Sociologija zdravja in bolezni izpiski

medicina-sociologija-zdravje-bolezenSocialne reprezentacije – družbene predstave

So teorije, ki razložijo bolezen kot metaforo, kako si družba predstavlja bolezen. So skupine pojmovanj, predstav o zdravju in bolezni, ki se razlikuje od medicinskega.  To ni jezik o telesu, je jezik o odnosu posameznika do družbe.

Zakaj so nam pomembne?

Razvijemo jih zaradi lažje vsakodnevne komunikacije in nam pomagajo najti smisel v dogodkih, načinih vedenja. Na ta način urejamo svoj svet, olajšajo komunikacijo, vendar le navidezno. – tu pa potem pride do konfliktov.

– so sodobne verzije zdrave, kmečke pameti oz. zdravega RAZUMA

– so naše predstave o tem, kaj bolezen je in kaj nam pomeni zdravje

– so del objektivne stvarnosti ( npr. vsako spomlad se lotimo diete ali pa se tako vsaj delamo ) – to potem postaja del našega vsakdana. Tak primer je tudi, kdaj se gre k zdravniku, ( ko nekaj odstopa, ne funkcionira ) pripisovanje osebne odgovornosti

Bolezen je preko socialnih reprezentacij neka individualna, osebna stvar posameznika. Zdravnika ne zanima, kako to mi doživljamo – njega zanima le bolezen.

– zdravje se povezuje tudi z odsotnostjo od dela oz. nesposobnostjo za delo. V tem času se odnos med bolnikom in delom nadomesti z odnosom med bolnikom in zdr. osebjem

MODELI BOLEZNI

1.     PSIHOLOŠKI MODEL: se fokusira na posameznika, kaj to njemu pomeni

2.    SOCIOLOŠKI MODEL: kaj pomeni to za družbene odnose, smo upravičeno neaktivni člani družbe, kdo je pravzaprav neupravičeno odsoten – klošarji, brezdomci – lahko bi delali, listka nimajo da so bolni. Za to obstajajo inšpektorji in kontrole. Za oba modela je ključen Parsonov pojem »vloge bolnika« – meni, da je zelo pomembna motivacija bolnika – sam si mora namreč želeti ozdraveti, motivacija je pomembna, da znova začne ali nadaljuje z normalnim soc. življenjem in da vlogo bolnika zamenja za vlogo zdravega človeka.

3. KULTUROLOŠKI MODEL: še dodatno razširja kontekst bolezni na analizo kulturnih vzrokov bolezni – kaj je sploh kultura? Je kompleks pravil, praks, pomenov in vrednot, ki jih ljudje delimo v določeni družbeni skupini ali družbi. Kako se nekdo vede, ko rojeva, kako ko umirajo, kako jih pokopavajo….zdravje in bolezen dobita pomen znotraj ene kulture.

Resosializacija posameznika: da sprejemaš pravila družbe, da se ponovno vključiš v družbo, se preoblikuješ

Socializacija: pomemben kompleksen  proces, kjer se posamezniki prilagajamo družbi, njenim pravilom, normam

– Primarni dejavnik je družina, starši ( kdo te umiva, neguje, briše, hrani…)

– sledijo šola, vrstniki – če ne bi sledili svojim vrstnikom, bi bili vsi več ali manj kopije svojih staršev

– drugi dejavniki so še: mediji, religiji, država, šola

– preko socializacije se učimo pravil igre ( vloga dijaka, študenta, delavca…)

– pravil igre se učimo po dveh poteh:

–          s sprejemanjem samega sebe

–          sprejeti me mora družba

– ko ozdraviš je potrebna resocializacija: enako velja za povratek iz porodniške, v tem času je prišlo do sprememb v načini dela, odnosih…

NAČINI ZDRAVLJENJA na kulturni ravni:

1.     MAGIČNI

2.    PRAGMATSKI

3.    PSIHOTERAPEVTSKI

1.     MAGIČNI: predpostavlja sugestivno in avtoritativno osebnost zdravilca – maga, ki je prepričan v sebe, v svoje zdravilne sposobnosti. Ima se za čuvarja skrivnosti zdravljenja, ki se jim mora bolnik z vero v moč zdravilca prepustiti. Ne zanima jih diagnoza, niti ne bolnik ali njegova zgodba. Tudi v Bm modelu zdravnika zanima le bolezen in nič drugega, maga pa njegove čirule čarule.

Mag je nekdo, ki ima status, ima moč – to ne more biti vsakdo. Te lastnosti mu pripiše družba, običajno pa gre za družinska dedovanja. Vizita je pravzaprav tudi nek obred – to ni zdravljenje in tudi malo doprinese k zdravljenju ter konec koncev tudi k počutju, sploh če je vizita zgolj neko momljanje.

– mag je na nek način sočuten, vendar v odnosu nedostopen

– bolnik se mora vraču prepustiti, tako kot zdravnikom – je pa to v fazi

sprememb, saj se bolniki upirajo, postajajo aktivni.. sedaj je bolj pogojno

zaupanje

– mag mora biti prepričljiv

2. PRAGMATSKI:

Izvaja ga zdravnik, šolan po sodobnih naravoslovnih tehničnih standardih. Podvržen je rigoroznemu sistemu preverjanja (študij, specializacija, izpiti, licenca). Pri magu je licenca stalna.

Odnos z bolnikom, bolnik in njegova situacija niso pomembni: pomembni so simptomi in znaki (temperatura, tlak, pulz….).

Zdravnika življenjska zgodba in odnos bolnika ne zanimata, zanima ga predvsem zgodba bolezni. Tako pride do neosebnega in znanstveno zelo nestrukturiranega stika med njima.

Zdravnik mora biti ustrezno šolan in visoko strokovno usposobljen.

3. PSIHOTERAPEVTSKI:

Psihoterapevta zanimata zgodovina bolezni in življenjska zgodba bolnika.

Odnos med terapevtom in bolnikom je zelo pomemben, saj mora biti bolnik zelo odprt in zaupljiv. Je zelo zahteven odnos.

Gre za partnerski odnos (nekateri ga primerjajo z odnosom starš-otrok: odnos pozorne skrbi).

Terapevt mora biti potrpežljiv, strpen, moder, empatičen ter strokovno obvladati vodenje pogovora.

Vsi trije pa so nekako prepleteni – v vseh je možno najti elemente tudi ostalih. Največja razlika je v odnosu do bolnika. Idelana kombinacija bi bila 2. in 3., vendar bi bilo zato potrebno opustiti biomedicinski model.

Tisti, kar znanost ne odkrije, tisto ne obstaja. Znanost bo odčarala svet: res do ene mere, saj smo nehali gledati svet skozi religijo, gledamo pa ga skozi znanost. Zamenjali smo le očala.

Včasih smo verjeli, da če plačaš odpustek, boš ozdravel. Danes verjamemo, da če freš k zdravniku boš ozdravel.. lahko se zgodi, da se bodo čez leta zgražali: aja, a k zdravniku si šel, zakaj pa ne k bioenergetiku?! V bistvu smo Boga zamenjali za tehnologijo.

Zavezništvo znanstvene medicine in psihoterapevtskega načina zdravljenja

…pomeni, “da zdravnik opusti svoje enostransko zaupanje v tehniko, ki je postala nadomestek religije, da prizna prikrito „magijo˝ v mnogih zdravniških postopkih in da prizna, da človeka, tudi njegovo telo, ne moremo nikdar zaobjeti in razumeti samo z naravoslovno-tehničnimi metodami.”

Posledice bolezni za socialno življenje ( Parsons )

Zdravje = optimalne sposobnosti za učinkovito sprejemanje in opravljanje socialnih vlog

Bolezen = splošna motnja sposobnosti za opravljanje socialnih vlog

Spremenita se status in vloga posameznika v družbi: namesto vloge zdravega posameznik dobi vlogo bolnika in s tem nekoga, ki ni popolnoma opravilno sposoben, ni učinkovit član družbe.

Socialna vloga je vsota splošno sprejetih pričakovanih vedenj, ki so vezane na določeno pozicijo, položaj v skupini oz. družbi. Če si npr. zaposlen, se pričakuje, da boš delal. Včasih vedenja niso jasno definirana in se spreminjajo skozi čas.

– Je celota socialno definiranih (javno formuliranih) ali nedefiniranih (latentnih) pravil in pričakovanj o tem, kaj naj počnejo posamezniki v skupini (Ule,1997).

– V socialnih interakcijah gre za neprestan proces medsebojnega definiranja in redefiniranja socialnih vlog. Pogosto prihaja v skupinah do konfliktov vlog ravno zaradi teh različnih definicij; pa tudi do konfliktov med različnimi vlogami posmeznikov ter pritiska teh vlog na posameznika.

Vloga matere: vsaka ima svojo definicijo o tem, kaj je dobra mati ( sploh ni nujno, da je to družbeno sprejeto )

Parsons pravi, da je bolezen neka motnja – dela ne morem opravljati in prevzamem vlogo bolnika s tem pa se spremeni tvoj status.

Socialni – družbeni status

Status: kam si umeščen znotraj družbe; najpogosteje je to povezano z:

– ekonomskimi viri, bogastvo

– družbena moč, ki pa je prav tako povezana z denarjem in pa

– ugled v družbi – zdravnik ima ugled, tudi če nima veliko denarja; določenemu položaju pripisuje ugled družba in s tem tudi osebi na tem položaju.

Oblikovanje družbenega statusa:

Pripisani družbeni statusi: položaji, ki se prenašajo z dedovanjem iz generacije v generacijo – s tem se rodimo (etnično, rasno poreklo, verska pripadnost, družinsko poreklo – vsi so bili zdravniki, pravniki, spol, starost).

Pridobljeni družbeni statusi: odvisni od osebnih prizadevanj, znanja, sposobnosti, delavnosti, drugih osebnih značilnosti posameznika. Najpogosteje pa je to z izobrazbo, lahko tudi s poroko…

Stik med posameznikom in družbo

Po Parsonsu je vloga bolnika zasnovana na 4 normah oz. pravilih vloge bolnika

bolnik ni odgovoren za svojo bolezen

bolnik je oproščen običajnih obveznosti dokler je bolan

bolezen je nezaželena

bolni posameznik bi moral poiskati in prejeti profesionalno pomoč

naloga zdravnika naj bi bila poleg zdravljenja tudi posredovanje teh informacij.

Parsons je bil tudi eden izmed prvih, ki je bolezen definiral bolj v terminih socialne kot biomedicinske teorije – ukvarjal se je bolj z obnašanjem bolnika, kot z izkušnjo bolezni in simptomi.

Posledice bolezni za družbeno življenje po Parsonsu: če sem bolan, sem upravičeno neaktiven.

Bolnik ali porabnik zdravstvenega varstva?

V Skandinaviji je namesto bolnika porabnik zdr. storitev – gre za podoben odnos kot pri strankah. Bolnik je v tem primeru stranka, ki je prišla po zdr. storitev. Zadeve se zelo spremenijo, če gre zdr. osebje iz javnega v privatni sektor: spremeni se odnos do bolnika, do materialnih sredstev….

Bolnik: potrpežljiv, odvisen od medicinskega osebja, pasiven, neinformiran, podrejen

Porabnik: aktiven, samostojen, informiran, zahteven, enakopraven v odnosu do med. osebja

Dviguje se nivo produktvov ( računalniki ) in nivo storitev. Ključna razlika pa je v samopodobi in pa vedenju, ki izhaja iz te samopodobe.

Skupine bolnikov, ki jih imamo

Pasivni, klasični bolniki: so žrtve bolezni brez lastnega vpliva. Odločitve prepuščajo zdravniku.

Zainteresirani bolniki: poslušajo nasvete, ubogajo, vendar zraven že razmišljajo ali jim to ustreza ali ne.. če bi morali zelo spremeniti svoj življenski slog, se tega ne bi držali. Tu je največ kroničnih bolnikov.

Aktivni bolniki: prevzemajo odgovornost za svoje zdravje. V odnosu do zdravnika so zahtevni in iščejo dodatno mnenje.. iz tega se je razvilo tudi dodatno zavarovanje – ker iščejo mnenja drugih zdravnikov. Prevladujejo mlajši, ženske, zaposleni in pa višja izobrazba – tisti, ki ne zbolevajo preveč pogosto.

Poznamo različne vrste bolnikov. V katero od naslednjih skupin bi se uvrstili?

1. Ker ni pomoči za mojo bolezen, jo moram pač prenašati in je bolje, da o njej             ne razmišljam in da zdravnika ne sprašujem preveč.  19,9%

2. Skrbno poslušam zdravnikove nasvete in se dosledno ravnam po njih. 59%

3. Sam/a želim odločati o svojem zdravju in poteku zdravljenja. Če nisem zadovoljen/na z zdravnikom, ga zamenjam ali poiščem dodaten nasvet. 21,1%

Shema težavnih bolnikov – nezaželenih

Na osnovi raziskav odnosa zdravnikov do bolnikov je Radley izdelal shemo tipov “težavnih bolnikov”.

Zdravniki so manj naklonjeni bolnikom, ki:

pripadajo negativno stereotipiziranim družbenim skupinam, ( AIDS, homoseksualci

so alkoholiki, klateži, odvisniki, duševno zaostali

imajo prekomerno telesno težo,

bolujejo za spolno prenosljivimi boleznimi.

Gledal je po dveh dimezijah:

–          kršitev pravil

–          odgovornost

SLAB: nima opravičila in bi lahko deloval zavestno oz. prevzel odgovornost ( npr. kadilec z astmo ) Po mnenju zdravnikov so zavestno povzročili tako stanje in so zanj tudi odgovorni.Take bolnike obravnavajo manj zavzeto in bolj neosebno kot druge.

OTROCI: nima opravičila, ni mogel delovati zavestno Kršijo pravila, vendar se ne zdijo odgovorni za svoje početje ( nimajo znanja ali namere ). Kot otroke zdr. prepoznajo bolnike z Alzheimerjevo boleznijo, starostno demenco, duševno motene

NAIVNI: ima opravičilo, ni mogel delovati zavestno – pravila kršijo brez svojega znanja ali namer ( kot otroci ). Za to kršitev pravil obstaja neko opravičilo.

NEPRIMEREN: ima opravičilo, lahko bi deloval zavestno. Ima opravičilo za kršitev, vendar bi lahko deloval zavestno, torej je odgovoren za svoja dejanja.

Kršitev pravil se lahko nanaša na čas pred srečanjem z zdravstvenim osebjem ali v času stika (npr. v bolnišnici).

Sprejemanje vloge bolnika

Radley-eva raziskava je pokazala, da sprejemanje vloge bolnika ni tako premočrtno, kot je predvideval Parsons: posameznik ne sprejme avtomatsko dolžnosti vloge bolnika.

Parsons je predvideval tudi čustveno nevtralen odnos med zdravnikom in bolnikom; pri tem je spregledal, da so tudi norme in družbene vloge vpletene v družbeno konstrukcijo bolezni – kar pa vpliva tudi na odnos med bolnikom in zdravnikom

Izkušnja kronične bolezni

Parsonsova vloga bolnika in kronična bolezen?

Parsonsonova ideja o bolniku kot začasni socialni vlogi tu odpove, kajti kronični bolnik mora stalno živeti s svojo boleznijo, tudi zunaj ordinacije ali bolnišnice v svojem normalnem okolju. Mora nadaljevati svoje normalno življenje, kakor pač ve in zna. Ko se človek spopada s kronično boleznijo, se ne spopada samo z oslabljenim telesom in fizično bolečino, temveč tudi s psihičnimi in socialnimi posledicami bolezni.

Srečujejo se z mnogimi negotovostmi, strahovi, sedanjostjo, prihodnostjo, s spremenjeno samopodobo oz. odnosom do sveta, bližnjih, do dela….

Dolgotrajna kronična bolezen je ovira v človekovemu življenju ( npr. alergija – treba se je izogniti alergenom, kar pa vodi v spremembo življenskega sloga. Pri akutnih boleznih je to krajši čas in hitro mine.

◦fizične,

socialne,

psihološke posledice.

Prizadane telo, občutke, doživljanja, čustva, odnose z družbo, samopodobo in pomeni spremembo odnosa do sveta, dela, bližnjih.

Kronični bolnik Zdrav človek

– ne obvladuje posledic bolezni                  – obvladuje posledice in simptome bolezni

– išče zdravljenje                                       – ima normalno življenje, ne išče zdr.

Zakaj imamo ambivalenten odnos do kroničnih bolnikov

Na eni strani je sočutje do bolnika, vsiljevanje pomoči, na drugi strani pa zavračanje in ignoranca, ker ga obsojamo, da se ni držal pravil. Kronični bolniki so stigmatizirani. – imajo negativen pečat, pripisuje se jim skrajno negativne lastnosti.

STIGMA = Pripisovanje neke skrajno negativne lastnosti,

ki postane edina, ki posameznika določa, ne glede na njegove druge lastnosti, ki postanejo nebistvene. Npr: narkomani: so stigmatizirana skupina

Ameriški sociolog Goffman: »nezaželena drugačnost«. Označuje posameznikovo drugačno lastnost tako, da ima večina (in tudi on sam!) to za negativno, odklonsko lastnost. Stigmo občutimo, če je to slabo – ni stigma, če za nekoga rečemo da ima modre oči.

Posledica: družbena distanca, izločitev

Stigma se nanaša:

pričakovanja drugih ljudi ( KB se bodo ravnali po navodilih, pravilih )

na vrednote,

identitete,

ki jih pripisujemo bolnemu in ki si jih pogosto pripiše tudi sam.

Vrednote

Ko nam nekdo stopi na žulj, se vedno lahko vprašamo, katero vrednoto nam je pohodil oz. prizadel. Če npr. diabetik je čokolado in se je ni pripravljen odpovedati, mu to verjetno pomeni neko vrednoto.

Tudi npr. svetost življenja, ki je jedrna vrednota: – splav prepovedan

– ženska lahko sama odloča

Kdaj dobimo vrednote? Že zelo majhni, spreminjamo jih s travmatičnimi dogodki. Takrat se naš svet podre vključno z našimi vrednotami.

Vidne so preko naših delovanj, vedenja.

Model ledene gore

Vedenja če želimo vplivati na vrednote ne moremo

delovati zgoraj, treba je najti pot preko

gore navzdol do vrednot. Te so spodaj in so nevidne vrednote.

Kronični bolnik in stigma

Stigma je običajna posledica kronične bolezni.

Definirana razlika (=kronična bolezen) pogosto postane glavni status stigmatizirane osebe (npr. diabetik) in prekrije vse druge identitete osebe. Preprosto povedano: kar me razlikuje od zdravih ljudi me tudi definira.

Običajno stigmo spremljajo negativna čustva:

–          strah

–          krivda

–          sram

Tam kjer se to vidi navzven to bolnike še bolj prizadane – npr: invalidi

Strategije kroničnih bolnikov po diagnozi

Diagnozi kronične bolezni navadno sledi negotovost glede “normalizacije” življenja. Najprej se sprašuje kako in če sploh bo živel.

Tri strategije kroničnih bolnikov:

1.”Iskalci” aktivno iščejo odgovore na vprašanja, ki se jim porajajo.

2.”Izmišljevalci” selektivno razlagajo dobljene informacije ali jih domišljijsko interpretirajo. Tisto, kar nam ne paše, odvržemo, kar malo paše potem to predelamo v uporabno obliko, če pa zelo paše pa to obdržimo.

3.”Izogibovalce” je strah “resnice” in probleme ignorirajo, se izogibajo neprijetnim informacijam – tudi če mu 100x rečeš ne, to še vedno dela. Vedno je treba najti vzrok

strahu: npr. nekdo, ki ga je celo življenje strah igel, sedaj pa je diabetik in si bo do konca dajal insulin. Ko najdeš izvor vsega, ga lahko potolažiš, pomiriš.

Kako ločimo med izmišljevalci in izogibovalci? Če vprašamo, ali so razumeli, bodo vsi rekli ja. Boljše – vprašamo, če bi sedaj lahko to praktično pirkazali – potem se dobro vidi, kdo razume in kdo ne. Najmanj težav je z iskalci, ker sami iščejo informacije.

Stil prilagajanja kronični bolezni

Npr: športnik, ki postane invalid čez noč. Sedaj ima dve varianti:

–          ohraniti družbeno življenje ali ne

–          odnos osebe same do bolezni – če vidi sebe kot komplementarno osebo bo ohranil družbeno življenje.

Radley govori o 4 različnih oblikah predelave kronične bolezni v življenskem stilu bolnika. Ti načini se razlikujejo glede na to, kako se nanašajo na:

–          izgubo/ohranitev sodelovanja osebe v socialnem življenju

–          odnos ( nasprotovanje ali komplemenatrnost ) osebe do bolezni. Tako dobimo 4 glavne tipe odnosov:

1) aktivno zanikanje:

Ne sprejme bolezni, se bori proti učinkom bolezni.

Poskuša kar se da aktivno živeti v normalnem življenju.

Bolezni namenja le malo pozornosti.

Navadno stil prilagoditve nižjih slojev (izguba dela, odvisnost od družine).

2) Prilagoditev:

Sprejme svojo bolezen in ustrezno prilagodi svoje življenje.

“Bolezen vključi v svoje življenje.”

Ne umika se iz družbe, vendar spremeni načine svoje udeležbe v svetu zdravih.

Navadno stil prilagoditve srednjega razreda (ekonomsko preskrbljeni).

3) Sekundarna prilagoditev:

Nanaša se na pozitivne kvalitete, ki jih bolnik potegne iz soočenja s svojo boleznijo.

Sprejme svojo bolezen in omejitve, ki jih prinaša.

“Sebe vključi v bolezen.”

4) Resignacija – sesul se mu je svet. Je vdanost v usodo.

Občutek življenjskega poraza pred boleznijo.

Bolezen je razrušila njegovo/njeno življenje.

Zavzame vlogo samo-poraženca.

Bolezni nasprotuje, jo želi premagati.

Navadno stil prilagoditve nižjih slojev (izguba dela, odvisnost od družine).

Dobra prilagoditev kronični bolezni

Notranje dileme kroničnih bolnikov:

◦Strah pred stigmatizacijo (večji pri boleznih, ki so vidne navzven)

◦Strah pred diskreditiranjem: komu povedati, kako povedati

◦Nenehno vzpostavljanje ravnotežja med težnjo, da stori premalo oz. preveč (zanemari bolezen in se pretvarja, da je zdrav / močno upošteva svoje stanje)

Zahteve zdravih ljudi do bolnih: bolnik naj prenaša svojo bolezen tako, da ne pomeni velikega bremena za svojo okolico oz. ne odstopa preveč od zdravih; da nas ne bo preveč oviral, bremenil, da ne bo preveč izstopal

“Dobra prilagoditev” bolezni je družbeni status, ki ga bolniku podelijo “zdravi”:

“Tako dobro prenaša bolezen”, “Kljub bolezni je vedno tako vesela”. Če je tak, se nam seveda z njim ni potrebno ukvarjati. Kronični bolniki s eves čassoočajo s svojo boleznijo in žongliranjem s tem, koliko svoje bolezni sploh lahko pokažejo

Naloga uspešnega “upravljanja s samopodobo” je uravnotežanje protislovnih pričakovanj okolice:

◦kronični bolnik naj trpi zaradi svoje bolezni in obenem

◦izgleda kar se da normalno.

Strategije obvladovanja bolezni

Bolezen = krizni dogodek ( virozo lahko ignoriramo, težje bolezni pa ne )

Različne strategije za reševanje kriznih dogodkov:

◦Kognitivno reševanje problemov – razumsko priti do dna

◦Ukvarjanje z občutki in čustvi,

◦Ukvarjanje z vzroki problema,

◦Ukvarjanje z rešitvijo problema,

◦Optimističen pristop: prepričanje v možnost rešitve,

◦Pesimističen pristop: vloga žrtve.

Življenjski dogodki so dogajanja v vsakdanjem življenju, ki nastopajo v določenem časovnem intervalu in spremenijo življenjski tok posameznika.

Nekateri življenjski dogodki imajo majhen vpliv na naše življenje, drugi ga lahko pomembno spremenijo.

So težavni in za nas obremenilni, stresni četudi prinašajo srečo, zadovoljstvo (npr. rojstvo otroka, diploma

Življenjski dogodki lahko igrajo pomembno vlogo pri nastanku telesnih in duševnih motenj in bolezni, čeprav ne moremo reči, da so bili njihovi vzroki.

– Obenem je bolezen sama nepričakovan krizni življenjski dogodek, s katerim se mora posameznik soočiti.

– Doživetje in obvladovanje istega dogodka pri različnih ljudeh poteka lahko povsem različno.

– Raziskave kažejo, da  vsak posameznik razvije svoj lasten sistem prilagajanja, pogosto odvisen od trenutne situacije -le malo je konstant, ki bi karakterizirale obvladovalno ravnanje posameznikov.

Splošni načini ravnanja v obremenilnih situacijah

1. Storilnostno vedenje: je vse, kar se povezuje s trudom, naporom, uporabo energije, da bi dosegli cilj. Tu nekaj ukrenemo, gremo v akcijo, joga. Je najpogostejša reakcija.

2. Prilagajanje institucionalnim vidikom situacije: poteka v situacijah, ki niso odvisne od posameznika in njegove volje: izguba službe, bolezen, poškodba, elementarne nesreče…ni druge možnosti, kot da se prilagodimo. Npr: zboliš, sedaj greš iskat bolniški list. Prilagajanje na institucionalne vidike situacije terja upoštevanje vsiljenih pravil in oblik vedenja, ki jih zahteva institucija ( npr. vloga bolnika )

3. Opiranje na neformalne mreže in iskanje pomoči: iščemo podporo pri drugih skupinah, kot vir opore in pomoči – to smo tudi MS bolnikom. Dovolj je že samoizpoved, ki deluje pomirjujoče in ima velik psihološki pomen ter terapevtski učinek.  Vedno bolj je razširjena virtualna socialna mreža, kot so forumi: med.over.net

Ta socialna mreža so pravzaprav »vsi naši ljudje« na katere se lahko obrnemo. Včasih so to delali župniki.

4. Sprejemanje situacije: se poslovijo, uredijo vse stvari…. S tem se olajšajo.

Tak primer so tudi slabi odnosi na delovnem mestu, pa ne vemo kaj bi naredili: ali bi dali odpoved, sprejeli situacijo, jih nekam poslali…največ energije nam vzame če skačemo med možnostmi.

V vsaki situaciji, ki nam ni všeč imamo tri možnosti:

–          sprejmem: ( grozno šefico, grozne odnose )

–          grem v spremembo ( tega se ne grem, grem spreminjat odnose )

–          umik ( sledi lahko točki 2. ali pa jo preskoči.

Tako pride do notranjega konflikta.

Je v bistvu psihološka predelava obremenilne situacije. Sprejmemo jo, če nimamo druge izbire in je značilna za situacije, ki se jim ne moremo izogniti in zahtevajo veliko odpovedi ( kronična bolezen, invalidnost, smrt bližnjega ) ni pa to nujno pasivna vdanost: lahko je aktivno dejanje, s katerim si posameznik olajša pritisk.

Pogosto jo sprejmejo starejši. Najvišjo stopnjo sprejemanja kažejo bolniki z rakom, kapjo, ponesrečenci v prometnih nesrečah, najmanj pa duševne bolezni, alergiki – ker ni nič oprijemljivega, vmes se namreč lahko čisto dobro počutijo. Mlajši se bolj nagibajo k poudarjanju pozitivnih vidikov.

5. Pozitivno mišljenje oz. pozitivna razlaga situacije: Gre za poudarjanje pozitivnih vidikov obremenilnega dogodka oz. dajanje manjše pozornosti negativnim vidikom:

◦”Smrt je bila rešitev za hudo bolnega.”

◦Primerjava z ljudmi, ki so doživeli še hujše izgube

◦Primerjava sedanje situacije s preteklimi, še težjimi situacijami

Na primer: sem hroma, ampak hvala bogu še vidim – MS tega ne sme reči.

Situacijsko pogojena ravnanja

1.Izraba priložnosti,

2.Prošnja za pomoč,

3.Odpor,

4.Identifikacija s cilji in usodo drugih ljudi,

5.Upanje,

6.Popravljanje pričakovanj,

7.agresija, kritika,

8.Zaupanje v druge,

9.Altruistična odpoved lastnim potrebam,

10.Čustvene reakcije bega in obupa.

Reakcije se izmenjujejo, se kombinirajo…ni le ena sama pot

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja