VIDIKI OSEBNOSTI
Ekscentriki in čudaki (paranoidna, shizoidna in shizotipska motnja osebnosti);
Dramatiki (mejna, antisocialna, histrionična in narcisistična motnja osebnosti) ter
Bojazljivci (izmikajoča, odvisnostna, obsesivno kompulzivna motnja in nespecifične motnje osebnosti).
SISTEMATIČNA DEDENZIBILIZACIJA
Tehnika za odpravo fobij. Npr. Doma treniraš tehniko, kako se soočiti npr. s psom, ki se ga bojiš in ko bo prišla resnična situacija z psom boš odreagiral kot si treniral doma, torej mirno in sproščeno.
BIOLOŠKA POVRATNA ZVEZA
Tehnika sproščanja oz. relaksacije.
FUNKCIONALNA ANALIZA VEDENJA
Psiholog pomaga pacientu poiskati miselne in vedenjske vzorce ter načine, kako ti vplivajo na posameznikovo ravnanje. Sledi funkcionalna analiza vedenja, ki je namenjena boljšemu razumevanju tega, kako ti vzorci vplivajo na njegovo vsakdanje življenje, kakor tudi simptomov.
V naslednjem koraku terapevt in pacient skupaj določita spremembe teh vzrocev in aktivnosti, s pomočjo katerih jih je mogoče doseči. Ta proces se ponavlja do doseganja začrtanih ciljev. Ta oblika terapije je zlasti usmerjena v iracionalne miselne vzorce (npr. prisilne misli). Pogosto uporablja tehnike relaksacije, sistematične desenzibilizacije ter trening samouveljavljanja in socialnih veščin.
SAMOURESNIČUJOČA SE PREROKBA
Samouresničujoča se prerokba je proces s katerim pričakovanja ene osebe o drugi postanejo stvarnost z vzbujanjem vedenj, ki potrjujejo pričakovanja. Ko si ustvarimo vtis o drugi osebi, nas naša pričakovanja pogosto vodijo v taka vedenja, ki vzbudijo pri drugem vedenja, ki ta pričakovanja potrdijo.
ODZIVI NA PROBLEM:
PARAFRAZIRANJE: Parafraziranje je takojšnji odziv na sogovornikove besede s ciljem, da bi preverili, ali smo prav razumeli sporočilo. Je tudi pot do sogovornika, ker mu s tem damo vedeti, da nas zanima in da ga želimo razumeti.
NASVET
INTERPRETACIJA
ANALIZIRANJE
PODPORA
POVPRAŠEVANJE?
REALITETNA KONTROLA
Pomeni, da je moten stik z resničnostjo. To je značilno za psihotične duševne motnje. npr. Jaz sanjam, da skočim, žabico plavam in letim, kaj pa, če bi to naredila? Jaz ne bom umrla, one tri bodo umrle.«
ODVISNOSTI
Odvisnost je psihofiziološki pojav, ki ga povzroči ponavljajoče se uživanje določene psihoaktivne snovi pri čemer ločimo telesno odvisnost kot fiziološko stanje prilagoditve na rabo določene psihoaktivne snovi (pomanjkanje katere povzroči abstinenčne telesne reakcije, motnje v delovanju organizma) ter psihično odvisnost kot subjektivni občutek potrebe po psihoaktivni snovi (odtegnitev katere pomeni motnje v duševnem delovanju).
Za odvisnost je značilno disfunkcionalno, kompulzivno, pogosto pomanjkljivo kontrolirano vedenje, ki je usmerjeno k pridobivanju in uživanju droge, z namenom doseganja takojšnje zadovoljitve neke potrebe. Dolgotrajno odvisniško vedenje vodi do velikih motenj na psihičnem, telesnem, finančnem in socialnem področju.
OSEBNOSTNE ZNAČILNOSTI ODVISNIH OD NEDOVOLJENIH DROG
1.Antisocialne motnje osebnosti. Glavne značilnosti so neodgovorno in antisocialno vedenje najrazličnejših oblik. Prisotna je agresija in razdražljivost, pogoste so laži, prevare in nezanesljivost. Osebe s to motnjo uživajo v nevarnih in nepremišljenih dejanjih, venomer iščejo nove in intenzivne dražljaje. Težko odlagajo zadovoljitev, svoje želje skušajo uresničiti ne glede na posledice in druge ljudi.
2. Mejne motnje osebnosti. Osnovne značilnosti te osebnosti so nestabilna samoidentiteta (nejasno, zmedeno, protislovno doživljanje samega sebe), nestabilnost medosebnih odnosov in razpoloženja oz. čustvovanja. Pogosta so občutja praznine, dolgočasja, zapuščenosti, prikrajšanosti in razočaranja. Prisotne so tudi težave oz. motnje v doživljanju drugih ljudi.
3. Izogibajoče se motnje osebnosti. Zanje je najbolj značilna socialna inhibicija in občutja neadekvatnosti. Imajo nizko samopodobo oz občutja manjvrednosti, prepričani so da so neprivlačni, nezaželeni, nesposobni, nesprejemljivi za druge. V družbi se počutijo izrazito nelagodno, strah jih je kritike, so zelo sramežljivi. Zato se izogibajo intimnim odnosom, javnim nastopom in odgovornostim. Pri njih se pojavljajo depresivna in anksiozna občutja, pogosto so jezni nase zaradi socialnih neuspehov. Droga zanje lahko predstavlja ublažitev sramu in tesnobe ali umik pred nezadovoljujočo realnostjo.
4. Odvisnostne motnje osebnosti. Osnovna značilnost te motnje je pogosta odvisnost od drugih oseb, podrejenost, strah pred samostojnostjo in samoto. Odvisna oseba zelo težko sprejema odločitve, ima občutja nemoči, strah da bo zavržena oz. zapuščena, ima nizko samospoštovanje.
5. Depresivne motnje osebnosti. Osebe s to motnjo imajo težave s pridobivanjem in zadrževanjem dobrin oz. drugih ljudi. Pogosto se čutijo prikrajšane ali zapuščene v življenju, so pesimistične. Zelo jim je pomembna navezanost na druge osebe, saj se s tem čutijo izpopolnjene, varne, samozavestne. Zaradi strahu pred izgubo se prilagajajo, žrtvujejo, odpovedujejo svojim željam ter jih sčasoma tudi več ne prepoznajo in izražajo. Vsa dejavnost je usmerjena k zadovoljevanju potreb drugih.
6. Narcisistične motnje osebnosti. Osnovna značilnost je poveličevanje sebe, za katerim se skriva nizka samozavest in negotovost. Narcisistične osebe se doživljajo kot nekaj izjemnega in zahtevajo, da jim drugi to priznajo, saj lahko le s pomočjo odobravanja okolice vsaj za določen čas okrepijo svoje pozitivno doživljanje sebe. Takšne osebe so preobčutljive na ocene okolice, imajo pomanjkljivo empatijo in intenzivno zavist do drugih. 6
Paranoidne in shizoidne motnje osebnosti. Za paranoidno motene osebnosti je značilna skrajna nezaupljivost, neosnovana sumničavost in pričakovanje sovražnosti okolice. Pogosto je prisotna ljubosumnost, emocionalna hladnost in rigidnost. Vzrok temu je težava pri obvladovanju lastnih agresivnih impulzov, ki se zato projicirajo v druge. Za shizoidno motene ljudi pa je najpomembnejša značilnost izrazito nezanimanje za druge ljudi, hladnost in pomanjkanje izražanja čustev.
SOCIALNI IN PSIHOLOŠKI DEJAVNIKI TVEGANJA ZA SUICID
a)psihološki dejavniki: ozkost in plahost, marljivost, strah pred porazi, prevelika samokritičnost, perfekcionizem, občutek manjvrednosti, med psihiatričnimi obolenji je za povečano tveganje najpomembnejša depresivna motnja in zloraba psihoaktivnih snovi. – potrtost in tesnoba;
– občutek notranje praznine;
– občutek krivde, manjvrednosti in obup;
– znižana toleranca, impulzivnost in agresivnost;
– motnje koncentracije in spomina.
b)socialni: izguba zanimanja za druge ljudi;
– zmanjšana učinkovitost pri delu.
Medosebni nivo se nanaša na socialno izolacijo, neurejene družinske razmere, samski stan, ločitev, ovdovelost ter izgubo zaposlitve.
Nesposobnost vzpostavljanja ali rušenje vzpostavljenega vzajemnega odnosa povečuje tveganje za samomorilno vedenje prek kronične nepripadnosti družbi ali nenadne družbene osamitve.
Socio-kulturni nivo zaznamujejo družbene značilnosti okolja (dohodek na prebivalca, stopnja brezposelnosti, pogostost ločitev ipd.), v katerem posameznik živi.
Neugodno družbeno okolje povečuje tveganje za samomorilno vedenje tako, da pri posamezniku izzove neugodno duševno stanje ali spodbuja neugodne medosebne odnose.
BAZIČNA PREPRIČANJA
BAZIČNA PREPRIČANJA npr. NESPOSOBNA SEM, NEMOČNA SEM, ZAPUŠČENA SEM, NIMAJO ME RADI.
Pri ljudeh z motnjo osebnosti pa prevladujejo specifična, disfunkcionalna bazična prepričanja oziroma sheme, ki so nastale na podlagi preteklih izkušenj in postanejo del vsakodnevnega, normalnega procesiranja informacij (Beck in Freeman, 1990).
Sheme vplivajo na življenje posameznika, na njegovo mišljenje, čustvovanje in vedenje. Ta prepričanja so pretirano posplošena, ekstremna, toga, rigidna in neskladna z realnostjo ter povzročajo motnje v medosebnih odnosih in težave v doživljanju samega sebe.
TRENING SOCIALNIH VEŠČIN
Program, ki mladim pomaga osvojiti in ponotranjiti znanja. Gre za posamezne dodatne spretnosti, izkustva pa tudi znanja, ki jih pridobi človek na socialnem področju v najširšem smislu.
PSIHOTERAPIJA; SUPORTIVNA, REEDUKATIVNA, REKONSTRUKCIJSKA
Suportivna psihoterapija se uporablja predvsem v obdobjih izboljšanj (pred odpustom iz bolnice in po njem). Z njo lahko uspešno pomagamo pri spreminjanju medosebnih odnosov v okoljih, kamor se osebe vključujejo po odpustu iz bolnice.
S suportivnimi pogovori vsakih 14 dni lahko bistveno vplivamo na zmanjšanje potrebe po ponovni hospitalizaciji.
Suportivna psihoterapija dopolnjuje druge oblike specializirane pomoči.
Suportivna psihoterapija se uporablja predvsem v obdobjih izboljšanj (pred odpustom iz bolnice in po njem). Z njo lahko uspešno pomagamo pri spreminjanju medosebnih odnosov v okoljih, kamor se osebe vključujejo po odpustu iz bolnice. S suportivnimi pogovori vsakih 14 dni lahko bistveno vplivamo na zmanjšanje potrebe po ponovni hospitalizaciji.
Suportivna psihoterapija dopolnjuje druge oblike specializirane pomoči. psihoterapija je lahko suportivna / simptomatska (vodenje, nasvetovanje, urejanje življemjskih pogojev, pomirjanje, prepričevanje in sugestije, izpovedovanje, sproščanje, medikamentozna opora).
reedukativna / prevzgojna (svetovalno-racionalna, socioterapevtska, vedenjska-kognitivna), nekonstruktivna / analitična / razvojna (psihoanaliza, analitična psihoterapija, razvojna analiza).