Splošno o komunikaciji
– Komunikacija je temelj medosebnih odnosov. Brez nje se ljudje ne bi mogli spoznavati, oblikovati partnerskih odnosov, družinskega, delovnega, širše socialnega okolja.
– Brez komunikacije ne bi bilo celo mnogih negativnih pojavov, kot so na primer spori in vojne.
– Ljudje so po naravi socialna bitja, ki za zadovoljevanje svojih potreb potrebujejo sodelovanje z drugimi ljudmi. V medsebojnih odnosih zadovoljujejo fizične, psihične, socialne, duhovne in mnoge druge potrebe. Pri zadovoljevanju teh potreb so v pomoč različne oblike komuniciranja.
– Komunikacija je vrsta interakcije, ki se je najbolj razvila pri človeku. Za človeško interakcijo bi lahko celo rekli, da je brez komunikacije sploh ni (Kovačev, 1998). Med udeleženci interakcije namreč vedno pride do določenega komunikacijskega odnosa, tj. do oddajanja in sprejemanja informacij. Posredovanje informacij je lahko namerno ali nenamerno. Poteka lahko med ljudmi, pa tudi med drugimi živimi bitji (Miller, 1951 cit. po Kovačev, 1998).
– Sposobnost komunikacije pogosto označujejo kot najgloblje bistvo človeka, s katero izražamo odnos do samega sebe in sveta, ki nas obdaja. Komunikacija nam posreduje informacije, ki jih potrebujemo; biti informiran pa pomeni imeti moč in možnost pravilnega odločanja. To velja na javni, kakor tudi na individualni ravni (Trček, 1994).
– Celoten namen komunikacije je biti slišan in priznan, razumljen in sprejet. Ljudje komuniciramo, da bi se družili, izrazili svoje potrebe, svoje želje, in da bi dali duška svojim čustvom. Komuniciramo tudi zato, da bi spodbudili akcijo, da bi vplivali na druge, da bi se vedli na določen način (Stanton 1986, cit po Rungapadiachy, 2003).
– Komunikacija poteka po konkretnih vzorcih, ki so značilni za določeno kulturo, prostor in čas.
– Zelo pomembno je spoznanje sodobnih komunikacijskih raziskovalcev in terapevtov, da se je namreč od vseh elementov v odnosih in razmerjih najlaže naučiti ravno dobre komunikacije
– Komunikacija zajema najrazličnejše načine, s katerimi ljudje oddajamo in sprejemamo sporočila: ti načini vključujejo sporočila, ki smo jih posredovali drugim in ki so jih drugi posredovali nam, način, kako je bilo sporočilo sprejeto, in kaj so ljudje želeli s sporočilom povedati (Satir, 1988).
Komunikacijski proces
– Medsebojno komuniciranje je proces, pri katerem udeleženci pošiljajo, sprejemajo in tolmačijo sporočila ali znake, ki so nosilci določenega pomena. Vse to se pogosto dogaja sočasno.
– Sporočilo je katerikoli besedni ali nebesedni simbol ali znak, ki ga ena oseba prenese do druge.
– Učinkovito je le tisto komuniciranje, pri katerem prejemnik razume sporočilo pošiljatelja tako, kot ga je le-ta zasnoval, v tem primeru govorimo o “vernosti prenosa” (Možina in sod., 2004).
Pet elementov modela komunikacije
– Pri procesu komuniciranja sodelujeta najmanj dva udeleženca. Pravilno komuniciranje je vedno interakcija, oz. povratna informacija – feedback. Poznamo:
– izvor informacije,
– oddajnik,
– kanal,
– sprejemnik in
– cilj.
– Izvor informacije je v nekem oddajniku – pošiljatelju (jaz);
– sledi kodiranje (preoblikovanje misli v sporočilo);
– sporočilo teče po kanalu (besedni, nebesedni ali oboje)
– pride do sprejemnika, ki sporočilo dekodira (interpretacija sporočila).
– Prejemnik sporočila je drug človek ali drugi ljudje.
Komunikacijski proces pove
– Kdo pove- naša predstava o sebi (samopodoba).
– Pove kaj – sporočilo, kakor ga razume sprejemnik.
– Na kakšen način – verbalno, neverbalno (čustva, akcije, informacije).
– Komu – naša predstava o drugih.
– S kakšnim namenom – skladnost verbalne in neverbalne komunikacije
– Krajše bi rekli, da je proces komuniciranja sestavljen iz izvora, prenosa, sprejema in povratne zveze – feedback.
Vplivi, ki izkrivljajo komunikacijski rezultat
– različne osebnosti s svojimi čustvi,
– razlike v zaznavanju (informacija čustva ali akcija),
– razlike v predstavah (osebni filter) – povezano z osebnostjo (v njih se zrcali preteklost, vplivi okolja, vzgoje in dejavnosti),
– mehanske ovire – šumi, vonji, vročina, varnostna cona (bližina drugih ljudi), mraz,
– pomenske ovire – raba tujk, strokovnih izrazov, pogovor v tujem jeziku, narečja,
– psihološke ovire – negativna čustva, osamljenost, strah, pogum, napetost (Rungapadiachy,1998).
Komunikacijski oziroma informacijski sistem v organizacijah
– zbiranje in izbiranje podatkov ter informacij; pri tem mislimo na pridobivanje informacij znotraj in zunaj organizacij ter okolja. Viri informacij so lahko primarni (opazovanje, razgovori) ali sekundami (dokumenti, statistični podatki);
– obdelava podatkov in informacij; zbrane podatke je ponavadi potrebno urediti, izdelati preglednice in jih obdelati za praktično uporabo;
– pošiljanje in sporočanje; urejene in obdelane podatke deloma skladiščimo za kasnejšo uporabo, deloma pa jih takoj uporabimo sami ali jih pošljemo naslovniku;
– analiza in sprejem; pri tem gre za prepoznavanje koristnosti podatkov, informacij s strani prejemnika;
– skladiščenje informacij; velikokrat je te potrebno posebej pripraviti, včasih tudi shraniti originalne dokumente (Možina in sod., 2004).
Dejavniki, s katerimi vstopamo v komunikacijski proces
– telo, ki se giblje ter ima svojo obliko in postavo,
– vrednote – načela, po katerih se trudimo preživeti in »dobro« živeti (misli, želje in dolžnosti do sebe in do drugih),
– trenutna pričakovanja, ki izhajajo iz preteklih izkušenj,
– čutila – oči, ušesa, nos, usta in koža, ki nam omogočajo gledanje, poslušanje, vohanje, okušanje, dotikanje in zaznavanje dotika,
– vključujemo svojo sposobnost govorjenja – besede in glas,
– prispevamo možgane – ki so skladišče našega znanja, oziroma vsega, kar smo se naučili s preteklimi izkušnjami, kar smo prebrali ali so nas naučili drugi, ter vsega, kar se je zapisalo v obe polobli naših možganov. Na komunikacijo se odzivamo neposredno, kot video kamera, ki zazna vsak gib in vsak glas. Možgani zapišejo slike in glasove tega trenutka, ki se odvija med dvema osebama (Satir, 1988).
