidenih intervalih, ko je sečni mehur napolnjen do določene količine. Kazalci za nekontrolirano izločanje urina so inkontinenca, občutek potrebe po izločanju urina, nokturija, frekvenca, disurija retenca.
REFLEKSNA INKONTINENCA – je nehoteno izločanje urina, ko je sečni mehur napolnjen do določene količine. Kazalci za refleksno inkontinenco so:
– Diagnostični: ni občutka potrebe po izločanju urina niti ni občutka polnega mehurja ali znatnega izločanja urina, nesposobnost za zavestno zadrževanje ali izločanje urina, predviden vzorec nehotenega izločanja urina,
– Podporni: občutek potrebe po izločanju urina brez možnosti zadrževanja kontrakcij sečnega mehurja, občutki povezani s polnim sečnim mehurjem, kot npr. znojenje, nemir in neugodni občutki v trebuhu, nepopolno izločanje urina zaradi poškodb hrbtenjače, popolno izločanje sečnega mehurja zaradi poškodbe.
Dejavnik tveganja so nevrološke okvare.
TVEGANJE ZA INKONTINENCO OB OBČUTKU, DA JE URINIRANJE NUJNO – pomeni nevarnost nehotenega izločanja urina, povezava z nepričakovanim močnim občutkom potrebe po uriniranju. Dejavniki tveganja so neučinkovit režim izločanja urina, učinki zdravil (alkohol, kofein), vnetje sečnega mehurja (oslabele mišice), nehoteno odpiranje sfinktra, majhna kapaciteta sečnega mehurja, uretritis, tumorji, ledvični kamni, okvare centralnega živčnega sistema.
POPOLNA INKONTINENCA – je kontinuirano nepredvideno izločanje urina. Kazalci se tudi pri popolni inkontinenci delijo na:
– Diagnostične: pomanjkanje občutka, da je sečni mehur poln, kontinuirano iztekanje urina v nepredvidenih časovnih obdobjih, brez napetosti sečnega mehurja ali krčev, oseba se ne zaveda da je inkontinentna,
– Podporne: nokturija, neučinkovite vaje za zadrževanje urina).
Dejavniki tveganja so nevropatije – poškodbe hrbtenjače, nevrološke disfunkcije, nekontrolirane kontrakcije (po kirurških posegih).
RETENCIJA – nepopolno praznjenje sečnega mehurja.
Kazalci so:
– Diagnostični: napet sečni mehur,pogosto izločanje majhnih količin urina ali popolna odsotnost izločanja urina; ob katetrizaciji 100 ml rezidualnega seča.
– Podporni: inkontinenca zaradi prepolnega sečnega mehurja, občutek polnega sečnega mehurja, uhajanje urina po kapljicah, disurija.
Dejavnika tveganja sta odsotnost refleksov in močan sfinkter.
REŠEVANJE
Cilji pri reševanju težav so redno in samostojno uriniranje, dobro psihofizično počutje –odsotnost bolečin pri uriniranju, preprečevanje vnetij urinarnih poti in samostojnost pri anogenitalni negi.
Pomembno je, da ugotovimo pacientove potrebe, da lahko načrtujemo negovalne postopke. Ugotoviti moramo navade v zvezi z pacientovim izločanjem seča in faktorje, ki na to vplivajo, probleme v zvezi z izločanjem in njihove vzroke, kdaj so se pojavile težave z izločanjem (domačem okolju ali med hospitalizacijo), znanje in odnos pacienta do higienskih navad, zmožnost samooskrbe.
Ko pacient opravlja potrebe v postelji je to ena največjih zadreg. Ustvariti moramo vzdušje, da paciente ne bo sram prositi za posteljno posodo. Prinesemo mu jo takoj, ko zaprosi zanjo. Odlašanje je lahko za pacienta škodljivo, ker zadrževanje lahko vodi do okvare elastičnosti mehurja ali v zaprtje. Pomoč potrebujejo predvsem nepomični pacienti, pacienti, ki jih spremljamo na stranišče in tisti, ki gredo na sobno stranišče. Težave pacientov z inkontinenco so različne, zato k pacientu pristopamo individualno ter celostno. Sem sodijo komunikacija, informacija v vzrokih, povezanosti in terapevtsko-negovalnih metodah, prilagoditev pripomočkov in motivacija za vzdrževanje zdravega optimizma. Pri takem pacientu uporabljamo vložke, mrežaste hlačke, plenične podloge. Paciente učimo izvajati vaje za krepitev mišic medeničnega dna, posebej mišice zapiralke. Vaje so pomembne posebej za ženske. Paciente moramo veliko spodbujati, saj so marsikateri zelo psihično prizadeti in zato potrebujejo tudi veliko spodbude svojcev in negovalnega tima.
[wp_ad_camp_1]
KRITIČNO MNENJE
Menim, da se medicinske sestre premalo ukvarjajo s pacientovim izločanjem. Dokumentacija je že pravilno vodena in zapisana vendar se mi zdi, da se premalo medicinskih sester posveti pacientu, ko želi izločati na stranišču. Najbolj me moti, ko pravijo sestre pacientu naj izloča kar v ”plenico”, ker jo pač ima. Če je pacient zmožen stopiti na noge in se usesti na stranišče, zakaj ne bi smel iti, kot vsak človek, na stranišče? Medicinska sestra bi si tako lahko vzela nekaj minut, se posvetila pacientu in mu pomagala. Pacienti so več kot zadovoljni. Verjamem, da tudi medicinskim sestram nekoč ne bo vseeno, kje izločajo ali celo odvajajo. Pacienti postanejo ob zavrnjeni prošnji pomoči za stranišče zelo nejevoljni in potem se sestre odzovejo zelo burno. To pa na koncu, ko gre pacient domov, pusti pečat in iz vseh koncev poslušamo kakšne so medicinske sestre in kako jim je vseeno kar se tiče pacientov.
LITERATURA
Gordon. Negovalne diagnoze. Maribor: Zdravstveni dom dr. Antona Drolca, Kolaborativni center SZO za primarno zdravstveno nego, 2006.
Kisner, Klasinc, Rozman, Verčko Pernat. Zdravstvena nega 2. In: Žolger, Pivec. Založba Pivec, Maribor; 2006: 71-87.
Šmitek. Etika v praksi – izločanje in vstavljanje urinskih katetrov. UKC Ljubljana. Obzor. Zdr. N. 2004; 38: 319–24. Dostopno na: http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_ clanek.aspx?ID=c3e9f5a9-82d1-45ed-b823-800a248b5f6e