Komunikacija v ZN teamu s supervizijo – vaja 2013

  1. Opišite bonton pisanja e-sporočil!

Navedemo zadevo pisanja, pomembno je nazivanje (»Spoštovani«); nato uvodni stavek (kje smo našli informacijo, zakaj pišemo); napišemo tudi polno ime in priimek ter letnik in šolo; na koncu se zahvalimo in navedemo pozdrav (»Lep pozdrav, Srečno«). V pisavi e-sporočil pišemo v enotnem slogu pisave in ne uporabljamo smeškov. Dodamo tudi priponke (pravilno označene, pravilni naziv, pravilno oštevilčene).

  1. V čem se odraža privlačnost elektronskega (posredovanega komuniciranja)?

Poznamo 4 značilnosti podpornega posredovanja komunikacije, ki ga v določenih kontekstih naredijo bolj uspešnega in privlačnega!

    1. SOCIALNA DISTANCA – uporabniki lahko o svojih težavah spregovorijo z nekom, ki jih osebno ne pozna in je daleč od njih.
    2. ANONIMNOST – posredovano komuniciranje s svojo anonimnostjo povečuje možnost za izogibanje stigmatizacij (drugačnosti). Ta vrsta komuniciranja je pomembna predvsem za tiste, ki ne najdejo osebe s katerimi bi razvijali odnose in za tiste, ki so pripadniki obrobnih skupin.
    3. UPRAVLJANJE Z ODNOSI – je bolj prijazen za tiste ki imajo težave pri vzpostavljanju neposrednih odnosov. Omogoča bolj preprosto vstopanje v odnose in izstopanje.
    4. VEČJA DOSTOPNOST – lažje je dobiti nasvet ali podporo od kakega anonimnega člana podporne skupine, kot od oseb, ki so fizično okrog nas. Tu velja izrek »internet nikoli ne spi«.

 

  1. Opišite določene transakcije v odnosih (npr. »Otrok-otrok«; … ) !

 

    1. STARŠ – OTROK: pacient igra vlogo »ubogega malčka«, MS pa vlogo »ustrežljive matere«. MS zato torej za vse prevzame odgovornost sama in skrbi zanj, dokler se ne utrdi, izgori. Namesto empatije, MS do pacienta čuti bolj usmiljenje oz. pomilovanje, ga tolaži, pomirja, ščiti.
    2. OTROK – ODRASLI: oseba, ki jo venomer tlačijo občutki nemoči, neuspešnosti in nezmožnosti, bo iskala potrditev v odraslem, s tem bo upala, da mu bo ta oseba naštela vse razloge za nasprotno mnenje in mu ne bo treba popustiti »otroku«, ki grozi, da bo uničil vse upe. Pacient si npr. v osebi z močnim »Odraslim« le tega »izposodi«. Potrebno je veliko nenehne spodbude. (vzpodbuda za izpit, za treninge, pacientom … »saj bo, boš že naredil«).
    3. ODRASLI – STARŠ: pacient bi rad spremenil način življenja. »Odrasli« (MS) mu priskrbi informacije o zdravem načinu življenja. Kljub temu pa (dokler je v oskrbi) naprosi MS, da mu igra »Starša« (če pacient npr. kadi, naj se na vse pretege razhudi in mu cigarete skrije.
    4. OTROK – OTROK: Pacient: »V tej bolnišnici slabo skrbite zame«. MS: »Bom pa šla in sam skrbite zase«. Za ta odnos je značilna osredotočenost nase, nezmožnost vzpostavitve bližine, empatija; namesto tega se oblikujejo »nepreverjene sodbe«.
    5. STARŠ – STARŠ: MS: »Če ne boste vsako jutro vzeli zdravila,…«! Pacient: »Vi mi že ne boste ukazovali«! (oba izgubiva)
    6. ODRASLI – ODRASLI: Pacient: »Veste, danes imam občutek, da MS niso dobro poskrbeli zame«! MS: »Mi lahko bolj natančno razložite, kaj s tem mislite«!? (oba zmagava)

 

