ZGODOVINSKI RAZVOJ
– Relativno mlada znanost
– Prvič se pojavi konec 19.stol., ko je Wundeth v Leipzigu osnoval prvi psihološki laboratorij
– Prej se je razvijala v sklopu filozofskih razmišljanj, v antiki pa so razglabljali že bolj
– Stara je že tako kot civilizacija
– Predmet psihologija se najprej pojavi v procesi zavesti- analiza svojih doživljajev
– Ni znanstveno pri drugem človeku, ne moremo vedeti kaj doživlja- začnejo gledati vedenje
– Vedenje ni v skladu-ni usklajeno z doživljanjem
– V tretji fazi so raziskovali zavest in vedenje-oboje
– Ugotovili so, da nekatere stvari naredimo tudi nezavedno
Sistematično se je s tem ukvarjal Freud.
Nezavedno je enačil s seksualnim nagonom
Naloge:
– TEORETIČNE: pridobivanje novih spoznanj o zakonitosti v našem duševnem življenju, o vsebinah, psihični procesi (odvija se dalj časa)
– PRAKTIČNE: uporaba teoretičnih znanj v praksi
DEDNOST IN OKOLJE:
Koliko je dedno pridobljenega, biološkega in socialne podlage psihičnega življenja.
Enojajčni dvojčki: edini primer, kjer lahko opazujemo dedno podlago, ker so genetsko enaki (ni pa 100%).
Če ju ločijo : eden v bogati družini, bolj inteligenten, ker ima na voljo vsa sredstva.
Od okolja je odvisno kakšne možnosti se bodo razvile, kaj okolje spodbuja.
Dedne zasnove so določene že z oploditvijo jajčne celice, zasnove se ne spremenijo. Vse dispozicije se ne pojavijo takoj, odvisno je od zorenja. Tudi vsa čustva se ne pojavijo na enkrat.
Razlike so vidne tudi : če so enaki pogoji v šoli za črnce in belce niso vidne razlike v inteligenci
: če so socialni pogoji enaki so tudi rezultati enaki
: iz nižjih družbenih razredov niti nimajo želja, da bi bili njihovi otroci visoko izobraženi (saj si tega ne morejo privoščiti)
SPOL: razlike v mutaciji,
: inteligenci
: razlike v specifični sposobnosti (vprašanje ali je genetsko pogojeno ali ne)
ženske: si več zapomnijo, bolje pišejo proste spise
fantje: so ponavadi boljši v matematiki, v tehnične smeri
dekleta: se bolj usmerijo v družboslovje (delo z ljudmi)
OSEBNOST
Je celovit sistem različnih lastnosti in vključuje elemente biološkega, socialnega izvora in samodejnost ( je načrtna organizirana smiselna dejavnost posameznika, ki je usmerjena v določene cilje.
S svojimi pojavi ne rabi niti notranjih (bioloških) niti zunanjih( fizičnih, socialnih) pojavov.
Za samodejnost ne rabimo prisile.
OSEBNOST se deli na različne podsisteme, ti pa se naprej na nižje podsisteme.
Je zelo kompleksna sestavljena tvorba.
FREUD: pojmovanje je bilo determistično (prepričanje, da je vse posledica nekih dejavnikov).
Njegov determinizem je bil biološki. Prepričan je bil, da je bilo vse duševno dogajanje nagonsko pogojeno. Največjo težo ima seksualni nagon. Menil je, da ta nagon omogoča seksualno energijo, ki jo črpa za duševne procese.
Človek ne more zadovoljevati svojega seksualnega nagona, kot bi ga želel, zato ga usmerja drugam, tudi v duševne procese.
SULLIVAN: značilen je socialni determinizem (poudarja družbene dejavnike, predvsem medsebojne odnose)
Meni, da je osebnost ponotranjena mreža med osebnih odnosov. Brez družbe ni odnosov, ni osebnosti.
FROMM: ni več popolni determinist čeprav meni, da obstajajo nujnosti. Obstajajo različni možni izhodi iz situacij.
MASCLOW: največ svobode dopušča dopušča človeku, ki zadovolji vse svoje osebne potrebe in usmeri svojo energijo v razvoj lastne osebnosti- k uresničevanju vseh svojih potencialov. Osebnost razlaga kot razvoj kulture.
OSEBNOST: danes pojmujemo kot biopsihosocialni sklop.
Allport opredeljuje osebnost kot dinamično organizacijo tistih psihofizičnih sistemov v posamezniku, ki določajo njihovo tipično doživetje in vedenje.