Komunikacija je lahko
– enosmerna ali dvosmerna
– besedna (verbalna) in nebesedna (neverbalna, nejezikovna)
– komunikacija zasnovana na paralingvističnih znakih, kronemična komunikacija, olfaktorna komunikacija, molk kot neverbalna komunikacija, proksemična komunikacija, kinestetična komunikacija in taktilna komunikacija,
– medosebna komunikacija in javno komuniciranje.
Enosmerna komunikacija
– Enosmerna komunikacija je komunikacija od izvora do sprejemnika in ni povratna. Enosmerna je zato, ker pošilja znake le eden od udeležencev interakcije, drugi pa so le njihovi sprejemniki. To je komunikacija brez dialoga, korist ima samo en udeleženec (komunikacija zdravstvenih delavcev z bolniki »zaradi pomanjkanja časa«). Ta proces sproži medsebojno reagiranje, vendar je vpliv enosmeren. To je pogovor brez posledic.
Dvosmerna komunikacija
– Pri tem je pošiljanje znakov vzajemno. Posameznik pošilja znake drugemu posamezniku, drugi pa reagira s povratnim pošiljanjem znakov, na katere zopet reagira prvi (Kovačev, 1998). Vzajemna ali dvosmerna komunikacija je proces, kjer se sogovornika pogovarjata, vplivata drug na drugega, se spreminjata. Tu gre za pogovor, v katerem poslušamo, razmišljamo, govorimo in feedback je prisoten.
Besedna komunikacija
– zajema govor in pisano besedo. Komuniciranje izvajamo prek komunikacijskih dejavnosti, kot so govorjenje, poslušanje, pisanje in branje. Jezik je sestavljen iz besed, besede imajo svoj pomen ter pravilno razvrščanje (spreganje, sklanjanje).
– Tak način sporazumevanja nam veliko pove o osebi, o njenem geografskem ali etničnem poreklu, o intelektualnem razvoju in izobrazbi (besedni zaklad, struktura stavkov, črkovanje).
Besedna komunikacija
– Prednosti:
poteka hitro,
lahko sodeluje več ljudi v neposrednem stiku,
trajnost zapisanih besed.
– Slabosti:
informacije so pogosto popačene zaradi razlik v razumevanju (halo efekt),
slaba izgovorjava, nedokončani stavki, hitrost govora,
razlike v razumevanju besed (narečja, tujke),
slabo poslušanje (slišimo samo del celote, vpadanje v besedo),
vsak človek ima svoje predstave, zato posluša skozi lastne filtre.
Neverbalna komunikacija
– Je prenos informacij brez uporabe besed – govorica telesa in geste, občutek (dotik), pogled (v oči), obrazni izrazi, drža telesa (poza – na miru ali pri hoji), splošni zunanji videz (način oblačenja), zvoki, tišina. Neverbalno sporazumevanje nam pove več o samem pomenu sporočila, nam daje sliko o osebnih in kulturnih značilnosti vsakega posameznika (govorica telesa, dotik – kulturno ozadje).
Paralingvistični znaki
– so tisti, ki se pojavijo ob lingvističnih, jezikovnih znakih. Zajemajo glasovne posebnosti, kot so način izgovora, trajanje pogovora, ritem, intonacija, premori, poudarki, šumi, nepovezani nebesedni glasovi, kot so smeh, jok, vzklik, vrisk, nelagodno pokašljevanje in glasovi oklevanja (hm, oh), glasovi vzdihovanja in stokanja (o, au, joj). To so pomembni izrazi čustev in so lahko močna sredstva za posredovanje informacij.
– V zdravstvu je parajezik neposredna pot do diagnoze, do stanja zavesti, do ugotavljanja uspešnosti posegov.
Kronemična komunikacija
– Kronemija ali temporalnost pomeni način uporabe časa pri komuniciranju. Za našo zahodno kulturo velja, da je čas izjemnega pomena, je najvišje cenjen (Trček, 1998).
– Zamujanje in nespoštovanje časa lahko pomeni ignoranco, podcenjevanje sogovornika, takojšnja pozornost pa znak spoštovanja in vljudnosti. Za prijetne odnose je še kako pomembno, da nikomur na silo ne jemljemo časa.
Olfaktorna komunikacija
– Pomeni izražanje posameznika prek vonja – gre tako za telesno higieno kot uporabo dišavnih sredstev.
– Razlika je v identificiranju s telesom, ki oddaja naravne vonjave in telesom, ki diši z umetnimi dišavami. Naraven vonj civiliziranemu človeku smrdi ali zaudarja. Z naravnim vonjem se torej človek identificira na določen odbojen način. Dezodorizirano in k temu še naparfumirano telo pa odišavljeno sporoča tako rekoč želeno identiteto. Različnim dišavam človek namreč pripisuje različne sporočilne veljave. Manipulacija z vonjavami je prav pestra. (Južnič, 1993).
Molk, tišina
– Pomeni, ali da se dva popolnoma razumeta, ali da sta jezna drug na drugega.
– Tisti ki znajo komunicirati, znajo predvsem poslušati in slišati. Poleg govorjene besede je pomemben tudi molk, ki je neizogiben del vsake uspešne komunikacije.
– Če nekdo ne govori, ne pomeni, da ne sporoča, nasprotno, lahko je zelo zgovoren.
– Vedno je potrebno poslušati tudi neizrečeno, kajti vsaka komunikacija se dopolnjuje z molkom. Prav v molku samem se pogosto pojavljata prava modrost in tudi ustvarjalnost (Trček, 1998).
– Molk v svojih različnih oblikah tako zgovorno pripoveduje o počutju ljudi, o odnosih do drugih, do sebe, o nas v različnih situacijah, govori o ljubezni, potrditvi, odtujenosti, dvomu, bolečini, presenečenju, potrpežljivosti, preziru, pozornosti, je posledica osuplosti, šoka in še mnogo izrazov in obrazov imajo odtenki molka. Razumevanje sporočilnosti molka je nujno, saj v svoji površnosti in nezmožnosti poslušanja mnogokrat pridemo do napačnih zaključkov, najpogosteje takšnih, ki imajo negativno konotacijo (Kneževič, 2001).
Proksemična komunikacija
– Proksemika je razdalja med udeleženci v neposrednem sporazumevanju, opredeljuje čute, ki sodelujejo v sporazumevanju.
– Najdlje seže vid, manj sluh, še manj voh in najmanj otip. Prostor je dejavnik, ki ima velik pomen. Razdalja oziroma bližina govori o odnosu med udeleženci komunikacije.
– Poprečja fizične oddaljenosti med partnerji
intimni odnos – 50 cm,
oseben odnos – 50 do 120 cm,
družbeni odnos – 2,5 m do 3,5 m,
odnosi v javnosti, v institucijah – 3,5 m in več (Hall,1977).
– Uveljavilo se je splošno soglasje glede tega, da na področju razdalj med ljudmi obstajajo medosebne razlike, ki so lahko povezane s spolom, starostjo, kulturo, narodnostno pripadnostjo in statusom posameznika (Rungapadiachy, 2003).
Kinestetične komunikacije
– Imenujemo vse vrste sporočil, ki jih posredujemo prek različnih gibov telesa, od obrazne mimike do telesne drže. Kinestetična sporočila so poleg uporabe besed najpomembnejša in najbolj množična. Posebno sporočilno vrednost ima tudi bolščanje, stremljenje. Gledanje v obraz druge osebe je v prvi vrsti namenjeno zbiranju vidnih informacij o tej osebi, je pa tudi nebesedni izraz sam po sebi – govori o tem, v kaj je usmerjena pozornost, o odnosu do drugih, o uglašenosti verbalnega in neverbalnega sporočanja.
Telesna drža in geste
– Telesna drža je gibanje celotnega telesa. Gesta predstavlja katerikoli gib, ki je omejen na enega ali več delov telesa.
– Če želimo, da je naše sporočilo jasno, mora biti gesta skladna z držo celotnega telesa. Telesna drža ima psihološki pomen. Ona nam pove o posameznikovih stališčih, čustvih, družbenih odnosih in strukturi družbene interakcije. Govor pogosto spremljajo geste (gibi rok in glave).
– Način, kako ljudje stojijo, nam pove o njihovem počutju, zdravju, kakšen odnos imajo do življenja (pokončna drža), ali so utrujeni, depresivni (zgrbljena drža), ali imajo kakšne bolečine in fizične nezmožnosti.
– Telo skorajda »spregovori«, ko se predstavi in se v tem predstavljanju tako rekoč ponudi »v branje«. Ta predstavitev ima poleg splošnega vtisa, ki ga telo naredi s svojo celoto, še številne sestavne dele; vsak od njih je del telesne »govorice« (Južnič, 1993).
– Tudi s hojo človek marsikaj sporoča – od počasne, utrujene, ki je posledica fizičnih obremenitev, do počasne, zdolgočasene, ki lahko naznanja otopelost, vdanost v usodo.
– Seveda pa lahko srečujemo tudi ljudi z velikim zanosom in hitro hojo.
Izrazi obraza
– Z njimi najbolj izražamo svoje počutje – jezo, veselje, dvom, žalost, strah, zaničevanje. MS morajo znati obvladati svoja čustva (pri opeklinah – da ne pokažemo kakršnega koli odpora do izgleda bolnika – naše neprimerno reagiranje bi imelo posledice na pacientovo samozavest in njegovo okrevanje).
Pogled v oči
– Sporazumevanje se začne s pogledi. Pogled v oči lahko pomeni, da drugega spoštujemo, da ga poslušamo;
– odsotnost pogleda pomeni živčnost, defenzivnost oz. željo, da bi se izognili sporazumevanju.
– V nekaterih kulturah otroke učijo, da je nespoštljivo gledati odrasle v oči.
– Če nas je strah, se oči razširijo, če smo jezni, se oči zožijo. To pomeni, da so oči same nosilci neverbalnih sporočil.
Splošni zunanji izgled
– Oseba, ki je bolna ima spremenjen zunanji izgled. Dolžnost MS je, da te spremembe opazi in ugotovi, ali je terapija primerna in dovolj efektivna.
– Oseba, ki premalo pije, ima suho kožo, turgor je slab, blede oči, slabe mišice.
– Zdrava oseba izžareva zdravje s svojim izgledom.
Občutek, dotik
– Je pomemben del neverbalnega komuniciranja, ki največ razkrije – toplina, pozdrav, intimnost, tolažba, varnost.
– Dotik ima svoje biološke in psihološke razsežnosti. Brez njega bi bili ljudje oropani za eno najosnovnejših potreb (potreba po toplini, ljubezni, varnosti). To bi imelo resne posledice za našo rast in razvoj (otroci).
– Dotik je prva človekova komunikacija po rojstvu, ko mati stisne k sebi novorojenca in večkrat tudi zadnja, ko umirajoči pogosto želi, da ga držimo za roko.
Način oblačenja
– Zdravi, samozavestni ljudje namenjajo oblačenju veliko pozornosti. Bolni ljudje ne kažejo veliko zanimanja za detajle pri oblačenju. Vrnitev tega zanimanja je znak, da počasi okrevajo.
Zvoki
– Stokanje, sopenje, vzdihovanje so ustne neverbalne oblike komuniciranja in odražajo skrb, bolečino, veselje, žalost.
Prednosti neverbalne komunikacije
– povezuje (skladnost besed in govorice telesa),
– razkriva besedno komunikacijo,
– zbuja asociacije, razne občutke (simpatije, antipatije),
– vključuje čustva (ki se kažejo na obrazu, v glasu, kretnjah, drži…),
– daje pomen besedam.
Socialna interakcija
– vključuje oblike in učinke neposrednega delovanja vseh aktivnosti ene ali več oseb, pri tem gre običajno za člane iste skupine ali tima, ki temelji na prostorski ali psihološki bližini posameznikov.
– Vzajemno delovanje članov iste skupine je lahko zavedno ali nezavedno, načrtovano ali nenačrtovano oz. naključno.
– Socialna interakcija vključuje vsa dogajanja in spremembe v odnosih med posameznimi člani v okviru iste skupine ali med skupinami, kar se kaže skozi dinamiko sprememb (Kovačev 1998).
Vrste komunikacijskih mrež
– krožna komunikacijska mreža → vsak član ima možnost interakcije z vsaj dvema drugima članoma skupine;
– mreža v obliki krmila → vsi člani skupine imajo enako možnost dostopa do vodje, ki je na sredini;
– komunikacija preko odprtih kanalov → vsak član ima enake možnosti komunikacije z vsemi drugimi člani skupine (demokratični slog komuniciranja);
– verižna komunikacija predstavlja linearni sistem komunikacije; člani imajo možnost, če želijo komunicirati z vsemi člani, to komunikacijo sprožiti le prek drugih članov;
– Y-kanal komunikacije kaže podobno dinamiko kakor verižni. Eden od članov mora komunicirati prek drugega člana, če želi doseči člana skupine, ki je v sredini.
KOMUNIKACIJA V ZDRAVSTVENI NEGI
– Komunikacija je temeljno orodje izvajanja zdravstvene obravnave. Učinkovita komunikacija določa kakovost zdravstvene oskrbe, ta pa je odvisna od samozavedanja (poznavanja sebe).
– Komunikacija v zdravstveni negi je osrednji pojem pri nudenju pomoči pacientom in svojcem.
Delitev glede na vsebino, namen in uporabnike
– strokovna komunikacija,
– komunikacija s pacientko/pacientom/svojci,
– komunikacija v timu.
Komunikacijske spretnosti
– spretnost in sposobnost slišati oz. poslušati,
– jezikovne spretnosti,
– spretnosti zastavljanja in oblikovanja vprašanj.
Pomembno za dobro strokovno komunikacijo
– spoštovanje svojega dela,
– pacient naj bo vrednota, je subjekt obravnave, naš partner
– do ljudi smo prijazni, pozorni in vredni zaupanja,
– strpni do napak drugih,
– razviti je potrebno pozitivno, profesionalno identiteto,
– potrebno je spodbujati dobro v sebi in drugih,
– bodimo zadovoljni s seboj in negujmo občutek sreče.
Komunikacija s pacientom
– MS mora spodbujati aktivno sodelovanje pacienta, analizirati posredovana sporočila, kritično razmišljati, kar ima za posledico sprejemanje ali spreminjanje stališč in posledično spreminjati ravnanje in obnašanje.
– Pri tej komunikaciji gre za posredovanje informacij pacientu in za zbiranje podatkov.
Komunikacija v timu
– Skupina nastane, kadar želijo posamezniki z aktivnostjo doseči skupen cilj. Tim je delovna skupina, ki jo določa timsko delo in odnosi med strokovnjaki. Vsak član tima ne more zapustiti tima, dokler ni delo popolnoma končano. Znotraj tima delujejo specifični odnosi, kjer posameznik več daje kakor sicer. Glavno orodje pri delu v timu je komunikacija (Lipičnik in Možina,1993).
– Prednosti timskega dela so v dobri komunikaciji, tesnem sodelovanju in dobrih odnosih med člani. Timsko delo omogoča kakovostno ZN, strokovno in osebnostno rast članov tima. Pri tem pa morajo biti naloge, odgovornost in pristojnost posameznikov natančno opredeljene.
Teoretični model medosebnih odnosov Hildegard E. Peplau
– Interakcijski model Hildegard E. Peplau temelji na medsebojnem vplivanju v odnosu med medicinsko sestro in varovancem. Kasneje je ta model razširila na družino in skupnost ter izoblikovala teoretične osnove medosebnega odnosa, ki se kaže v različnih skupinah, katere vežejo podobni interesi.
– Uporabna vrednost modela je prepoznavna tako v odnosu med medicinsko sestro in pacientom, kot tudi v delovnih skupinah in timih. Model se lahko prenese na medsebojno vplivanje posameznikov v skupini, saj gre za interakcijske vezi med posameznimi člani skupine
– Zaposleni v zdravstvu se med seboj oblikujejo v formalne delovne skupine in time s ciljem – kakovostno in profesionalno delati z bolniki. Ustvarjanje odnosov v delovni skupini gre skozi faze interakcijskega procesa od orientacije, identifikacije, interakcije in razrešitve. Skupina predstavlja živ sistem in se razvija, dokler se ne preoblikuje ali preneha delovati.
– 6 vlog med. sestre: vloga tujke, vloga osebe, ki daje pacientu informacije, vloga učiteljice, svetovalke, vodje in izvajalke ZN, vloga osebe, ki nadomešča ali predstavlja pomembno pacientovo osebo.
Posebnosti komunikacije v zdravstveni negi
– Vsako strokovno in delovno področje ima svoje značilnosti in posebnosti v komunikaciji.
– Komunikacija poteka drugače med računalniškimi strokovnjaki, med delavci na gradbišču, med politiki, športniki, znanstveniki.
– Vsaka skupina ima svoje značilne načine, svoje posebne simbole, svoj strokovni jezik, svoje pristope.
– Tudi v zdravstveni negi so mnoge posebnosti v komuniciranju in pristopu k pacientom, svojcem in sodelavcem.
Kognitivne (spoznavne) spretnosti
– znanje osnovne komunikacijske teorije in faktorjev, ki vplivajo na terapevtsko komunikacijo;
– znanje o ciljih in fazah, ki pomagajo v odnosih;
– znanje o ZN, boleznih, znakih, simptomih in druga strokovna znanja in spretnosti
– o učinkovitih komunikacijskih strategijah.
Medosebne spretnosti
– močne človeške sposobnosti;
– možnost komuniciranja in interakcije s prestrašenimi, zmedenimi, sovražnimi in morda ravnodušnimi pacienti in svojci
– odlična terapevtska komunikacija za interakcijo s pacienti in sodelavci,
– pogovorne sposobnosti, sposobnosti poslušanja, tišine, intervjuvanja, humor;
– sposobnost vzpostaviti dobre delovne odnose s sodelavci, prav tako sposobnost soočenja s sodelavci, ki ne izvajajo nalog pomembnih za uspešno delovanje tima.
Etično – pravne sposobnosti
– sposobnost izražanja spoštovanja, empatije in resnične skrbi v vsakem profesionalnem srečanju s pacienti ali sodelavci;
– doseči pripravljenost, da bodo sodelavci odgovorni za doprinos k timskemu delu za dosego kvalitetne zdravstvene nege;
– poznavanje etičnega in pravnega vidika, ki vodi v profesionalen odnos in vedenje.
Pomembno
– V zdravstveni negi je poleg verbalne komunikacije še zlasti pomembna tudi neverbalna komunikacija.
– Medicinska sestra bi se morala zavedati, da uspešne strokovne komunikacije ne začnemo s pogovorom, temveč nebesedno izrazimo sprejemanje ali zavračanje. Zato so pomembne neverbalne spretnosti v odnosu do zaupanja in empatije med medicinsko sestro in pacientom/pacientko.
Neverbalne sposobnosti za zaupanje in empatijo
– neverbalna pomiritev
– skrb za pacienta
– aktivno poslušanje
– uporaba tišine.
– Neverbalna pomiritev
– vključuje vse, kar medicinska sestra naredi, da bi pomirila pacienta in pri tem ne uporablja verbalne komunikacije.
– Uporaba neverbalne pomiritve postane zelo pomembna kot nadgraditev verbalnega procesa.
– Poznamo vizualne, slušne in kinestetične načine neverbalne pomiritve.
– Vizualni način
– smehljanje ob pravem času
– nagibanje naprej
– prikimavanje kot potrditev
– gledanje z zanimanjem (spuščene obrvi, zaprta usta)
– določene geste (razširjene roke)
– ohranjanje kontakta z očmi
– odprta drža telesa (roke in noge niso prekrižane)
– Slušni način
– uporaba pritrdilnih zvokov
– mehak ton glasu
– sproščena hitrost govora
– pustiti druge, da zaključujejo z govorjenjem
– Kinestetični način (dotik)
– rokovanje v pozdrav
– dotik roke
– dotik rame
– držanje pacientove roke med komuniciranjem
– objem okoli ramen s strani
– objem od spredaj (izbrati je potrebno ustrezen čas in prostor).
– Pazimo, ker nekateri pacienti ne marajo, da se jih dotikamo.
– Skrb za pacienta
– poišči prostor, kjer bo zagotovljena zasebnost (vsi ostali morajo prostor zapustiti )
– prepričaj se, da je pacientu udobno
– zagotovi pogoje za poslušanje pacienta in obratno (priporočena razdalja je 1 meter)
– zmanjšaj zunanje motnje (zapri vrata …)
– izogni se pretirani uporabi zapiskov, preglednic, napisanih vprašanj in podobnih pomagal, ki bi lahko zmotili tvojo pozornost do pacienta (nekatere MS porabijo preveč časa za zapiske in premalo za pacienta)
– Če MS želi olajšati navezovanje medsebojnih stikov in omogočiti učinkovito sporazumevanje, mora doseči, da pacienti vso pozornost posvetijo njenemu govoru. Zato se mora naučiti neke mešanice govoric, s katero zaposli vseh pet čutov – pacienti morajo videti, slišati, občutiti, pa tudi vonjati in okusiti.
– Svoja izkustva namreč pridobivamo prek čutnih zaznav.
– V možganih so tri komunikacijska središča: vidno, slušno in kinestetično.
– Uporabljamo viden, slišen in kinestetičen komunikacijski kanal.
Komunik. kanal Način prenosa Izid Obnašanje MS/babice
Slušni Bolnik sliši Sprejem slušne stimulacije Bolnik sliši MS: »Vem, da vas boli, bolje se boste počutili čez 15 min.”
Bolnik posluša Zavedanje sporočila, prisotni so občutki, ki spremljajo slušne dogodke Bolnik je slišal MS, ki je rekla, da se bo kmalu bolje počutil, in da bi ona to rada
Komunik. kanal
Način
prenosa Izid Obnašanje MS/babice
Kinestetični Dotik ob
negov. intervenciji Izvajanje negov. intervencij in drugih
postopkov Bolnik čuti, ko se ga MS dotakne ob dajanju injekcije
Dotik, ki izkazuje skrb Izražanje čustvene
podpore Bolnik čuti, da MS skrbi zanj, saj ga je ob prihodu prijela za ramo
Aktivno poslušanje
– Aktivno poslušanje pomeni, da MS pozorno spremlja vsebino sporočila, kako ga pacient izrazi in kakšna čustva pri tem izraža.
– Sposobna je zaznati vse senzorične informacije, to je vizualne, slušne, kinestetične in kemične dražljaje.
– Aktivno združuje te informacije in si oblikuje podobo pacientovega emocionalnega stanja, kar vzpostavlja terapevtsko komunikacijo. Deluje na 3 nivojih integracije:
senzorni, integracija dražljajev, percepcija celotne slike
Uporaba tišine
– Tišina ima veliko terapevtsko uporabnost. Pacientu dovoljuje, da vodi notranji dialog in obdeluje informacije. Prav tako mu da čas, da najde pravo besedo, s katero opiše čustva ali situacijo.
– Tih odgovor, nagrajen z neverbalno gesto pomiritve, kot je kimanje, dovoli pacientu, da nadaljuje tok misli.
Terapevtski dotik
– Toplina, pristnost, sprejemanje in sposobnost empatije dajejo komunikaciji humanistično dimenzijo.
– Toplina je za paciente zelo pomembna. Pristen človek lahko izrazi, kar občuti in pri tem ničesar ne skriva.
Empatija
– Pomeni sposobnost vstopiti v svet druge osebe oz. zaznati situacijo z vidika druge osebe. Situacijo moramo videti z njenega zornega kota, saj nam to omogoči boljše razumevanje problema.
– Zaobjema doživljanje in občutenje pacienta, v katerem je osebni pomen zelo tenkočuten.
– Empatičen strokovnjak je pri svetovanju zaupljiv in zanesljiv spremljevalec bolnikovega notranjega doživljanja. Izkušen strokovnjak ne dosega le višje stopnje empatije, temveč dela tudi mnogo manj napak pri presojanju prisotnosti in odsotnosti empatije
Intervju
– Pri intervjuju so vnaprej postavljeni določeni cilji, praviloma udeleženca nista v enakem položaju, temveč je intervjuvani v podrejeni poziciji.
– Z intervjujem hočemo nekaj ugotoviti, ga informirati ali nanj vplivati.
– Vodja intervjuja mora poznati strokovne elemente vodenega intervjuja.
– Namen vsakega intervjuja je dobiti točno in popolno informacijo
– Sam intervju je terapevtska komunikacija in je bistven del ugotavljanja bolnikovih potreb po ZN.
Vprašanja odprtega tipa
– Pacientu omogočijo veliko mero možnih odgovorov in spodbudi prost pogovor.
– Največja prednost te tehnike je, da pacientu preprečuje, da bi odgovarjal s preprostim “da” ali”ne”.
– Primer: Kaj vam je zdravnik povedal o tem, zakaj morate biti hospitalizirani?
– Kako se počutite zaradi tega?
Vprašanja zaprtega tipa
– Tehnika zaprtih vprašanj omogoča omejeno izbiro možnih odgovorov. Pogosto se odgovarja z eno ali dvema besedama – da in ne. Ta vprašanja so uporabna za zbiranje specifičnih informacij o pacientu. Dopušča, da se MS in pacient osredotočita na določeno področje.
– Zaprta vprašanja preprečujejo uspešno komunikacijo, če jih nepravilno uporabljamo.
– Ta vprašanja ne bi smeli preveč uporabljati, ker zaradi omejenih možnih odgovorov vplivajo na pacientove odgovore.
Preverjanje razumevanja
– S temi vprašanji in komentarji MS preveri veljavnost tistega, kar je slišala ali opazila.
– V nadaljevanju lahko uporabi prejšnje tehnike.
Razjasnjevalna vprašanja
– S temi vprašanji poskuša MS iz pacientove razlage ugotoviti njegovo razumevanje.
– Prepogosta uporaba pa lahko privede do tega, da pacient misli, da ga MS/babica ne posluša, ali da ima premalo znanja.
– Kadar je pravilno uporabljen; odvrača od možnih nesporazumov, ki bi lahko privedli do nepravilnih negovalnih diagnoz.
Refleksivna vprašanja
– Refleksivna vprašanja vsebujejo ponavljanje, kar je človek rekel, ali opisovanje človekovih občutkov.
– Pacienta spodbudi, da se osredotoči na svoje misli in občutke.
– Prepogosta ali podzavestna uporaba te tehnike lahko privede do tega, da pacient misli, da ga MS/babica ne posluša ali da je ne zanima.
Zaporedna vprašanja
– Uporabna so za postavitev dogodkov v kronološko zaporedje, ugotavljamo možne vzroke in posledice. Vprašanja te vrste lahko pripomorejo k odkritju dejavnika, ki vpliva na pacientov problem.
– Negovalno diagnozo lažje postavimo, če si dogodki, ki vodijo do problema, sledijo v zaporedju.
Direktna vprašanja
– So nujna, kadar želimo dobiti več informacij o predmetu pogovora, ki smo ga predhodno dobili z intervjujem.
– MS/babica bo dobila dragoceno informacijo, ki jo uporabi pri oceni pacientovega zdravstvenega stanja ter njegovi potrebi po zdravstveni vzgoji in svetovanju.
1.TEORETIČNI MODEL ZN MYRE ESTRIN LEVINE
Katera izhodišča je upoštevala pri oblikovanju teoretičnega modela?
– hierarhijo potreb po Maslow-u
– teorijo stresa po Sely-jevi > bolezen je povzročitelj stresa
– izhodišča Florence Nightingale > okolje – podporno negovalno okolje, ki vodi k zdravju in ozdravitvi
Časovno je Levine usmerjena na sedanjost.
Zdravstveno vzgojno delovanje usmerjeno v prihodnost nima pomena.
Pospeševanje zdravja je omejeno le na bolnikove probleme, ki so povezani z njegovo boleznijo in spremenjenim zdravjem.
Kako ga je poimenovala in zakaj?
Poimenovala ga je » OHRANITVENI MODEL«
ohranitev energije ( ravnovesje med vnosom in iznosom)
ohranitev celovitega telesnega ustroja( pospeševanje zdravljenja, preprečevanje poškodb )
ohranitev osebne celovitosti ( identiteta, samospoštovanje )
ohranitev družbene celovitosti ( družbeno bitje – interakcija )
So osnova za načrtovanje negovalnih aktivnosti s ciljem : obdržati ali ponovno vzpostaviti zdravje pri bolniku.
Katere koncepte vključuje in jih opišite.
– Človek
Posameznik je:
kompleksno bitje , zato holističen pristop
v medsebojni odvisnosti z drugimi ljudmi; to dimenzijo vključuje v ohranitvena načela( ohranitev ENERGIJE, ohranitev TELESNE CELOVITOSTI, ohranitev DRUŽBENE CELOVITOSTI, ohranitev OSEBNE CELOVITOSTI )
– ZN
ZN je: samostojna disciplina; dinamičen in namenski proces ( izboljšanje ZN pri posamezniku )
Temelji na : človekovi odvisnosti od drugih ljudi – interakcije; vključuje pomoč MS, ki podpira in izboljšuje bolnikovo prilagoditev
Levinova upošteva:
STANJE v katerem bolnik vstopa v okolje zdravstvenega varstva; bolnik- razlog za izvajanje negovalnih aktivnosti
ODGOVORNOST MS spremenjeno zdravstveno stanje – obnašanje, delovanje – prilagajanje na okolje
FUNKCIJE ZN pomoč bolniku za prilagoditev na bolezensko stanje; vrednotenje pomoči:
1. podpore ni = negovalne intervencije => ohranjanje zdrav. stanja in preprečevanje poslabšanja
2. terapevtke ni =negovalne intervencije => izboljšanje in ponovna vzpostavitev zdravja
– družba/okolje
Ima pomembno vlogo – BISTVO »ohranitvenega modela« so medsebojni odnosi
Okolje pojmujemo široko : notranje( telo in njegovo delovanje); zunanje(zaznavno;operacionalno – sem sodi okolje na katerega lahko vplivamo, pa tudi tisto okolje na katerega ne moremo vplivat ; konceptualno – miselno okolje, čustva)
Odzivanje organizma: odziv na strah; odziv na vnetje; odziv na stres; čutni odziv
Sestavni deli bolnikovega okolja so: MS; bolnikova družina ali drugi bližnji; zdravstvena ustanova
– zdravje
Nanaša se na posameznika – bolnika
Definira ga kot OHRANITEV CELOVITOSTI bolnika
Sprememba zdrav. stanja ni le sprememba fiziološkega stanja ampak tudi sprememba, ki se nanaša na vse štiri ohranitvene principe
Preventivno delovanje MS je le omejeno v razpravi o celotnem družbenem sistemu.
Katere principe oz. ohranitvena načela izpostavlja in jih opišite.
ohranitev energije ( ravnovesje med vnosom in iznosom)
ohranitev celovitega telesnega ustroja( pospeševanje zdravljenja, preprečevanje poškodb )
ohranitev osebne celovitosti ( identiteta, samospoštovanje )
ohranitev družbene celovitosti ( družbeno bitje – interakcija )
Kaj je osnova-vsebina za načrtovanje zdravstvene nege po tem modelu? Razložite.
– 1. faza PZN = ugotavljanje potreb po ZN
MS pridobiva podatke z opazovanjem in intervjujem. Upošteva bolnikova nihanja energije in vzdrževanje celovitosti. Zbiranje podatkov se nanaša na:
VIRE bolnikove energije (prehrana, spanje in počitek, prosti čas, medosebni odnosi, zdravila in zdravljenje, način življenja, okolje )
ENERGIJO, ki jo rabi za delovanje različnih telesnih sistemov, čustvene in socialne odnose, delovni vzorec
OSEBNOSTNO CELOVITOST (bolnikovo individualnost, samospoštovanje, moralna načela, verska pripadnost, ekonomsko stanje )
SOCIALNO CELOVITOST(vključevanje bolnika v proces odločanja, bolnikov odnos do drugih ljudi, vključevanje bolnika v ožje in širše okolje)
TELESNO CELOVITOST (fizična telesna zgradba – konstitucija, obrambni sistem)
– 2. faza PZN = načrtovanje ZN
MS je odgovorna za bolnikovo stanje, zato Levinova eksplicitno NE poudarja VZAJEMNO SODELOVANJE med MS in B/V , ga pa omenja. To utemeljuje:
da je bolnik odvisen zaradi spremenjenega zdravstvenega stanja in potrebe po pomoči
da je MS odgovorna za spremljanje bolnikovega stanja in uravnavanja ravnovesja med negovalnimi intervencijami in bolnikovo udeležbo pri ZN.
Cilji, ki jih MS v tej fazi oblikuje so pomembni za:
premišljeno določanje ravnanj, ki jih bo uporabila pri načrtu
določanje obsega načrta, ki bo omogočil doseganje cilja
– 3. faza PZN = izvajanje ZN
MS opazuje bolnika , KAKO se odziva na negovalne intervencije ; sproti pridobiva informacije, ki jih bo uporabila za vrednotenje.
Levinova od MS pričakuje : – usposobljenost za izvajanje negovalnih intervencij
– negovalne intervencije nudijo oporo ali izboljšajo bolnikovo prilagoditev
– 4. faza PZN = vrednotenje ZN
MS proučuje bolnikovo odzivanje na ZN. Na osnovi zbranih podatkov ugotavlja ali je bila negovalna intervencija:
TERAPEVTSKA – bolnik se prilagaja in zdravstveno napreduje
PODPORNA – ohranja zdravstveno stanje, preprečuje poslabšanje
2.VAROVANJE ZDRAVJA POSEBNIH DRUŽBENIH SKUPINAH
Kaj je marginalna družbena skupina?
MARGINA lat. pomeni ROB ob natisnjenem besedilu; to so tiste skupine , ki so postavljene ob rob družbe.
POSEBNE SKUPINE PREBIVALSTVA so tiste, katerih zdravje je najbolj ogroženo zaradi njihove socialne in splošne prikrajšanosti.
Pojav marginalnih skupin ni nič posebnega, pač pa zahtevajo POSEBNO obravnavo s strani zdravstvenega varstva.
Naštejte posebne družbene skupine.
1. socialno ogroženi in brezposelni
2. migranti in begunci
3. Romi
4. uživalci nedovoljenih drog
5. duševno bolne osebe
Kateri so skupni problemi posebnih družbenih skupin?
– velika ZDRAVSTVENA OGROŽENOST
– POMANJKANJE materialnih sredstev za življenje
– NEZAPOSLENOST
– NEAKTIVNOST
– težko spoštovanje obstoječih družbenih norm in vrednot
– majhna sposobnost obvladovanja življenjskih nalog in težav
– premajhna družbena skrb
Katere ljudi uvrščamo med socialno ogrožene in brezposelne?
Mednje prištevamo ljudi:
– z nizkim osebnim dohodkom
– dolgotrajno brezposelni
– z nizko izobrazbo
– delavce migrante
– duševno bolne
Opredelite skupino »brezdomci« in izpostavite najpogostejše zdravstvene težave s katerimi se soočajo in zakaj?
(KLOŠARJI, KLATEŽI, POTEPUHI,HOMLESS)
So ljudje pri katerih NI PRIČAKOVATI , da si bodo s svojim delom minulim ali sedanjim, še lahko zagotovili svojo eksistenco in ki nimajo nikakršnega premoženja ali svojcev , ki bi bili pripravljeni ali zmožni skrbeti zanje.
– Zdravstveno stanje :je pozimi slabše kot poleti . Prevladujejo : prehladna obolenja; ozebline; pljučnice; TBC; zmanjšana obrambna sposobnost organizma (zaradi prehrane, stanovanja, alkohola ); bolezni povezane z NEHIGIENO (kožna obolenja , kožni zajedavci) ; psihično stanje je slabše kot je videti
– Glavna skrb brezdomcev: KAJ BOM JEDEL ? KJE BOM SPAL ? VSE OSTALO JE DRUGOTNEGA POMENA .
Na pojav negativnega zdravja vplivajo:
– slabi stanovanjski pogoji, nizka raven socialne varnosti, slaba prehranjenost, nizka izobrazba, socialna izključenost, zdravstveno rizični načini osebnega obnašanja, revščina, bolezen
Naštejte in opišite dejavnike, ki vplivajo na socialni položaj Romov v Sloveniji.
– STANOVANJSKE RAZMERE:
živijo na obrobju mestnih območji
naselja izolirana z minimalnimi standardi
elementarna naselja( brez pitne vode,elektrike in kanalizacije;locirana ob prometnicah, smetiščih ali gozdu)
– PREHRANJEVALNE NAVADE:
stihijska; nenačrtovana; preprosto pripravljena;nehigienska;vegetarijanski način
prehranjevanja;primanjkuje sadja, mleka in mlečnih izdelkov,jajca
– HIGIENSKE RAZMERE:
izredno nizka raven; ogrožena splošna in osebna higiena(komunalno neurejeno okolje;slabe higienske navade; prisotnost glodalcev, insektov, smrad, blato)
– ZDRAVSTVENA KULTURA:
Izhaja iz kulture, običajev , navad in tradicije
kaže se v odnosu do:zdravja, bolezni, življenja,smrti in zdravstvene službe
obolevnost (najpogostejše bolezni), ki so povezane z rdečo nitjo socialno ekonomskega statusa in okolja kjer živijo: dihala;prebavila; kože in podkožnega tkiva; nalezljive parazitarne bolezni; kosti in gibal; srca in obtočil; živčevja in čutil; sečil in spolovil. Umrljivost dojenčkov in novorojenčkov je večja, porodna teža je nižja, predčasni porodi in nedonošenost, nizka življenjska doba.
– NAČINI ŽIVLJENJA IN ZAPOSLOVANJE
PRI ROMIH: – drugačen sistem življenja in moralnih norm
– slabe delovne navade in fluktuacija
– neprilagojenost načinu dela
– izobrazba
– družbena in prostorska izključenost
PRI DRUŽBI:- težak gospodarski položaj ( nezaposlenost)
– nepripravljenost sprejemanja Romov v delovno okolje(neupoštevanje človekovih pravic)
– neupoštevanje njihovih fizičnih zmogljivosti in kulturnih vrednot
– neustrezen odnos do sodelavcev
Kaj vpliva na pojav negativnega zdravja pri Romih?
Dejavniki tveganja so lahko povezani z:
1. Ekonomskimi viri in socialnim okoljem: bivanjski in higienski pogoji; nižja izobrazba in socialna varnost;slabši delovni pogoji; onesnažen zrak, voda, okolje,…
2. Osebnim življenjskim slogom: kajenje; gibanje; prehrana
3. Manjšo uporabo različnih varstvenih sistemov: zdravstvo; otroško varstvo; zaposlovanje; socialno varstvo; izobraževanje
4. Revščino: revščina in bolezen tvorita sklenjen – revščina vodi v bolezen, le ta pa povečuje revščino.
Kdo so migranti in kdo begunci?
MIGRANTI: So ljudje s tujimi potnimi listi ( iskalci zlata; legalni begunci; ilegalni begunci; »gasterbajtarji« – osebe, ki so se zaradi ekonomskih ali drugih razlogov preselile v drugo državo.
BEGUNCI: So ljudje, ki so bili v migracijo prisiljeni zaradi – nasilnega preganjanja; – bega (zavarovanje svojega preživetja – leta1992 100.000 beguncev, leta 1996 18.000 beguncev iz BIH ).
Naštejte vzroke, ki vplivajo na poslabšanje zdravstvenega stanja beguncev v novem okolju.
VZROKI – poslabšanja zdravstvenega stanja :
– revščina;
– izguba naravne podporne mreže;
– nezaposlenost;
– težave v komuniciranju;
– socialna dezorientacija;
– negotovost;
– občutek ogroženosti;
– izkoreninjenost
S katerimi kriteriji so povezani dejavniki tveganja za zdravstvene probleme posebnih družbenih skupin?
So populacija , ki ima več zdravstvenih in psihosocialnih dejavnikov tveganja kot avtohtono prebivalstvo.
So socialno ogroženi; nezaposleni; opravljajo dela, ki škodujejo prebivalstvu; živijo v slabih bivanjskih in higienskih razmerah;manj obiskujejo zdravstvene službe; čutijo se ogrožene > zaradi omejenega gibanja, omejitve svobode, predpisom in zahtevam katerim se morajo prilagoditi.
Katere zdravstvene težave se pojavijo pri posebnih družbenih skupinah, če je več dejavnikov tveganja?
Zaradi večjih dejavnikov tveganja je:več psihičnih težav; več nalezljivih bolezni>TBC, patogena črevesna flora; več možnosti okužbe z virusom HIV> migranti v Afriki; več poklicnih bolezni; pogostejši problemi v nosečnosti; več umrljivost otrok; več depresije; več kriminalnega vedenja; manjša precepljenost otrok; slabše zdravje otrok.
UŽIVALCI NEDOVOLJENIH DROG
Sindrom odvisnosti od psihoaktivnih substanc-kaj opušča sodobna terminologija oz. v kaj je usmerjena?
Terminologija opušča vrednostne sodbe in je usmerjena v opis: telesnih,vedenjskih in psihičnih procesov, ki so značilni za škodljivo in tvegano rabo (uživanje) teh snovi.
V čem se kažejo spremembe pri osebi, ki je zaužila psihoaktivno snov?
zaznavanju, doživljanju in obnašanju, vpliv na doživljanje stvarnosti → na psihične procese.
Opišite stanje v Sloveniji povezano z uživanjem nedovoljenih drog.
dosedanji nacionalni program Slovenije na področju drog – l. 1992 zakonodaja sprejeta v letih 1999 in 2000 spremembe: na pravnem in drugih strokovnih področjih;
↑ ponudbe drog;
raznovrstnejša ponudba;
↑ dostopnost;
nove droge;
prevzemanje evropskega pravnega reda.
Navedite vrste drog glede na izvor, način izdelave in priprave.
naravne droge (opij, konoplja, listi koke, halucinogene gobe), polsintetične droge (kokain, morfin, heroin), sintetične droge (amfetamin, matamfetamin, MDA, LSD, zdravila);
Navedite vrste drog glede na vpliv na centralni živčni sistem.
droge-depresorji ,
droge-stimulansi
droge-perturbatorji centralnega živčnega sistema.
Kako delujejo droge-stimulansi CŽS?
spodbujajo običajno delovanje možganov-večja aktivnost;
Kako delujejo droge-perturbatorji CŽS?
zmedejo običajno delovanje možganov
Kako delujejo droge-depresorji CŽS?
upočasnijo običajno delovanje možganov;
v napredujočem procesu uspavanja možganov:
– zmanjšujejo oz. odstranjujejo čustvene ovire,
– globoka koma;
alkohol, opiati, pomirjevala, hipnotiki;
Kako SZO razlaga odvisnost?
SZO razlaga odvisnost kot VEDENJSKI VZOREC, ki daje uporabi psihoaktivne snovi
prednost pred vsemi drugimi vedenjskimi oblikami, ki so jih uživalci prej dojemali kot pomembnejše.
Kaj je odvisnost in katere razsežnosti vključuje?
Odvisnost je motnja, ki zajame:
telesno,duševno in socialno blaginjo zasvojenca in njegove okolice.
ODVISNOST ni le razvada in stil življenja,temveč BOLEZEN, ki spremeni strukturo in delovanje možganov zasvojenca.Splošni pojem odvisnosti vključuje dve razsežnosti: telesna odvisnost in psihična odvisnost;
Kaj je telesna in kaj psihična odvisnost ter kako ju premagujemo?
TELESNA ODVISNOST
Telo je navajeno na stalno prisotnost snovi, tako da mora za normalno delovanje vzdrževati v krvi določeno raven te snovi.
Kadar se ta zniža pod določeno mejo, se pojavi abstinenčni sindrom, ki je značilen za vsako drogo.
Pojem telesne odvisnosti je povezan s pojmom tolerance.
Pri prvih zaužitjih deluje droga že v majhnih odmerkih.
Če postane uživanje redno, razvije organizem zaščitni ukrep.
Zato mora uživalec postopoma povečevati dnevno količino odmerka, da bi dosegel isto ugodje.
Ko odvisnik z uživanjem preneha, se njegova toleranca zniža.
Če po določenem času znova začne uživati prejšnje odmerke, bo doživel hudo zastrupitev, ki ga lahko privede v komo ali celo smrt, odvisno od zaužite droge.
PSIHIČNA ODVISNOST
Je želja po stalnem jemanju droge, ki omogoča prijetno čustveno doživljanje:
užitek,evforijo,družabnost; ali preprečuje neprijetna čustvena počutja: dolgčas,sram,stres, itd.
PREMAGOVANJE ODVISNOSTI
Fizična: relativno hitro, odvisno od droge; detoksikacija traja do 15 dni;
Psihična: težko in dolgotrajno.Potrebne so korenite spremembe v: vedenju in čustvovanju;
S kakšnimi ukrepi se družba loteva preprečevanje razvoja odvisnosti od drog?
Vrsta ukrepov za: preprečevanje in zmanjševanje problematike z uživanjem drog;
Preventiva kot dejavnost proučevanja:
medsebojnih vplivov: človeka, droge in družbe;
Primarna preventiva: krepitev zdravja, krepitev splošne sposobnosti za premagovanje živ. težav brez drog, preprečevanje incidence novih zdrav.-soc. problemov v zvezi z uživanjem drog;
Sekundarna preventiva:
zgodnje odkrivanje posledic uživanja drog, zgodnja intervencija;
Terciarna preventiva:
pozna intervencija po očitni manifestaciji bolezni z namenom:zaustaviti razvoj odvisnosti,
vrniti odvisnika v produktivno življenje;
Kaj izhaja iz dejstva, da je SZO odvisnost od drog priznala status bolezni?
SZO je odvisnost od drog priznala status BOLEZNI, zato pravica do: pomoči oz. zdravljenja, ki vključuje:
– detoksikacijo,
– življenje brez drog,
– zmanjševanje možnosti okužbe:s hepatitisom C, B, in HIV, predoziranja in druge oblike škode;
Kaj vključuje celostna rehabilitacija oseb, ki uživajo psihoaktivne substance?
Celostni pristop vodi v uspeh:
zdravljenje motnje v funkcioniranju možganov (z zdravili ali brez),
psihoterapija (svetovanje, vedenjska terapija, individualno, skupinsko delo),
urejanje socialnih problemov (služba, šola);
Kaj naj bi družba omogočala pri obvladovanju zlorabe drog?
optimalni razvoj zmožnosti in udeležbo v družbenem življenju v šoli in lokalni skupnosti;
izobraževanje pedagoških in nepedagoških delavcev; zagotavljanje varnih razmer na plesnih prireditvah (sintetične droge); povezovanje preventivnih programov na različnih ravneh in okoljih (klubi, športna društva);
vključevanje prebivalstva različnih starostnih skupin;
upoštevanje znanstvenih dognanj;
Kaj vključuje preventiva v družini ?
izobraževanje s sodobnimi spoznanji različnih ved (psihologija, pedagogika, sociologija, antropologija);
upoštevati:
– pravico otroka do zdravega odraščanja;
– pravico posameznika do zasebnosti ter
– nevarnosti stigmatizacije otroka in njegove družine.
Kaj vključuje preventiva na delovnem mestu?
razviti preventivne programe (delodajalci in sindikati);
omogočiti zdravljenje in socialno obravnavo;
zagotoviti zakonske pogoje, ki ne bodo izločali uporabnikov drog iz delovnega procesa ampak vzpodbujali njihovo aktivno zaposlovanje;