  1. Načini upravljanja s čustvi v medosebnih odnosih.
  • Prvo pravilo je, da se zavedamo svojih občutkov in čustev v komunikacijski situaciji in odnosu. Če se sami bolj jasno zavedamo svojih čustev, tudi lažje upravljamo z njimi. K zavedanju zelo pomaga to, da beležimo svoja čustva in občutke, na primer s pisanjem kratkih dnevniških zapiskov o tem, kako se počutimo pri čemer smo pozorni zlasti na svoje neverbalno vedenje. Druga metoda je ustvarjanje povratne zanke med poročili drugih ljudi o našem izražanju čustev in svojim izražanjem čustev. Ljudje se namreč bolj zavedamo tistih neverbalnih signalov, na katere pri drugih ljudeh dobivamo največ odzivov. Tej metodi pravimo vzgoja pozornosti za čustvena stanja in izraze teh stanj. Bolj ko se zavedamo svojih čustev, lažje čustveno komuniciramo in se odzivamo na čustva drugih.
  • Drugo pravilo je, da sprejmemo svoja čustva taka, kot so. Pogosto se v komunikacijski situaciji do svojih čustev vedemo neosebno in se s tem odtujimo od samega sebe, ne razumemo več same sebe, in posledica tega je, da tudi ljudi okrog sebe in njihovih čustev ne razumemo.
  • Tretje pravilo je, da so čustva sicer socialno konstruirana, vendar je izkušnja čustev vedno osebna. Pogosto namreč menimo, da so drugi odgovorni za naše občutke in čustva. Raje torej recimo »Jaz postanem jezna, če ti …« namesto »Ti me spravljaš v jezo«.
  • Zadnje pravilo je, da prilagodimo obliko svojega izražanja čustev situaciji. V vsaki situaciji imamo na voljo tri možnosti: da neposredno izrazimo svoja čustva, da jih izrazimo posredno ali da se izražanju izognemo in jih potlačimo v nezavedno. Vsaka od teh strategij ima različne posledice, ki so odvisne predvsem od situacije in komunikacijskih ciljev.

 

  1. 4 oblike predelave kronične bolezni pacienta!
  • AKTIVNO ZANIKANJE: bolnik ne sprejme svoje bolezni oz. si prizadeva za njeno premagovanje. Bolnik uporablja vire vsakdanjega življenja zato, da se bori proti učinkom bolezni. Bolnik poskuša kar se da aktivno živeti v normalnem življenju in zmanjšati posledice bolezni na minimum. Bolezni namenja le malo pozornosti.
  • PRILAGODITEV: pomeni, da bolnik sprejme svojo bolezen in ustrezno spremeni svoje vsakdanje življenje in delo. Rečemo, da oseba »vključi bolezen v svoje življenje«. Ne umika se iz družbe, vendar spremeni načine svoje socialne udeležbe v svetu zdravih.
  • SEKUNDARNA PRIDOBITEV: se nanaša na pozitivne kvalitete, ki jih bolnik potegne iz soočenja s svojo boleznijo, tako da pozitivno tolmači delno izstopanje iz svojih siceršnjih življenjskih obremenitev. Oseba sprejme svojo bolezen in omejitve, ki jih prinaša bolezen v vsakdanjem življenju. Rečemo, da »sebe vključi v bolezen«.
  • RESIGNACIJA: pomeni občutek življenjskega poraza pred boleznijo. Posameznik v tem primeru občuti bolezen kot rušilno dejstvo svojega življenja, zato ker pomeni tako veliko izgubo življenjskih priložnosti in izkušenj. Oseba zavzame vlogo samo – poraženca. Tudi resignacija pomeni nasprotovanje bolezni, tako da skuša oseba še vedno »premagati« bolezen, kolikor se le da.

 

  1. Kateri pacienti so lahko pod vplivom stereotipov?

Pod vplivom stereotipov so alkoholiki, duševno zaostali, odvisniki in klateži. To so osebe, ki jih imajo zdravniki za manj zaželene v zdravljenju. Naklonjeni pa niso tudi pacientom z prekomerno težo, ter pacientom, ki bolujejo za boleznimi, ki se prenašajo s spolnimi odnosi.