Vse definicije vključujejo 3 elemente:
1. Poudarja celovitost osebnosti (integriranost-zaprta celota)
2. Je individualna (2 človeka nista identična)
3. Osebnost se izraža v vedenju (določa relativno stabilno vedenje)
OSEBNOSTNE LASTNOSTI
– Osebnostna lastnost je najmanjša enota osebnosti
– Je nevropsihična značilnost, ki se izraža v doživljanju in vedenju.
– Naredijo različne funkcionalno- enakovredne dražljaje
– Ponazarjamo jih, kot črte z dvema skrajnima poloma, na enem polu je popolna odsotnost te lastnosti, na drugem polu pa maximalna izraženost lastnosti.
Osebnostne lastnosti se izražajo v vedenju in če jih poznamo lahko natančno predvidevamo vedenje ljudi (v določenih situacijah lahko določimo kako se bo oseba vedla)
TIPI OSEBNOSTI- KATEGORIZACIJE:
– Največkrat na prvi pogled (zunanji videz, glas, obnašanje)- prvi vtis, je težko završti, ko se enkrat zakorenini
– HIPOKRAT-Gallanova tipologija – po temperamentu – po načinu emocionalnega-čustvenega reagiranja s prevladujočim telesnim sokom v organizmu
Te tipe sta poskušala povezati z vodo, zemljo, ognjem in zrakom
1. KOLERIK (iz gr. Kole- žolč); prevladuje žolč, se razburja, je živčen, je hitro pripravljen na akcijo, nagiba se k agresivnosti.
Njegova čustva so globoka in intenzivna, vendar hitro minejo.
Usmerjen je v okolico, je ekstravativen
2. FLEGMATIK (flegma); počasen, reagira redko ali pa sploh ne, se ne vznemirja, čustva so šibka in redkeje izražena, je slabo gibljiv, slabše se prilagaja, usmerjen je navznoter- introvestiran, čustveno je stabilen
3. MELANHOLIK (izvira iz melan hole-črni žolč); zadržan, čustva so intenzivna, vendar jih ne kaže navzven, pogosto so čustva žalosti in zaskrbljenosti, je introvertiran in čustveno labilen, čustva dolgo trajajo.
JUNG: razlaga introvertinanost in eksrtavertiranost.
EKSTRAVENTIRANI TIP; usmerjen navzven, značilno je, da je dinamičen, družaben, optimističen, hitro pripravljen na akcijo, na razmišlja samo o samem sebi, rad spoznava nove kraje in ljudi, vedno se mora nekaj dogajati, nagiba se k avanturizmu (nevarni športi), ni preveč občutljiv, je realističen, dobro socialno prilagodljiv
INTROVERTIRAN TIP; usmerjen v notranjost, veliko razmišlja o sebi in drugih, težko prenese kritiko, ni družaben, ni komunikativen, čustev ne izraža odkrito, ima redkejše in šibke stike z drugimi ljudmi, preveč okupiran z lastnimi doživljaji.
Čistih tipov ni.
Dimenzija ekstra.in intravertiranost je ena temeljnih dimenzij osebnosti.
EYSENCK: izdelal raziskave na več ljudeh in določil 3 glavne dimenzije:
1. intrave- in ekstravertiranost
2. emocionalna labilnost proti stabilnosti – NEVROCITIZEM (šibka volja, niso samozavestni, niso trdne osebnosti, v frustracijskih situacijah odreagirajo neprimerno, osredotočijo se na kontrolo svojih čustev in ne rešujejo problema)
stabilnost: močan jaz, močna volja, dosegajo cilje in premagujejo ovire.
3. PSIHOCITIZEM: ne pomeni nevrotičnosti, imajo močno izraženi kriminalci in mladostni prestopniki, so asocialni (nedružabni) in antisocialni (proti družbi), zabavajo jih stvari, ki so odbijajoče za druge (mučenje živali), radi se posmehujejo ljudem in uživajo v nesreči drugih. V družbi so nesprejemljivi.
KONSTITUCIONALNI TIP:
KRETSCHMEN: po konstituciji sklepa o osebnosti, 4 tipi
1. PIKNIČNI TIP
Majhen, buckast, široka glava, vrat, ozka ramena, kratke okončine, je vesel, prijazen, dobrodušen, družaben, nagiba se k hitremu menjavanju razpoloženja, nagiba se k cikloidnosti (ciklopenija- manična depresija-po ciklusih)
2. ASTENIČNI TIP
Leposomni- visok, suh, dolge okončine, ozka glava, vrat, nagiba se k razmišljanju, čustva so globoka, redko jih pokaže, hitro užaljen, niha med odločitvami- je razdvojen, nagiba k shizoidnosti (shizofrenija)
3. ATLET
Skladno grajena postava (široka ramena, ozek pas, mišičast), rad je glavni, hitro pripravljen na akcijo, zanj sta pomembna moč in oblast, nagiba k agresivnosti, nekontroliranim čustvenim izbruhom- epileptoidnosti- bolezen je epilepsija.
4. DISPLASTIČNI TIP
Nima nobenih normalnih razmerij med deli telesa (nima skladnosti telesa, črnce sem prištevamo)
SPRANGER : tipe razvrsti po vrednotah, ki prevladujejo pri posamezniku:
1. TEORETIČNI TIP
Glavna vrednota je SPOZNAVANJE novega okolja, ljudi, ni jim pomembno ali je to spoznanje uporabno, temveč samo to, da so se dokopali do nečesa novega, sem spadajo filozofi, znanstveniki
2. EKONOMSKI TIP
Praktična vrednost spoznanja, predvsem je pomemben finančni vidik, sem spadajo ekonomisti, menedžmerji, vsi , ki so usmerjeni k dobičku
3. ESTETSKI TIP
Pomembna je lepota, radi živijo v lepem okolju, niso zelo družabni, radi so obdani z lepimi stvarmi, radi imajo harmonično okolje, sem spadajo umetniki
4. SOCIALNI TIP
Najpomembnejše so vrednote – pomoč soljudem, obče človeške vrednote, sem spadajo vsi socialni poklici, socialni delavci, zdravstveni delavci, psihologi
5. VOJAŠKI TIP
Pomembna je moč in oblast, sem spadajo različni vojaški vodaitelji, državniki, absolutni vladarji, diktatorji
6. RELIGIOZNI TIP
Pomembna so mu vprašanja o zakonitosti vesolja, vprašanja boga, vera, posmrtnega življenja, sem spadajo duhovniki različnih religij – islam
TELESNI JAZ
Telo je najstabilnejši in najvidnejši del našega jaza.
Stalno ga zaznavamo, spoznavamo in dotikamo in zato se pojavi podoba telesa najhitreje v otroškem obdobju in tudi najkasneje izgine.
Spremembe lastnega telesa se lahko pojavijo pri stanjih spremenjene zavesti – pod vplivom drog, psihiatričnih motnjah, amputacijah posameznega uda.
Takrat se pojavi FANTOMSI UD – počasi izginja, stalno čutimo, boli.
NAJPREJ SE ZAVEMO TREH ZNAČILNOSTI NAŠEGA TELESA:
1. barva, oblika, velikost
2. spoznanja o odnosih posameznih delih telesa ( roke krajše, skladno rejena postava-telo)
3. vrednostne sodbe o našem telesu, svoje telo ocenimo(močno, šibko, grdo, lepo), poleg teh sodb se razvijejo ČUSTVENE SODBE do našega telesa (ali smo zadovoljni)
telo je neposredno povezano z duševnostjo, vendar se v večini religij pojavi prepričanje o ločljivosti- duše in telesa, duša vstane, telo propade.
Sočasno z določenimi psihičnimi procesi potekajo tudi fizični.
INDIVIDUALNI IN SOCIALNI JAZ
INDIVIDUALNI:
se nanaša na naše psihične lastnosti, ki jih integriramo v sliko o sebi. Sem spadajo različne sposobnosti, spomini, predstave, niso pa vsi enakovredni za nas in sicer više vrednotimo sposobnosti življenjski nadzor, vrednote, stališča. Med tem, ko nagonom in potrebam pripisujemo manjši pomen.
SOCIALNI:
vse naše socialne značilnosti, sem se vkljaplja naš
SOCIALNOEKONOMSKI STATUS – termin, ki se nanaša na položaj v družbi in materialno stanje, ugled, družina, zaposlitev. Človek lahko zanika pomen socialnih značilnosti za lastno osebnost, vendar se zaveda njihove vrednosti šele, ko jih izgubi
(izguba službe, če nas nekdo okrade, če nekoga zapusti žena in otroci, izgubimo vse premoženje)
V PRIMERU, ČE IZGUBIMO SOCIALNI JAZ SE POČUTIMO:
1. razosebljene, lahko mislimo, da nam ni nič ostalo
2. oseba ima tako močne vrednote, da pozabi na vse in začne od začetka
3. sla želja po maščevanju
ODNOS MED REALNIM IN IDEALNIM JAZOM
Človeku se že od zgodnjega otroštva ponujajo različni standardi – norme.
Najprej te standarde postavljajo starši, nato pa vrstniki, kaj je dobro, pravilno in kaj ni.
Kasneje otrok te standarde ponotranji (sprejme za svoje). Ti standardi počasi oblikujejo njegov ideal, on si pridobiva te standarde.
Te standarde imenujemo IDEALNI JAZ.
Idealni jaz nam da nekaj podatkov o človeku, kaj si želi v življenju, k nečem teži, motivacije človeka.
Ti so kar človek resnično opaži na sebi je pa REALNI JAZ. Ni nujno, da smo res v resnici taki kot mi mislimo, da smo.
Med realnim in idealnim jazom obstaja določena razdalja. Ta razdalja pa ne sme biti niti velika in ne premajhna.
Če je razdalja prevelika si postavimo previsoke cilje, ki jih ne moremo doseči. Neuspeh pa lahko vodi do zmanjšanega občutka varnosti, do zmanjšanje samospoštovanja, posledično tudi depresije, obupa- brez voljnosti, v skrajnem primeru se pojavi samomor.
Če je razdalja premajhna, potem si oseba postavlja prenizke cilje in nikoli ne doseže tega kar i lahko. Lahko je posledica neambicioznosti tega človeka, še pogosteje je posledica notranjih konfliktov. Oseba ima težave sama s sabo, ki jih ne more rešiti. Ti konflikti potrošijo ogromno psihične energije in ravno zaradi tega ne more vlagati energijo v svoj razvoj. Zato si avtomatsko postavlja nižje cilje –nezadovoljstvo. Zato oseba svoj realni jaz potlači v nezavedno in namesto njega sprejme idealni jaz kot svojo realnost (misli, da je to za njega dovolj), on je sam s sabo nezadovoljen.
SAMOZAVEDANJE RAZVOJNO MOTENIH in KASNEJE FIZIČNO PRIZADETIH
Pri razvojno motenih osebah se počasneje razvijejo vse psihične funkcije, zato je tudi samo podoba okrnjena, omejena, zmanjšana, prizadeta. V vseh obdobjih je opazen primanjkljaj na področju spoznavanja. Kar onemogoča pridobivanje njunih informacij, ki jih rabimo za oblikovanje samopodobe.
OSEBE, KI SO DOŽIVELE FIZIČNO TRAVMO
Prometna nesreče, po kateri se njihovo telo bistveno spremeni (akupuntacija uda)imajo spremenjen telesni jaz. Ponavadi rabijo precej časa, da se navadijo na svojo novo telesno podobo. Sami doživljajo svojo invalidnost huje kot okolica in navadno ne sprejemajo drugačnih informacij od svojih najbližjih. Taka oseba pretirano poudarja svoj primanjkljaj. Težave nastopijo ker se zmanjša njihova fizična in socialno gibljivost. Okrnjena je tudi njihova komunikacija z drugimi in njihovi domači jih informacije vedno posredujemo selektivno (zbiramo kaj jim bomo povedali in kaj ne – olepšati stvari). Reakcija je ravno obratna, ker prizadeti povečujejo pomen samoinvalidnosti, upada samospoštovanje. Pride do določenih sprememb v vedenju in doživljanju postanejo depresivne – zaprti vase. Njihova integracija je v okolju težja.
EMOCIJE
EMOCIJE SO NAJPOMEMBNEJŠI PSIHIČNI PROCESI JIH JE PA TEŽKO ZNANSTVENO PROUČEVATI IZ DVEH RAZLOGOV:
1. večina emocij ne moremo umetno povzročit(lab. Situacij da človeka zapreš in mu rečeš naj se zaljubi, da bi mu to plačal
2. tiste emocije, ki se jih da umetno in ni moralno povzročeno (strah, jeza)
KLJUB TEMU, DA JIH JE TEŽKO RAZISKOVAT, JIH DANDANES PROUČUJEMO
1. fiziološka komponenta pri močnem vzburjenju
2. doživljenjska komponenta, če občutimo to jezo tudi če to ne doživimo (če smo jezni to naredimo dostikrat – to ni doživljajska)
3. vedenjska komponenta to je tisto kar naredimo
KOMPONENTE – so sestavine
EMOCIJE LOČIMO PO NJIHOVIH KVALITETNIH ZNAČILNOSTI V VEČ SKUPIN:
1. HEDONSKI TON
AFEKTIVNI ali EMOCIONALNI občutek prijetnosti ali neprijetnosti lahko zaznava predstave, mišljenja, zaznave. Vedno pa je tudi komponenta kompleksnejših emocij ( ljubezen ima hedonski ton prijetnosti)
2. AFEKT
je intenzivna emocija, ki se nenadoma pojavi, ima buren potek in tudi hitro mine. Ponavadi jo spremljajo intenzivne telesne spremembe (pospešeno dihanje, povišan krvni pritisk). Prihaja pa tudi do zoženja zavesti. Človekovo zaznavanje in razumevanje realnosti je moteno.
3. RAZPOLOŽENJE
je šibko in dolgo traja, izvira iz nekega dogodka, vendar se potem tudi posploši tudi na druge situacije. Odvisno je tudi od tipa osebnosti.
SANGVINIK – je optimistično razpoložen
MELANHOLIK – pesimističen
4. SENTIMENT
se razlikuje predvsem po tem, je nezaveden, niti ni pravo čustvo ampak dispozicija, da se določeno čustvo pojavi (ker pač imajo čustva določen rok trajanja – sovraštvo do nekoga je na začetku bolj močno in zavzeto, kasneje pa počasi pozablja, kasneje če ga sreče se sovraštvo lahko ponovi.
GLAVNE DIMENZIJE ČUSTEV:
1. INTENZIVNOST – blaga, močna
2. NIVO NAPETOSTI – bolj napeti ali manj napeti
3. HEDONSKI TON – prijetno, neprijetno
4. KONPLEKSNO – bolj preprosto ali zapleteno
KLASIFIKACIJA ČUSTEV
Razdelimo po izvoru, po USMERJENOSTI IN KVALITETI emocialnega doživljaja. Najpreprostejša kategorija čustev so PRIMARNE emocije. Te se pojavijo v razvoju zelo zgodaj, situacije ki jih povzročijo so relativno preproste, zanje je značilen visok nivo napetosti in so usmerjene k nekemu cilju.
4 PRIMARNE EMOCIJE:
– veselje,
– jeza,
– žalost,
– strah,
– nekateri še dodajajo gnus in presenečenje
TE PRIMARNE SE POVEZUJEJO ŠE V:
Za VESELJE je značilno, da se pojavi nenadoma ob dosegu nekega cilja, je zelo močna, kasneje pa hitro upade.
JEZA se pojavi, če nam nekdo postavi ovire pri doseganju cilja. Jeza je lahko bolj ali manj močna, bolj si jezen, če ti oseba nalašč nagaja, manj si jezen, če se ti zdi, da hoče dobro. Jezo tudi različno močno pokažemo. Če je oseba šibkejša ima nižji položaj, se lažje zberemo nanj (na čistilko se hitreje zdereš, kot na dekana ali profesorja). Težje zadržujemo jezo nad nekom, ki je nadrejen.
ŽALOST občutimo takrat, ko izgubimo nekoga ali nekaj kar nam je veliko pomenilo. Žalost doseže različne stopnje intenzivnosti od blagega žalovanja do intenzivne ? rok žalovanja je približno 1. leto.
STRAH se pojavi ob nenadnem in nepričakovanem dražljaju, za katerega oseba misli, da bi lahko bil nevaren. Normalna reakcija na strah je beg, samo za strah, ki predstavlja fizično nevarnost.
ČUSTVA, KI SE VEŽEJO NA ZAZNAVE
Občutek PRIJETNOSTI, NEPRIJETNOSTI, BOLEČINA, GNUS.
BOLEČINA se pojavi, ko neki dražljaj poškoduje tkivo. Ponavadi jo lažje prenašamo, če vemo kaj je njen namen in koliko časa bo trajala (npr. če dobimo injekcijo)
GNUS pa občutimo ob stiku s predmeti, ki nam predstavljajo, vzbujajo odpor – umazanijo, hladnimi in spolzkimi predmeti.
EMOCIJE, KI SE NANAŠAJO NA SAMOOCENO
Sem spada PONOS, SRAM, KRIVDA in KESANJE.
PONOS občutimo takrat, ko nekaj pomembnega dosežemo in se nam zdi, da smo ravnali v skladu s svojimi moralnimi načeli.
SRAM občutimo takrat, ko se nam zdi, da smo prekoračili svoje moralne standarde.
KRIVDO občutimo takrat, ko smo nekoga prizadeli ali oškodovali oz. nismo naredili vsega, da bi to preprečili.
KESANJE občutimo takrat, ko obžalujemo neko svoje dejanje.
EMOCIJE, KI SE NANAŠAJO NA DRUGE LJUDI
Teh je največ, najpomembnejše so LJUBEZEN, SOVRAŠTVO, LJUBOSUMJE IN ZAVEST
LJUBEZEN obstaja bolj kot sentiment (ne razmišljamo skozi) prebudi pa se takrat, ko razmišljamo o ljubljeni osebi, govorimo o njej, vidimo. Ljubezen občutimo kot prijetnost, vznemirjenje, nežnost.
SOVRAŠTVNO je podobno čustvo vendar vsebinsko nasprotno od ljubezni, obstaja pa kot sentiment. Sovraštvo je pogojeno z agresivnimi težnjami in da bi objekt sovraštva uničili. Lahko sovražimo posameznika ali skupine.
LJUBOSUMJE občutimo takrat, ko mislimo, da je naklonjenost druge osebe usmerjena drugam oz. nam ne vrača čustev. To se pojavlja pri ne samozavestnih ljudeh, ki nekaj sami vase ne verjamejo in jim je težko razumet, da jih ceni nekdo drug. Lahko pa se pojavi kot izraz posesivnosti.
ZAVIST se pojavlja takrat, ko ima neka druga oseba nekaj kar bi radi imeli mi in se nam zdi da smo bolj upravičeni do tega.
EMOCIONALNI RAZVOJ
Emocije se razvijejo kot rezultat zorenja in učenja.
Nanje vplivajo biološki in socialni dejavniki ob rojstvu se pojavijo, neko nejasno vzburjenje, ki ni niti prijetno niti neprijetno.
Potem se iz tega zelo hitro izoblikujeta občutek prijetnosti in neprijetnosti in pri približno 5 mesecih starosti se iz občutka prijetnosti razvije veselje, iz občutka neprijetnosti pa strah, jeza in gnus. Kasneje v odraslosti opazimo medkulturne razlike, ki so posledica različne vzgoje.
POMEN EMOCIJ ZA PRILAGAJANJE
Emocije v veliki meri prilagajanje okolju, vendar ga lahko tudi otežijo. Vendar odnos med emocijam in prilagajanjem okolja. Določena stopnja emocionalne napetosti je nujna za uspešno prilagajanje okolju. Niti premalo niti preveč vzburjenja ni dobro za našo funkcionalno učinkovitost (dobro je okoli optimalne točke). Ljudje se različno vzburjajo ob različnih priložnostih. Tisti, ki se hitreje vzburijo so emotivni. Do določene mere se moramo prilagajati. Če se prilagajamo preveč se napetost zapiči, če ne odreagiramo nasprotno – psihosomatske motnje. To so psihično povzročene telesne težave. Psihosomatske motnje se kažejo kot funkcionalne, fiziološke. Po določenem času, če se napetost povečuje pride do anatomsko histoloških sprememb.
EMOCIJE IN MOTIVACIJA
Emocije so tesno povezane- prepletene z motivacijo.
Emocije imajo na motivacijo 3 vloge:
– NAGON
– CILJ
– SPREMLJEVALEC MOTIVIRANEGA VEDENJA ( emocije so prisotne v vseh fazah motiviranega vedenja in lahko odločilno vplivajo na potek vedenja. Lahko ga motivirajo, izboljšajo)
MOTIVACIJA
KAJ JE MOTIV?
Motivi so notranja gibala, ki usmerjajo proti cilju. Povežejo med sabo aktivnost v neko smiselno celoto, da gre vse proti cilju.
Najprej se pojavi potreba, ki je usmerjena k določenem cilju (npr. hrana, nekaj nam manjka)in cilj ima to sposobnost, da lahko zadovolji to potrebo.
Aktivnost, ki je usmerjena proti cilju jo imenujemo motivirano vedenje in nanjo vplivajo motivi, ki jo usmerjajo.
Ko oseba doseže nek cilj se motivirano vedenje prekine (to so osnovne fiziološke potrebe po hrani, spolnosti)
Potrebe po pomanjkanju, samospoštovanju, ljubezni, rasti je značilno za človeka in ne živali.
Potrebe rasti niso nikoli dovolj zadovoljena, ker si vedno želimo več. Nikoli ni dovolj.
Ko je potreba zadovoljena nastopi zadovoljitev potrebe (ko dosežemo nek cilj).
STATISFAKCIJA- to je čist fizični občutek in se povezuje z GRADIFIKACIJO- tu še občutimo užitek.
Motivacija vpliva na osebnost, če je nekdo uspešen v svojih aktivnosti.
Potem razvije drugačne potrebe kot tisti, ki ni uspešen.
Motivacija vpliva tudi na spoznavne procese;
– ZAZNAVANJE
– SPOMIN
– MIŠLJENJE
ZAZNAVANJE: zaznavamo tisto kar si želimo oz. tisto česar se bojimo
SPOMIN: zapolnimo si prijetne in pomembne dogodke
: pomembnih neprijetnih pogosto zlasti, če nas ogrožajo del dogodka predelamo in
ga ohranimo v zavesti. Delno ostane ta dogodek v naši zavesti, delno zrinemo v
nezavedno.
MIŠLJENJE: vpliva tako, da pri bolj ustvarjalnih rešitvah se odločimo predvsem pod našim
vplivom. Vpliva tudi na naše sanjarjenje, mišljenje čez dan.
KLASIFIKACIJA MOTIVOV
V preteklosti so menili, da obstaja eden ali največ 2 motiva iz katerega so izpeljani drugi.
PROID je raziskoval največji pomen seksualnim nagonom.
EROS – ljubezen, THANATOS – smrt
HOREY vsi motivi izhajajo iz tesnobe, strahu
FROMM strah in osamljenost
Kasneje so ugotovili, da je motivov toliko kolikor je ciljev.
Smiselna je MASLOVA teorija:
Najprej mora biti nižja zadovoljena.
GLASSER meni, da ni potrebno, da se najprej zadovoljijo najnižje potrebe.
SOCIALIZACIJA MOTIVOV
Potrebe in motivi se v otrokovem razvoju počasi socializirajo (otrok se prilagodi obstoječi družbi).
FRUSTRACIJA in KONFLIKTI
Vsaka potreba ne more biti takoj zadovoljena. In če je ne moremo zadovoljiti, pravimo, da je potreba frustrirana. Frustracijska situacija se pojavi navadno tedaj, ko nastopi neka ovira pri zadovoljevanju naših potreb. Naše reakcije so odvisne od tega kakšen odnos imamo do osebe, ki nam oviro postavlja. Koliko nam pomeni cilj, ki ga zaradi ovir ne moremo doseči. Kako smo navajeni realizirati v taki situaciji.
Izvor frustracij so različna:
– Zadovoljevanje potreb
– Odlaganje potreb
– Konflikt potreb
KONFLIKT
– se pojavi tedaj, ko isto časno nastopita 2 potrebi, ki ju hkrati ni mogoče zadovoljiti.
– Potrebi sta nerazdružljivi.
– Takrat se mora oseba odločiti, kaj bo izbrala, katero potrebo bo zadovoljila.
Poznamo tri tipe konfliktov:
1. konflikt tipa + – : privlačnost – odbojnost
Ti konflikti so najbolj problematični, vodijo v nevrotične obolenja.
2. konflikt tipa + + : dvojno približevanje
3. konflikt tipa – – : dvojna odbojnost
Odbija nas način, kako se temo izogniti. Je največkrat beg v bolezen. Težave občutijo. Težava Je histerično pogojena. To običajno mine, ko mine nevarnost.
Vsaka frustracija povzroči spremembe v organizmu:
1. NAPETOST, GROZAVOST skupaj to imenujemo ANKSIOZNOST
2. MOTNJE V ODNOSIH
3. ZMANJŠANA DELOVNA UČINKOVITOST
Ljudje niso enako občutljivi na frustracije. Toliko kolikor frustracij prenesemo imenujemo FRUSTRACIJSKA TOLERANCA.
Visoke: smo odporni na frustracije
Nizke: smo manj odporni na frustracije
Obstajajo razlike na stopnjah frustracijah.
Otroci imajo zelo nizko frustracijsko stopnjo.
Velika prelomnica je vstop v šolo, s tem pridobivajo višjo frustracijsko stopnjo.
Najpomembnejše okolje, ki določa kakšno frustracijsko toleranco je družinsko okolje.
Nizka frustracijska stopnja: agresivnost, dominantnost, če je otrok nezaželjen.
NAČINI REAGIRANJA NA FRUSTRACIJE
USPEŠNI NAČINI PREMAGOVANJA OVIR
Poskušamo aganžirat vse cilje, da odstranimo ovire.
Druga možnost je da izberemo druge cilje.
Tretji način je, da spremenimo svojo motivacijo in posledično svojo osebnost.
Anksioznost se zmanjša: odnosi se normalizirajo – z drugimi ljudmi, delovna učinkovitost se ne zmanjša.
NEUSPEŠNI NAČINI PREMAGOVANJA OVIR
– SPLOŠNI
– SPECIFIČNI – OBRAMBNI MEHANIZEM
SPLOŠNI; STRAH, BEG, TESNOBA, ANKSIOZNOST
STRAH se pojavi takrat, ko vemo česa se bojimo, nasproti pa se anksioznost pojavi kot neka tesnoba.
SPECIFIČNI; OBRAMBNI MEHANIZMI, lahko so usmerjeni na problem.
Na problem so usmerjeni:
1. INDETIFIKACIJA – to kar dosežemo, dosežemo pozitivno samospoštovanje, njene uspehe, napetost začasno popusti.
2. KOMPENZACIJA – neko hibo, primanjkljaj hoče zadovoljit, da nadomesti to pomanjkljivost (npr. v teku slab, v plavanju dober, gre trenirat plavanje)
3. RACIONALIZACIJA – skušamo poiskat smiselne razloge za neuspeh – ni mogel do študirat, lahko če bi hotel, a se mu ni dalo, žre ga ker ni uspel.
4. PROJEKCIJA – drugim pripisujemo lastne negativne lastnosti
BEG OD PROBLEMA
– REGRES – nazadovanje na nižjo razvojno stopnjo, to se zgodi v hudih kritičnih situacijah. Pridemo na izpit, ne znamo govorit, nam zablokira
– REPRESIJA – ali potlačitev; najpomembnejši obrambni mehanizem, Freud ga je analiziral(travmatski dogodki se ne ohranijo v zavesti, del gre pa v nezavedno od tam pa vpliva na človeka – prikazuje v sanjah)
KRITIČNI ŽIVLJENSKI DOGODKI
Kritični dogodki so vsi dogodki ali so pozitivni ali negativni, ki spremenijo v ustaljen tok doživljanja in vedenja. Smrt je kritično. Lahko povzročijo krizo.
KRIZA
Je stanje ne ravnovesja, ki je za človekovo fizično in psihično dogajanje neugodna.
Ima omejeno trajnost, ni večna, časovno je omejena, ampak v tem času močno prizadene sposobnost osebe.
Krize so lahko preporodne – po krizi ali uničevalne – lahko kratkotrajne ali dolgotrajne.
Kriza ima tudi pozitivne učinke, če jo oseba uspešno premaga, krepi osebnost.
Če se kopičijo – se človek zlomi.
Poznamo razvojne krize – te krize se pojavijo pri otroku.
Pojavi nova sposobnost, ki potrebuje veliko psihične energije, lahko na drugih sposobnostih začasno nazaduje.
Od tega kako bo rešil razvojno krizo uspešno ali neuspešno, pa je odvisen njegov nadaljnjih razvoj.
STRES
IZVIRA IZ TEHNIKE IN POMENI VSOTO VSEH SIL, KI DELUJEJO NA PREDMET.
Največji stres pa je dosežen tedaj, ko je predmet tik pred tem, ko se stre ali zlomi.
Pri človeku je podobno.
Ločimo pozitivni in negativni stres.
– stres se pojavi takrat, ko nam – situacija naredi neko škodo ali izgubo, prav tako je – če mu ta situacija predstavlja grožnjo.
+ stres je stres, ki nam predstavlja izziv.
SEYLEJEV MODEL STRESA
Seylej je prvi uvedel pojem stresa v biologijo in od tam je hitro prišel v psihologijo.
Ta model je zelo preprost.
VKLJUČUJE 3 FAZE
1. ALARM – pomeni obremenitev, ko se pojavijo dražljaji, ki povzročajo stres – STRESORJI.
– Ta alarm se deli na:
ŠOK (normalna aktivnost je zmanjšana ali ustavljena, org. je blokiran, otrpel)
PROTIŠOK (organizem se pripravlja na akcijo, aktivira se simpatikus, sprošča se energijska zaloga iz celic)
2. ODPOR – v tej fazi se organizem z vsemi silami bori proti stresorju, če ga premaga je lahko učinek celo pozitiven, aktivira se parasimpatikus, organizem se umiri, energetske zaloge se začnejo nabirat.
3. IZČRPANOST – če organizem ne more premagati stresa pa se pojavi izčrpanost. Energetske rezerve se spraznijo, aktivnost pade, upade imunska sposobnost, motnje v telesnih funkcijah, nastanejo tkivne poškodbe, lahko nastopi tudi smrt ali psihosomatske motnje.
EMOCIONALNA LABILNOST – ukvarja predvsem z obvladovanjem svojih čustev
EMOCIONALNA STABILNOST – stabilne lažje prenašajo ovire, osredotočijo se na problem in jih lažje premagajo
ANKSIOZNOST – tesnoba, ki ne vemo vzroka
ANKSIOZNOST (STANJSKA) – posledica neke trenutne ogrozujoče situacije.
ANKSIOZNOST (POTEZNA) – ko stanjska mine, je osebnostna lastnost pri človeku in se oseba nagiba k ambicioznim reakcijam
SINDROM IZGORELOSTI
Pojavi se kot posledica delovnega stresa, pogosto pri osebah, ki delajo veliko z ljudmi.
Pojavi se:
– ČUSTVENA IZČRPANOST
– DEPERSONALIZACIJA (počuti se razosebljenega)
– ZMANJŠAN OBČUTEK OSEBNE IZPOLNITVE