Preprečevanje okužb in bolnišnična higiena drugi del

mikrobi.jpg

BO= Bolnišnična okužba/e

1) KAKO OPREDELIMO OKUŽBO IN KAKO BOLNIŠNIČNO OKUŽBO :::

OKUŽBA: je naselitev mikrobov v gostiteljevem organizmu z namenom izrabljanja gostiteljevih bioloških procesov za lastno razmnoževanje.

BOLNIŠNIČNA OKUŽBA: je vsaka bolezen, povzročena z mikrobi, ki jo je dobil bolnik med zdravljenjem in bivanjem v bolnišnici ali drugi zdravstveni ustanovi in ni bil že v inkubaciji za isto bolezen.

Med BO sodi tudi tista bolezen, ki jo je bolnik dobil v bolnišnici, a se je pojavila po odpustu – za BO velja okužba kirurške rane še 30 dni po operaciji, za razne vsadke pa celo 12 mesecev.
– BO je tudi okužba zdravstvenega osebja pri delu v bolnišnici

So okužbe, ki so v neposredni vzročni zvezi z izpostavljenostjo pri:
– postopkih diagnostike
– zdravljenja
– zdravstvene nege
– rehabilitacije
– pri drugih postopkih v zdravstveni dejavnosti

So pomemben kazalnik kakovosti v ustanovi – z dobro kakovostjo in doslednim izvajanjem ukrepov, bi se dala BO zmanjšati za 1/3.

POGOSTNOST BO:

– 5% – 10% bolnikov v bolnišnici zboli za vsaj eno bolnišnično okužbo

– 26% v enotah intenzivne terapije

POSLEDICE BO:

– daljše zdravljenje, hospitalizacija
– večja obolevnost, umrljivost
– višji stroški zdravljenja
– nezadovoljstvo bolnika

So vse večji problem, saj se veča dovzetnost za okužbo:
• starostniki
• zelo bolni
• po obsežnih operacijah ( mikroorganizmi vstopijo v normalno sterilna področja )
• imunsko oslabljeni (po presaditvi organov, onkološki bolniki, kronični bolniki )
• nedonošenčki

NEVARNOSTI ( DEJAVNIKI TVEGANJA ) ZA NASTANEK BO SO LAHKO:
– s strani bolnika
– zaradi diagnostičnih, terapevtskih in negovalnih posegov

S STRANI BOLNIKA:

¤ trajanje bivanja v bolnišnici
¤ osnovne bolezni
¤ imunsko stanje bolnika
¤ resnost bolezni
¤ starost
ZARADI DIAGNOSTIČNIH, TERAPEVTSKIH IN NEGOVALNIH POSEGOV:

¤ operativni posegi
¤ žilni katetri
¤ urinski katetri
¤ umetno predihavanje
¤ antibiotično zdravljenje
¤ citostatiki in druga imunosupresivna zdravila.

Po definiciji so imunosupresivi zdravila, ki upočasnijo ali zaustavijo dejavnost imunskega sistema.

VEČJA VERJETNOST NASTANKA BO:

¤ urinski kateter > 10 dni
¤ arterijska kanila > 3 dni
¤ meritev intrakranialnega tlaka
¤ šokovno stanje bolnika ob sprejemu
¤ trajanje bivanja v bolnišnici

ŽE PREPOZNANI DEJAVNIKI TVEGANJA:
¤ centralni žilni katetri
¤ periferni žilni katetri
¤ urinski kateter
¤ hospitalizacija v CIT, KIN, CIM..

CILJI OBLADOVANJA BO:
¤ zaščita bolnika
¤ zaščita osebja
¤ zaščita obiskovalcev in drugi oseb, ki so prisotne v bolnišničnem okolju ( pa konec koncev preprečevanje širjenja okužb izven bolnišnic, ki bi jih lahko prenesli tako bolniki kot obiskovalci.)
¤ cilj je potrebno doseči na čimbolj racionalen način

2) POVZROČITELJI BOLNIŠNIČNIH OKUŽB / IZVOR, PRENOS IN DEJAVNIKI TVEGANJA :::

POVZROČITELJI BO SO:
¤ BAKTERIJE
¤ VIRUSI
¤ GLIVE ( KVASOVKE IN PLESNI )
¤ PRAŽIVALI, PARAZITI


BAKTERIJE

So del našega vsakdanjega okolja in bivajo tudi na vseh površinah, ki varujejo našo notranjost. Najdemo jih na rastlinah, živalih in človeku, morju izvirih, zemlji….
So lahko koristne, saj presnavljajo organske snovi in s tem omogočajo nastajanje hrane za živali in rastline, človeku pa omogočajo pripravo hrane, nastajanje sira, pivca in vina. S fermentacijo pridobivamo antibiotike, s sterilizacijskimi postopki pa preprečujemo razgradnjo in uničenje organskih snovi.

Medicinska mikrobiologija zajema področja:
• bakteriologijo
• virologijo
• mikologijo
• parazitologijo
• imunologijo

KLINIČNA BAKTERIOLOGIJA: obravnava mikrobe, ki so povezani z zdravjem
KOMENZALI: so mikrobi, ki živijo v medsebojni soodvisnosti s človekom in mu neposredno ne škodujejo – so zaščita površine telesa.

Vendar je dobro vedeti, da vsak mikrob lahko postane škodljiv – kadar se njegovi življenski pogoji tako spremenijo, da vstopi v območje, kjer ni normalne mikrobne flore in povzroči obolenje – to pa so OPORTUNISTIČNI MIKROBI.
PATOGENI MIKROBI: škodujejo gostitelju neposredno, ker izločajo encime oz. strupe, ali pa imajo takšne ovojnice, da se jih telo ne more ubraniti.

Normalna mikrobna populacija ( komenzalna flora ) je nad 400 vrst različnih bakterij.

– je na vseh delih telesa, ki so izpostavljeni zunanjemu svetu
– na različnih delih telesa je različna
– novorojenec je ob rojstvu sterilen
– kasneje se ustvari za posameznika lastna mikrobna populacija

BAKTERIJE
– so živa bitja, vidne z mikroskopom, merijo od 1 – 4 mikrometre
– pogoji za rast in razmnoževanje – so nezahtevne, potrebujejo vlago in toploto od 4°-42°C
– se hitro delijo – v 18 – 20 urah iz posamezne bakterijske celice zraste na hranljivem gojišču vidna BAKTERIJSKA KOLONIJA
– po obliki so okrogle – koki, paličaste – bacili, zapognjeni so vibriji, kampilobakterji in helikobakterji, spiralno zvite so treponeme in borelije
– lahko jih opazujemo, kadar jih barvamo – po danskem zdravniku Gramm – u
– razdelimo jih na Gram pozitivne bakterije: se obarvajo modro ( stafilokoki, streptokoki ) in na Gramm negativne, ki se obarvajo rdeče-vijolično ( Escherichia Coli, Pseudomonas Aeruginosa, enterobakterije ).

Razdelimo jih še na

aerobe – živijo v okolju kjer je kisik ( Stafilokoki, Pseudomonas A.).
anaerobe – ( Clostridium perfringens ).

Vsaka bakterije ima ime sestavljeno iz dveh besed, ki povesta v katero družino sodi in kateri vrsti pripada.

BAKTERIJE V BOLNIŠNIČNEM OKOLJU:
GRAM NEGATIVNE BAKTERIJE: v tekočinah in tam, kjer je dovolj vlage

ACINETOBAKTRI: gramnegativni bacili ( Acinetobacter baumani ) preživijo v vlažnem in suhem

GRAM POZITIVNE BAKTERIJE: so predvsem v suhem okolju: na koži, obleki, posteljnini, na površinah pohištva, na opremi, predmetih

Zelo odporni na zunanje vplive so: enterokoki, sporogeni bacili ( Clostridium ), praživali.
Najbolje preživijo mikrobi, zaščiteni s krvjo, sluzjo ali telesnimi izločki

Več kot 90% BO je povzročenih zaradi bakterij in so prav zato tudi najbolj raziskane.

VIR Bolnišničnih okužb PRI BAKTERIJAH je lahko:
ENDOGEN – notranji; to so bakterije saprofitne flore, ki so bolniku lastne

EKSOGEN – zunanji; roke osebja, predmeti, oprema, zrak, voda, hrana

NAČIN PRENOSA BAKTERIJSKIH POVZROČITELJEV BO:
• Preko zraka: – kapljično npr. meningokok – aerogeno npr. bacil TBC

• S stikom: MRSA, VRE, MOB; stik je lahko posreden ali neposreden

• Fekalno oralni: povzročitelji okužb gastrointestenalnega trakta – salmonele, šigele…

VIRUSI

– natančneje so jih začeli preiskovat šele v zadnjih letih
– med BO je približno 5% takih, ki jih povzročajo virusi
– slabo raziskano področje, mnoge virusne okužbe tako ostanejo neodkrite – s tem so zmanjšane možnosti diagnostike
– virusne bolezni so bile znane že v zgodovini (steklina, črne koze, poliomielitis)
– pozno odkriti – šele z elektronskim mikroskopom
– so med najmanjšimi živimi celicami, niso samostojni – so paraziti, saj potrebujejo gostiteljev metabolizem za svojo rast in razmnoževanje. Celico prisilijo, da proizvaja nukleinske kisline za njih, ne pa proti njim
– vzgojimo jih lahko na celičnih kulturah, v oplojenih jajcih – viruse zaznamo posredno – opazujemo namreč učinek, ki ga imajo na celice ( citopatogeni učinek )
– posredni dokaz okužbe je ugotavljanje protiteles: IgG in IgM
– dokaz so tudi nukleinske kisline


VIRUSNI POVZROČITELJI BO:

– respiratorni virusi ( v. influence, rinovirusi, respiratorni sincicijski virus RSV )
– virusi gastroenteritisov ( rotavirus, norovirus )
– adenovirusi
– virus rdečk
– virus ošpic
– herpesvirusi ( virus varičele zostra )
– virus hepatitisa ( VHA, VHB, VHC )
– človeški virus imunske pomanjkljivosti

VIRION: je virusni delec sestavljen iz nukleinske kisline ( RNA, DNA ) ter proteinskega plašča – kapsida

DELITEV VIRUSOV:

– glede na nukleinsko kislino ( RNA, DNA )
– glede na obliko: – ikozaedrični
– helični
– kompleksni
– glede na ovojnico: so lahko z ovojnico ali pa brez. Tisti brez ovojnice so običajno bolj odporni na razkužila!!!!

VIRUSI V BOLNIŠNIČNEM OKOLJU:

Respiratorni sincicijski virus preživi:
– na medicinskih rokavicah 5 ur
– na oblačilih 2 uri
– na koži 30 min

Rotavirusi, enterovirusi, rinovirusi preživijo na rokah in predmetih bolnika več ur.

VIRUSNE BO:
– povprečno podaljšajo ležalno dobo za 9 dni
– imajo lahko BLAG POTEK – podaljšajo zdravljenje, bivanje v bolnišnici, dodatni diagnostični posegi in zdravljenje
– imajo pa lahko tudi HUD POTEK – je bolj pogosto pri bolj ogroženih bolnikih z zapleti in imajo lahko tudi smrten izid

NAČINI PRENOSA VIRUSNIH POVZROČITELJEV BO:

– po zraku: v. influence, rinovirusi, RSV, v.rdečk, v.ošpic, v.varičele zostra, adenovirusi
– s stikom: z okuženo kožo – roke, predmeti, opremo, površinami: RSV, adeno, rota, noro
– fekalno-oralno: rota, v.hepatitisa a, norovirus
– s krvjo in presadki: v.hepatitisa B,C, HIV, citomegalovirus, ( prenos MO ob vbodu ali obrizganju sluznice ali poškodovane kože )

DEJAVNIKI, KI POVEČUJEJO DOVZETNOST BOLNIKOV ZA BOLN. VIRUSNE OKUŽBE:
– starost – najmlajši, starejši
– nespecifična imunost – zmanjšana naravna obrambna sposobnost: operacija in drugi invazivni posegi npr. katetrizacija, dializa, hude poškodbe, opekline
– specifična imunost – pomanjkljiv imunski odziv: imunosupresivna zdravila, bolnik ni cepljen
– hude bolezni – rak, odpoved jeter, odpoved ledvic, sladkorna bolezen
– spremljajoče bolezni – aids, norice, ošpice
– zdravila – imunosupresivna zdravila, citostatiki, steroidna zdravila

PREPREČEVANJE VIRUSNIH BO:

– odstranjevanje virov okužbe iz bolnišničnega okolja: sterilizacija inštrumentov in infuzijskih tekočin, testiranje krvi in krvnih proizvodov, UV luči, prepoznavanje nosilcev virusov med osebjem….
– onemogočanje prenosa povzročitelja iz vira okužbe na občutljivega gostitelja – umivanje in razkuževanje rok, aseptična tehnika, rokavice, zaščitne maske, filtracija zraka, izolacija…
– povečanje odpornosti gostitelja: aktivna imunizacija – cepljenja, dobra oskrba bolnikov – preventiva preležanin, pljučnic, fizioterapija

GLIVIČNE OKUŽBE:

GLIVE: – glive kvasovke ( candida )
– plesni ( penicillium, aspergillus )

Do sedaj je opisanih nekaj 100.000 gliv – okoli 270 pa jih povzroča okužbo tudi pri človeku.
Glivične okužbe so v svetu in pri nas v porastu. Večina je oportunističnih, poseben pomen pa ima pri razvoju glivičnih okužb bolnišnično okolje, v katerem so bolniki izpostavljeni zdravilom in posegom, ki pospešujejo rast gliv.

Delimo jih na :
POVRHNJE: so okužbe na koži in sluznicah
GLOBOKE: so okužbe krvi in organov

Osamimo jih najpogosteje iz krvi in seča. V Ameriki so na 4. mestu po okužbah in celo najpogostejši mikrob, ki ga osamijo iz seča v EIT.
Najpogostejše glive so iz rodu Candida in Aspergillus, redkejše pa iz rodu Mucor, Fusarium…

DEJAVNIKI TVEGANJA: ( za razvoj globoke kandidoze )

– trajanje bolnišničnega zdravljenja
– EIT
– zdravljenje z antibiotiki ( delujejo na običajno bakterijsko floro in omogočajo razraščanje gliv )
– imunsko oslabeli ( kronični, zaradi zdravljenja s citostatiki, kortikosteroidi )
– trajni intravenski katetri
– politravma
– večje število kirurških posegov
– parenteralna prehrana
– sladkorna bolezen

Candida je normalno prisotna na sluznicah v manjšem številu, ob omenjenih dejavnikih pa se razrastejo in povzročijo okužbo. Pomembna žarišča, od koder se endogena glivična okužba razširi v notranjost so:

– ustna votlina
– prebavila
– sečila
– rodila
Redko izvirajo glivične okužbe, zlasti s Candido, iz bolnišničnega okolja. Opisani pa so primeri okužbe preko rok osebja, osamili pa so jih tudi s površine stetoskopa.

KANDIDOZA: Dobro polovico okužb z glivami iz rodu Candida povzroča Candida albicans, čeprav jo dohitevajo in prehitevajo tudi druge vrste. Candida Tropicalis je bolj invazivna in je pogosto prisotna na sluznicah imunsko oslabljenih.

KLINIČNA SLIKA: RAZLIČNA!
POVRHNJE OKUŽBE: sluznica ustne votline, požiralnika in nožnice. Včasih jih osamimo iz hemokultur človeka, ki ne kaže nikakršnih znakov – prehodna kandidemija.
GLOBOKE OKUŽBE: so lahko podobne bakterijski sepsi, ki prizadane več organov in org. sistemov.
Globoka lahko poteka tiho, tudi kronično. Taka slika je najpogosteja pri tistih, ki so preživeli obdobje nevtropenije. Najbolj so prizadeta jetra in vranica, diag, pa se postavi šele z računalniško tomografijo.

ASPERGILOZE: so vsepovsod v naravi in zato težko ločimo med okužbo in kolonizacijo. Pot okužbe je navadno inhalacijska., redkeje s trajnimi intravenskimi katetri. Nevtropenija in zdravljenje s kortikosteroidi sta pomemben dejavnik tveganja za razvoj okužbe.

KLINIČNA SLIKA: odvisno od gostiteljevega imunskega stanja. Pogoste so otomikoze ( aspergiloza obnosnih votlin ), poznan je aspergilozni pljučni absces, bronhopulmonalna aspergiloza, ki lahko poteka kot nekrozantna pljučnica. Vnetje se razširi lahko na steno prsnega koša, rebra in osrčnik. Aspergili lahko dosežejo tudi centralno živčevje.

DIAGNOSTIKA: ni zahtevna, če gre za povrhnjo okužbo – klinični pregled in mikrobiološka preiskava
Težavnejša je spoznava globokih okužb – včasih šele na obdukciji. Candida lahko povzroča tudi meningitis – glive osamimo iz cerebrospinalnega likvorja

ZDRAVLJENJE: z antimikotiki lokalno, če gre za povrhnje okužbe. Za globoke je najbolj uveljavljeno zdravilo Amfotericin B, je pa težavno, ker ima precej stranskih učinkov – mrzlica, vročina, padec krvnega tlaka, kasneje pa se lahko razvije tudi ledvična okvara. Manj toksične so novejše lipidne oblike Amfotericina B, ter flukonazol in itrakonazol.

ZAŠČITA:
zmanjševanje dejavnikov tveganja, razkuževanje rok. Vstop Aspergilov v prostor lahko preprečimo še s filtri, laminarnim tokom zraka ali zviševanjem tlaka v prostoru.

ZAJEDALCI ALI PARAZITI:

Med njih uvrščamo:

– praživali
– helminte
– artropode

Vsi živijo na račun drugega organizma – gostitelja.
Lahko jih delimo na:

– neobvezne zajedavce – lahko zajedajo ali pa živijo prosto v naravi
– obvezne zajedavce – obligatni paraziti, pa vse življenje zajedajo

Trajanje zajedanja:

– začasni: muhe, komarji, klopi, stenice
– stalni: gliste, uši

Glede na mesto zajedanja:

– zunanji – ektoparaziti – notranji – endoparaziti

Pomembno je poznavanje faz razvoja zajedavcev, saj nam to omogoča, da ugotavljamo, kako se širijo iz gostitelja na gostitelja. Za načrtno preprečevanje teh okužb je pomemben tudi razloček med zajedavci z neposrednim – nima vmesnega gostitelja: človeška glista in posrednim življ. ciklusom – prehaja iz enega ali več vmesnih gostiteljev – trakulje.

NAČINI PRENOSA OKUŽBE:

– ljudje ( bolnik, obiskovalec, osebje – podančica na otroških odd, garje v domovih starejših občanov

– preko vode ( kriptosporidiji )
– hrana ( pogosto je to površina svežega sadja )
– nesterilni instrumenti
– transfuzija krvi
– tudi z žuželkami ( tiste, ki sesajo kri, prenašajo tropske in subtropske praživali – zaščita npr. pred malarijo – mreža na oknih)

PRAŽIVALI
Najbolj znana sta:

– lamblija ( Giardia intestinalis )
– trihomonas ( Trichomonas vaginalis ) – le ta je dokaj trdoživ bičkar, zato je prenos možen tudi z okuženimi toaletimi predmeti ali z ginekološkimi inštrumenti.

HELMINTI
Okužbi s trakuljami in glistami se izognemo z dobro prekuhanim mesom, psaji trakulji pa z osebno higieno
Podančice – vrste glist.

Do okužbe lahko pride tudi v bolnišnici – lepljiva jačeca se prenašajo iz prstov na razne predmete, klljuke, denar…okužimo se lahko tudi če nosimo isto obleko, spimo v isti postelji ali pa celo po zraku – nepravilno postiljanje.
PREPREČEVANJE: osebna higiena – umivanje rok po uporabi stranišča, pred jedjo…. Čiščenje stranišč in sanitarnih prostorov 3x dnevno in po potrebi.

ARTROPODI
Z dotikom bolnika ali njegovo posteljnino se lahko okužimo s srbcem. Širjenje skabiesa – garij bomo preprečili, če pazimo na telesno čistočo, očistimo mrčes z bolnikovih oblačil in ga zdravimo z ustreznimi zdravili.
V bolnišnici pa se lahko pojavijo še:
uši – epidemične pegavice, povratni tifus
ščurki – črevesne nalezljive bolezni
dvokrilci – malarija, rumena mrzlica, virusni encefalitis
muhe – prenašajo na svojih okončinah razne bakterije – salmonele
stenice- pijejo kri in kratijo spanec
bolhe – kuge, endemične pegavice in trakuljo


3. VRSTE BO/ OKUŽBE SEČIL, OKUŽBE RAN, BOLNIŠNIČNE PLJUČNICE, SEPSE :::

BO PO POGOSTNOSTI:
OKUŽBE SEČIL
OKUŽBE DIHAL
OKUŽBE KIRURŠKIH RAN
OKUŽBE ŽILNIH KATETROV

SLOVENSKA ŠTUDIJA: 19 BOLNIŠNIC, 6695 BOLNIKOV

– BO sečil 1,2% – 26%
– BO dihal 1,0 % – 22%
– Bo kirurških ran 0,7% – 15%
– Bo sepsa 0,3% – 6,5%

V Enoti intenzivne terapije: 26,6% bolnikov z vsaj eno okužbo

OKUŽBE SEČIL

– so najpogostejše
– ~ 40% vseh okužb, od tega je vsaj 80% povezanih z uporabo urin. katetrov,
5 – 10% pa zaradi posegov v sečila. Pri ženskah je ta % večji.

Na kateter vezana bakteriurija pomeni bakterijsko kolonizacijo sečnih poti, oz. pomeni bakterijsko invazijo v gostiteljevo tkivo, ki je povezano z vnetnim odgovorom.

V naših splošnih bolnišnicah je 15-20% bolnikov katetriziranih vsaj 1x – 1/3 za krajši čas kot 1 dan, povprečno pa je to 2-4 dni. Bo sečil lahko potekajo brez simptomov ali kot cistitis, akutni pielonefritis, kronični pielonefritis, bakteriemija ali septikemija, ki pa je lahko vzrok smrti.
Za okužbo je dovolj že manjše število bakterij, ker se hitro delijo.

Na te tri načine bakterije lahko vstopajo v sečni mehur! Z uporabo zaprtih katetrskih sistemov, se je okužba skozi svetlino katetra bistveno zmanjšala.

Bakterije, ki so vstopile v sečne poti se pritrdijo na steno s specifičnimi in nespecifičnimi načini.
Specifično se vežejo s fimbrijami – nitaste strukture bakterij, s pomočjo katerih se pritrdijo na epitelne celice ali na površino katetra.

Nespecifični mehanizem je nastanek biofilma – je obloga, ki prekrije bakterije in jih tišči na mukozno ali katetrsko površino. Organizmi, ki nastanejo v biofilmu, so tako dobro zaščiteni pred tokom urina in antibiotičnim zdravljenjem.

RAZLOGI ZA KATETRIZACIJO:
retenca seča
operacijski poseg
merjenje diureze
drugi razlogi redki
naj pa ne bo razlog celjenje dekubitusov


TRAJANJE KATETRIZACIJE:

enkratna katetrizacija
kratkotrajna katetrizacija < 30 dni
dolgotrajna katetrizacija > 30 dni
Najpogostejše bakterije pri kratkotrajni katetrizaciji so Escherichia Coli, Pseudomonas Auruginosa, enterokoki, stafilokokus epidermis, pri dolgotrajni katetrizaciji pa prve tri in še Proteus mirabilis, Morganela Morganii.


NEVARNOSTI PO VSTAVITVI KATETRA

– mikrobi v urinu – mikroburija
– verjetnost je vsak dan večja za 4-7%
– po enem tednu ~25% bolnikov
– po 1 mesecu skoraj vsi
– ~ 30% bolnikov z mikroburijo razvije okužbo sečil
– 5% razvije bakteriemijo

NARAVNA ZAŠČITA PRED OKUŽBO
zaščitna mikrobna flora – v sp. delu sečnice
če pridejo mikrobi v mehur, se jih 99,9% izloči ob naslednjem mokrenju
proteini in druge snovi v seču, ki vežejo mikrobe, jih odstranjujejo
snovi na sluznici ( epitelu ) mehurja, ki preprečujejo adherenco bakterij
baktericidne snovi

Pri nekateteriziranih bolnikih je število bakterij nizko!!!

MIKROBNA KOLNIZACIJA Urinskega katetra:
Z bakterijami in glivami:
ob vstavitivi katetra
po vstavitivi – prehajanje mikrobov skozi svetlino katetra – intraluminalno
vzdolž površine med sluznico in katetrom – ekstraluminalno
mikrobni film v urinski vrečki
Na te tri načine bakterije lahko vstopajo v sečni mehur! Z uporabo zaprtih katetrskih sistemov, se je okužba skozi svetlino katetra bistveno zmanjšala.

Možna vstopna mesta za okužbo pri Urinskem katetru
vhod v sečnico
stik med katetrom in nastavkom urinske vrečke
mesto za odvzem vzorcev seča
vračanje seča iz vrečke proti sečnici, če vrečka nima zaklopke ali nepovratne valvule
stišček za izpust seča

DEJAVNIKI TVEGANJA ZA MIKROBURIJO:
– trajanje katetrizacije
– mikrobna kolonizacija odtočne vrečke
– napake pri ravnanju s katetrom – higiena oz nega katetra
bolnikovi dejavniki:
– starost
– ženski spol
– diabetes mellitus
– slabše delovanje ledvic
– urološke bolezni – potrebni posegi

ASIMPTOMATSKA BAKTERIURIJA
– je ne zdravimo – z antibiotiki bi naredili le selekcijo in povečali število odpornih sevov
– antibiotik – le pri okužbi sečil oz. se priporoča za bolnike pri katerih se predvideva kratkotrajno katetrizacijo in so visoko ogroženi z nastankom zapletov zaradi okužbe sečil – srčni bolniki, bolniki s presajeno ledvico, vsi, ki jemljejo zdravila, ki zavirajo delovanje imunskega sistema.

PRAVILEN ODVZEM IN HRANJENJE KUŽNINE:

aspiracija seča iz ustreznega mesta: odtočni del katetra po dezinfekciji
neustrezno: urin iz zbiralne vrečke in konica Foleyevega katetra
hranjenje urina pri +4°C

PREPREČEVANJE OKUŽB:
striktno upoštevanje indikacij za vstavitev – strožje so za perioperativno uporabo
čim krajši čas katetrizacije
poseg naj opravlja le izobražena oseba z aseptično tehniko ( pravilno ravnanje: kateter, odtočni sistem in ustrezna higiena, nega meatusa uretre )

OKUŽBE DIHAL

PLJUČNICA, ki nastane zaradi bivanja v bolnišnici, je resen zdravstveni zaplet!!!

NEVARNOSTNI DEJAVNIKI:
starost bolnikov ( nedonošenčki, starejši )
zmanjšana obrambna sposobnost
kolonizacija sluznic zgornjih dihal z možnimi povzročitelji Bakterijskih pljučnic

aspiracija , refluks
dolgotrajno umetno predihavanje
stik z respiratorno opremo – filtri, vlažilci, razpršilci, asp. katetri, ambu ventilatorji, spirometri in oksimetri, anestezijska oprema
roke osebja
kirurški posegi in poškodbe ( glave, vrat, prsni koš , zgornji del trebuha)
imobilizacija

VEČ VRST Bakterijskih pljučnic:
bakterijske pljučnice ( so običajno polimikrobne – povzročene z več mikrobi, predvsem pri bolnikih na umetnem predihavanju – 21x pogosteje)
bolnišnično pridobljena legionarska bolezen
bolnišnično pridobljena aspergiloza
virusne BP

PREPREČEVANJE PRENOSA MIKROORGANIZMOV:
higiena rok
ukrepi standardne izolacije
postopki zdravstvene nege
odstranjevanje izločkov iz dihalnih poti ( aseptični postopek, zaščita zdr. delavca )
sterilizacija ali razkuževanje pripomočkov in opreme ( predpisan postopek ravnanja z respiratornimi pripomočki in opremo )

OKUŽBE Z LEGIONELO:
Iz rodu legionel je danes poznanih več kot 42 vrst. Medicinsko je pomembna predvsem Legionella pneumophila. Najpogostejša je serogrupa 1.
Posebej dovzetni za okužbo so ljudje nad 50 let, kadilci in kronični bolniki ( čeprav ni nujno, da je imunska odpornost zmanjšana )

Moški zbolevajo pogosteje kot ženske v razmerju 3:1.

POGOJI ZA NASTANEK OKUŽBE:
Legionela prisotna v vodovodnem omrežju
Ugodni pogoji za njeno razmnoževanje:
– temperatura vode: 20-50°C ( pod 20°C se ne razmnožuje, nad 50°C ne preživi )
– usedline, mulj, biofilmi in druge org. snovi
– vodni kamen
– gumena tesnila, gumene cevi
– mrtvi rokavi
nastanek aerosola

PREPREČEVANJE BO Z LEGIONELO:
predpisan sistem preprečevanja
izvajanje vseh predpisanih aktivnosti in seveda stalen nadzor
izobraževanje vseh vključenih ( vzdrževalci, higienik, zd )
reden sanitarno mikrobiološki nadzor pitne vode

BOLJ NATANČNO:
kroženje vode v vseh delih vodovodnega omrežja ( odstranitev mrtvih rokavov )
kjer voda v omrežju zastaja, je potrebno spiranje vsaj 3x ted. do stabilizacije temperature
temperatura na pipah: hladna voda pod 20°C in topla voda več kot 5o, bolje 55°C
čiščenje in vzdrževanje pip, odstranjevanje vodnega kamna…
voda v grelcu več ali enako 60°C
skrb za grelce ( odstranjevanje kotlovca, preprečevanje korozije )
respiratorno opremo po razkuževanju spiramo s sterilno vodo
vlažilci zraka – sterilna voda

OKUŽBE KIRURŠKIH RAN

Infekcija kirurške rane je odvisna od:
bolnika samega ( starost, splošno stanje, spremljajoče bolezni )
mikrobov samih oz. kontaminacije ( patogenost, število bakterij, odpornost le-teh )
pogojev v rani – obsežnost, obseg poškodbe tkiva, globina, prekrvavljenost, kontaminacija
trajanje operacije – 2 uri ali več

Presečna študija je bila v Sloveniji narejena leta 2001:
– pri bolnikih na krg. oddelkih predstavlajo le te okužbe ~25% Bo
– 5% krg. bolnikov ima okužbo krg. rane
– >50% okužb krg. ran nastopi po odpustu
– možno je znižati število okužbe krg. ran za 30 – 50%

VIRI OKUŽBE:
bolnikova koža
osebje – koža, nos, usta, lasje
operacijsko perilo (naj bi bili plašči iz netkanega materiala, spredaj in na rokavih pa neprepustni za tekočine. Rjuhe in komprese za enkratno uporabi imajo prednosti: neprepustnost za kri in preprostejše pokrivanje zaradi primerne ukrojenosti in samolepljivih robov. Pogosto se uporabljajo incizijske samolepljive folije, vendar je nevarnost okužbe s klicami velika, saj se lahko razvije pod njo – topla greda )
instrumenti in druga oprema ( sterilizacija, transport, hranjenje, odpiranje, izpostavljenje ob dolgih op. )
zrak v operacijskem prostoru

ASEPSA: Skrb za njo je alfa in omega kirurškega dela – ves pričakovan uspeh operacije, se lahko spremeni v katastrofo, če pride do infekcije. ( inplantacija endoprotez in velike osteosinteze.)
Vse mora biti sterilno – do napak lahko pride že med samo sterilizacijo, shranjevanjem, med prenosom, odpiranjem in dolgotrajno izpostavljenostjo zunanjim vplivom med operacijo samo. Paziti je potrebno, da seti niso mokri – pazi tudi na paro. Niso priporočljive niti kratke sterilizacije zaradi pomanjkanja inštrumentov med dvema operacijama, saj se naredijo ročno in hitro.

ASEPSA:
vstop skozi filter in priprava osebja ( nediciplina in neznanje zd, nečiste in čiste poti se ne smejo križati:
– zun. obleko do perila in čevljev pustimo zunaj
– hig. dezinfekcija rok- 2ml, 30 sekund
– vstop v čisti del filtra
– oblačenje op. obleke v zaporedju: hlače, kapa, jopič, maska, obuvalo
– ponovna dezinfekcija rok
priprava bolnika- dan pred op. – prhanje, umivanje las, odvajanje
– na dan – britje v čim manjšem obsegu ,samo nujni del, in ne več kot 2 uri pred operacijo
priprava op. polja – umivanje in dezinfekcija kože pred posegom, op. polje s širšo okolico 3x mehanično umijemo z antiseptičnim detergentom z uporabo vatirancev ali gobic.

Čistimo od predvidene incizije proti periferiji. Nato osušimo, premažemo vsaj 2x s primerno tinkturo, ki naj se pred pokrivanjem posuši. Ves postopek traja vsaj 4-5 minut
kirurško umivanje rok, priprava osebja – nevtralno milo ali z dodatkom razkužila pod tekočo vodo, vsaj 3minute.

Krtačko le za nohte ali pa se uporabi čistilec za nohte. Roke in podlahti z gobastim delom krtačke in tudi med prsti.

Za brisanje sterilna brisača od prstov proti komolcu, nato razkužimo – 2x 2,5 ml in vsega skupaj 5 minut. Razkužila ne brišemo. Ker roke kljub temu niso sterilne, je potrebno po tem postopku natakniti sterilne rokavice.
Zrak v operacijski sobi – prašni delci so zaradi negativnega naboja zelo dobri klicenosci in ob posedanju lahko končajo b bolnikovi rani. Soba naj bo zato čim bolj prazna, klimatske naprave prav tako lahko posrkajo nečist zrak, neprimerni filtri, nepotrebno odpiranje vrat, govorjenje, nemir v sobi – vse to povzroča turbulenco in dviga prah

TIPIČNE NAPAKE PRI KIR. UMIVANJU:
– prekratek čas umivanja
– nanos alkohola na neobrisane roke
– preveč alkohola na roke
– z alkoholom namočene roke obrišejo
Alkohol deluje kot razkužilo samo, če je primerno koncentriran, ga vtiramo v kožo in se na koži uspe posušiti.

NAJPOMEMBNEJŠI DEJAVNIKI TVEGANJA:
trajanje operacije več kot dve uri
splošno stanje bolnika in osnovne bolezni
kontaminirana in umazana rana
skupek vsega zgoraj naštetega

PREPREČEVANJE OKUŽB KIR. RAN: HIGIENSKI REŽIM V OP. DVORANI
prostori: ločevanje čistih in nečistih poti.

So 4 higienska področja:
– sterilno – op. soba, ster. skladišče
– čisto območje
– zaščiteno območje
– nečisto območje
filtracija zraka
osebje
rokavice in druga varovalna oprema
priprava operativnega polja
sterilnost vseh instrumentov
čiščenje in vzdrževanje prostorov, opreme in naprav

OKUŽBE ZARADI ŽILNEGA KATETRA

Krvne okužbe zajemajo tretje mesto med najpogostejšimi oblikami BO. Katetri vstavljeni v periferno ali centralno žilo so najpogostejši vzrok primarne bakteriemije oz. sepse. Le-ta se pojavlja tako pri kratkotrajno kot pri dolgotrajno vstavljenih katetrih.

DEFINICIJE:
Okužba zaradi katetra: prisotni so sistemski in lokalni znaki okužbe – temperatura in eritem. Pri centralnih katetrih govorimo o okužbi, kadar se s semikvantitativno metodo dokaže več kot 15 živih bakterij ( >15 CFU – colony forming unit na površini 1cm dolge katetrove konice.
Katetrska sepsa: ko osamimo isti mikroorganizem iz dveh vzorcev krvi – prvega vzamemo iz katetra, drugega pa iz druge žile pri bolniku, ki ima znake septičnega sindroma.
Na kontaminacijo pomislimo takrat, ko je v semikvantitativnih kullturah perifernega katetra manj kot 15 CFU/cm katetrove konice.

PREVALENČNA ŠTUDIJA V SLO V EIT:
žilni kateter 79% bolnikov
CVK: 42%
incidenca sepse: 5%

PATOGENEZA
Glavni vir katetrskih okužb je koža s svojimi številnimi mikroorganizmi – 65%. Kapilarnost ob katetru je glavni vzrok za prehod mikroorganozmov v globino in za zgodnjo kolonizacijo zunanje površine katetra
kolonizacija notranje površine katetra je največkrat posledica kolonizacije materiala ( spojev, razdelilcev, petelinčkov ) ter nemotene migracije mikroorganizmov do konice katetra
okužena infuzijska raztopina – redko, le v 5%. Pomembna je takrat, ko je bistveno zmanjšana imunska odpornost bolnika
materiali z neravnimi površinami – gor se lepijo mikrobi – npr na steno katetra.

Te bakterije se zaščitijo z glikokaliksom in predstavljajo biofilm – npr stafilokokus aureus je tako lepo ujet in težko dostopen za antibiotik

Okužbe ŽK so lahko še:
– zgodnje: < 7dni
– pozne > 7dni

ETIOLOGIJA OZ. POVZROČITELJI:
najpogostejši so koagulaza negativni stafilokoki ( 30 – 60% ) – stafilokokus epidermidis; je manj pogost pri kratkotrajni centralni katetrizaciji
enterokoki ( 5-15% ) so v porastu
staphylococcus Aureus
gram negativne bakterije ( CVK v IE )
candida spp. Dolgotrajni venski katetri
neobičajni povzročitelji – enterobakter, P. cepacea, citrobakter freundii, acinetobakter

DEJAVNIKI TVEGANJA ZA OKUŽBO:
vnetje na koži ob katetru
vstavljanje katetra v urgentni službi
cvk je neodvisen dejavnik tveganja
vrsta katetra

PREPREČEVANJE OKUŽB S KATETRI:
izobraževanje osebja, ki vstavlja in neguje kateter
pri vstavitvi CVK – sterilen postopek
ustrezno razkuževanje kože pred vstavitvijo
izogibati se rutinski menjavi CVK

BOLNIŠNIČNE ČREVESNE OKUŽBE – zelo nalezljive, nevarnost širjenja, epidemije

DEFINICIJA – je vsaka diarealna bolezen, ki nastane zaradi bivanja v bolnišnici in za katero bolnik ni bil v inkubacijski dobi. Lahko se pojavi šele doma. Največkrat gre za driske, kjer so bili bolniki hospitalizirani dalj časa kot 72 ur.
O driski govorimo, če ima človek 2-3 tekoča, vodena iztrebljanja. Večkrat imajo tudi vročino, lahko se pojavi tudi z bruhanjem, glavobolom in bolečinami v trebuhu. Traja lahko 2-3 dni ali pa celo 3 tedne.
Po številu epidemioloških prijav so črevesne okužbe najpogostejše – ponekod gre za sporadičen pojav, lahko tudi družinski izbruh ali celo epidemij. V naših bolnišnicah pa niso tako pogoste. Če jih prepoznamo jih je mogoče hitro zajeziti – huje je, če ne vemo s kom imamo opravka.

BOLNIŠNIČNE ČREVESNE OKUŽBE:
prenos s posrednim ali neposrednim stikom – najpogosteje z rokami pri zdravljenju in negi bolnika zaradi slabe higiene rok, pomanjkanje znanja, pomanjkanje oz. preobremenjenost osebja. Najpogosteje je to pri novorojenčkih, dojenčkih in majhnih otrocih ter pri starejših prizadetih bolnikih.
Vir je lahko:
– simptomatski bolnik
– bolnik v inkubaciji
– oseba s subkliničnim potekom
– osebje – redko
Prenašajo se bakterije, virusi, praživali, jajčeca črevesnih parazitov okužbe s hrano in vodo ( s salmonelami, ešerihijami, kampilobakterijami, stafilokokom… ) v naših bolnišnicah niso ravno problem.

Že dolga leta so uzakonjeni predpisi o sanitarno-mikrobiološkem nadzoru hrane ter obratov za pripravo hrane, ki se tudi redno izvaja: primerne surovine, primerna priprava, razdeljevanje hrane…sistem HACCP – hazard anlysis and critical control point.

Seveda pa obstaja tudi zakonsko določen nadzor pitne vode.

Večjo nevarnost predstavlja :
– otroška hrana – če je priprava brez kuhanja
– enteralna prehrana – za ngs in jejunalno sondo
– prenos s členonožci: muhe, ščurki
– vdor praživali v vodovodni sistem ( kriptosporidiji, odporni na kloriranje; giardia duodenalis )
– fekalna kontaminacija bazenov za fizioterapijo, predvsem pri otrocih
prenos preko zraka.

Sem sodijo norovirusi:
– ob bruhanju nastane aerosol, ki vsebuje številne virusne delce
– za okužbo je pri norovirusih potrebno 10-100 virusnih delcev
– preprečevanje – kirurška maska, higiena rok, čiščenje in razkuževanje bolnikove okolice
– okužbe zaradi diagnostičnih postopkov
– higiena rok
– ravnanje z endoskopi – rektalni pregled, rektokolonoskopija, gastroduodenoskopija.
– prenašajo se salmonele, helikobakter, pseudomonas, enterobakter okužbe zaradi antibiotičnega zdravljenja
– antibiotiki porušijo naravno zaščitno mikrobno floro
– Clostridium difficile: vir bakterij je lahko endogen ( lastna flora ) ali
eksogen ( bolnišnično okolje, prenos z rokami, poredno s predmeti ).

Kaže se lahko kot blaga driska pa vse do psevdomembranoznega koltisa. Menijo,
da pri razvoju te bolezni sodelujejo tudi drugi ogrožujoči dejavniki, kot so
antacidi, enteralna prehrana, imunosupresivna zdravila
– preprečevanje prenosa s stikom
Pri bolnikih z zmanjšano imunsko sposobnostjo: gre za pridobljeno ali prirojeno imunsko pomanjkljivost. Sem sodijo okužbe s črevesnimi patogenimi ali oportunističnimi mikroorganizmi.

Pojavijo se lahko hujše oblike bolezni s splošnimi znaki, vdor mikrobov v kri, širjenje v druge predele telesa in praživali ( kriptosporidiji, blastociste, ciklospora )

PREPREČEVANJE BOLNIŠNIČNIH ČREVESNIH OKUŽB

pomembna je anamneza ob sprejemu – potrebna pozornost na prebavne težave in videz iztrebka
ob vsakem sumu z mikrobiološko diagnozo potrdimo ali izključimo okužbo
izvajanje standardnih ukrepov higiene – pri sporadičnem pojavu, higiena rok pred in po stiku z bolnikom
kontaktna izolacija
po potrebi še kapljična izolacija
o pravilni higieni poučimo bolnika, starše bolnih otrok, svojce…

EPIDEMIČNI POJAV DIAREALNE BOLEZNI
izolacija bolnikov
obveščanje: predstojnik, KOBO, epidemiolog
mikrobiološka diagnoza
prijava ZZV Kranj ( oz. zavodu za zdravstveno varstvo)

4) OGROŽENOST ZDRAVSTVENIH DELAVCEV ZA OKUŽBO

Zdravstveni delavec je skupno poimenovanje za medicinsko izobraženo osebje ( šteje tudi dijake in študente), ki je v zdravstveni negi, diagnostiki in zdravljenju s tiku z bolnikom, njegovimi telesnimi tekočinami, krvjo izločki in iztrebki.

CILJI OBVLADOVANJA Bolnišničnih okužb:
– zaščita bolnika
– zaščita osebja
– zaščita obiskovalcev in drugih oseb, ki so prisotne v bolnišničnem okolju

Zdravstveni delavec  je izpostavljen telesnim poškodbam s fizikalnimi povzročitelji- elektrika, hrup, vročina, tudi v prometu…prav tako je izpostavljen kemikalijam – predvsem delo v lab. in pa tudi raznemu sevanju – bolj seveda tisti na nuklearni medicini in pa radioterapevti.

Poleg običajnega stresa pa je ZD izpostavljen tudi specifičnim stresnim dejavnikom kot so: strah pred okužbo, napakami pri delu z bolnikom, sodnimi procesi, odškodninsko odgovornostjo. Prav nič nam ne koristi niti turnusno delo niti delo preko delovnega časa.

TVEGANJE ZA OKUŽBO : odvisno je od prevalence določene bolezni v populaciji, dovzetnosti ZD za okužbo, bolnikove kužnosti, pogostnosti izpostavljenosti, izurjenosti in izvajanja splošnih zaščitnih ukrepov.
Visoko tveganje – globoka poškodba, neposredni stik s koncentriranim virusom. Visoko tveganje imajo norice, ošpice rdečke, hemoragične vročice, hepatitis b, respiratorni intersticijski virus, virusni konjuktivitis, impetigo, pasavec,norveške garje, virusna driska,griža.
Zmerno tveganje:

– vbod/ vrez z vidno krvavim ostrim predmetom
– izpostavljenost ali odprte rane ali sluznice oči krvi ali krvavi telesni tekočini

Srednje tveganje za okužbo so:

pljučna tuberkuloza, salmonela, kolera, hepatitis A, otroška paraliza, herpes simpleks, infekcijska mononukleoza, streptokokne nekožne okužbe, meningokokni meningitis, davica, hepatitis C, aids
Majhno tveganje:
– povrhnja poškodba, ki ne krvavi
– izpostavljenost sluznice ( razen oči, ta ima večje tveganje ) ali zaprte rane krvi ali vidno krvavim telesnim tekočinam
– okužba večje kožne površine s krvjo, ugriz
Zanemarljivo tveganje:
– okužba manjše površine nepoškodovane kože s krvjo
– poškodba z ostrim predmetom, ki ni krvav

Tveganje za okužbo ZD s HBV je kar 55x večje kot za okužbo s HIV in 38x večje kot za okužbo s HCV. Pri enkratni izpostavljenosti krvi je tveganje za okužbo:
HBV: 0,5 – 37%
HCV: 2,7 – 10%
HIV: 0,2 – 0,5%

PREPREČEVANJE:
poučevanje, vaja in spreminjanje delovnih postopkov dela z uporabo varnejših ostrih predmetov in kreativnejših delovnih tehnik in z rednim preverjanjem poznavanja delovnih postopkov
ustrezna dezinfekcija instrumentov
pravilno odstranjevanje ostrih predmetov – v namenske zbiralnike
po nezgodi je potrebna takojšnja prva pomoč

PRVA POMOČ ob VBODU, POLITJU, STIKU z okuženim predmetom, snovjo:!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Za prvo pomoč poskrbi poškodovani sam. Po potrebi mu pomaga sodelavec.

Če s krvjo ali drugimi potencialno kužnimi tekočinami ali izločki polijemo ali obrizgamo nepoškodovano kožo: spiramo pod tekočo vodo najmanj 5-10 min
Poškodovano kožo ali ob vbodu ali vrezu z ostrim predmetom:
– ob vbodu ali vrezu poškodovano mesto najprej iztisnemo, da kri teče
– spiramo pod tekočo vodo 5-10 min
– razkužimo z alkoholnim razkužilom za kožo, ki naj učinkuje najmanj 2 – 3 min ( dokler se ne posuši )
– oskrbimo rano
– poškodovano mesto pokrijemo z vodotesnim obližem
– pri delu si nadenemo zaščitne rokavice
Ob obrizganju sluznice oči ali druge sluznice:
– obrizgano sluznico spiramo z vodo ali fiziološko raztopino najmanj 5 –10 min
– sluznica oči: če poškodovani nosi očesne leče, jih odstranimo in izpiramo s fiziološko in/ali predpisano razkužilno tekočinoza leče 10 min

ZAŠČITA ZAPOSLENIH
osebna higiena
standardni higienski ukrepi / vključno s splošnimi zaščitnimi ukrepi med ravnanjem s krvjo, telesnimi tekočinami, izločki in iztrebki, ki jim je primešana kri )
uporaba osebne varovalne opreme – sem sodijo tudi kontejnerji, da se igla takoj pospravi
ukrepi osamitve bolnika ( izolacijski ukrepi )
ustrezna oprema, pripomočki, prostori, varnost postopkov
cepljenje ( aktivna zaščita ) in kemoprofilaksa ( pasivna zaščita )
zaščita pred poškodbo z ostrimi predmeti in ukrepanje ob incidentu

ZAŠČITA S CEPLJENJEM
zakon o nalezljivih boleznih, ur.l. RS 33/06 ( ZNB ) med drugim pravi tudi: vsak ima pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami in dolžnost varovati sebe in druge pred temi boleznimi.
pravilnik o cepljenju
program imunoprofilakse in kemoprofilakse za leto 2007
program cepljenja delvcev bolnišnice – pisna navodila
Ob nastopu del popišemo cepljenja in opravimo manjkajoča. Naša zaščita so pravzaprav tudi redni zdr. pregledi.

Zdravstveni delavec mora biti zaščiten oz. cepljen proti:
tuberkulozi
davici
tetanusu
oslovskemu kašlju
otroški paralizi
ošpicam
mumpsu
rdečkam
hepatitisu B
priporoča se tudi vsakoletno cepljenje proti gripi

AKUTNI VIRUSNI HEPATITIS
je nalezljiva bolezen, ki se kaže s slabostjo, izgubo apetita, zlatenico
delitev akutnih virusnih hepatitisov glede na način prenosa:
– parenteralno: HBV; HCV; HDV
– fekalno oralno HAV; HEV
posledice so lahko: kronični hepatitis, ciroza jeter, primarni jetrni karcinom
preventivni ukrepi v bolnišnicah in drugih zdr. ustanovah usmerjeni k preprečevanju prenosa bolezni

CEPLJENJE PROTI HEPATITISU B
je obvezno za vse Zd in druge delavce, ki so pri opravljanju svojega dela izpostavljeni možnosti okužbe z virusom hepatitisa B (VHB ), ter za dijake in študente, ki so pri praktičnem pouku izpostavljeni možnostiokužbe z VHB ( zakon in pravilnik )
program imunoprofilakse: cepljenje proti hepatitisu B je obvezno tudi za osebe, ki pri svojem delu lahko prenesejo okužbo na druge osebe

INCIDENT – NEZGODA
Je poškodba z ostrim predmetom ali politje oziroma vbrizganje poškodovane kože, sluznice ali izpostavljenost večje površine kože krvi in drugim telesnim tekočinam, tkivom ali izločkom.

Potencialno kužne tekočine: možganska, sklepna, plevralna, perikardialna, peritonealna, in amnijska tekočina. Potencialno kužni izločki pa so semenski in vaginalni

Izločki ( izločki iz nosu, slina, izmeček – sputum, pot, solze, seč in izbruhanina ) in izrebki niso kužni, četudi vsebujejo manjšo količino krvi

INCIDENT – VERJETNOST PRENOSA OKUŽBE NA DRUGO OSEBO JE ODVISNA:
prisotnosti viremije ( virusnih delcev ) v krvi bolnika, ki je potencialni vir okužbe, torej od stadija bolezni ( akutna, kronična okužba, terminalni stadij )
dovzetnosti poškodovanega ZD ( prisotnosti zaščitnih protiteles po okužbi ali cepljenju )
količine inokulirane krvi ( >1ml, votla igla )
globine vboda ( krvavitev ob poškodbi )
mesto vboda ( bolj prekrvavljeni deli telesa npr. prsti rok

PARENTERALNI PRENOS
virusi VHB, VHC, HIV
paraziti: plazmodij, toksoplazmoza
bakterije

5 ) OGROŽENOST DOJENČKOV, STAROSTNIKOV, DEJAVNIKI, KI ZMANJŠUJEJO ODPORNOST PROTI MIKROBOM ::::

DOJENČKI:
V razvitih deželah je glavni vzrok umrljivosti novorojenčkov bolezen nedonošenčkov, v državah v razvoju pa prav infekcije.
Zaradi infekcij umre 1.600 000 novorojenčkov letno. Glavni vzroki so: sepsa, meningitis, neonatalni tetanus, infekcije dihal in prebavil
v našem okolju so infekcije bolj redke: : 0,5 – 1% donošenih novorojenčkov in 9 – 30% nedonošenčkov
za novorojenčka so nevarne infekcije, ki jih dobi od matere ( konnatalne ali prirojene ) in tiste, ska terimi se okuži med bivanjem v bolnišnici ( bolnišnične ali nozokomialne infekcije ). Pomembno je ločevanje infekcij, saj se močno razlikujejo ukrepi preprečevanja infekcij
prirojene infekcije lahko preprečujemo z antibiotičnim zdravljenjem med porodom, s serološkimi testiranji med nosečnostjo in zdravljenjem sveže okuženih – npr toksoplazmoza, s cepljenjem otrok, mladostnikov ali tudi nosečnic, z vzgojo in izobraževanjem
število bolnišničnih infekcij je odvisno od splošnih higienskih ukrepov in razmer stopnje ogroženosti otrok – nedonošenčki, asfiktični novorojenčki in od števila invazivnih postopkov.

Novorojenček je v materinem telesu živel v sterilnem okolju, toda ob rojstvu se na njegovo kožo in sluznice naselijo mikrobi iz porodne poti. S sobnim načinom nege se kolonizacija nadaljuje z materinimi klicami, proti katerim dobi otrok veliko pasivno zaščito – IgG dobi že v zadnji tretjini nosečnosti, IgA pa dobi z zgodnjim dojenjem.

Obe vrsti protiteles mu nudita največjo zaščito ravno proti klicam, ki jih je dobil od matere. Poleg tega pa naselitev z normalno bakterijsko floro preprečuje naselitev z bolnišnično ( bakterijska interferenca ) in s tem tudi bolnišnične infekcije.
Drugače je z novorojenčkom rojenim s carskim rezom ali pa je šel takoj v EIT – praviloma je njegovo okolje še vedno sterilno in zato se kolonizira počasi in velikokrat z bolnišničnimi klicami, ki so največkrat po Gramm negativni bacili ali proti meticilinu odporni stafilokoki. Ker so lahko klice, ki povzročijo bolnišnično ali prirojeno infekcijo enake, ne moremo takoj povedati ali je prirojena ali bolnišnična.

BOLNIŠNIČNE INFEKCIJE
so tiste, ki jih je dobil med bivanjem v bolnišnici in ne od matere
zdravim novorojenčkom se na sluznici zg. dihal in popkovnem krnu naselijo stafilokokus epidermidis, alfahemolitični streptokoki, v prebavilih pa laktobacili, e. coli in anaerobi.
v EIT je kolonizacija počasnejša in po tretjem dnevu se kolonizira z Gramm neg. bacili ( klebsielo sp., enterobacterjem sp., citrobacterjem sp., e. coli )

NAČINI PRENOSA BOLNIŠNIČNIH INFEKCIJ:
Stik: – direktni stik z rokami vseh ZD in svojcev, ki sodelujejo pri negi in oskrbi
– Indirektni stik: termometri, merilni aparati, senzorji, elektrode, fonendoskop
– Kapljični prenos: kihanje, kašljanje ( možnost epidemije z respiratornimi virusi )

– Zrak: okužba s kondicioniranim zrakom ( okuženi filtri, vlažilci )
Okuženje: z intravazalno tekočino, mlekom, vodo, dezinfekcijskimi sredstvi

Bolezenske infekcije POSPEŠIJO:
nizka porodna starost
nizka porodna teža
asfiksija
dolgotrajno bolnišnično zdravljenje
prenapolnjenost oddelkov
premalo osebja
invazivni postopki ( kirurški posegi terapevtsko diagnostični postopki)
katetri
trahealni tubusi
dreni in zdravila ( anestetiki, sedativi, mišični relaksansi )
razne punkcije, dreni
ventilatorji in dihalni sistemi nameščeni na tubus

NEONATALNA SEPSA
Je najpogostejša infekcija v EIT – je sindrom sistemske bolezni, ki jo spremlja bakteriemija. Lahko je endogena ( povzročena s klicami, ki so se naselile v novorojenčku in postale v določenih okoliščinah invazivne ) ali eksogena – povzročijo jo mikrobi, ki jih vnesemo ob invazivnih postopkih, s katetri ).
V Ljubljani zboli za sepso: 1/1000 novorojenčkov ( umrljivost je 5% ) in okoli 4% nedonošenčkov, kjer je umrljivost 15 – 20%.
Sepso zdravimo z antibiotiki.

PREPREČEVANJE OKUŽB PRI ZN NOVOROJENČKA
pravilno ravnanje z inkubatorjem – higiena rok
trajanje bolnišničnega zdravljenja
dosledno upoštevanje pisnih in oddelčnih nenapisanih pravil
strokovno znanje in izkušnje
poučevanje matere
načrtovanje in organiziranje varnega dela

STAROSTNIKI:
Starejši ljudje zbolevajo za povsem enakimi infekcijskimi boleznimi kot mlajši in tudi ne poznamo nobene specifične infekcije, ki bi bila značilna samo za starostno obdobje. A kljub temu so infekcije pri starostnikih na 7. mestu umrljivosti – potekajo namreč z drugačnimi zapleti.
So pa bolj dovzetni za določene infekcije, saj z leto oz. starostjo upada naša imunska zaščita in se v starosti 70 – 80 let zmanjša na raven, ki je primerljiva 15-letniku.

DEJAVNIKI, KI POVZROČAJO VEČJO POGOSTNOST BO PRI STAREJŠIH
izpostavljenost mikrobom ( v domačem okolju je manjša )
EIT: težje bolni z raznimi obolenji in invazivni postopki
kronične bolezni, ki zahtevajo pogostejše bolnišnično zdravljenje, ki je daljše
podaljšano zdravljenje
pri mlajšem bolniku je tveganje okoli 5%, pri starejši pa se poveča na 15 – 20%
spremembe nespecifičnih mehanizmov:
– mehanični dejavniki, ki nas varujejo pred okužbo in s starostjo izgubljajo svojo funkcijo
so koža, mukociliarni transpor v dihalih,
– biokemični dejavniki: v starosti pride do atrofije želodčne sluznice, zato se zmanjša
izločanje prebavnih sokov, zlasti solne kisline, poveča pa dovzetnost za infekcijo.
Podobno je z vaginalnim izcedkom
– hormonski dejavniki: dis in hipofunkcija žlez z notranjim izločanjem
spremembe specifičnih mehanizmov: slabi imunska obramba organizma – humuralna in celična imunost se zmanjšata, zmanjša se tvorba protiteles, oslabljen je primarni odgovor organizma na antigen, limfociti T se zmanjšajo za skoraj 30%

PREPREČEVANJE BI PRI STAROSTNIKIH:
enaki ukrepi kot za ostale
umivanje rok
osamitev bolnikov
serološko testiranje
upoštevanje asepse in antisepse
učinkovita sterilizacija in dezinfekcija

6) NAČINI ZAŠČITE PRED OKUŽBAMI/ DEJAVNIKI NASTANKA OKUŽBE, VPLIV IMUNSKEGA SISTEMA :::

POJEM INFEKCIJA: Označuje vdor bolezenskih povzročiteljev v organizem človeka ali živali in njihovo razmnoževanje v njem. Poteka lahko asimptomatsko ali z bolj ali manj značilno bolezensko sliko. Bistvo infekcij temelji na medsebojnem razmerju med človekom kot gostiteljem in njegovimi gosti – povzročitelji. To razmerje opredeljuje predvsem gostiteljeva sprejemljivost in dovzetnost ter povzročiteljeva patogenost in virulenca.

Razlaga nekaterih bolj pomembnih izrazov:

SPREJEMLJIVOST: zmožnost naselitve določene vrste povzročitelja na gostitelja, kar ne vodi vedno v bolezen
ODPORNOST: nezmožnost naselitve ( kolonizacije ) določene vrste povzročitelja. Sprejemljivost in odpornost sta gensko pogojeni, prirojeni, nespremenljivi in vrstno specifični – npr: človek je za tifus sprejemljiv, govedo ni

DOVZETNOST ( DISPOZICIJA ): individualen odnos do določenih bolezenskih povzročiteljev, ki se lahko zaradi vpliva različnih notranjih in zunanjih dejavnikov spreminja ( podhranjenost, podhladitev, zdravila, alkohol, telesni in duševni stres )
IMUNOST: pridobljena prehodna ali doživljenska specifična nedovzetnost po prehodnem gostiteljevem stiku z določenimi povzročiteljem ( prebolela bolezen, tiha imunost, cepljenja )
PATOGENOST: povzročiteljeva sposobnost, da izzove infekcijo. Je gensko pogojena in vrstno specifična. Pogojna patogenost: številne, široko razširjene bakterije, ki so sicer normalno za človeka nenevarne, lahko postanejo v posebnih pogojih patogene – kritično bolni, politravme, razna invazivna zdravljenja ). Navadno so povzročiteljice bolnišničnih ( nozokomialnih ) in opurtunističnih infekcij.

VIRULENCA: podedovana, spreminjajoča se lastnost posameznih bakterijskih sevov, ki temelji na njihovi zmožnosti tvorbe toksinov in invazijske sposobnosti npr: virus davice tip gravis tvori toksine in je zelo virulenten, tip mitis pa jih ne izloča in ni patogen. Nevirulentni sevi lahko postanejo virulentni in obratno.

SAPROFITI: so mikroorganizmi, ki kolonizirajo višje razvite gostitelje, ne da bi jim škodovali niti koristili ( ustna, črevesna, vaginalna flora.)
PARAZITI: so mikrobi, ki živijo na gostiteljev račun. Praviloma so patogeni mikrobi. Ostre meje med saprofiti in paraziti ni. E.coli, ki je izrazit saprofit, v prebavilih povzroča vnetje.

SIMBIOZE: trajnega sožitja med človekom in mikroorganizmi z obojestransko koristjo ne poznamo.

DEJAVNIKI TVEGANJA ZA NASTANEK IN HUJŠI POTEK INFEKCIJ:
sladkorna bolezen
alkoholizem
jetrna ciroza
kronične ledvične bolezni
opekline
kronične bakterijske bolezni ( tuberkuloza, glivične infekcije )
virusne bolezni ( ošpice, hepatitis B, HIV )
agranulocitza
malignomi
avtoimune bolezni
zdravljenje z imunoupresivi
zdravljenje s kortikosteroidi
zdravljenje z antibiotiki
debelost
starost nad 65 let

DEJAVNIKI TVEGANJA V ZVEZI Z ZDRAVLJENJEM:
žilni katetri
parenteralna prehrana
sečni kateter
intubacija/traheotomija
umetna ventilacija
hemo/peritonealna dializa
invazivni diagnostični /terapevtski posegi
vsadki iz umetnih materialov
transplantacija organov
resnost osnovne bolezni
bivanje na intenzivnih oddelkih

VPLIV IMUNSKEGA SISTEMA:
Obrambni načini so se razvili za varovanje mikroorganizma pred vplivi iz okolja in za ohranjanje notranje telesne celovitosti. Če se razmere naštetega spremenijo, pride do vidnih znamenj drugačnega delovanj oz. do znamenj bolezni.
Obrambne zmožnosti se izoblikujejo na treh ravneh:

Na ravni naravne odpornosti kamor sodijo:
– značilnosti epitelija – kože, ustne sluznice, prebavil, dihal, mokril
– značilnosti medceličnine – lizocim, baktericidni in bakteriostatični peptidi, maščobne kisline, komplement, protitelesa, interferoni
– celice – nevtrifilni granulociti, makrofagi, celice nk, dendritične celice
– okolje – dedni dejavniki, rasne značilnosti, individualne značilnosti

Na ravni dejavnosti komplementnega sistema:

Sestavljajo ga plazemske beljakovine, ki se aktivirajo ob stiku z ustreznimi molekulskimi zgradbami. Komplement naredi v celični membrani napadene celice luknjo, po kateri se pretočijo ioni, ki povzročijo neravnovesje med notranjostjo in zunanjostjo celice – posledica je nastanek ozmozne lize, ki celico napadalko dokončno uniči.
Na ravni imunskega odziva, kjer sodelujejo:
– celice imunskega sistema: limfocitiB, T, celice pomagalke, celice zaviralke, celice
ubijalke
– pomožne celice, ki so pomembne za imunski odziv- makrofagi in njim podobne, ki
predstavijo antigen – antigen predstvitvene celice ( APC )
– topni proizvodi imunskih celic – protitelesa, limfokini

7) KAJ JE ASEPSA, ASEPTIČNI POSTOPKI, STERILNOST, STERILIZACIJA RAZKUŽILA SPLOŠNO :::

ASEPSA: Je idealno stanje popolne odsotnosti katerekoli oblike MO v določenem okolju. Brezkužje, brezkužnost odsotnot infekcije, odsotnost mikroorganizmov

Dosežemo jo:
-s čiščenjem (najbolj enostavno odstranjevanje MO)
-z dezinfekcijo (odstrani vse razen spor)
-s sterilizacijo (uničuje vse-spore, trose, MO…)

Vzdržujemo jo z aseptičnim načinom dela (pokrivanje operativnega polja, aseptičen način dela s sterilnimi inštrumenti)
Sterilnost: popolna odsotnost katerekoli oblike mikroorganizmov, tudi bakterijskih spor.
Aseptičnost: odsotnost patogenih MO, ki bi povzročili gnojni zaplet, MO ki so normalno prisotni ne povzročajo vnetja!

ANTISEPSA:
Postopek s katerim zmanjšamo število MO.
Odstranimo vse vegetativne oblike MO ali vse MO v celoti. NI sodobne kirurgije brez asepse.
Postopki:
-čiščenje (z vodo ali čistili):
*bolnik
*osebje v op sobi
*op prostori in oprema (tudi klimatske naprave)
*instrumenti
-dezinfekcija (odstranimo vse vegetitvne oblike patogenih in pirogenih MO):
*segrevanje v vroči vodi ali pari (intrumenti)
*UV sevanje (se ne uporablja več-saj ne uniči bakterij)
*kemični dezinficiensi:
/anorganski (halogeni elementi, peroksid…)
/organski (fenol, detergenti, lizol…hitro hlapijo, odstranijo ali fiksirajo MO)
-sterilizacija (uniči vse vegetativne oblike in spore bakterij in vse viruse; zraven dajemo indikatorje za sterilnost)
*z visoko temperaturo (2500 ali več)
*zvišan tlak in temperatura okolja-avtoklav (nabira se para, ki ima več kot 1000)
*s poljem ionizirajočega sevanja
*s kemičnimi agensi (etilen oksid, formaldehid)
*z nepropustnimi pregradami za MO (filtracija za tekočine infuzij)

ANTISEPTIČNI POSTOPKI:
-v OP sobi:
*vsakodnevno čiščenje tal
*brisanje prahu iz luči in opreme
*čiščenje klimatskih naprav
*kontrola uspešnosti z gojišči

-pri OP osebju:
*ne sme biti prenašalec patogenih bakterij (furumokolza, dermatoze, šen, osteoitis…)
*ostranitev prstanov, zapestnic, nega nohtov
*umivanje rok, zanohtja, umivanje rok s sterilno krtačko pred OP+ponavljanje postopkov
*osušitev prstanov in dlani
*navlaženje prstov in dlani s 70% alkoholom
*sterilna oblačila in rokavice (iz lateksa)

-pri bolnikih:
*kopanje in umivanje B na oddelku
*oblačenje v sveže perilo
*čiščenje op polja (tudi ostranjevanje dlak-ne britje-ker poškoduje tudi kožo, temveč rezanje dlak)

ZA ODSTRANJEVANJE IN UNIČENJE MIKROORGANIZMOV UPORABLJAMO:
čiščenje
razkuževanje
sterilizacijo

Katero metodo bomo uporabili je odvisno je odvisno od tveganja za okužbo:

Majhno tveganje: površine, predmeti, ki niso v neposrednem stiku z bolnikom, stik z nepoškodovano kožo – čiščenje

Večje tveganje: stik s poškodovano kožo in sluznicami – razkuževanje
Veliko tveganje: postopki in predmeti, ki pridejo v stik s tkivi, krvjo in sterilnimi telesnimi tekčinami – sterilizacija

ČIŠČENJE ALI SANITACIJA:

Z njim odstranimo s predmetov in površin umazanijo, organske ostanke in mikrobe. S tem zmanjšamo število mikrobov ( patogenih in oportunističnih ) na površinah in predmetih – z natančnim čiščenjem za ~ 80%.

Učinkovitost čiščenja je odvisna:
kemične sestave nesnage ( topnost v vodi )
kako močno je nesnaga pritrjena na površino ( npr. lepljivost ob onesnaženju z bolnikovimi izločki )
uporabljene metode čiščenja ( v vodi topne in netopne snovi )

METODE ČIŠČENJA:
– mehanično z vodo in abrazivi
– kemično ( s toplo vodo in dodanimi tenzidi in z organskimi topili )
– mila ( natrijeve in kalijeve soli maščobnih kislin )
– anionski detergenti ( nimajo baktericidnega učinka )
– kationski detergenti ( asepsol, cetavlon, cetrimid ) – povzročajo okvaro bakterijskih celičnih membran

KAJ ČISTIMO IN KAKO:
– Prostori in površine
– pogostnost
– način: voda in detergent 8 če so predmeti onesnaženi z zelo kužnimi mikroorganizmi- kontaminacija s krvjo in iztrebki, jih izjemoma prej razkužimo
– odvisnost od tveganja za okužbo
• zanemarljivo tveganje – stene, strop, okna, hodniki
• majhno: tla, oprema, odtoki
• zmerno tveganje: delovne površine za prpravo materiala za diagnostiko, zdravljenje ali nego, oprema bol. sobe, ambulante
• visoko tveganje: op., prostori za invazivne posege, izolacijske enote
RAZKUŽEVANJE: je postopek, s katerim zmanjšamo število patogenih in opurtunističnih mikrobov do te stopnje, ko niso več škodljivi za zdravje in ne morejo povzročiti okužbe.. Učinkovito razkuževanje uniči večino vegetativnih mikroorganizmov do 99%, zelo učinkovito pa pa ubije še mikobakterije, eneteroviruse in če deluje daljši čas,…

Praviloma najprej čistimo in potem razkužujemo, razen v primeru ko gre za onesnaženje predmetov, površin in kože z zelo kužnimi mikroorganizmi – v tem primeru jih najprej razkužimo ( DEKONTAMINIRAMO)  in šele nato očistimo.

Čiste predmet steriliziramo ali razkužujemo s toploto kadar je le mogoče, kemična razkužila uporabljamo le kadar ni druge izbire – razkuževanje tal, kože…

RAZKUŽEVANJE ALI DEZINFEKCIJA – GLEDE NA UČINKOVITOST
Učinkoviti: delujejo na vegetativne oblike večine bakterij, viruse z lipidno ovojnico
Bolj učinkoviti: delujejo tudi na viruse brez ovojnice in mikobakterije
Zelo učinkoviti: delujejo tudi na spore
Delovanje na prione . povzročitelji spongiformnih encefalopatij

FIZIKALNE METODE RAZKUŽEVANJA:

Imajo prednosti pred kemičnimi razkuževanji:
ne puščajo nevarnih ostankov in so najmanj škodljive
ne onesnažujejo okolja
običajno jih lahko natančno nadzorujemo
so najcenejše

Sem sodi:
razkuževanje s toploto
razkuževanje s sevanjem

1) RAZKUŽEVANJE S TOPLOTO: ( najučinkovitejše z vodo ali paro)
pasterizacija: 62-65°C 30 min

kuhanje v vreli vodi: 100°C 10 min uniči vegetativne oblike mikrobov, odporne pa so:
– spore – potrebno avtoklaviranje pri 121°C vsaj 20 min
– prioni – potrebno avtoklaviranje pri 132%C vsaj 60 min pri čemer ciklus večkrat ponovimo ali uporabimo 1x normalen natrijev lug – eno uro pri sobni temperaturi. Take potrebe so zaenkrat zelo redke

– tindalizacija – 30 min od 80 – 100°C 3 dni zapored uporabljamo za sterilizacijo snovi, ki bi jih višja temperatura uničila ali inaktivirala
– segrevanje v komorah v vodni pari
– razkuževanje v termodezinfektorju ( instrumenti, predmeti, posteljnina)

2) RAZKUŽEVANJE S SEVANJEM:
UV sevanje: kremenčeve svetilke 253,7 – 265 nm
– delujejo le na mikrobe z DNK
– na kratko razdaljo – do 40 cm
– ne prodirajo v globino
– možna fotoreaktivacija mikrobov
mikrovalovi
Ultrazvočni čistilci z dodanim čistilno-razkužilnim pripravkom – za tiste inštrumente in predmete, ki jih ne moremo dati v termodezinfektor: npr zelo drobni instrumenti v zobozdravstvu

KEMIČNE METODE RAZKUŽEVANJA:

Jih uporabljamo le, če ni druge možnosti razkuževanja – npr neodpornost na toploto.

Ima številne omejitve in učinkovitost je odvisna od:
– vrste in števila mikroorganizmov
– prisotne organske in anorganske snovi
– čas in temperatura delovanja

lahko so škodljiva za oči in dihala
lahko puščajo ostanke in je potrebno izpiranje s sterilno vodo
mnoga razkužila so nestabilna – potrebno jih je pripravljati sproti
v nekaterih se lahko razmnožijo bakterije ( klorheksidin, jodofori), spore pa preživijo ( alkoholi )
cena je običajno visoka

KEMIČNA RAZKUŽILA:
Vrste razkužil glede na to, zakaj jih uporabljamo:
za roke
za kožo
površine
predmete in instrumente, ki niso odporni za toploto in z njimi ne posegamo v sterilna področja

Na mikroorganizme delujejo tako, da poškodujejo:
celično steno
celično membrano
najučinkovitejša pa so tista, ki poškodujejo beljakovine, encime, nukleinsko kislino

Razkužila so lahko učinkovita:
zavirajo razmnoževanje bakterij, gliv, nekaterih virusov ( predvsem za razkuževanje kože in sluznic ). Sem sodi klorheksidinov glukonat, ki poškoduje citoplazemsko membrano mikroorganizmov, ovira delovanje celičnih encimov, koagulira s citoplazmo.učinkuje predvsem na Gramm poz. in nekoliko manj na Gramm neg. bakterije ter nekatere viruse z lipidno ovojnico. Ne deluje na mikobakterije, glive, spore. Slaba stran je, da okvari epitelijske celice, zavira celjenje ran, obarva zobe in sluznico. Prednost je remanentno delovanje.

Alkoholi pa so organska topila, ki vplivajo na lipidne ovojnice mikrobov ( vegetativne oblike ), denaturirajo beljakovine in zavirajo delovanje encimov. Delujejo na: mikobakterije, glive, večino virusov. Ne uničujejo bakterijskih spor. Za kožo in roke se uporablja 60-70% izopropanol, vendar ne uničuje enterovirusov. Najpogosteje se uporablja 70% etanol.

Za uničenje hepatitisa B je potrebna konc. v razmerju 84%, za enteroviruse pa 90%. Virus HIV je občutljiv že na nizke koncentracije- 40%. Za razkuževanje velikih površin jih ne uporabljamo ker izhlapevajo, so pirogena, možnost eksplozije. Ne uporabljamo jih niti na za sluznice in rane
Zelo učinkovita: imajo zelo širok spekter delovanja .Delujejo na vse mikrobe, vključno z bakterijskimi sporami ( razkuževanje predmetov npr. endoskopov in površin). Sem sodijo:
• jodni pripravki
• klorove spojine
• peroksidi, peroksiocetna kislina, permravljična kislina
• aldehidi

JODOVI PRIPRAVKI:
delovanje: na vse mikroorganizme, za sporocidno delovanje je potreben daljši čas

V uporabi:
– 1% vodna raztopina – lugol
– 2% alkoholna raztopina – jodova tinktura
– organsko vezan jod na jodoforih ( 10% raztopina polivinil pirolidon jodid z 1% prostega joda)
Največ se uporablja za razkuževanje kože pred op.
niso obstojni, uporabljamo sveže pripravljene, zaščitene pred svetlobo
prodirajo skozi kožo in sluznice, delujejo na ščitnico – ne uporabljamo jih pri novorojenčkih, nosečnicah, pri alergičnih osebah, pri bolnikih z boleznimi ščitnice

KLOROVE SPOJINE:

So zelo učinkovita razkužila in imajo širok spekter delovanja: na vse mikroorganizme, tudi viruse in spore. Pri raztapljanju klorovih spojin v vodi nastane hipoklorna kislina, od katere je dejansko odvisna učinkovitost ( pri nevtralnem ali kislem pH deluje kot antioksidant na encime in DNK.

Uporaba:
natrijev klorat, Na di- ali triklorizocianurat
pitna voda / max. Količina prostega klora je 0,6 – 1 mg ), bazeni, kadi, fizioterapija
klorni dioksid – uničuje tudi spore v 10 min ( razkuževanje vode, odpadnih voda, termolabilnih inštrumentov )

Slabe strani: klor draži sluznice oči in dihal, lahko tudi kožo. So korozivne za jeklo in plastiko.
So neobstojne – vedno pripravljamo sveže. Razkuževanje ovirajo: biofilm ( pseudomonas, legionela ), praživali, organske snovi ( onesnaženje s krvjo, izločki… ) pa inaktivirajo.

PEROKSIDI, PEROKSIOCETNA KISLINA, PERMRAVLJIČNA KISLINA:
oksidacija beljakovin kot posledica izločanja ogljikovega peroksida
perocetna in permravljična kislina
sta zelo učinkoviti razkužili, delujeta hitro in v nizkih koncentracijah, tudi na spore
slabe strani: v visokih koncentracijah
• neobstojnost, vedno pripravljamo sveže, hranimo v hladilniku
• toksično za kožo
• okvarja materiale ( korozivno delovanje pri konc. >6% )
• 15% raztopina je celo eksplozivna

UPORABA PEROCETNE KISLINE:
za razkuževanje površin, predmetov, inštrumentov: 0,2 – 0,35% raztopina perocetne kisline, ki naj deluje 5-10 min
za razkuževanje vode v aparaturah ( dializna voda, voda v zobozdravstvu )
Za razkuževanje rok in kože ob virusni epidemiji največ 0,4% raztopina – sporocidno delovanje 5 min

PERMRAVLJIČNA KISLINA: je hitro mikrobicidna, manj škodljiva od perocetne kisline, biološko razgradljiva, se tudi hitro razgrajuje.
Uporaba: za endoskope

ALDEHIDI
delujejo na celične encime in nikleinske kisline
ubijejo vse mikroorganizme, tudi spore ( pri višji konc. in podaljšanem času delovanja )
ne smemo jih uporabljati za tkiva, ker so škodljivi
posode z razkužilom morajo biti pokrite, uporaba zaščitne maske, očal, ustreznih rokavic, prostori morajo imeti možnost dobrega zračenja
poznan predstavnik formaldehid se ne uporablja več
uporablja se: glutareldehid, dialdehid jantarne kisline…
razkuževanje inštrumentov, naprav, površin okuženih s krvjo in izločki, npr upogibljivih endoskopov
delovanje: večino mikrobov uničijo v 10 – 30 min, mikobakterije v 60 mi, za spore pa potrebujejo najmanj 3-4 ure
ortoftalaldehid za endoskope:
– hitrejše delovanje 10- 12 min tudi za spore
– manj okvarja materiale, je manj dražeč
– deluje tudi na odporne mikobakterije

RAZKUŽILA ZA KOŽO:
kratkotrajni posegi:
alkoholna ( 70-90% etanol ) za uporabo pred invazivnimi posegi morajo biti
sterilno filtrirana, s tem prozvajalec odstrani bakterijske spore
večji invazivni posegi: tu je dodano mikrobicidno sredstvo
povidon jodid 10% v etanolu 80%
2% jodova tinktura
0,5% klorheksidin – glukonat ( v 80% etanolu )

Pomni: razkužilo vtiramo v kožo do suhega, razkužila nikoli ne razpršujemo

RAZKUŽEVANJE SLUZNIC:
Sluznica ust, zg. dihal, oči, nožnice – imajo normalno mikrobno populacijo in prehodno mikrobno populacijo
Razkužila ne smejo biti toksična, alergogena, mutagena, kancerogena, ne smejo obarvati sluznic.

Na normalno pouplacijo naj bi bilo mikrobistatično delovanje, mikrobicidno zgolj na patogene in oportunistične mikrobe
Razkuževanje le pred op. posegi in sicer vodna raztopina povidon jodida 10% na z 1% prostega joda redčena 1:8 )

PROBLEMI PRI RAZKUŽEVANJU:
problem nastanka odpornosti mikrobov na razkužila – prirojena in pridobljena odpornost
potrebna je prava izbira razkužila in pravilna uporaba
rast mikroorganizmov v razkužilih ( gramm negativni bacili: klebsiele, enterobaktri)
spore bakterij v alkoholnih razkužilih – sterilizacija razkužil z aseptičnim filtriranjem
oviranje učinkovitosti razkužil: biofilmi, organske snovi ( kri, slina, izločki, iztrebek)

STERILIZACIJA:

STERILNOST: pomeni odsotnost vseh živih mikroorganizmov, tudi bakterijskih spor. Je zelo pomeben postopek v zdravstvu, farmaciji, živilstvu…
Zgodi se, da je predmet steriliziiran, pa ni sterilen – pomemben je celoten postopek
Pred sterilizacijo morajo biti predmeti čisti, osušeni in primerno zaviti
Po sterilizaciji: pravilno hranjenje sterilnih predmetov

USPEŠNOST STERILIZACIJE JE ODVISNA OD:
čistosti predmeta
števila in odpornosti navzočih mikroorganizmov
prisotne umazanije, organskih snovi, beljakovin, maščob
vrste sterilizacijskega postopka

Čas uničevanja mikroorganizmov je za določeno populacijo in določeno jakost sredstva stalen
prav tako za uspešno sterilizacijo potrebujemo še sredstvo, ki uniči mikroorganizme
uspešen stik med sredstvom, ki uničuje MO in vsemi prisotnimi mikrobi
dovolj dolgo trajajoči stik
možnost zaščite predmeta pred ponovno kontaminacijo
možnost nadzora uspešnosti sterilizacije

STERILIZACIJSKI POSTOPEK:
ne sme škodovati predmetom in materialom
mora uničiti maksimalno število mikroorganizmov
ne sme biti toksičen za okolje
mora biti ekonomičen
stalno tehnično in mikrobiološko nadzorovan

NAČINI STERILIZACIJE:
FIZIKALNI
KEMIČNI
MEHANSKI NAČINI

FIZIKALNI NAČIN:
suha toplota:
• komore z el. Segrevanjem, kroženje zraka
• 180°C 30-60 min, 170°C 2 uri, 160°C 3 ure
• predmeti morajo biti dobri prevodniki toplote, toplotno odporni na vsaj 200%C
vodna para:
• segrevanje v vodni pari pod zvečanim tlakom ( avtoklavi, 121°C najmanj 20 min, 134°C 5min
• najboljši, najcenejši, najuspešnejši način
• ni primerno za maščobe, praške in olja

NADZOR STERILIZACIJE:
suha sterilizacija:
– merjenje temperature in časa sterilizacije
– indikatorji: kažejo, če je bila dosežena ustrezna temperatura ( papirni trakovi 3M na zavitkih
– biološki nadzor s sporami, 10 zavitkov, pri novem sterilizatorju, nato na 1 teden
sterilizacija z vodno paro:
– merjenje temperature, vlage, tlaka steril
– Bowie-Dickov test: vsak dan za vakumske avtoklave za kontrolo izsesavanja zraka in stopnjo tlaka
– kemijski indikatorji
– biološki nadzor s sporami, število zavitkov odvisno od velikosti avtoklava

FIZIKALNO – KEMIČNI NAČIN:
Uporablja se vodna para, največkrat znmanjšan tlak in kemijsko sredstvo, običajno v
obliki plina sterilizacije z etilenoksidom služi za toplotno neodporne materiale ( infuzijski
sistemi, naprave za umetno predihavanje ).

Je zapleten sistem, ki je primeren le za večje centre:
sterilizacija s formaldehidom- 5% mešanica v 80-100% pari
sterilizacija s perocetnokislino: za upogljive endoskope, predmete iz plastike in gume
plazemska (plazma ) sterilizacija: z vodikovim peroksidom pri nizki temperaturi

MEHANSKI NAČIN: s filtracijo

8) PREVENTIVNA CEPLJENJA/ ZAKONSKO OPREDELJENA ZA ZDRAVSTVENE DELAVCE:::

Področje ureja Zakon o nalezljivih boleznih RS.

Zdr. del. moramo biti cepljeni proti tuberkulozi, davici, tetanusu, oslovskem kašlju, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam, hepatitisu B.

Priporočeno vsakoletno cepljenje proti gripi.

9) ANTIBIOTIČNO ZDRAVLJENJE IN MEHANIZMI NASTANKA REZISTENCE NA ANTIBIOTIKE :::

Za zdrave ljudi je pomembna odpornost vseh mikroorganizmov:
– bakterij – na antibiotike in kemoterapevtike
– virusov – na protivirusna zdravila
– gliv – na protiglivna zdravila ali antimikotike
– parazitov – na protiparazitska zdravila

V naravi je odpornost mikrobov proti različnim snovem, tudi antibiotikom, nekaj povsem običajnega.
Z razvojem različnih mehanizmov odpornosti se bakterije branijo pred vplivi okolja in se tako borijo za svoje preživetje
PRI ČLOVEKU:
okužba – zdravljenje z antibiotikom – mutacije v bakterijskem genomu – občutljivi sevi zavrti ali ubiti, preživijo le odporni sevi ( selekcija odpornih mutant ) – odporni sevi prevladajo – nadaljevanje okužbe
za odpornost proti razkužilom veljajo podobna pravila

ANTIBIOTIKI so učinkovine, ki nastanejo v naravi in jih tvorijo bakterije, glive ali rastline ali pa jih izdelujemo umetno
DELUJEJO tako, da zavirajo rast ali razgradijo in s tem ubijejo bakterije ter druge mikroorganizme.

Imajo dva načina delovanja:
bakteristatični antibiotiki ( zavirajo rast bakterij )
baktericidni antibiotiki ( bakterije ubijejo )

ANTIBIOTIKI: v medicini in veterini jih uporabljamo za preprečevanje in zdravljenje okužb, v veterini tudi kot pospeševalce rasti. Uporabljamo jih tudi za zaščito pridelkov v poljedelstvu ter v industriji.

PROBLEM ODPORNOSTI BAKTERIJ: se je zgodovinsko gledano začel takoj po uporabi antibiotikov za zdravljenje okužb.

Zakaj so bakterije sploh odporne na antibiotike:
bakterija tvori encime, ki razgradijo antibiotik
kadar se spremeni vstopno okna v bakterijski steni
kadar se spremenijo točke, kjer antibiotik deluje
kadar nastanejo encimi, ki omogočijo obvoz s čimer se mikrob ogne delovanju antibiotika

VRSTE ODPORNOST PROTI ANTIBIOTIKOM:

1) NARAVNA ODPORNOST: PRIROJENA, PRIMARNA, INTRINZIČNA: vsi sevi določene bakterijske vrste ali rodu odporni proti antibiotiku, kar je posledica normalnega stanja. Je lahko posledica slabe prepustnosti celične površine, odsotnosti mesta delovanja antibiotika ( t.i. tarčnega mesta ) idr.

2) PRIDOBLJENA SEKUNDARNA ODPORNOST: večina sevov določene bakterijske vrste je običajno občutljiva za antibiotik, le nekateri sevi izražajo odpornost, ki je lahko posledica različnih mehanizmov.

Najbolj običajni med njimi so:
razgradnja antibiotika z encimi
moten vstop antibiotika v celico ali črpanje antibiotika iz celice
sprememba tarčnega mesta
razvoj nove metabolne poti, ki zaobide delovanje antibiotika

MESTO DELOVANJA ANTIBITIKOV:
na celično steno
na plazemsko membrano
na nukleinske kisline
na ribosome

KAKO DELUJEJO – SHEMA:
Ko se bolnik okuži, mu damo antibiotik.

Sledita dve možni varianti:
antibiotik uniči bakterije, ki so povzročile okužbo in bolnik ozdravi
ali vpliva na druge bakterije na telesu bolnika ( na normalno mikrobno populacijo ) – pride do do razvoja odpornosti na atb pri nekaterih bakterijah – sledi razmnoževanje odpornih bakterij – le te pa se širijo v skupnosti ( družbena skupnost, , bolnišnica, dso )

Do danes je bilo razvitih več kot 100 vrst antibiotikov
zaradi razvoja odpornosti jih je v uporabi le še 1/3
strokovnjaki ocenjujejo, da bi, če bi razmer ne bi nadzirali in ustrezno ukrepali v 12. letih ostali brez učinkovitih antibiotikov. Vrnili bi se v obdobje pred odkritjem, ko so ljudje zaradi infekcijskih bolezni množično umirali.

POSLEDICE OKUŽB Z ODPORNIMI BAKTERIJAMI:
podaljšano, včasih tudi neuspešno zdravljenje
daljše bivanje v bolnišnici
več je zapletov zaradi okužb in zdravljenja
višji stroški zdravljenja
neredko je daljša tudi kužnost
pri aktivnem prebivalstvu je posledica tudi daljša odsotnost z dela

KAJ VPLIVA NA POGOSTNOST ODPORNIH SEVOV
poraba atb; vrst in količina atb
neustrezna uporaba atb: neustrezen odmerek, neustrezen čas med odmerki
širjenje oz. prenos odpornih sevov ( v bolnišnicah: preko rok osebja, kontaminiranih predmetov, inštrumentov in površin )
prenos genetskega materiala med bakterijami

ZAKAJ SE PORABA ATB V SVETU POVEČUJE:
staranje prebivalstva
večanje števila imunsko oslabelih ( boljše je preživetje bolnikov z malignimi boleznimi, transplantacije..
poraba antibiotikov in drugih učinkovin izven zdravstva
– poraba pospeševalcev in drugih učinkovin s protimikrobnim delovanjem v kmetijstvu, vpliva tudi na odpornost bakteruj pri živalih in v hrani
– preko hrane, vode in stika z živalmi se odporni MO zanesejo tudi na ljudi
odporne bakterije s en pojavljajo več samo v bolnišnicah, temveč so odporne tudi bakterije, ki povzročajo najpogostejše doma pridobljene okužbe
geografsko širjenje odpornih mikrobov: s potovanjem prebivalstva, s prodajo živil in drugih proizvodov v tujino
problema ni več mogoče reševati le z neprestanim razvijanjem novih antibiotikov

ANTIBIOTIKI, ki delujejo na bakterijsko steno so BETALAKTAMI:
Sem sodijo:
– penicilini ( ampicilin, amoksicilin )
– cefalosporini (so v štirih generacijah )
– drugi ( monobaktam, karbapenemi )

VLOGA MEDICINSKE SESTRE
Seznanjanje bolnikov o posledicah neustrezne uporabe antibiotikov.

Da bi preprečili razvoj odpornosti mikrobov, mora vsak bolnik upoštevat:
zdravljenje odredi zdravnik, ne smemo se zdraviti z antibiotiki sami od sebe
ustrezen odmerek zdravila
ustrezen čas med odmerki – preprečiti neredno jemanje
ustrezen način dajanja – določi dr.: per os ali parenteralno
atb zaužijemo do konca – nikoli ne prenehamo jemati samovoljno
preprečevanje širjenja oz. prenos odpornih sevov v bolnišnici: dosledno izvajanje standardnih higienskih ukrepov, kontaktne izolacije, nadzor nad čiščenjem in razkuževanjem bolnikove sobe

OBSTAJA 6 NAČINOV NASTAJANJA IN ŠIRJENJA ODPORNOSTI MED MIKROBI:
vnos odpornega mikroba v populacijo, kjer sicer odpornosti še ni bilo ( v bolnico to prenesejo novi bolniki, študentje, obiskovalci, okuženi farmacevtski izdelki )
mutacija: že majhna genska sprememba lahko povzroči spremembo v tvorbi določene ciljne točke ali v vstopnem oknu, kar sproži novo, še neznano vrsto odpornosti – lahko se spremeni spekter delovanja – ESBL: extended spectrum beta laksamaze, kar pomeni razširjen spekter delovanja beta laktamaz
prenos genskega materiala
indukcija odpornosti: mikrob nosi genski zapis na kromosomu za odpornost, ki se aktivira šele, ko mikrob pride v stik z atb, ki sproži nastanek odpornosti. Velja predvsem takrat, ko gre za uporabo atb mimo zdr. nadzora
selekcija odpornih sevov: atb pomori večino, vendar nekaj odpornih lahko vedno ostane
razsejanje odpornih sevov: lahko iz bolnika na bolnika tako, da jih prenašajo ZD na rokah, predmetih…je najpogostejša in naredi največ škode

10) KAKŠNA JE VLOGA MIKROBIOLOŠKEGA LABORATORIJA PRI PREPREČEVANJU BO

VLOGA:
identifikacija povzročiteljev okužb: – klasična, ugotavljanje antigenov, molekularne metode
ugotavljanje preobčutljivosti za protimikrobna zdravila – za atb in antimikotike
ugotavljanje toksinov in drugih lastnosti
tipizacija mikroorganizmov – npr v epidemiološkem raziskovanju
Potrebno je stalno posodabljanje metod, usklajevanje z novimi spoznanji na tem področju

DOLOČANJE OBČUTLJIVOSTI ZA Antibiotike.

DANES SO NA VOLJO ŠTEVILNI ATB; NI MOGOČE TESTIRATI VSEH POTENCIALNO UČINKOVITIH, LAHKO PA IZ REZULTATOV NEKATERIH ATB NAPOVEMO REZULTATE DRUGIH, OBIČAJNO SORODNIH

VLOGA KLINIČNEGA MIKROBIOLOŠKEGA LABORATIRIJA:

Naloga je vzgijiti in identificirati MO iz bolnikovih ali okoljskih vzorcev. Je čedalje bolj zapleteno, saj narašča število okužb z M. tuberculosis, glivami in nenavadnimi MO
lab. Naj natančno doliči povzročitelja do vrste – le ta je posebej pomembna pri koagulazno neg. stafilokokih, od katerih nekatere vrst pogosteje povzročajo BO kot druge
lab mora natančno določiti občutljivost nozokomialnih patogenov.

Sposoben mora biti odkrit proti meticilinu odporne seve. O odkritju je potrebno takoj obvestiti pristojnega dr, ki bo po potrebi spremenil zdravljenje in pa bolnišničnega epidemiologa, ki odredi primerne ukrepe za preprečevanje širjenja takega seva – npr osamitev
laboratorij in skupina za nadzor BO morata sodelovati pri epidemiološkem raziskovanju.

Pri sumu na bolnišnično epidemijo je potrebno shraniti vse povezane seve za epidemiološke tipizacije. Stalno mora spremljati novosti in prilagajati metode, ker se seznam nozokomialnih patogenov širi in spreminja.

11) RAVNANJE Z ODPADKI :::

V preprečevanje BO sodi tudi pravilno ravnanje z odpadki – neposrdno odlaganje odpadkov ob viru nastanka v namenske posode.

Kakršnakoli vmesna odlaganja so nevarna, ker lahko kontaminiramo okolico ali pa se pri delu poškodujemo z uporabljenimi ostrimi predmeti.

Za to obstajajo namenski zbiralniki.

Ne uporabljamo vmesnih odlaganj niti ne ščitimo igel po sistemu ˝roka proti roki˝
K delu sodi:
sortiranje
embalaže
označevanje
zbiranje
shranjevanje
transport
način odstranjevanja
kontrola
stroški
minimiziranje vhodnih artiklov

RAZVRŠČANJE ODPADKOV:
– odpadki iz zdravstva
– infektivni odpadki ( kri, krvave telesne tekočine nad 100ml, ostri predmeti, okužena kri, deli teles organov in tkiv in obvezilni material, ki je prišel v stik s kužnimi bolnikovimi izločki, )

– ostri predmeti
– ostali posebni odpadki ( zdravila, citostatiki, radioizotopi, amalgam, kemikalije )

OSTRI PREDMETI: ne moremo jih zadovoljivo zaščititi, zato se jih odlaga v namenske zbiralnike iz trde plastike. Barva teh zbiralnikov je dogovorjena: rdeča ali rumena.

Potrebna pa so še dodatna navodila:
zunanjost zbiralnika vedno ohranjamo čisto
zbiralnike polnimo do ¾, da ne ogrožamo drugih, ki bodo sodelovali pri odstranjevanju ostrih predmetov
vse ostre predmete, ki so prišli v stik z bolnikovimi telesnimi tekočinami in izločki odstranjujemo po predhodni dekontaminaciji ( avtoklav npr. )
izberemo tudi primerno velikost zbiralnikov za količino ostrih predmetov – upoštevati je potrebno, da je treba zbiralnike menjavati 1x tedensko in mora biti zato tudi datum na vidnem mestu

OSTALI ODPADKI OB BOLNIKU:
Preveze, gaze in material za enkratno uporabo, ki je omočen z bolnikovimi izločki, predvsem s krvjo predstavlja možnost prenosa okužbe le, kadar uporabljamo poškodovano ovojnino ali pa nestrokovno odstranjujemo odpadke.
Pri deklarirano kužnih odpadkih (materiali za enkratno uporabo ), ki so bili omočeni z okuženimi bolnikovimi izločki ali drugimi telesnimi tekočinami, lahko uporabimo posebne kartonske zbiralnike ali dvojne rumene vreče. Te, primerno napolnjene do 75% prostornine dobro zapremo in pripravimo na transport – tu ne smemo pozabiti označiti naš oddelek. Barvni sistem embalaž je dober, ker takoj vemo, s kakšnim odpadkom imamo opravka in preprečuje možnost napak pri odstranjevanju odpadkov.
Hrano vračamo nazaj v kuhinjo, kjer jo odstranjujejo po predhodno sanitarnem nadzoru.
Ostanke zdravil: in posebnih infuzijskih tekočin vrnemo nazaj v lekarno, kjer jih odstranjujejo po dogovorjenih postopkih.

Radioaktivne snovi: ( jod 131 ), ki jih uporabljamo v diagnostiki in zdravljenju prehajajo z bolnika tudi na perilo oz. v uporabljene materiale pri negi in zdravljenju bolnika. Te materiale je potrebno zbirati posebej in odlagati v posebnem prostoru, kjer se starajo in postajajo nenevarni za okolje in ljudi – nato se jih odloži na skupna zbirališča odpadkov.

Problematika s citostatiki še ni povsem rešena – obstajajo posebni zabojniki za zbiranje teh materialov, vendar pri nas zaenkrat še nimamo možnosti sežiga v primernih pečeh – peč bi morala razviti temperaturo nad 800°C
Tekoči odpadki: se odplavljajo v komunalne vode in ne predstavljajo možnosti prenosa hospitalnih okužb. Ob tem je potrebno organizirati redno čiščenje izlivnikov s čistili in samo izjemoma tudi s kombiniranimi čistili z razkužilom po navodilu higiensko epidemiološke službe.

VARUJ SEBE IN DRUGE PRED POŠKODBO IN OKUŽBO!!!

12) OCENA TVEGANJA ZA OKUŽBO IZ VIDIKA PACIENTA IN PLANIRANJE POSTOPKOV ZN ZA ZMANJŠANJE TVEGANJA ZA PRENOS OKUŽB :::

PLANIRANJE POSTOPKOV:


Na oceno tveganja vplivajo številni faktorji na osnovi katerih se potem tudi lahko načrtuje zdravstvena nega:

splošni: starost, osnovna bolezen, vrsta okužbe, kolonizacije
lokalni: stanje kože, prekrvavitev

invazivni posegi: prisotni ali ne
zdravila: antibiotiki

osnovno obolenje ali vzporedne bolezni

Če bomo pa tole vse znal si pa zaslužmo tole: =))
raj.jpg

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja