Prva pomoč se je že zgodaj pojavila kot predmet z zakonom predpisane obveznosti in kazenske odgovornosti in kot tako jo je bilo potrebno natančno opredeliti. Najprimernejša definicija, ki je bila splošno sprejeta in je veljavna tudi za današnji čas, se glasi:
“Prva pomoč je neposredna zdravstvena oskrba, ki jo dobi poškodovanec ali nenadno oboleli na kraju dogodka in čim prej po dogodku, ki je opravljena s preprostimi pripomočki in z improvizacijo, vštevši improvizirani transport in ki traja toliko časa, dokler ne prispe strokovna pomoč ali dokler z bolnikom ne dosežemo ustrezne strokovne pomoči”
S tako postavljeno definicijo je bilo zavzeto pritrdilno stališče do prej spornega vprašanja, ali prva pomoč je ali ni zdravljenje. Od tega stališča je tudi v veliki meri odvisna odgovornost za obseg in kakovost dane pomoči, zlasti odgovornost zdravstvenih delavcev za strokovne napake, storjene pri nudenju prve pomoči. Praviloma štejemo zdravljenje kot izključno pravico in dolžnost zdravnika. Pri prvi pomoči od tega načela odstopamo in odklon utemeljujemo s tem, da zdravnik na tem področju zaradi izjemne nujnosti zaupa določen delež pravice zdravljenja nezdravniku. Pri nudenju prve pomoči gre včasih za daljnosežne in zahtevne posege. Zaradi odstopanja od načela, da zdravi lahko le zdravnik, sprejmemo tveganje, ki ga prinaša laikovo poseganje, zaradi neogibne škode, ki bi nastala z odlaganjem ukrepov do zdravnikovega prihoda.
Dolžnost prve pomoči
Že leta 1965 je zakonodajalec prvič izrecno opozoril, da je prva pomoč dolžnost vsakega občana, kar se je ohranilo in velja tudi v pravnih predpisih Republike Slovenije. Pravni predpis je uveljavil vodilno misel, da v novih odnosih med ljudmi nesreča enega med njimi ne more in ne sme ostati samo njegova zasebna zadeva, temveč nujno zadeva vsakogar in vse, ki zanjo zvedo in so sposobni pomagati. Določba se v veljavnem Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju glasi:
Vsakdo je dolžan poškodovanemu v nujnem primeru po svojih močeh in sposobnistih nuditi prvo pomoč in mu omogočiti dostop do nujne medicinske pomoči.
Dolžnost nudenja prve pomoči se po obsegu deli v dva dela:
- kot splošna dolžnost vsakega občana,
kot dolžnost nudenja prve pomoči vsakega zdravstvenega delavca, ki je po obsegu mnogo širša, saj je opredeljena kot »nujna medicinska pomoč«.
Prejšnji zakon je naložil ta širši obseg nudenja prve pomoči zdravstvenim delavcem v skladu z njihovo strokovno usposobljenostjo in tudi zunaj njihovega rednega delovnega časa in ne glede na to ali so za tako pomoč zaprošeni, in brez vnaprejšnje zahteve plačila. Sedaj veljavni Zakon o zdravstveni dejavnosti pa nalaga zdravstvenim delavcem in zdravstvenim sodelavcem opravljanje zdravstvene dejavnosti (tudi prve in nujne medicinske pomoči) v skladu z veljavno zdravstveno doktrino in po merilu nujnosti kot edine prednosti.
Zakonodajalec je prvo pomoč opredelil kot minimum nudenja nujne medicinske pomoči. Poleg zakonskega predpisa o nudenju prve pomoči poznamo številne posebne določbe in predpise, ki opredeljujejo nudenje prve pomoči na deloviščih s posebnimi nevarnostmi ter posebnimi zahtevami ter o prvi pomoči in oskrbi poškodovancev v cestnem prometu. Poleg obveznosti iz zakonov ter določb vežejo zdravstvene delavce še etična načela Kodeksa medicinske deontologije Slovenije in drugih veljavnih kodeksov s področja zdravstva.
Oživljanje kot posebna oblika prve pomoči
Oživljanje je tista oblika prve pomoči, pri kateri se najočitneje pokažejo bistvene lastnosti dobrega reševalca. Ne samo pogum in požrtvovalnost, temveč tudi trdno in urejeno znanje ter praktična usposobljenost. Oživljanje je področje, na katerem se v najbolj surovi obliki kažejo besede znanega zdravnika Jeana Bernarda, ko je dejal: »Usmiljenje brez znanja je zasmehovanje poškodovanega ali nenadno obolelega, požrtvovalnost brez ustreznih ukrepov je nesreča za prizadetega in sramota za reševalca.« Tolažba, da topli človeški odnosi do bolnika ali poškodovanca odtehtajo prenekatero pomanjkljivost, pri oživljanju ne velja. Pri oživljanju gre za odločne, tvegane, včasih brutalne in vse prej kot sentimentalne estetske posege. Od njih pa je odvisno, ali bo bolnik živel ali pa bo zaradi neodločnosti ali neznanja umrl. Prav zato veljajo obveznosti s področja prve pomoči še toliko bolj za oživljanje. Oživljanje je področje, kjer lahko najbolj prepričljivo vidimo in čutimo nujnost enotne doktrine in njene prednosti, enako očitno pa tudi škodo, ki nastane zaradi nediscipline in samovoljnega odstopanja.
Danes veljavni postopki za oživljanje so nasploh medicinsko zahtevnejši od drugih ukrepov prve pomoči. Zunanja masaža srca terja od reševalca bistro diagnostično presojo, hitro odločitev in občutek za pravo mero pri njenem izvajanju. Lahko vrne življenje ali pa prinese smrt. Včasih povzroči grozljive poškodbe. Ni dosti manj zahtevna, gotovo pa mnogo bolj nevarna, od prenekaterega kirurškega posega. Kljub temu oživljanje prepuščamo nezdravniku, toda ne vsakemu. Zunanja masaža srca je edini ukrep prve pomoči, za katerega postavljamo pogoje. Če jih reševalec ne izpolnjuje, odločno rečemo, da tega ne sme, četudi bi bilo treba. Zunanja masaža srca je torej edini ukrep, za katerega smo reševalce razdelili v tri skupine:
- v prvo skupino, ki nikdar ne sme opravljati zunanje masaže srca;
v drugo skupino, ki se je sme lotiti, samo če je posebej pripravljena;
v tretjo skupino, ki mora biti teoretično in praktično usposobljena in zanjo ni opravičila, če bi opustila masažo srca, kadar je na mestu.
Odgovornost za opustitev prve pomoči
Odgovornost za opustitev nudenja prve pomoči delimo po pravnem in etičnem merilu.
Pravni vidik vprašanja
Čim hujša je nuja, katere ni hotel upoštevati tisti, ki bi bil lahko pomagal, toliko strožje ocenjuje zakon njegovo dejanje, najstrožje pač v merilih smrtne nevarnosti. Drugo merilo predstavlja strokovna usposobljenost osebe, ki je opustila prvo pomoč. Če upoštevamo oboje, po veljavnem kazenskem zakonu največjo odgovornost prav gotovo nosi zdravnik, če je odklonil pomoč bolniku, ki je bil v smrtni nevarnosti. Ostali zdravstveni delavci so z njim izenačeni po enakih merilih, saj zakon pravi:
Zdravnik ali drug zdravstveni delavec, ki v nasprotju s svojo poklicno dolžnostjo ne pomaga bolniku ali komu drugemu, ki je v nevarnosti za življenje, se kaznuhe z zaporom do enega leta.
Odgovornost osebe, ki z zdravstvenim poklicem nima nobene zveze, je manjša. Ob prometni nesreči pa je kazenska odgovornost ne glede na njihovo usposobljenost enaka za vse voznike, ki pobegnejo s kraja nezgode in opuste pomoč poškodovanemu ali ne obveste o nezgodi, kakor je predpisano. Zdravnika voznika bi navzlic temu lahko obravnavali strožje, če bi poškodovanca pustil brez ustrezne pomoči. Če bi poškodovani ali nenadoma zboleli utrpel škodo na zdravju zaradi opustitve prve pomoči ali nujne medicinske pomoči, predpisane z zakonom, bi poleg denarne ali celo zaporne kazni lahko uveljavljal tudi odškodninski zahtevek.
Etični vidik vprašanja odgovornosti
Ima izhodišče v načelih, ki so zapisana v etičnih kodeksih in deontoloških zakonih. Ti predpisi imajo v primeru njihove kršitve lahko za posledico posredne sankcije preko stanovskih (zborničnih) organizacij. Edina in hkrati najhujša – za etično občutljivega človeka hujša kot obsodba pred sodiščem – je ugotovitev, da kršitelj ni ravnal po etičnih načelih svojega poklica ali po načelih svoje profesionalne etike.
Načela profesionalne etike bi vsakemu možnemu kršitelju morala biti spodbuda, da bi si prizadeval biti boljši in doseči etično višjo raven, kot je po zakonu pogoj za neoporečnega člana neke skupnosti.
Odgovornost za kakovost pomoči
Nikakršna požrtvovalnost in človeška toplina ne moreta nadomestiti pomanjkljivega znanja. Poškodovanec ali nenadno oboleli potrebuje strokovno pravilno pomoč ob pravem času, ki traja, dokler je potrebno. Odstopanje od zahtev lahko škoduje zdravju poškodovanca ali nenadno obolelega. V primerih takih hudih odstopanj in pomanjkljivega znanja dajalcu prve pomoči ne bi mogli očitati odklonitve, lahko pa bi mu očitali ravnanje v očitnem nasprotju s pravili stroke in zmožnosti, kar bi pomenilo z zakonom opredeljeno kaznivo dejanje z elementi malomarnosti. Nevednost ali hudo neznanje ne more opravičiti niti laika niti zdravstvenega delavca na tem področju, kjer štejemo prvo pomoč v temeljni minimum znanja, ki si ga je tako zdravstveni delavec kot tudi laik dolžan pridobiti celo sam. Ta zahteva velja brez pridržkov zlasti za ukrepe, od katerih je odvisno življenje poškodovanca ali nenadno obolelega.
Zaključek
Večina ljudi se v nezgodni situaciji znajde na razpotju med odločitvijo, ali bi poškodovancu ali nenadno obolelemu nudili prvo pomoč ali pa bi se umaknili in prepustili prizorišče nekomu drugemu. Vzrok za tak umik je le redko strah pred neprijetnostmi in pred odgovornostjo. Pogosteje gre za sramežljivost in za neprijetnost ob misli, da se bo potrebno izkazati pred radovedneži in morda tudi pred medicinsko strokovno javnostjo. Če se bomo začeli odločati šele na kraju samem, bo zadeva najbrž izgubljena. Na take dogodke je potrebno biti pripravljen vnaprej. Odločitev mora biti zrela že zdavnaj prej in enkrat za vselej. Priskočiti na pomoč poškodovancu ali nenadno obolelemu mora biti refleks.
Primer 1
Skupina planincev je popivala v planinski koči, nakar sta se dva izmed njih odpravila na bližnji vrh. Tam je enemu spodrsnilo in padel je nekaj metrov v globel, kjer so rasli manjši macesni. Pri padcu po vejah drevesa je prišlo do penetrantne poškodbe prsnega koša na obeh straneh ter do vdora zraka v prsno votlino, ki je pričel stiskati obe pljučni krili po ventilnem mehanizmu. Drugih omembe vrednih poškodb poškodovanec pri tem padcu ni utrpel. Prisotni planinec je stekel v kočo po pomoč, poškodovanca so dvignili iz globeli in ga odnesli v kočo. Pričel se je dušiti in nastala je zmeda, ki jo je potenciral zaužiti alkohol. V skupini planincev je bil prisoten tudi voznik reševalnega vozila z 80-urnim tečajem prve pomoči, ki je poškodovanca pokril z odejo in ga obrnil na bok. Poklicali so zdravniško pomoč, ki je prispela na kraj s helikopterjem v 20 minutah, vendar je medtem poškodovanec že umrl zaradi obojestranskega pnevmotoraksa in stisnjenja obeh pljučnih kril. Zoper »izobraženega« reševalca je bil uveden kazenski postopek zaradi opustitve nudenja pravilne prve pomoči.
Primer 2
Voznik osebnega avtomobila je pri tesnem prehitevanju v nočnem času zbil pešca, ki ga je odbilo v obcestni jarek. Ustavil je vozilo in pogledal poškodovanca in zdelo se mu je, da ne diha. V paniki je zapustil kraj nesreče in se odpeljal domov, ne da bi poškodovancu nudil kakršno koli pomoč, niti ni obvestil policije oz. reševalcev, ker je pred nesrečo popil večjo količino vina. Poškodovanca je odkril naključni mimoidoči in obvestil številko 112. Reševalna ekipa z zdravnikom je močno podhlajenega poškodovanca rešila smrti v zadnjem trenutku. Nevestnega voznika je policija kmalu za tem odkrila. Zoper njega je bil uveden kazenski postopek zaradi povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti ter zapustitve osebe brez nudenja pomoči, ki se je končal z obsodilno sodbo enega leta zapora.