 

  1. 4 kriteriji presojanja pacientov s strani zdravstvenega osebja!?
  • Bolnikova motivacija oz. potreba po ozdravitvi
  • Kvaliteta odnosa oz. sodelovanja, ki se ga lahko vzpostavi z bolnikom
  • Demografske značilnosti bolnika, kot so spol, starost in etična pripadnost
  • Čustvene reakcije bolnika; stabilnost/nestabilnost, strah, zmedenost

 

  1. Vrste podpornih sporočil!?
  • Čustvena podpora: izražanje skrbi, simpatije, sočutja
  • Okrepitev zaupanja do drugih ljudi, do življenja nasploh in do sveta
  • Mrežna oz. odnosna podpora: izražanje povezanosti, lojalnosti in pripadnosti
  • Informacijska podpora: dajanje informacij in nasvetov
  • Materialna podpora: dajanje denarja, materialnih dobrin, fizična intervencija

 

  1. Definicija METAKOMUNICIRANJA!?

Metakomuniciranje ali metoda refleksije odnosov uporabimo kadar razpravljamo o odnosih. To pomeni, da je odnosni vidik komuniciranja iz implicitne spravimo v eksplicitno raven, iz ozadja v ospredje komuniciranja, na primer: »Tvoj glas zveni, kot da se jeziš name«. Metakomuniciranje je pomembna metoda za konstruktivno reševanje konfliktov v odnosnem komuniciranju. Omogoči nam, da diskusijo z vsebinske premestimo na odnosno raven, kjer je ponavadi izvor konfliktov in nesporazumov, da se vprašamo, kaj se dogaja med nama ali nami.

Metakomuniciranje pa ni samo orodje za reševanje problemov, je tudi pot za okrepitev dobrih vidikov odnosnega komuniciranja; taka je na primer izjava; »Zelo sem vesela, da si pohvalil moje delo pred šefom«. Taka metakomunikacijska sporočila služijo dvema namenoma; poudarijo pozitivne vidike komuniciranja in s tem motivirajo udeležence komunikacijske situacije, da nadaljujejo tako komuniciranje, ki ugodno vpliva na potek komuniciranja in odnose.

Uspešno metakomuniciranje zahteva predvsem poglobljen uvid v lastno duševnost in pogum za samorazkrivanje partnerju. Pogum zato, ker gre ponavadi za razkrivanje neprijetnih občutkov in čustev, nezadovoljstva in konfliktov, ki jih ni lahko razkrivati in se soočati z njimi. To je pogovor o pogosto mučnih in spregledanih vidikih odnosne stvarnosti. S takim soočanjem tvegamo seveda tudi prehod v odnosne konflikte in neproduktivne izlive negativnih občutkov in čustev, Vendar je morebiten »izkupiček« velik, to je namreč priložnost, da se s tem, ko jih predelamo, rešimo motenj v odnosih. Res pa je, da sodoben način življenja in komuniciranja metakomuniciranju ni naklonjen.

Če se metakomuniciranje odvija kot dialog med dvema osebama, mu rečemo tudi »metadialog«. Lahko metakomuniciramo tudi s samim seboj, ko dopuščamo, da se v nas pregovorijo različni notranji glasovi, misli, ideje, želje in se soočajo med seboj.

V toku komuniciranja sporočamo drug drugemu veliko metaodnosnih sporočil, na primer sporočil o svojem počutju, čustvih, željah, strahovih, pogledih na pretekli odnos in na prihodnost odnosa. Skozi medsebojno usklajevanje metaodnosnih sporočil dojemamo, kje smo v razvoju odnosa oziroma kakšen je naš odnos.

Če žena nervozno reče možu: »Ali ti ni dovolj tega buljenja v televizor?«, je že s svojim nervoznim spraševanjem metakomuniciriala svoje nezadovoljstvo z moževim vedenjem, posredno na nezadovoljstvo z njunim odnosom. Ta nervoznost kaže več, kot nam pove neposredno vprašanje. To vprašanje na videz sprašuje po moževem počutju. Zato lahko pričakujemo podobno odrezav odgovor, na primer »Kaj me motiš, ali ne vidiš, da bo kmalu konec tekme?«

 

  1. 3 vloge pogleda!?
  • Čustveno oz. ekspresivno
  • Regulativno oz. urejevalno
  • Nadzorovalno

 

  1. Vrste dotikov!?
  • Dotik intimnosti (dotik izzove čustveno vzburjenje; med intimnima partnerjema dotik pozitivno vpliva na njun odnos; dotiki med tujci vzbujajo nelagodje)
  • Dotik dominantnosti (šefovo pokroviteljsko trepljanje podrejenega po ramah … podrejeni je objekt skrbi ali nadzora)
  • Ritualna vloga dotika (prizori srečanja, pozdravljanje, slovo)

 

  1. Kaj pomeni kronemično komuniciranje oz. komunikacijski čas?

Komunikacijski čas vzpostavlja medsebojne povezave med različnimi načini komuniciranja, na primer med našimi kretnjami, govorom, gibanjem v prostoru, časom trajanja govornega dejanja ene osebe v pogovoru. Komunikacijski čas zajema tudi hitrost izgovarjanja posameznih glasov, trajanje parajezikovnih znakov. Na tej podlagi se gradijo vse naslednje višje stopnje upravljanja s časom, ki je potrebno za uspešno komuniciranje.

  1. Opišite vrste gest!?
  • Emblemi – so geste ki imajo samostojen pomen. Nastopajo samostojno in jih zato zelo lahko prevedemo v verbalni jezik. Primer je znak za zmago – dvignjena dva prsta v obliki črke V.
  • Ilustratorji – so geste, ki nimajo samostojnega pomena, njihov pomen je vezan na govor in zato vedno spremljajo govor, na primer kimanje kot dodaten znak za odobravanje ali odkimavanje kot neodobravanje, dalje geste z roko, ko hoče nekdo to, kar je povedal, še posebej poudariti.
  • Čustveni izrazi – so geste, ki izražajo naša čustva in občutke. So spontan izraz čustev. Otrok se na primer meče na tla od jeze, odrasli pa se »tresemo« od jeze.
  • Regulatorji ali urejevalne geste so geste, ki pomagajo nadzirati in voditi komunikacijsko situacijo, na primer nakazujejo željo po prekinitvi pogovora, po vstopu v pogovor; nagnemo se na primer malo naprej k sogovorniku, pomignemo z glavo, naredimo »o« z roko. Če hočete na primer vstopiti v interakcijo, dvignete roko ali obrnete glavo proti sporočevalcu.
  • Adaptorji ali prilagojevalne geste zajemajo tiste telesne gibe, ki nam pomagajo obvladati zaskrbljenost, napetost v odnosih ali se navajati na nove situacije. Z njimi upravljamo z določenimi občutki, situacijami; na primer stresemo se če nas zebe, zehamo če smo zaspani. Adaptorji sebstva so manipulaciji lastnega telesa (na primer roke pred obrazom), s katerimi se ubranimo fizičnega ali tudi verbalnega napada. To so geste, ki ohranjajo samozavest, izboljšajo počutje, nas zavarujejo. Objektivni adaptorji so objekti, ki jih uporabljamo, da se znebimo negativnih občutkov (na primer kajenja cigaret), da se znebimo napetosti. Take geste so premiki lastnega telesa, na primer praskanje po glavi, grizenje nohtov, žvečenje, udarjanje s svinčnikom po mizi. Z njimi skušamo pomiriti sami sebe, čeprav obenem drugim kažemo svojo vznemirjenost.

 

  1. Razlike med verbalnim in neverbalnim komuniciranjem.
    1. Neverbalna sporočila dojemamo kot bolj verodostojna od verbalnih in jih bolj zaupamo;
    2. Neverbalna sporočila so filogenetsko in ontogenetsko starejša; v prvem letu se v pogovoru z  dojenčkom zanašamo izključno na neverbalna sporočila;
    3. Neverbalna sporočila so čustveno močnejša; prava umetnost je skriti svoje resnične občutke in čustva;
    4. Neverbalna sporočila imajo bolj univerzalen pomen, čeprav obstajajo tudi v tem načinu komuniciranja medkulturne razlike; izrazi na obrazu so najbrž najbolj univerzalni signali prav zaradi svoje pomembnosti v komuniciranju iz oči v oči; čim bolj so neverbalna sporočila biološko določena, tem bolj spontana in univerzalna so;
    5. Simbolna neverbalna sporočila so naučena in ponavadi izražajo lokalne pomene, vezane na posebne subkulturne, skupine, pare;
    6. Neverbalna sporočila so kontinurana in ciklična; geste in telesni gibi prehajajo drug v drugega brez začetka in konca, zato se zdi, da so bolj naravni del našega bivanja v svetu; zdi se, da so fizični podaljšek telesa; besede, še zlasti ko so napisane in nepovezane s telesom, doživljamo pogosto manj povezane s sebstvom in manj svoje;
    7. Neverbalno komuniciranje lahko hkrati uporablja več kanalov, verbalno komuniciranje pa je omejeno na en kanal v določenem času; če je sporočilo poslano po več kanalih hkrati, je vpliv intenzivnejši.

 

NEVERBALNO

  • Razumevanje poteka bolj avtomatsko (obraz)
  • Dekodiranje sporočil se dogaja na nezavedni ravni
  • Za razumevanje manj časa
  • Dojemamo kot bolj verodostojno
  • Čustveno močnejša komunikacija
  • Univerzalen pomen
  • Več kanalov komunikacije
  • Spontano manj nadzora

 

VERBALNO

  • Manj avtomatsko
  • Pozorno zavestno sledenje
  • Potrebno več časa
  • Manj verodostojna
  • Šibka čustvena ekspresivnost
  • Manj univerzalen pomen
  • Manj kanalov komunikacije
  • Več nadzora

 

  1. S čim se poslušanje vzdržuje?

Značilnost poslušalcev je, da uporabljajo več metod, s katerimi dosežejo in vzdržujejo pozornost poslušanja:

  • PARAFRAZIRANJE; v sebi na kratko in nepristransko obnavljajo, kaj je sporočevalec povedal
  • KOMENTIRANJE; izražajo svoje razumevanje ali nerazumevanje sporočil
  • SPRAŠEVANJE; postavljajo dodatna vprašanja, če ne razumejo sporočil ali če kaj preslišijo
  • NEVERBALNO KOMUNICRANJE Z GOVORCEM; uporabljajo neverblane znake, na primer držo pozornosti, kimanje, stike s pogledom, da naznačujejo dober stik z govorcem

 

  1. Ovire pri poslušanju?
  • Pomanjkanje zanimanja za vsebino
  • Motnje pozornosti in koncentracije
  • Narcizem poslušalca in pretirana osrediščenost na sebe
  • Čustvene obremenitve z drugimi težavami
  • Utrujenost
  • Predsodki do govorca in do vsebine sporočil
  • Monotonost govorca

 

  1. Opišite načine poslušanja!
  • K vsebini orientirani poslušalci so tisti, ki jih predvsem zanima vsebina sporočil. Posebno težko dajejo strokovnim in drugim verodstojnim virom informacij. So kritični in analitični poslušalci in v odgovorih dajejo sodbe. Ti poslušalci znajo biti celo naporni za tiste, ki nimajo takšne analitične orientacije.
  • K ljudem orientirani poslušalci so predvsem obremenjeni z ustvarjanjem in vzdrževanjem odnosov. Naravnani so na razpoloženje drugih in odgovarjajo tako na razpoloženja kot na sporočila drugih. Manj so nagnjeni k presoji sporočil kot na vsebino orientirani poslušalci, in bolj kot k podpori kot k ocenjevanju ljudi. To pa ima tudi svoje slabe strani. Lahko se preveč vpletajo v občutke in čustva drugih, postanejo lahko manj pozorni na informacije, ker so osrediščeni na sodelovanje in podporo. Za ljudi, ki so manj orientirani k drugim, so lahko pretirano ekspresivni in celo vsiljiv.
  • K aktivnostim orinetirani poslušalci se orientirajo k ciljem in dejavnostim. Predvsem jih zanima, kakšen odgovor zahteva določeno sporočilo. Hitro hočejo priti do bistva stvari, zato cenijo jasna, zgoščena sporočila in pogosto prevajajo pripombe drugih v predloge za dejanja. So pomembni poslušalci v poslovnih dejavnostih. Usmerjeni so k delu in motivirajo druge k organiziranosti in zgoščenosti. Pogosto s svojimi pikrimi pripombami vznemirjajo govorce, ki jim manjka zgoščenosti. Tudi zanje je značilno, da kar najbolj zmanjšajo vlogo občutkov in čustev.
  • Na čas orientirani poslušalci se osrediščajo predvsem na časovno učinkovitost govora in delovanja. Čas je zanje pomembna dobrina. Zato postanejo nestrpni, če imajo vtis, da drugi »zapravljajo« čas. Pa vendar so takšni poslušalci dragoceni, kadar okoliščine zahtevajo hitro ukrepanje. Na drugi strani pa pretirana osrediščenost na čas ovira osvobojenost miselne produkcije, ki jo dejavnosti pogosto zahtevajo. Raziskave kažejo, da več kot 40% ljudi uporablja več kot en slog poslušanja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja