Oznaka: onkološki pacient

Protibolečinska obravnava terminalnega onkološkega pacienta

Za terminalnega bolnika štejemo bolnika z rakom, pri katerem je bolezen tako napredovala, da onkološko zdravljenje ni več možno, niti smiselno in pri katerem začnejo odpovedovati življenjsko pomembni organi, zato lahko v kratkem času (nekaj tednov, dni ali ur) pričakujemo smrt.

Bolečina je kompleksna človekova izkušnja, ki vedno močno vpliva na posameznikovo počutje in kakovost življenja. Najpogosteje je to signal, da je s človekovim zdravjem nekaj narobe. Je posledica aktualne ali potencialne poškodbe tkiva. Vpliva na človekovo fizično, psihično in socialno funkcionalnost. Margo McCaffery (1968 cit. Ščavničar, 1977) meni, da je bolečina prisotna kjerkoli in kadarkoli nam posameznik pove, da jo čuti oz. doživlja in je tako močna, kot jo sam ocenjuje. (Ščavničar, 2004).

Skoraj vsi bolniki z rakom imajo več različnih komponent bolečine. Pri nekaterih bolnikih lahko osem desetin jakosti bolečine izvira izključno iz telesnega mehanizma, medtem ko pri drugih enaka jakost bolečine izvira iz strahu, depresije ali zmedenosti. Pri teh je le malo verjetno, da se bo bolečina zmanjšala po opioidih. (Onkološki inštitut Ljubljana, 2008)

Najprimernejši opioidi za uporabo v paliativni oskrbi:

  • oksikodon, mofrin, hidromorfon, fentanil, buprenorfin (našteti nimajo najvišjega mogočega odmerka in ne zmanjšujejo oz. zavirajo delovanja drugih opioidov).

Pri načinu jemanja zdravil ima prednost terapija per os, če pa ta način ni mogoč uporabimo rektalno, transdermalno ali paranteralno obliko. (Onkološki inštitut Ljubljana, 2008)

Preberi več o Protibolečinska obravnava terminalnega onkološkega pacienta

Principi paliativne oskrbe

Principi paliativne oskrbe so: pravica vsakega B in njegovih svojcev, kjerkoli so. Oskrba mora biti dostopna vsem B, ne glede na dolžino preživetja neozdravljive bolezni. Paliativna oskrba je namenjena B z vsemi neozdravljivimi boleznimi. Timski pristop združuje sodelovanje in odgovornost vse zdrav, soc delavcev, psih, prostovoljcev, ki prihajajo v stik z neozdravljivo bolnimi in družino. Naravnanost k B zagotavlja upoštevanje osebnih želja in potreb, ohranjanje samostojnosti in dostojanstva prizadetih. Tovrstna obravnava naj bi spodbudila ljudi k umiranju v domačem okolju, obenem pa naj bi jo sprejeli v H, DSO. Spoštuje življenje in priznava smrt, kot naravni dogodek, pri čemer je ne pospešuje niti ne zavlačuje. Preberi več o Principi paliativne oskrbe

Zdravstvena nega onkološkega bolnika z bolečino

Bolečina je najpogosteje kronična in traja dlje časa. B so prestrašeni, psih in fiz izčrpan, depresivni. Vloga MS: pri prepreč in lajšanju bolečin. Cilj njenega delovanja je doseči, da B ne bo trpel zaradi hudih bolečin. Poučena mora biti o stvareh: kaj je bolečina, kakšen je B odziv nanjo, kakšna je njena vloga, poznati mora vrste in načine zdravljenja. MS deluje: samostojno, sodeluje pri uresničevanju med-teh načrta, sodeluje pri načrtovanju, izvajanju in vrednotenju celotne zdrav oskrbe B. Svoje delo opravlja po PZN. Bolečina: ločimo akutno- kronično , glede na vzrok: somatsko, visceralno, nevropatska), lahko je posledica razraščanja rakastega tkiva v okolico, posledica zdravljenja. Pri ocenjevanju bolečine upoštevamo: B individualno izražanje bolečine, toleranco, subjektiven odnos MS do bolečine. Znaki popuščanja bolečine: sprostitev položaja telesa, izraz obraza, stabilni VZ, povečano zaupanje v zdravljenje.

Ugotavljanje potreb in ocenjevanje B doživljanja bolečine ter postavitev ND: zbrane podatke mora ms jasno in razumljivo dokumentirati( besedni opis bol, neverbalne znake, aktivnosti B, VAS skala). Naloge MS: ugotoviti kako se B odziva na bol, odziv svojcev, prepoznati verbalne in neverbalne znake bol). Za ocenjevanje uporabljamo: vas skalo, besedno, št lestvico. ND je postavljena na osnovi ugotovljenih potreb. Najpogostejše ND: akutna- kronična bol, zaprtje kot poledica jemanja opioidov, motnje spanja zarad kron bol. Izdelava načrta ZN: obsega aktivnosti, ki jih ms izvaja pri posameznem B, da bi odpravila obstoječe in potencialne probleme. Aktivnosti MS po načrtu ZN: pogovor, učenje, izvaja nefarmakološke metode zdravljenja, dajanje predpisanih zdravil, merjenje bol, sodeluje pri diag- ter posegih. Preberi več o Zdravstvena nega onkološkega bolnika z bolečino

Psihoonkologija

Psihoonkologija izhaja iz psihosomatskega gledanja v medicini in skuša rakave bolezni obravnavati celostno; upoštevajoč medsebojno soodvisnost telesnega in duševnega, kot tudi vlogo psihosocialnih in socioekonomskih dejavnikov pri nastanku bolezni, njenem razvoju in poteku. Poudarja pomen bolnikovega aktivnega sodelovanja in vključuje psihoterapevtski pristop.

Vprašanje, ali obstajajo čustveni in psihosocialni vplivi na nastanek raka, ni novo, saj je že Hipokrat v 3. stol. pred n.š. opazoval, da melanholični ljudje pogosteje obolevajo za rakom. V 19. stoletju so postajala psihosomatska razmišljanja o nastanku raka vse bolj jasna. V zadnjih desetletjih pa so v številnih usmerjenih retrospektivnih in prospektivnih študijah, prav tako pa tudi pri poskusih na živalih natančneje raziskovali psihološke dejavnike bolezni. Opisujejo značilne osebnostne lastnosti bolnikov in njihove obremenjujoče življenjske razmere, poudarjajo pomen izgub, kronične žalosti in depresije za nastanek bolezni. Nova spoznanja so začeli uvajati v klinično delo. Uveljavilo se je ime psihoonkologija, ki pridobiva vse večji pomen v multidisciplinarni obravnavi raka. Preberi več o Psihoonkologija