Protibolečinska obravnava terminalnega onkološkega pacienta

Za terminalnega bolnika štejemo bolnika z rakom, pri katerem je bolezen tako napredovala, da onkološko zdravljenje ni več možno, niti smiselno in pri katerem začnejo odpovedovati življenjsko pomembni organi, zato lahko v kratkem času (nekaj tednov, dni ali ur) pričakujemo smrt.

Bolečina je kompleksna človekova izkušnja, ki vedno močno vpliva na posameznikovo počutje in kakovost življenja. Najpogosteje je to signal, da je s človekovim zdravjem nekaj narobe. Je posledica aktualne ali potencialne poškodbe tkiva. Vpliva na človekovo fizično, psihično in socialno funkcionalnost. Margo McCaffery (1968 cit. Ščavničar, 1977) meni, da je bolečina prisotna kjerkoli in kadarkoli nam posameznik pove, da jo čuti oz. doživlja in je tako močna, kot jo sam ocenjuje. (Ščavničar, 2004).

Skoraj vsi bolniki z rakom imajo več različnih komponent bolečine. Pri nekaterih bolnikih lahko osem desetin jakosti bolečine izvira izključno iz telesnega mehanizma, medtem ko pri drugih enaka jakost bolečine izvira iz strahu, depresije ali zmedenosti. Pri teh je le malo verjetno, da se bo bolečina zmanjšala po opioidih. (Onkološki inštitut Ljubljana, 2008)

Najprimernejši opioidi za uporabo v paliativni oskrbi:

  • oksikodon, mofrin, hidromorfon, fentanil, buprenorfin (našteti nimajo najvišjega mogočega odmerka in ne zmanjšujejo oz. zavirajo delovanja drugih opioidov).

Pri načinu jemanja zdravil ima prednost terapija per os, če pa ta način ni mogoč uporabimo rektalno, transdermalno ali paranteralno obliko. (Onkološki inštitut Ljubljana, 2008)

Reševanje problema

Včasih se pri bolnikih pojavi prebojna bolečina, ki se prebije prek ovire, ki jo predstavlja zdravilo. V takem primeru moramo bolniku omogočiti rešilni odmerek, da znižamo oz. odpravimo bolečino. Pri rešilnem odmerku uporabimo kratko delujoči morfin v deset odstotnem odmerku bolnikovega celodnevnega odmerka dolgo delujočega opioida.

Prav tako moramo biti zdravstveni delavci zelo pozorni na možno nepopolno navzkrižno toleranco ob zamenjavi opioidov. Ker se z daljšanjem uporabe opioida dviga tudi toleranca, ki zahteva dvigovanje odmerka. Včasih pa se zdravniki odločijo za zamenjavo opioida, pri kateri pa tega učinka NI. Zato je potrebno pri zamenjavi opioida za enak učinek začetni odmerek znižati za 20 do 30 odstotkov enakovrednega odmerka.

Kritično mnenje

Terminalna faza je po mojem mnenju najtežji čas v življenju. Pričakovanje konca svojega življenja, mora biti psihično kot fizično zelo naporno. Pacientu je vedno treba verjeti opisano stopnjo bolečine – tudi, če bolečina ni pristna je v takih primerih placebo neprimerna in predvsem nesmiselna oblika preverjanja. Taki pacienti so večinoma potrti in brezvoljni, zato se mi zdi močno pomembna tudi psihična podpora z strani zdravstvenih delavcev in svojcev (nekateri le-teh nimajo, zato bi še posebej potrebovali več naše pozornosti). Včasih pacientom omili bolečino že iskren pogovor in tolažba. Občutek, da jih pri tem nekdo spremlja in v tem času podpira, po mojem mnenju olajša bolečino, ki jim leži na duši.

Opažam, da si zdravstveni delavci, zaradi pomanjkanja časa, energije in volje veliko premalo posvečamo psihični podpori in pogovoru z pacienti v terminalni fazi. V vseh zdravstvenih ustanovah z takimi pacienti, bi moralo biti usposobljeno osebje, ki bi ves svoj delovni čas preživljali in posvečali pacientom v terminalni fazi paliative. Tako bi, po mojem mnenju, upadla tudi uporaba opioidov.

[wp_ad_camp_1]

 

Literatura                                                         

  • Ščavničar E, 2004. Celostna obravnava pojava bolečine v zdravstveni negi. Zdr N 2004; 38: 101-11
  • Onkološki inštitut Ljubljana, 2008. Pogosta vprašanja v paliativni oskrbi
  • Povzeto po: Terminalna faza paliativnega zdravljenja, dostopno na :

http://www.medenosrce.net/pogled.asp?ID=1637   (7.1.2014)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja