1. Kaj je komuniciranje?
Komunikacija je več kot zgolj izmenjava besed. Je nadvse zapleten proces medsebojne udeleženosti( jaz postanem nek tvoj del in ti postaneš nek moj del). Komuniciranje med ljudmi pride takrat, ko med njimi teče kontinuiran tok sporočil. Sporočila, ki si jih izmenjujejo, so podana v nekem kodu, ki omogoča prenos pomena. Za uspešno komuniciranje morata imeti partnerja enak ali pa zelo podoben kod. Komuniciranje je s pravili urejen dvosmerni tok sporočil med osebami.
2. Zakaj komuniciramo?
Celoten namen komuniciranja je biti slišan in priznan, razumljen in sprejet. Ljudje komuniciramo, da bi se družili, izrazili svoje potrebe, svoje želje in da bi dali duška svojim čustvom. Komuniciramo zaradi osebne, socialne in ekonomske potrebe.
3. Komunikacijske ravni in njihove značilnosti?
* znotrajosebno komuniciranje: zajema psihološke in fiziološke procese predelave sporočil pri posamezniku, ki oddaja ali sprejema sporočila, lahko pa je tudi notranji dialog s samim seboj. Značilne oblike dialoga s samim seboj so razmišljanje, sanjarjenje, domišljija, fantaziranje.
* skupinsko komuniciranje ali komuniciranje v skupinah: je običajna oblika komuniciranja v vsakdanjem življenju. Namenjeno je usklajevanju dejavnosti in izmenjavi mnenj, na primer v delovnih skupinah, lahko pa gre tudi za skupinska srečanja in pogovore med znanci in prijatelji. Komuniciranje v manjših skupinah pogosto uporabljamo za svetovanje in pomoč, pa tudi za zabavo in sproščanje.
* komuniciranje v institucijah: se dogaja v obsežnejših mrežah skupinskega delovanja in vključuje tako medosebno komuniciranje kot komuniciranje v manjših skupinah, vendar vključuje vprašanja, kot je delovanje organizacij, institucionalne odnose med člani organizacij, procese organiziranja in organizacijsko kulturo.
* komuniciranje v javnosti ali javno/retorično komuniciranje: ima pogosto izobraževalne, prepričevalne pa tudi ideološke namene. Značilnosti javnega komuniciranja je neenakomerna porazdelitev komunikacijskih moči in kompetenc. En človek ali več ljudi pošilja sporočila preostalim, ki sodelujejo kot poslušalci.
* množično komuniciranje: zajema z množičnimi mediji posredovano komuniciranje. Sestavljajo ga sporočila, ki so prek medijev poslana veliki razpršeni množici bralcev, poslušalcev, gledalcev. Sporočila so namenjena široki javnosti in to brez kakršnegakoli osebnega stika med pošiljateljem in poslušalci, zato so manj osebna, posredovana so prek zainteresiranih organizacij, ki jih pogosto financirajo politične institucije, močna podjetja, itd.
* medkulturno komuniciranje: zajema procese komuniciranja med pripadniki različnih kultur, etičnih, nacionalnih, religioznih, subkulturnih skupin. Prevladujoči vzorci komuniciranja pri različnih kulturnih skupinah pa lahko usodno vplivajo na porajanje in pomiritev medkolturnih napetosti, konfliktov, občutkov večvrednosti ali manjvrednosti, etnocentrizma in rasizma.
* medosebno komuniciranje: je dogajanje, za katero so značilni navzočnost ekspresivnih dejanj pri eni ali več osebah, zavestna ali nezavedna zaznava takšnih dejanj pri drugih ljudeh in povratno opazovanje, da takšno ekspresivno dejanje zaznavajo drugi.
4. Kaj pomeni sporočevalna in kaj odnosna funkcija komuniciranja?
Sporočevalna funkcija* Pri vsakem komuniciranju po eni strani spororočamo drug drugemu informacije o določenih dogodkih, o tem, kar vemo, mislimo.
Odnosna funkcija* Obenem pa v vsaki komunikacijski situaciji skušamo opredeliti odnos med partnerji. Ljudje ponavadi komuniciramo sočasno na oba načina.
5. Kaj pomeni komunikacijski slog in katere sloge poznamo?
Komunikaicijski slog je način kako govorimo in delujemo, ko hočemo posredovati kakšno svojo sporočilo drugim ljudem. Gre za komuniciranje, ki ni usmerjeno le na posredovanje sporočil, temveč tudi na način posredovanja sporočil.
*KOMUNIKACIJSKI SLOGI: dominantnost, dramatičen nastop, prepričljivost, ustvarjanje vtisa, spročenost, pozornost, odprtost, prijaznost, retorična občutljivost, strah pred komuniciranjem
6. Kaj pomeni retorična občutljivost in strah pred komuniciranjem?
*Retorična občutljivost je sposobnost in pripravljenost človeka, da svoj način komuniciranja prilagodi pričakovanjem komunikacijskih partnerjev ali javnosti.
*Strah pred komuniciranjem: je lahko trenutna zadrega, v kateri se kdaj znajdemo zaradi izjemnih okoliščin ali neprijetnih situacijskih dejavnikov ali pa je del človekovega komunikacijskega sloga. Strah pred komuniciranjem je odvisen od različnih sitoaciskih dejavnikov: na primer od števila drugih oseb, ki poslušajo, velikost prostora, pomembnosti situacije, formalnosti komunikacijske situacije.
7. Načini komuniciranja ( verbalno, neverbalno )?
* besedno ali verbalno komuniciranje: Verbalni govor bolje prenaša sporočila o zunanjem svetu, napotke za ravnanje. Verbalni znaki so bolj pomembni za sporočanje o dejstvih, za izobraževalno in bolj abstraktično komuniciranje.
* nebesedno ali neverbalno komuniciranje: Neverbalna sporočila bolje služijo pri osebnih občutijh čustev ter medosebnih odnosov in razmerij. Neverbalno komuniciranje je bolj pomembno za odnosno in ekspresivno komuniciranje. Neverbalna sporočila imajo samostojno komunikacijsko vlogo, ki je nezamenljiva.
8. Značilnosti in pomen verbalnega komuniciranja?
Značilnosti verbalnega jezika:
-jezikovni izrazi se sestavljajo v linearno zaporedje jezikovnih znakov, pri čemer se to zaporedje notranje členi v različne govorne oziroma jezikovne sekvence
-jezik je urejen sistem, glasove in besede razvrščamo v nenaključne zveze po določenih pravilih
-jezikovna pravila nam omogočajo, da iz končne množice prvotnih znakov sestavljamo potencialno neskončno mnogo jezikovno smiselnih izrazov
-jezik je sistem razlik in kontrastov; s spreminjanjem jezikovnih znakov in reda znakov razlikujemo med seboj predmete, dogodke, pojme
-jezikovni red ni nekaj naravno nujnega, temveč je v nekem smislu poljuben, je namreč stvaritev ljudi in človeške kulture. Ta poljubnost se kaže v tem, da ni naravnih, objektivnih povezav med izrazi, ki poimenujejo in opisujejo stvari in naravo stvari
-jezik je konvencionalni sistem, kajti temelji na neformalnem soglasju uporabnikov jezika, da se držijo skupnih jezikovnih pravil in pravil uporabe jezika
9. Katere stile poslušanja poznamo in kaj so njihove značilnosti?
* K vsebini orientirani poslušalci: so tisti, ki jih predvsem zanima vsebina sporočil. Posebno težo dajejo strokovnim in drugim verodostojnim virom informacij. So kritični in analitični poslušalci in v odgovorih dajejo sodbe. Ti poslušalci znajo biti zelo naporni za tiste, ki nimajo takšne analitične orientacije.
* K ljudem orientirani poslušalci: so predvsem obremenjeni z ustvarjanjem in vzdrževanjem odnosov. Naravnani so na razpoloženje drugih in odgovarjajo tako na razpoloženja kot na sporočila drugih. Manj so nagnjeni na presojo sporočil kot na vsebino orientirani poslušalci, in bolj k podpori kot k ocenjevanju ljudi.
* K aktivnostim orientirani poslušalci: se orientirajo k ciljem in dejavnostim. Predvsem jih zanima, kakšen odgovor zahteva določeno sporočilo. Hitro hočejo priti do bistva stvari, zato cenijo jasna, zgoščena sporočila in pogosto prevajajo pripombe drugih v predloge za dejanja. Pogosto s svojimi pikrimi pripombami vznemirijo govorce, ki jim manjka zgoščenosti.
* Na čas orientirani poslušalci: se osredotočijo predvsem na časovno učinkovitost govora in delovanja. Čas je zanje pomembna dobrina, zato postanejo nestrpni, če imajo vtis, da drugi »zapravljajo« čas. So pa taki poslušalci dragoceni kadar okoliščine zahtevajo hitro ukrepanje.
Raziskave kažejo, da več kot 40% ljudi uporablja več kot en slog poslušanja. Poslušanje lahko delimo tudi na : informacijsko poslušanje, kritično poslušanje, empatično poslušanje.
10. Dejavniki ki vplivajo na poslušanje in tehnike za povečanje pozornosti pri poslušanju?
Dejavniki: Pomanjkanje zanimanja za vsebino, motnje pozornosti in koncentracije, narcizem poslušalca, pretirana osredotočenost na sebe, čustvene obremenitve z drugimi težavami, utrujenost, predsodki do govorca.
Tehnike: Parafraziranje; v sebi na kratko in nepristransko obnavljajo kaj je sporočevalec povedal. Komentiranje; izražajo svoje razumevanje ali nerazumevanje sporočil. Spraševanje; postavljajo dodatna vpraševanja, če ne razumejo sporočil, ali če kaj preslišijo. Neverbalno komuniciranje z govorcem; uporabljajo neverbalne znake, na primer držo pozornosti, kimanje, stike s pogledom, da naznačujejo dober stik z govorcem.
11. Značilnosti in pomen neverbalnega komuniciranja?
Neverbalno komuniciranje je lahko ustno komuniciranje, ni pa besedno komuniciranje. Neverbalnemu komuniciranju se je nemogoče izogniti in to je ena od pomembnih značilnosti neverbalnih sporočil. Verbalno komuniciranje namreč lahko zavrnemo, molčimo, vendar se s tem ne izognemo neverbalnemu komuniciranju. Značilnost neverbalnega komuniciranja je tudi ta, da je večina poslanih sporočil takih, da jih sporočevalec ni zavestno ali namerno poslal.
12. Vodilni kanali neverbalnih sporočil in njihove značilnosti?
Neverbalna sporočila niso nadomestila za jezik.
-glas, objezikovni ali paralingvistični znaki: so tisti glasovni znaki, ki spremljajo govorno komunikacijo. Gre za tisti jezikovni del neverbalnega komuniciranja, ki se izraža z glasovnimi modulacijami. To, kar sporočamo z jezikom, je verbalno sporočilo, kako to sporočamo je pa objezikoslovno ali paralingvistično sporočilo.
-pogled: oči imajo samostojno komunikacijsko funkcijo. Pogled je eden od najpogostejših in najbolj učinkovitih neverbalnih signalov. Pogled ima predvsem tri vloge: čustveno oziroma ekspresivno, regulativno oziroma urejevalno, nadzorovalno funkcijo.
-izrazi obraza: Obraz je izjemno pomemben kanal neverbalnega komuniciranja. S sogovornikovega obraza prebiramo njegova čustvena stanja in mnenja, stališča, presojamo reakcijo na naša sporočila.
-kretnje rok, gibi, drža telesa: med najbolj znanimi oblikami telesnega jezika so geste. Geste imajo tudi najobsežnejši in najbolj jasen ter določljiv slovar neverbalne govorice. Nekatere geste so prav neposredni prevodi besednih izrazov.
-telesna bližina ali razdalja: razdalja med govorcema mora ustrezati ravnotežju odnosov oziroma intimnosti. Bolj intimen odnos dopušča manjšo fizično razdaljo, manj intimen odnos pa večjo.
-dotik ali telesni stik: dotik sodi med najbolj dvoumne oblike neverbalnih sporočil. Njihov pomen je močno odvisen od narave odnosov med osebami, od starosti, spola, situacije.
-prostor, teritorjalnost: ljudje smo občutljivi na prostor. Če se v prostoru počutimo prijetno, komuniciramo bolj sproščeno in bolj učinkovito. Če se pa v prostoru počutimo neprijetno in omejujoče lahko to prenesemo na komuniciranje in celo na odnos do udeležencev komunikacijske situacije.
Šest univerzalnih obraznih izrazov: presenečenje, jeza, sreča, strah, gnus, žalost.
13. Kdaj govorimo o konfliktih v odnosu in kakšni so vzorci konfliktnega komuniciranja?
O konfliktnem odnosu govorimo takrat, kadar eden ali več partnerjev v odnosu čuti, da ne more zadovoljiti kakšne svoje potrebe, želje ali zamisli, kadar odnosi niso iskreni, kadar namesto dogovorov stopi v ospredje manipulacija. To pomeni, da namere in dejanja partnerjev niso usklajena med seboj ali pa ni mogoče izpogajane takšne skupne rešitve, ki bi bila zadovoljiva za vse partnerje.
Vzorci konfliktnega komuniciranja:
-Nenehno pritoževanje in kritiziranje ter izražanje nezadovoljstva
-Nenehno izpostavljanje šibkih točk partnerja v komuniciranju
-Obrambno vedenje partnerja v komuniciranju
-Valjenje snežne kepe oz. kopičenje spornih zadev npr. z izogibanjem pogovoru, ignoranco
14. Zakaj se izogibamo konfliktom in pozitivni vidiki konfliktov?
Eden od razlogov je , da smo premalo usposobljeni za soočenje z njimi in za njihovo reševanje ter jih tako nehote spreminjamo v rušilno silo. Potlačeni konflikti namreč delujejo naprej in grozijo, da bodo izbruhnili na nov, težje obvladljiv način.
Čeprav so konflikti pogosto boleči in povzročajo čustvene napetosti v komunikaciji in odnosu, pa niso vedno nekaj slabega. Še več konflikt, ki ga znamo dobro razrešiti, lahko pomembno prispeva k izboljšanju odnosa, poudarjajo soodvisnost med partnerji, signalizirajo potrebo po spremembi, dopuščajo diagnozo problemov.
15. Naštejte temeljna komunikacijska orodja in opišite njihove značilnosti (primere vprašanj, primere trditev..)
Temeljna komunikacijska orodja:
* Izjava o sebi
– kadar se pogovarjamo in imamo o določeni temi pomisleke…
Tu imam pa pomisleke. Dvomim, da bi to rešitev lahko realizirali v praksi.
*kadar nas nekaj moti
Ni mi všeč, da me/nas niste obvestili o novem načinu dela!
Moti me, če z mize vzameš izvid, ne da bi me prej o tem obvestili…
* kadar smo jezni, užaljeni in prizadeti
Užaljen sem, če se z mano tako pogovarjate…
To pa me je zelo prizadelo…
Zaželen način za začetek pogovora
* Aktivno poslušanje
-pasivno
Prikimavanje, očesni stik, mimika obraza, odprtost telesa, dotik…
-spodbujajoče pripombe: Hmm, aha, Oh, zanimivo… Res? Kaj takega!
-opogumljajoče pripombe: Povej mi kaj več o tem. Rad bi slišal, kaj menite o tem.
Bi se radi pogovorili o tem? Lahko problem opišete bolj natančno?
-aktivno
Aha, do napake je prišlo, ko ste…
Ja, razumem… Kot se rekli, bi bilo za vas najbolje… Se pravi, da ste …
-odnosna raven
Uh, to je pa res neprijetna situacija… Si lahko predstavljam, kako se počutite…
* Povratna informacija + dejstva
Če povzamem, dogovorila sva se …. odprto pa nam ostaja še….
Iz tega sva se naučila, da ni primerno… v bodoče se bomo takšnemu načinu dela izogibali…
16. Kako obvladamo agresivnega sogovornika?
* Ne povzemamo njegovega tona
* Ponudimo mu roko za sodelovanje
* Ostanimo mirni in razpravljamo o razlogih, ki jih on navaja
*STORITI JE TREBA VEDNO OBRATNO KOT TE ZAMIKA
17. Naštej ključne javnosti vsake organizacije!
* Interna javnost: izvajalci zdravstvenih storitev
* Eksterna javnost: uporabniki storitev (bolniki), svojci in prijatelji bolnikov
*Ostali, ki pridejo v stik z bolnišnico: lokalna skupnost, zdravstveni zavodi, ministrstvo za zdravje, mediji, zavarovalnice dobavitelji, javnost
18. Naštejte komunikacijske ravni v organizaciji in opišite katere vsebine se po posamezni ravni prenašajo?
*Interpretiranje- komuniciranje navzgor (-problemi in izjeme, -predlogi in izboljšave, -poročila o uspešnosti, -pritožbe in spori, -finančne in računovodske )
*Vpliv- komunikacija navzdol ( -udejanjenje ciljev, -navodila za delo in smisel, -postopki in prakse, -povratne informacije o uspešnosti, -indoktrinacije )
*Koordinacija- horizontalno komuniciranje ( znotraj oddelčno reševanje problemov, -medodelčna koordinacija, -iniciative za spremembe in izboljšave )
19. Kakšna je razlika med delovno skupino in timskim delom?
*Delovne skupine so osnovne organizacijske celice, ki delujejo po vnaprej določenem programu, njihov cilj je visoko kakovostno rutinsko delo.
*Timsko delo je jedro ustvarjalne organizacije, v kateri so vsi procesi usmerjeni v oblikovanje ustvarjalnih dosežkov, njihov cilj pa je ustvarjalno delo.
20. Opiši organizacijske oblike tima:
*Interdisciplinarni tim: značilno sodelovanje med člani. Vsak član opravi svojo nalogo, ki pa jo na koncu prediskutirajo v timu, ki oblikuje skupno oceno in se odloči za nadaljnja dejanja.
*Multidisciplinarni tim: sodeluje več ljudi z različnimi poklicnimi profili, ki izvajajo vsak svojo nalogo. Pri tem imajo jasno določene dolžnosti, vendar med člani ni pravega sodelovanja. To je delavna skupina, ki je z navodili krmiljena od zgoraj navzdol in se od članov pričakuje samo to, da izpeljejo vsak svojo nalogo.
*Transdisciplinarni tim: razvijanje medsebojne povezanosti s sodelovanjem pripelje do stopnje, ko je vsak član sposoben celotnega reševanja problemov in ne več le na osnovi svoje stroke in zato je v življenju redek.
21. Opiši in pojasni kaj vse upoštevamo med načeli za učinkovito delo z ljudmi?
*Odkrita komunikacija
* Poskrbimo, da bova oba razumela položaj in izhodišče drugega
* Jasno povemo kaj potrebujemo
* Dajemo konkretne in konstruktivne predloge in rešitve
* Pozitivna sredstva spodbujanja ( pohvala, priznanje, prepričevanje )
* Odkrit, neposreden človeški odnos(najhitreje in najbolje zagotavlja stik med vodjem in skupino)
* Spretno, prožno in po potrebi tudi odločno usmerjanje
* Pravilna tehnika spraševanja
22. Pravila za učinkovito postavljanje vprašanj
* Vprašanja morajo biti natančna, jasna in določena, da udeleženci takoj vejo, kaj hočemo od njih.
* Vprašanja ne smejo biti dvosmiselna, sicer jim do sledila tudi dvosmiselna debata.
* Raje postavimo vprašanja drugo za drugim, namesto da vprašanja povemo naenkrat.
* Za poglobljene razprave so zelo pomembna vprašanja ( kako to?, čemu? )
23. Naštej in opiši osnovne elemente bontona
*Kako se obnašamo do sodelavcev:
– ne delajmo razlik med sodelavci
– ne spodbujajmo nastajanja konfliktov zaradi različnih osebnih pogledov
– upoštevajmo izkušnje in druge dobre lastnosti sodelavcev
– prilagajajmo se tudi tistim, ki nam niso simpatični
-spoštujmo sodelavce zaradi strokovnosti
(ne zaradi pripadnosti ali spola)
– spopadajmo se s problemom, ne s človekom
– spore rešujmo sproti in odkrito
– obvladujmo svojo slabo voljo in je ne prenašajmo na druge
*Kako se obnašamo do nadrejenih:
•ne poskušajmo napredovati preko trupel svojih sodelavcev
•proti negativnemu šefu se borimo s pozitivnimi argumenti
•v opravljanju svojega dela ne nihajmo
•ne podcenjujmo in ne precenjujmo svojih nadrejenih
•pokažimo na napake in priznajmo svoje
•pokažimo, da se ne bojimo dela – pa tudi nadrejenih ne
•ne negujmo svoje užaljenosti ali prizadetosti – raziščimo in odpravljajmo vzroke zanjo
Pozdrav je sporočilo o dobrih namerah, zato ga radodarno podarjajmo.
– Dvignimo glavo in pogled, da ne bomo koga prikrajšali.
– S sodelavci in znanci izmenjajmo spotoma nekaj prijaznih besed.
-Na stopniščih in hodnikih pozdravimo tudi tujce – obiskovalce, bolnike – naj vedo, da živijo
tukaj prijazni ljudje!
-Sodelavcem, pacientom in svojcem poglejmo v oči, nasmehnimo se in podarimo jim vesel
pozdrav.
24. Kaj pomeni k pacientu orientirana obravnava, kaj je cilj takšne obravnave in katera so področja, ki se nahajajo v tem modelu obravnave?
V praksi k pacientu orientirana komunikacija pomeni izvajanje medicinske oskrbe, v kateri zdravstveni profesionalec raziskuje tako pacientove fizične težave kot tudi čustvene potrebe in sicer skozi poglobljen in pristni dialog.
Raziskave so pokazale, da si večina pacientov želi k pacientu usmerjene obravnave, kar pomeni ne le profesionalnega komuniciranja, temveč tudi informacije v zvezi z zdravljenjem ter partnerski pristop do obravnave bolezni in celotnega zdravljenja.
Vedno znova se potrjuje, da k pacientu usmerjene obravnava pomeni tudi večje zadovoljstvo in boljše sodelovanje s strani pacientov.
Z vidika pacientov so pomembna najmanj tri področja, ki se nahajajo v modelu k pacientu usmerjene obravnave: komuniciranje/ informiranje, odnos in promocija zdravja
Cilj takšnega pristopa je spoštovati pacientovo subjektivno izkušnjo, razumeti njegove želje, upanja, strahove, pričakovanja, misli in prepričanja- torej spoznati pacienta kot osebo, kot človeka.
25. Kakšno vlogo imajo čustva v naši komunikaciji?
* Čustva niso samo in predvsem biološki odziv na dražljaje, ampak so svoja oblika komuniciranja med partnerji.
* Čustva se nam ne zgodijo, ampak jih izberemo in z njimi komuniciramo.
* Čustva so občutki posebne vrste, so svojski odzivi na dejanja partnerjev v interakciji, ki jih ponavadi sporočamo drug drugemu z neverbalnimi gestami. Z neverbalnim komuniciranjem uravnavamo čustveno komuniciranje med partnerji.
* čustva pomenijo motivacijski sistem za komuniciranje, imajo sporočilno moč in vrednost, podpirajo in podajajo osebni kontekst komuniciranja, ter povzročajo spremembe v načinu interakcij, na primer od sodelovanja k umiku, od ujemanja do konfliktu ali obratno
26. Temeljna pravila upravljanja z občutki in čustvi v medsebojnem odnosu.
*Prvo pravilo je, da se zavedamo svojih občutkov in čustev v komunikacijski situaciji in odnosu. Če se sami bolj zavedamo svojih čustev, tudi lažje upravljamo z njimi. K zavedanju zelo pomaga to, da beležimo svoja čustva in občutke, na primer s pisanjem kratkih dnevniških zapisov o tem, kako se počutimo, pri čemer smo pozorni zlasti na svoje neverbalno vedenje.
*Drugo pravilo je, da sprejmemo svoja čustva taka, kot so. Pogosto se v komunikacijski situaciji do svojih čustev vedemo neosebno in se s tem odtujujemo od samega sebe, ne razumemo več samega sebe, in posledica tega je, da tudi ljudi okrog sebe in njihovih čustev ne razumemo.
*Tretje pravilo je, da so čustva sicer socialno konstruirana, vendar je izkušnja čustev vedno osebna. Pogosto namreč menimo, da so drugi odgovorni za naše občutke in čustva.
*Zadnje pravilo je, da prilagodimo obliko svojega izražanja čustev situaciji. V vsaki situaciji imamo na voljo tri možnosti:
– da neposredno izrazimo svoja čustva,
– da jih izrazimo posredno
– da se izražanju izognemo in jih potlačimo v nezavedno
Vsaka od teh strategij ima različne posledice, ki so odvisne predvsem od situacije in komunikacijskih ciljev.
27. Kaj pomeni podporno komuniciranje in kaj zahteva od akterjev podpornega komuniciranja?
Podporno komuniciranje je oblika besednega in nebesednega komuniciranja, ki ima namen pomagati tistim, za katere zaznamo, da potrebujejo podporo in pomoč, in jih podpreti.
Podporna sporočila definiramo kot specifično obliko komunikacijskega vedenja, ki ga izvaja ena oseba, da pomaga in koristi drugi osebi.
Študije podpornega komuniciranja kažejo na pozitiven učinek podpornega komuniciranja na vsakdanje življenje, zdravje, dobro počutje
Podporno komuniciranje je v komunikaciji vseskozi navzoče, v življenju in v komuniciranju smo iskalci in dajalci podpore.
Podporno komuniciranje izraža in vsebuje visoka etična načela, kot so skrb za drugega, odgovornost, zaupanje, empatija, sočutje.
Takšno komunikacijsko dejanje od akterjev zahteva čustvene in empatične sposobnosti, motivacijo, konginitivne spretnosti.
28. Kaj vpliva na učinkovitost podpornega komuniciranja?
*Komunikacijska namera oziroma pripravljenost, da ponudimo podporo; motivacija za podporo je bolj ali manj navzoča pri vseh podpornih sporočilih. Ravno namera, motivacija za dajanje pomoči naredi sporočilo za podporno
*Uporaba naklonjenih neverbalnih sporočil, predvsem govorica obraza; ta sporočila zagotavljajo tistemu, ki mu pomagamo, ohranjanje spoštovanja avtonomije, pozitivne samopodobe. Sporočajo, da kljub temu, da oseba ne more sama rešiti težave in potrebuje pomoč, to ne zmanjšuje njene vrednosti v očeh tistega ki ji pomaga.
*Informativnost sporočil: informativnost podpornih sporočil je lahko deklarativna ali direktiva; deklarativna sporočila vsebujejo razlago problema, dejstva, mnenja, s katerim skuša tisti, ki bi rad pomagal, povečati pozornost oziroma razumevanje problemske situacije pri osebi, ki potrebuje pomoč, direktiva sporočila pa vsebujejo nasvet, sugestijo, ponudbo, kako priti do rešitev.
*Odnosna sporočila: to so podporna sporočila, ki so usmerjen k osebi, ki ima problem, ki upoštevajo čustveno in kognitivno stanje tistega, ki mu pomagamo, razumevanje, empatijo, predvsem pa uporabo govora, ki drugega spodbuja, da sam prouči svoj odnos do problemske situacije.
29. Kakšno vlogo ima v komuniciranju informiranje in pri katerih pacientih je iskanje informacij bolj prisotno?
Eden od osnovnih elementov v procesu komuniciranja je podatek ali informacija. Gre za predstavitev dejstva, koncepta in sicer tako, da je primeren za človeško komunikacijo, interpretacijo ali obdelavo. Glede na kontekst ima informacija lahko različne pomene, ki so povezani s pojmi znanje, navodilo, komunikacija.
Zadovoljstvo pacienta je večje, če mu zdravstveni delavec posreduje čim več informacij, predloži pomembne »tehnične« podatke, s pacientom vzpostavi partnerski odnos in z njim nasploh veliko komunicira.
Ženske so aktivnejše iskalke informacij. Bolj pasivni pacienti so iz nižjih socialnih slojev, bolj potrošniško usmerjeni pacienti iščejo več informacij in so zahtevnejši. Zdravstveni delavci posredujejo več informacij mlajšim pacientom in z višjo izobrazbo. Iskanje informacij je bolj prisotno pri kroničnih pacientih, pacientih z rakom. Narava teh bolezni pri pacientu je povezana s strahom o prognozi, z iskanjem informacij o najučinkovitejšem zdravljenju in o stranskih učinkih zdravljenja. Takšni pacienti želijo o svoji bolezni dobiti največ informacij, kar se jih da dobiti.
30. Kaj vpliva na komuniciranje med pacientom in medicinsko sestro/ zdravstvenikom (pričakovanja, prvi vtis, časovna dimenzija… opis teh dejavnikov, kaj pomenijo.) ?
S pacienti stopamo v stik na različne načine in v različnih situacijah. Vedno pa se srečata dve osebnosti in vsaka ima svoja pričakovanja.
-Pacient: razumevanje, sočutje, pozornost, prijaznost, ozdravitev, čudež
-Medicinska sestra: sodelovanje, spoštovanje, jasne odgovore, izpolnjevanje navodil, potrpežljivost, hitre odgovore
*Prvi vtis: s svojim vedenjem govorimo izključno o sebi. Drugi nas opazujejo, si o nas ustvarjajo mnenja, ocene, zaključke. Od tega, kar vidijo, slišijo in občutijo je odvisno, kako bodo z nami komunicirali. Če je naše obnašanje za okolico moteče, nas bo zavračalo.
*Neposredna komunikacija: uglajen nastop, bonton, prijaznost, pozdravljanje, strpnost, prilagodljivost, spoštovanje intimnosti, varnostne razdalje, urejen videz
31. Kaj pomeni terapevtsko komuniciranje in katere so njegove značilnosti?
Značilnosti terapevtskega komuniciranja:
*Spoštovanje: je notranje stališče medicinske sestre, ki se kaže z izkazovanjem pozornosti in pomembnosti bolnika, priznavanje bolnikove vrednosti in dostojanstva. Medicinska sestra to doseže z vljudnostjo, prijaznostjop in upoštevanjem bolnikove drugačnosti
*Samorazkrivanje: samorazkrivanje bolnika vodi v uvod bolnika v njegove probleme, občutke, vedenje. Samorazkrivanje medicinske sestre ni ustrezno, saj lahko bolniku povzroči dodaten stres.
*Zaupnost: pogovor z bolnikom je zaupne narave. Medicinska sestra se lahko o bolniku pogovarja le v ustanovi, kjer dela in na sestankih zdravstvenega in negovalnega tima. Medicinska sestra ne sme dajati informacij o bolniku, obiskovalcem in ne po telefonu.
32. Tehnike terapevtskega komuniciranja
-uvodni stavki ( nagovarjanje )
-poslušanje
-postavljanje vprašanj
-besedna vodila
-tišina
33. Katere tipe težavnih pacientov poznamo, kaj so njihove lastnosti in kakšen pristop uporabljamo pri vsakem? Postavite primere vprašanj in trditev
*Običajni pacient: komuniciranje brez posebnosti
*Zahtevni pacient: zahtevni glede vsebine, zahtevajo več časa in strokovnega znanja
*Nezahtevni pacient: zahtevajo manj časa in strokovnega znanja
*Težavni pacient: težave so pri samem komuniciranju, zahtevajo več časa, strokovnega časa in energije.
*Nesramni pacient: sam pri sebi je negotov, notranji občutki manjevrednosti na področju pomembnosti. Svojo negotovost skrivajo z videzom odločne in pomembne osebe.Skuša žaliti, vendar njegove žalitve lahko postanejo zgolj poskusi žalitve. Užaljenost je stvar osebne odločitve.
Pristop: ignoriranje nesramnosti. Pozornost na ključne besede, pomembne za zdravljenje. Če znamo ravnati s takšnim pacientom, si lahko povečamo ugled, saj so te vrste pacienti zelo močne osebe, so vplivni in nam lahko naredijo pozitivno ali pa negativno reklamo. Taki ljudje so večinoma osamljeni, upokojitev in starost sta zanj hud preizkus.
*Tihi pacient: takšni sogovorniki v komunikaciji trpijo in se zaprejo v svoj oklep. Komunikacija jim predstavlja nezaželen stres, ki se mu izogne, če je le mogoče. Potrebuje nekaj časa, da preveri situacijo in se prepriča, ali je vse varno.
Pristop: previdno ponudimo temo pogovora, če vidimo, da se čuti ogroženega, je umik najboljša strategija. Tihi pacient nam ne pove kaj hoče. Sporočilo gre iz njega v smislu »pusti me na miru«. Svojo ponudbo (terapijo) mu je treba postaviti razširjeno nevsiljivo, trdilne oblike komuniciranja so za tega pacienta manj ogrožajoče kot vprašalne.
*Klepetavi pacient: to niso ljudje ki radi malo poklepetajo, temveč osebe, ki klepetajo neprestano. Edini izhod iz situacije, v kateri jim ni ugodno vidijo v klepetu.
Pristop: poslušanje in pobiranje informacij, pomembnih za svetovanje, s kratkimi in jasnimi vprašanji: Pogosto je potrebno vprašanja ponoviti, saj v prvo ne dobimo odgovora na vprašanje. Ne smemo ga na silo vstaviti v komunikaciji, ker to lahko pomeni umik v komunikaciji.
*Jezen pacient: takoj se odzovite na problem in ponudite konkretno rešitev. Dajemo mu občutek, da je pomemben. Na tak način je komunikacija močno olajšana.
*Nezaupljiv pacient: tak pacient vse natančno preveri, česar se prej loti. Sprašuje skozi zaslišanje. Pogosto ga doživljamo kot nesramnega.
Pristop: za takšnega pacienta si je potrebno vzeti čas in imeti znanje. Če dobi odgovor ne vem ali ne dobi odgovora, bo odšel iskat drugam. Veliko energije in časa je potrebno zanje, so pa dobra reklama, ker je vse dobro preverijo in torej bo tisto, kar so izbrali resnično dobro.
*Vzvišen pacient: ni nesramen, čeprav jih ljudje večkrat označijo za take. Sporočajo, da so bolj pomembni po znanju in informiranosti, da je velik strokovnjak, da ima več nazivov oz. da so njegovi nazivi pomembnejši, uporablja strokovne izraze.
Pristop: pazimo, da je tehtnica pomembnosti v ravnovesju. Laskanje (laskamo z realnimi opažanji). So tudi dobra reklama, ker vse dobro preverijo in torej bo tisto, kar so izbrali, resnično dobro.
80% običajni in nezahtevni pacienti
20% težavni pacienti
34. Kaj pomeni računalniško posredovano komuniciranje?
Komuniciranje preko omrežnega računalnika so raziskovalci poimenovali računalniško posredovana komunikacija ( computer-meditated communication ali CMC ). Računalniško posredovana komunikacija je tista komunikacija med ljudmi, ki je posredovana prek računalnikov, vključenih v računalniško omrežje.
Glede na komunikacijska razmerja med udeleženci ločimo tri modele:
-medsebojno komuniciranje v razmerju eden z enim (point to point)
-skupinsko sli mrežno komuniciranje v razmerju mnogi z mnogim (multipoint to multipoint)
-množično komuniciranje v razmerju eden z mnogimi (point to multipint)
35. V katerem primeru in za kakšne vsebine je računalniško posredovana komunikacija primerna v zdravstvu?
– v primeru manjših težav
– za naročanje na pregled
– za naročilo napotnic
– za dodatne informacije
– za kontrolni pregled
– za sporočanje rezultatov in izvidov
36. Prednosti in pomanjkljivosti uporabe elektronske pošte pri komuniciranju med zdravstvenim delavcem in pacientom.
Prednosti: prikladnost, udobnost, časovna neomejenost, prihranek časa, boljše informacije, večja kakovost oskrbe, zmanjševanje nepotrebnih obiskov v ambulantah
Pomanjkljivosti: neprimeren medij v urgentnih stanjih, nesinhronost komunikacije, pomanjkanje osebnega stika in omejenost v neverbalnem smislu, tehnološka podpora informacijsko komunikacijskih tehnologij v zdravstvenih zavodih, preobremenjenost zdravstvenega osebja s tovrstnimi sporočili, varnost pacientovih podatkov.
37. Kaj zagotavlja elektronsko komuniciranje med pacientom in zdravstvenim osebjem?
– nov in varen način naročanja bolnikov na ambulantne preglede
– hitrejša komunikacija
– boljša organizacija dela
– možnost učinkovitega triažiranja
– manj nepotrebnih obiskov v zdravstvenem zavodu
Večje zadovoljstvo na vseh straneh.
38. V čem se računalniško posredovana komunikacija razlikuje od drugih, že uveljavljenih oblik komuniciranja?
– po načinu komuniciranja je elektronsko podprto komuniciranje podobno medsebojnemu komuniciranju, s to razliko, da v posredovanem komuniciranju pogosto komuniciramo z anonimnimi partnerji
– omejenost v odnosnem in neverbalnem komuniciranju
– v posredovanem komuniciranju smo le člani obširne komunikacijske mreže, ki sočasno oddaja in sprejema sporočila
– medtem, ko je pri drugih oblikah komuniciranja razmejitev med sporočevalcem in prejemnikom sporočil jasna in je poudarek bolj na sprejemanju sporočil, pri posredovanem komuniciranju ni jasnih razmejitev, podobno kot jih ni v medsebojnem komuniciranju
– kontekst internetnega komuniciranja omogoča navzočnost na daljavo, vsakdo je lahko sporočevalec in vsakdo se lahko s svoje strani vmeša v produkcijo sporočil, pri čemer prostorska razdalja ne igra nobene vloge več
– pri teh medijih ni poudarek na sprejemanju sporočil, temveč na dostopu medija
– presega omejitve prostora in časa, ustvarja pa namišljene prostore, čase, odnose, identitete
39. Kaj omogoča strokovnjaku supervizija?
Supervizija je proces profesionalne pomoči, podpore in učenja, ki posameznikom v praksi pomaga razviti znanje in sposobnost za delo z drugimi ljudmi.
Supervizija je metoda ki je namenjena strokovnjaku in mu je v neposredno pomoč, posredno pa je v pomoč pacientom in njihovim svojcem, saj jim zagotavlja profesionalne storitve. Je posebna metoda katere cilj je razbremenjevanje strokovnjakov in razvijanje možnosti za njihovo konstruktivno preživetje stresnih situacij in ohranjanje možnosti za učenje.
Supervizija daje možnost večje profesionalne samoregulacije in avtonomije. Vsebuje predvsem elemente podpore in učenja. Je formalen proces podpore in učenja, vključuje diskusijo in refleksijo s kolegom, v varnem okolju, z namenom razvijanja kompetence, prevzemanja odgovornosti za lastno prakso in zagotavljanje njene kvalitete.
Supervizija je strokovnjaku hkrati:
– spodbuda za učenje o tem, kako ravnati v profesionalnem odnosu in pri spoznavanju samega sebe, kar je nujen sestavni del kakovostnega strokovnega dela,
– podpora pri prenašanju obremenitev v odgovornem strokovnem delu, podpora ob sodelovanju pri prejemanju odločitev pacientov, pomoč pri postavljanju meja, profesionalne distance, preprečevanju otopelosti in pregorevanja,
– usmerjanje profesionalnega ravnanja, pri čemer strokovnjake usmerjajo drugi strokovnjaki z več znanja in izkušnjami
40. Superviziji sorodne metode vodenega učenja in pomoči strokovnjakom
*Konsultacija: pri konsultaciji gre za medsebojne odnose med posameznikom ali organizacijo, ki ima specializirano znanje in drugim, ki takšno znanje potrebujejo, da bi razrešili konkretni problem. V zdravstveni negi je konsultacija proces reševanja problema, v katerem se daje nasvete ali podobne aktivnosti v smislu pomoči posamezniku, skupini ali organizaciji, ki se je soočila s težavami pri delu (primer, kako ravnati z bolnikom s nasilnim vedenjem). Z razliko od supervizije, ki je relativno kontinuirana in zajema številna problemska področja, je konsultacija enkratna ali občasna in ima specifičen cilj in vsebino.
*Evalvacija: je sistematična presoja in ocena opravljenega dela s pomočjo vnaprej postavljenih kriterijev in ciljev. Je del procesne metode zdravstvene nege in z njo naj bi se zaključil vsak delovni proces. Tako lahko praktična spoznanja in izkušnje pri uspešno opravljenih nalogah, vplivajo na kasnejšo izbiro metod in tehnik in postopno na izboljševanje kvalitete strokovnega dela.
*Timska konferenca: je delo v skupini strokovnjakov različnih profilov. To omogoča obravnavo vseh problemov iz različnih zornih kotov. Člani tima zastavijo skupen cilj v konkretnem primeru in razpravljajo o možnih načinih za dosego tega cilja. Vsak član pri tem sodeluje s svojo specifično nalogo. Odločitve tima so skupne, sprejmejo se na konferenci, vsak član tima prevzame del odgovornosti zanje.
*Svetovanje: je postopek, ki se pogosto uporablja v kliničnem delu, kot usmerjanje posameznikov, družin in skupin, z dajanjem informacij in nasvetov, odpiranjem različnih možnosti, kot pomoč pri opredeljevanju ciljev.
*Podobne metode so še: pripravništvo, strokovni nadzor in kadrovski razvoj
41. Modeli supervizije
*Behavioristični model: poskuša razložiti vedenje v smislu reakcij, ki so opazne in se jih da izmeriti. Neprilagojeni vedenjski vzorci so naučeni in jih je možno odpraviti. Supervizija na tem modelu temelji na analizi konkretne situacije in pomeni pomoč strokovnjaku pri iskanju novih načinov vodenja. Poudarek v superviziji je na učenju novih vedenjskih vzorcev. Supervizant naj bi s pomočjo supervizije razumel reakcije pacienta in razvil nove načine vedenja. S svojim spremenjenim vedenjem do pacienta vpliva na to, da bo ta svoje nekonstruktivne vedenjske vzorce opustil.
*Psihoanalitični (psihodinamski) model: ta teorija je hipoteza in način razumevanja človekove osebnosti in njenega razvoja, ki jo je razvil Sigmund Freud. Psihoanalitični model supervizije temelji na izkušnjah. Usmerjen je v analizo transferja in kontratransferja, čustev, doživljanja in osvetlitev nezavednega dela osebnosti. Poudarek je torej na suportu supervizantu, da bo razgrnil in razumel svoja čustva, ki lahko blokirajo njegov odnos do pacienta. Hkrati pa se supervizor usmerja tudi v razumevanje pacientovih čustev in to v to, da mu bo lahko dajal potreben suport v procesu razreševanja notranjih konfliktov.
*Humanistični model: za humanistično usmerjene teoretične koncepte je značilno, da se z njimi uporabnikom pomaga predvsem z odnosom in usmeritvijo »tukaj in zdaj«. V tem modelu se je razvila transakcijska analiza, logoterapija, realitetna terapija in številni drugi prijemi, ki so bolj ali manj uveljavljeni tudi pri nas. Supervizija je v skladu s tem modelom usmerjena v potrebe strokovnjaka, pomembna so njegova čustva in stiske, s katerim se sooča pri delu. Strokovnjak potrebuje suport in nova znanja, do katerih pride s pomočjo svojih izkušenj, ki mu jih supervizor pomaga predelati. Le tako bo lahko vztrajal v svoji profesionalni vlogi in bo sposoben ohraniti empatijo do uporabnikov. Temeljna naravnanost je nedirektivna.
*Sistemski model: temelji na sistemski teoriji in poudarja pomen interakcije, ki vpliva na neprestano spreminjanje sistemov in recipročne odnose med posameznimi deli celote. Ti koncepti poudarjajo pomen odnosov med posamezniki, skupinami, organizacijami, skupnostimi in splošni dejavniki okolja. Za sistemsko usmerjeno supervizijo je značilno, da supervizor usmerja supervizanta v aktivnost za spreminjanje sistemov. Ta supervizija je didaktična, učenje v njej je zelo poudarjeno, supervizor pogosto neposredno ali posredno spremlja delo supervizanta.
*Klinični model: ta model ne sodi med gornje navedene, ne izhaja namreč iz enega teoretičnega sistema, temveč lahko sledi vsem navedenim.
42. V čem je bistvena razlika med posameznimi modeli supervizije?
Bistvena razlika med njimi je v tem, katerega iz med splošnih ciljev supervizije postavlja posamezni model na prvo mesto. Modeli se razlikujejo med seboj glede na to ali je supervizija usmerjena na strokovnjaka ali pa na metode, ki jih ta uporablja pri delu. V nekaterih modelih supervizor bolj direktno vpliva na ravnanje strokovnjaka, druge pa manj. Nekateri modeli zahtevajo od supervizorja, da je prisoten pri delu strokovnjaka z uporabnikom in ima pravico intervenirati, drugi modeli pa to ne dopuščajo.
43. Kaj vsebuje kljub različnim modelom vsaka supervizija?
– v superviziji je bistvenega pomen odnos
– supervizija ima več ciljev: zagotavljanje varne prakse, razvijanje sposobnosti, spodbujanje osebne in poklicne rasti ter podpora zaposlenim
– proces supervizije zahteva strukturo in postopke
– supervizija je aktivni proces, ki zahteva enak vložek od supervizorja in superviziranega
44. Vrste supervizije
*Individualna supervizija: pomeni razmerje med supervizorjem in posameznim, torej enim samim strokovnjakom-supervizantom. Glede na to, da individualna supervizija omogoča poglobljeno obravnavo supervizantovih vprašanj, jo zelo priporočajo kadar gre za študenta, pripravnika ali strokovnjaka, ki se uveljavlja v delo na novem strokovnem področju.
*Skupinska supervizija: ta vrsta supervizije je v praksi najbolj pogosta. Supervizijske skupine so običajno manjše, ker le tako vsak posamezni člen dobi dovolj prostora za svoje potrebe. Vsekakor je skupina s svojo dinamiko tudi svojevrstna priložnost za učenje vseh, ki v njej sodelujejo, saj supervizanti spoznavajo skupinsko dinamiko in se učijo drug od drugega, prepoznavajo vzorce svojega vedenja v vedenju kolegov, se identificirajo z njihovimi problemi in dilemami in skupaj iščejo rešitev ob podpori supervizorja.
*Timska supervizija: od skupinske se timska razlikuje po tem, da gre pri timu za skupino ljudi, ki tesno sodelujejo pri delu in imajo že vzpostavljene medsebojne odnose. V timski superviziji so člani skupine med seboj tesno povezani pri opravljanju delovnih nalog in v supervizijskem procesu razrešujejo vprašanja, povezana z njihovim funkcioniranjem pri skupnem delu. Iščejo odgovore na vprašanja o značilnosti medsebojnih odnosov in o problemih, ki jih morda ovirajo pri delu.
*Intervizija: je metoda učenja, pri kateri mala skupina kolegov s podobno stopnjo strokovne usposobljenosti in delovnih izkušenj daje supervizijo drug drugemu s pomočjo vprašanj, ki se pojavljajo v njihovem delavnem okolju. Intervizija je torej vrsta supervizije pri kateri nihče od sodelujočih ne prevzame vloge supervizorja.
*Diadna supervizija: to je vrsta supervizije, ki jo drug drugemu dajeta strokovnjaka, ki opravljata podobno delo. Pri tem se redno srečata in izmenjavata vlogo supervizorja in supervizanta. Vsak pripravi gradivo in daje drugemu povratno informacijo. Ni nujno, da sta glede znanja in izkušenj na isti ravni in v tem je tudi bistvena razlika med intervizijo.
45. Pogoji za supervizijo
*Povezava med delom in učenjem
*Usposobljen supervizor
*Motiviran supervizant
*Varna klima: prva in zelo pomembna zahteva v procesu supervizije je psihološka varnost in zaupanje
*Primeren prostor
*Vnaprej določen in zagotovljen čas
*Dogovorjeni institucijski okvir
*Potrebna finančna sredstva
46. Zakaj je lahko vedenjski vzorec posameznika pri delu moteč?
Vsak človek ima svoj lasten način reagiranja na različne življenjske situacije, ki se je izoblikoval v različnih življenskih okoliščinah. Ta način reagiranja se ponavlja in se kaže kot vzorec vedenja v profesionalnih odnosih. Ta vedenjski vzorec je lahko pri delu občasno moteč, predstavlja blokade in negativno vpliva na strokovno delo. Ta ponavljajoči se vedenjski vzorec imenujemo v superviziji tema. V superviziji je potrebno supervizantovo temo prepoznati in mu pomagati, da se nauči uporabljati konstruktivnejše vedenjske vzorce.
Denimo, da gre za medicinsko sestro pri kateri se kaže problem v identiteti. V profesionalnem odnosu bo to pomenilo, da ne more postavljati jasnih meja med tistim kar je ona sama, kar so njene potrebe in njeni problemi in med tistim kar je pacient in njegov problem. Prevelika identifikacija s pacientom in njegovo problemsko situacijo lahko zaslepi medicinsko sestro in ji zaradi prevelike čustvene vpletenosti ovira pri trezni presoji položaja. Takšne neustrezne vedenjske vzorce, ki imajo negativne posledice na opravljanje profesionalnega dela, lahko supervizor pomaga korigirati, saj gre za učenje, vsako učenje pa je tudi spreminjanje ustreznih vedenjskih vzorcev.
47. Kako teče supervizijski proces?
Supervizija je sistematičen in kontinuiran proces, ki traja skozi določeno časovno obdobje. Običajno traja okoli 20 supervizijskih srečanj in glede na to da so srečanja na dva tedna to pomeni približno eno leto s prekinitvami v času dopustov. Sistematični proces zagotavlja opredeljene delovne faze, ki so naslednje:
-predhodna ali uvajalna faza
-uvodna faza
-delavna (srednja) faza
-vmesna evalvacija
-sklepna faza
-sklepna evalvacija
-slovo
48. Idealen supervizor
-znanje in izkušnje v vodenju
-izkušnje v usmerjanje v učenje
-sposobnost usposabljanja za praktično delo
-sposobnost dajanja potrebnega supporta
-komunikacijske izkušnje
-sposobnost uporabe vsega znanja stroke v kateri supervizira
-obvladati morajo spretnosti govorjenja in spretnost poslušanja
49. Potek supervizijskega srečanja
-kratka osvetlitev situacije
-razprava o prejšnjem srečanju
-dogovor o vsebini srečanja
-predstavitev in obravnava konkretnega vprašanja
-refleksija na srečanje
-dogovor za naslednje srečanje
50. Etika v superviziji
-supervizija vedno vsebuje etiko in vpliva na internalizacijo etičnih dilem
-etične namere vplivajo na delo strokovnjaka, prav o tem pa se poleg čustev in razumevanja profesionalne situacije razpravlja v superviziji
-s supervizijo lahko uspešno korigiramo prav nerealna pričakovanja mladih strokovnjakov
Supervizija pomaga strokovnjaku videti in razumeti drugačnost in ohraniti distanco, tako, da njegove lastne vrednote in predsodki ne ovirajo profesionalne objektivnosti.
51. Zakaj je supervizija izkustveno učenje?
Supervizant se v superviziji uči s pomočjo lastnih izkušenj pri delu. Spoznava kako deluje v profesionalnih krogih in kako ga drugi vidijo pri tem.
52. Vloga udeležencev supervizije?
–supervizor ima vlogo svetovalca, je dober opazovalec, spreten govorec in poslušatelj, ima razvito empatijo, je razumevajoč in pozitivno naravnan
–supervizant je odgovoren za vsebino srečanja, vprašanja, rezultate svojega učenja, upoštevati mora dogovore.
53. Pravila komunikacija v superviziji in kaj naj se ne sme dogajati v superviziskem procesu?
Dobra komunikacija je bistvenega pomena za supervizijo. Komunikacija v njej je zelo intenzivna, supervizor pa mora biti sposoben razumeti komunikacijo vseh vrst – simbolično, neverbalno, verbalno in pisno. Bistvo je interakcija med supervizorjem in supervizantom.
Ne sme biti hierarhična, ne sme iti za upravno menedžerski nadzor, ne sme iti samo za oceno posameznika, niti hvala kolektiva, niti ne kakšen disciplinski postopek.