Naraščanje število oseb, prizadetih s posledicami nevroloških bolezni, je ena od negativnih strani naše
civilizacije.
Z ene strani ekološki problemi in neprimeren način življenja, z druge strani pa dosežki civilizacije
in modernizacija medicinske znanosti podaljšujejo življenjsko dobo in povzročajo povečanje števila trajno
prizadetih oseb. Po podatkih WHO so nevrološke bolezni kot vzrok smrti na enem izmed zadnjih mest, na
tretjem pa med vzroki, ki omejujejo fizično aktivnost.
Njihov kronični potek povzroča, da pri veliki večini
primerov rehabilitacija in zdravljenje morata potekati nekaj mesecev, let, in celo življenje. Živčna ali mišična
prizadetost priklene bolnika na posteljo, pogosto ima bolečine, retenco urina ali inkontinenco, ne more
govoriti, požirati hrane in tekočine. Na prvi pogled je manj opazna, zato pa za svojce tem bolj boleča
duševna spremenjenost bolnika.
Rehabilitacija bolnika z nevrološko simptomatiko je aktiven proces, s
pomočjo katerega prizadeti zaradi poškodbe ali bolezni dosežejo popolno okrevanje oziroma, če to ni
možno, realizirajo svoj optimalni fizični, mentalni in socialni potencial ter se integrirajo v najbolj primerno
družbeno okolje. Upoštevanje teh ciljev pa je postulat rehabilitacije nevroloških bolnikov, ki predstavlja
izredno široko področje in zajema številne bolnike z motnjami, katerih vzrok je v okvarah živčevja, in to
zaradi različnih vplivov. Spekter prizadetosti lahko sega od blagih motenj pa vse do težjih okvar centralnega
in perifernega živčevja ter posledično efekturnih organov. Klinično sliko določajo tako lokalizacija kot obseg
okvare in kombinacija le‐teh v odvisnosti od splošnega počutja bolnika.
NAMEN
Cilj seminarske naloge je s pomočjo pregleda literature ugotoviti vlogo patronažne medicinske sestre pri
bolniku z multiplo sklerozo.
Opredelitev multiple skleroze
Multipla skleroza (MS) je kronična, vnetna, demielinizacijska, gensko vezana, vendar ne dedna nevrološka
bolezen, kjer imajo pomembno vlogo dejavniki okolja. Bolezen navadno poteka v zagonih, med katerimi so
relativno stabilna obdobja bolezni. Čeprav vzrok bolezni še vedno ni pojasnjen, prevladuje mnenje, da so za
njen nastanek odgovorni avtoimunski mehanizmi
Najpogosteje zbolijo mlade odrasle osebe med 20. in 40. letom. Zdravljenje multiple skleroze je usmerjeno
v zdravljenje zagonov bolezni, preprečevanje novih zagonov bolezni, zdravljenje napredujočih oblik multiple
skleroze, simptomatsko zdravljenje in nevrorehabilitacijo.
Sprejemanje bolezni je proces
Sprejemanje bolezni, kot je multipla skleroza, je dolgotrajen proces. Pri vsakem bolniku najprej nastopi velik
šok, ki pa je pogosto le normalen odziv na nenormalno stanje. Raziskave dokazujejo, da se v nadaljevanju
bolezni proces sprejemanja razlikuje od bolnika do bolnika. Z boleznijo se lažje in hitreje sprijaznijo bolniki z
zelo razvejano socialno mrežo in iz nje izhajajočo podporo. Pomemben dejavnik je tudi bolnikova osebnost.
Nepredvidljiv potek multiple skleroze za večino bolnikov pomeni nenehen izvor stresa, včasih pa srečamo
tudi bolnike, ki so brezskrbni in manj uvidevni do svojih težav.
Svojci pogosto pod velikim pritiskom
Multipla skleroza je bolezen, ki močno poseže tudi v življenja svojcev. Svojci so zagotovo zelo obremenjeni,
še posebno takoj po postavitvi diagnoze in pri bolnikih z zelo napredovalo boleznijo. Bolezen je zelo
raznolika in težave bolnikov in s tem tudi svojcev so zelo pestre in različne. To je razlog, da se tudi svojci
nanjo odzivajo različno. Z napredovanjem kognitivnih in duševnih sprememb utegnejo bolniki postati
razdražljivi, neuvidevni in se težje obvladujejo, kar je za svojce
nadvse naporno. Na drugi strani je lahko skrb za kroničnega bolnika tudi telesna obremenitev, saj
bolniki z napredovalo boleznijo praviloma potrebujejo veliko telesne nege, dvigovanja.
Eden od težjih vidikov bolezni je depresivnost, ki je pri multipli sklerozi že zaradi procesov v možganih
pogostejša kot pri drugih boleznih. “Zaradi posebnosti bolezni in obremenitev, ki jih prinaša svojcem, zanje
načrtujemo delavnice, na katerih bomo obravnavali prav vse vidike bolezni. Na področju duševnih motenj
se je pri bolnikih z multiplo sklerozo kot zelo učinkovita izkazala kognitivno vedenjska psihoterapija.
Najpogostejši simptomi MS
• utrudljivost,
• spastičnost,
• tremor,
• paroksizmalni simptomi,
• bolečina,
• motnje mokrenja,
• motnje defekacije,
• spolne motnje,
• psihogene motnje.
Rehabilitacija pacientov z MS
Da bi bolnik spoznal, kaj je multipla skleroza in kaj pomeni za njegovo življenje, pogosto potrebuje veliko
časa. Remisije mu dajejo občutek, da morda le ni tako hudo in da se bo stanje izboljšalo do prejšnje ravni.
Za prvo obdobje je bolj značilno, da bolniki težave zanikajo ali jim zmanjšujejo pomen, sočasno pa se z
ogromnimi napori vsakodnevno spopadajo z njimi. Tako se v njihovem razpoloženju menjavajo zaupanje
vase in optimizem z razočaranjem in žalostjo. Mnogokrat so zaradi strahu, da se bolezen ne bi poslabšala,
kar nekako na preži pri presojanju okolja in dejavnosti.
Rehabilitacija je dolgotrajen ciljno usmerjen program, ki zahteva tesno sodelovanje bolnika,
rehabilitacijskega tima, bolnikove družine in širšega socialnega okolja. Pogoj za izvajanje celostne
rehabilitacije je multidisciplinarno timsko delo ter povezovanje med posameznimi inštitucijami, tako
zdravstvenimi kot drugimi. Pri razvijanju strategije programa rehabilitacije morajo člani tima upoštevati
preostale funkcionalne sposobnosti in močan vpliv posebnih psihosocialnih vidikov bolezni. Vsak član tima
ima določeno nalogo, ki jo opravlja samostojno, vendar je to le del v celostnem pristopu.
Vloga zdravstvenega tima pri obravnavi bolnika z MS
Medicinska sestra mora biti pri strokovni zdravstveni negi še posebno pozorna na posledice, ki jih to
obolenje povzroča in glede na te posledice so glavne specifičnosti zdravstvene nege naslednje:
• bolnika vzpodbujamo k samooskrbi do tiste stopnje, ki jo zmore,
• pomagamo pri izvajanju tistih aktivnostih, ki jih sam ne zmore (prehranjevanje, gibanje, osebna
nega, oblačenje, zagotavljanje varnosti,…)
• poučimo o primernih pripomočkih za hojo,
• dajemo analgetično terapijo za lajšanje bolečin,
• če je bolnik zdravljen z beta interferonom, ga poučimo o dajanju zdravila subkutano in stranskih
učinkih (kožna reakcija na mestu injiciranja, povišana telesna temperatura, bolečine v mišicah,
potenje, motnje menstruacijskega ciklusa, depresija),
• če je bolnik zdravljen o svežem zagonu bolezni v bolnišnici z Metylprednisolonom v infuziji fiziološke
raztopine, dajemo zdravila po predpisani shemi, nadzorujemo počutje, krvni pritisk in pulz,
• izvajamo ukrepe za preprečevanje zastojne pljučnice in razjede zaradi pritiska (dihalne vaje,
izkašljevanje, obračanje, antidekubitusna blazina,…),
• pri motnjah mikcije naučimo bolnika izvajati trening sečnega mehurja,
• v primeru retence urina naučimo bolnika samokateterizacije,
• v primeru inkotinence urina vstavimo trajni urinski kateter, izvajamo nego trajnega urinskega
katetera,
• v primeru obstipacije svetujemo prehrano z veliko balastnimi snovmi, naravna odvajalna sredstva
ali odvajala po naročilu zdravnika,
• bolnika vzpodbujamo k izvajanju aktivnih telovadnih vaj in logopedskih vaj, pri nepomičnem bolniku
izvajamo pasivno razgibavanje,
• zaradi bolnikove hitre utrujenosti se pogovorimo o enakomerni razporeditvi aktivnosti preko celega
dne,
• s svojci se pogovorimo o prilagoditvah v domačem okolju, zaradi bolnikovih telesnih težav in
psihične spremenjenosti,
• pogovorimo se o obstoju Društva za bolnike z multiplo sklerozo in možnosti včlanitve, mlajše ženske
z multiplo sklerozo, ki še načrtujejo rojstvo otrok oz. so noseče so obravnavane s strani nevrologa in
ginekologa.
Pogosto je za uspešno rehabilitacijo pomembnejša stabilnost bolezni od stopnje prizadetosti. V rehabilitaciji
ocenjujemo funkcionalno stanje bolnika na začetku obravnave, med njenim potekom in ob koncu.
Stopenjsko spremljanje sprememb funkcionalnega stanja nam omogoča primerjavo učinkovitosti
posameznih terapevtskih postopkov na določenih področjih pri spremljanju izboljšanja bolnikovih funkcij.
Delo vseh članov tima je sprva osredotočeno na načrtovanje in uresničevanje kratkoročnih ciljev z
namenom:
• povečati ali ohraniti gibljivost,
• zmanjšati spastičnost in njen vpliv na gibanje oz. jo uporabiti,
• izboljšati mišično moč,
• izboljšati motorični nadzor,
• izboljšati vzorec hoje,
• izboljšati funkcionalno gibljivost in samostojno pri vsakodnevnih opravili,
• naučiti bolnika, ki ima senzibilitetne motnje, kako naj skrbi za svojo kožo,
• naučiti bolnika, kako hrani energijo,
• testirati in predpisati tehnične pripomočke ter prilagoditi opremo v bivalnem okolju,
• sodelovati pri psihološki prilagoditvi bolnika in njegove družine na sprejemanje bolezni,
• pomagati razumeti bolezen, njene simptome in obvladovanje le – teh,
• poudariti realna pričakovanja in dajati upanje,
• seznaniti bolnika o Združenju multiple skleroze o programih obnovitvene rehabilitacije in o
programih skupinske ambulantne terapije v Inštitutu Republike Slovenije za rehabilitacijo.
Metoda dela medicinske sestre v procesu zdravstvene nege
Proces zdravstvene nege je sodoben metodološki pristop v zdravstveni negi, ki omogoča sistematično delo s
katerim lažje dosežemo želene cilje in ima veliko stopnjo organiziranosti. Predvsem temelji na ugotavljanju
telesnih, duševnih in soacilanih potreb posameznika, družine in družinske skupnosti. Gre predvsem za
uporabo znanstvenih metod za ugotavljanje potreb, načrtovanje dela in zagotavljanje potreb. Pri izvajanju
zdravstvene nege in vrednotenju dosežkov, določa prednost glede na njihovo pomembnost za življenje,
njegovo ohranitev in seveda kvaliteto življenja.
Dandanes se je povečala življenska doba bolnikov z multiplo sklerozo, predvsem zaradi preprečevanje
okužb, preležanin in fizioterapije. Ne smemo pozabiti poudariti večjo prosvetljenost bolnikov, ki se
vključujejo v program rehabilitacije in stem tudi oni pripomorejo k boljšim rezultatom.
1. faza procesa zdravstvene nege: Ugotavljanje potreb po zdravstveni negi
»Potrebe začnemo ugotavljati s sprejemanje in zbiranjem podatkov o varovancu. Do teh podatkov pridemo
z osebnim stikom, pa tudi s sistematičnim iskanjem. Na tej stopnji dela potrebujemo še posebej
sposobnosti opazovanja, komuniciranja, analize in interpretacije.« (SZO, 1981)
Sprejemna dokumentacije se izpolni na osnovi vprašalnika, s katerim medicinska sestra ugotavlja potrebe
po rehabilitaciji. Na osnovi negovalne anamneze spozna bolnikove potrebe po gibljivosti in stopnji
spastičnosti. Zanima jo bolnikova samostojnost v dnevnih aktivnostih pri hoji, sedenju in vstajanju,
samostojnost pri hranjenju in uporabi higienskih pleničk, kar dokumentira v negovalno dokumentacijo.
Pomemben podatek je tudi medikametozna terapija s stranskimi učinki in samostojnost jemanja.
Spremembe v kognitivnem deficitu spozna že ob sprejemu in se pripravi za načrtovanje pomoči s
poudarkom psihičnega suporta. Pogosto se medicinska sestra prva sreča z bolnikovimi problemi
sprejemanja invalidnosti in prilagajanja nanjo. Zato mora bolnika vzpodbujati, učiti, dajati praktične nasvete
in vključevati v proces svojce.
2. faza procesa zdravstvene nege: Načrtovanje zdravstvene nege
Sistematično načrtovanje zdravstvene nege izhaja iz potreb po zdravstveni negi in zahteva sodelovanje
medicinske sestre in varovanca. Pomeni aktiven miselni proces, ki vodi v logično razmišljanje o zdravstveni
negi. Ter zahteva uporabo strokovnega znanja, spretnosti in kakovosti, ko se odločimo za poseg in postopke
zdravstvene nege in ko določimo njihovo prioriteto.
Za uspešno rehabilitacijo je stabilnost bolezni pomembnejša od stopnje prizadetosti. Delo vseh članov tima
je sprva osredotočeno na načrtovanje in uresničevanje kratkoročnih ciljev z namenom:
• povečati in ohraniti gibanje,
• zmanjšanje spastičnosti in njen vpliv na gibanje,
• izboljšati mišično moč,
• izboljšati motorični nadzor,
• izboljšati funkcionalno gibljivost in samostojnost pri vsakodnevnih aktivnostih,
• testirati in predpisati tehnične pripomočke in prilagoditi opremo bivalnem okolju,
• sodelovati pri psihološki prilagoditvi bolnika in njegoe družine,
• pomagati razumeti bolezen, njene simptome in njihovo obvladovanje,
• poudariti realna pričakovanja in dajati upanje.
Vendar vsi ti cilji niso primerni za vsakega bolnika v fazi rehabilitacije, načrt mora biti sestavljen individualno
glede na bolnikove individualne funkcionalne sposobnosti. Z aktivnim načrtovanjem na vseh stopnjah
rehabilitacije zagotovimo bolnikovo sodelovanje, motivacijo in samozaupanje. Posebno pozornost med
rehabilitacijo posvečamo utrujenosti in odpravljanju vzrokov za poslabšanje bolezni.
3. faza procesa zdravstvene nege: Izvajanje zdravstvene nege
Pri izvajanju zdravstvene nege moramo imeti pacienta na prvem mestu, mu nuditi pomoč pri vseh
življenskih aktivnostih. Pacienta moramo spremljati in opazovati, pri tem ne smemo pozabiti tudi na
njegovo psihično stanje. Zato moramo dobro presoditi sposobnosti bolnika.
Medicinska sestra izvaja osnovno higieno bolnika, higienizacijo posteljne enote in bolnikove okolice.
Predvsem je pomembna preventiva nastanka razjede zaradi pritiska in pozornost pri obračanju v postelji pri
tistih osebah, ki potrebujejo pomoč. Z rednim obračanjem, opazovanjem kože in poostreno higieno kože
medicinska sestra prepreči nastanek razjede zaradi pritiska. Skrbi tudi za preprečevanje motenj venske
cirkulacije z udobnim podloženim položajem. Pri vsem tem ne sme zanemariti izločanja pri nepomičnih
bolnikih s primernim nadzorom in higieno. Za hidracijo bolnikov in izločanje tekočine je potrebno
dokumentiranje in vestno nadzorovanje bolnikovih potreb.
4. faza procesa zdravstvene nege: Vrednotenje zdravstvene nege
Vrednotenje zdravstvene nege zaključuje krog vseh aktivnostih v procesu zdravstvene nege in pomeni
primerjavo doseženega bolnikovega stanja z zastavljenimi cilji pred načrtovanjem. Čeprav je vrednotenje
zaključna faza zdravstvene nege, mora biti povezujoči del celotnega procesa že od ugotavljanja potreb po
zdravstveni negi do odpusta bolnika iz zdravstvene ustanove.
[wp_ad_camp_1]
Patronažna služba
Patronažno varstvo je del javnega zdravstva in sodi med storitve osnovnega zdravstvenega zavarovanja.
Organizirano je kot organizacijska enota osnovnega zdravstvenega varstva v zdravstvenih domovih ali kot
samostojna služba. Nosilka dejavnosti patronažne zdravstvene nege je višja medicinska sestra ali
diplomirana medicinska sestra, ki je zaposlena v javnem zavodu ali službo opravlja kot samostojno
dejavnost (koncesija), vendar je vključena v mrežo javnega zdravstva. Patronažno zdravstveno varstvo
najpogosteje izvajamo na varovančevem/bolnikovem domu, lahko tudi v zdravstvenem domu in v lokalni
skupnosti. Služba deluje med 7. in 20. uro, ob nedeljah in praznikih po načrtu. Vsaka patronažna medicinska
sestra naj bi pokrivala teren s približno 2400 prebivalci – to je lahko le nekaj stolpnic v mestu ali pa kup
vasic in zaselkov. V procesu patronažne zdravstvene nege obravnavamo posameznika, njegovo družino,
lahko tudi celo skupnost.
V patronažnem varstvu je timsko delo nepogrešljivo. Patronažna medicinska sestra je član negovalnega in
zdravstvenega tima, kar pomeni, da vsaka ves čas sodeluje s svojimi sodelavkami. Pogosto si izmenjujemo
izkušnje, si pomagamo z nasveti ali celo gremo skupaj na teren. Redno sodelujemo tudi z drugimi
strokovnjaki, predvsem s splošnimi zdravniki, zdravniki družinske medicine. Patronažna medicinska sestra
mora načrtovati svoje delo in ga ob izvajanju tudi vrednotiti in zabeležiti.
Izvajanje patronažnega varstva je usmerjeno predvsem v obravnavo območja kot celote, s tem pa tudi
obravnavo posameznika, družine in skupnosti v njihovem življenjskem okolju. Zagotoviti mora povezavo
med institucionalnimi varstvi, zdravstvo, šolstvo, otroško varstvo, socialno skrbstvo, itd. in posamezniki
oziroma družinami in skupnostmi na terenu.
Patronažna medicinska sestra opravlja patronažno varstvo
zavarovancev na njihovem domu in v lokalni skupnosti, kar pomeni, da aktivno skrbi za zdravstveno stanje
varovancev v določenem zdravstvenem območju in razvija programe promocije zdravja ter tako vzpodbuja
varovance k čim večji skrbi za lastno zdravje in zdravje družin. Poglobljeno individualno in družinsko
obravnavo zahtevajo predvsem prednostne skupine prebivalstva, zaradi svojih bioloških lastnosti (
nosečnice, otročnice, novorojenčki, dojenčki, mali otroci, šolarji, kronični bolniki, starostniki, itd.), zaradi
spremenjenih pogojev življenja in socialne ogroženosti(priseljenci, brezdomci, itd. ) ter zaradi zdravstvene
ogroženosti ( invalidi in kronični bolniki,itd.) in drugo.
Ravno zaradi tega je zelo pomembna preventivna
dejavnost, ki jo izvajamo. Vsi skupaj smo zavezani, da se po najboljših močeh trudimo zagotoviti preventivni
program, saj lahko le zdrava družba z vsemi svojimi posamezniki, gradi kakovostno življenje vseh
prebivalcev. Še premalo se zavedamo, da vsi skupaj delamo za zdravje. Če strnemo vsa preventivne
programe, smo lahko ponosni, da naša družba še vedno ceni zdravje, kot največjo vrednoto. Patronažna
medicinska sestra kot izvajalka vseh nalog v družini z dobro medsebojno komunikacijo, osebno povezavo,
izmenjavo mnenj, kontinuiranim izobraževanjem in skrbjo za enotno strokovno doktrino, enotno
terminologijo in humanimi medsebojnimi odnosi, je zagotovilo kakovostne zdravstvene nege in s tem tudi
kakovostnega zdravja.
Ne dovolimo, da nam posamezni individualni interesi porušijo preventivno
dejavnost, ki edina
prispeva k izboljšanju zdravja in vsak od nas je nepogrešljiv del tega pomembnega mozaika.
Področja dela v patronažnem varstvu so:
• zdravstveno‐socialna obravnava posameznika, družine in
• skupnosti;
• zdravstvena nega otročnice in novorojenčka na domu;
• zdravstvena nega bolnika na domu.
Zdravstveno–socialno obravnavo posameznika, družine in skupnosti ter zdravstveno nego otročnice in
novorojenčka na domu uvrščamo med preventivno dejavnost. Število preventivnih obiskov je omejeno na:
• šest patronažnih obiskov pri novorojenčku in dojenčku v prvem letu starosti in dva dodatna obiska
pri slepih in invalidnih materah;
• patronažni obisk pri otroku v drugem in tretjem letu starosti;
• dva patronažna obiska na leto pri slepih in slabovidnih z dodatnimi motnjami v starosti od 7 do 25
let, če so ti v domači oskrbi;
• patronažni obisk pri nosečnici v zadnjem trimesečju nosečnosti;
• dva patronažna obiska pri otročnici;
• dva patronažna obiska zavarovane osebe, stare nad 25 let (bolniki z aktivno tuberkulozo, bolniki z
mišičnimi in živčno‐mišičnimi obolenji, paraplegiki in tetraplegiki, bolniki z multiplo sklerozo in
cerebralno paralizo, osebe z motnjami v razvoju, invalidi, bolniki s kroničnimi obolenji, osebe, stare
nad 65 let);
• Patronažna medicinska sestra obišče kroničnega bolnika 2 krat letno z namenom nudenja
• ustrezne pomoči družini za čim kakovostnejši način življenja glede na bolezen; do patronažnih
• obiskov so opravičeni naslednji pacienti: pacienti z aktivno tuberkulozo, mišičnimi boleznimi,
• živčno‐mišičnimi boleznimi, paraplegijo, tetraplegijo, multiplo sklerozo, cerebralno paralizo,
• kronično bolni, osebe z motnjami v razvoju in invalid
• patronažna zdravstvena nega bolnika na domu, ki zajema izvajanje vseh nalog klasične
• polivalentne patronaže in izvajanje splošnih, specifičnih in individualnih nalog patronažne
• zdravstvene nege bolnika na domu; ta dejavnost je kurativna in zanjo potrebujemo delovni
• nalog za negovalne intervencije, ki jih predpiše osebni izbrani zdravnik; te naloge prav
• tako izvaja višja ali diplomirana medicinska sestra, po možnosti s specializacijo, vendar se
• lahko glede na funkcionalno zdravstveno stanje in vrste negovalne intervencije vključujejo:
• fizioterapevt, delovni terapevt, delavci Centra za pomoč na domu, servisi, prostovoljci, in
• ostali.
Zdravstvena vzgoja družine
Cilj obravnave družine v domačem okolju je podpora družini v prelomnih obdobjih; s tem pa zagotoviti
pozitiven odnos, stališča in prepričanja o zdravju, krepitvi in ohranitvi zdravja in vzpodbujati aktivnosti za
zagotavljanje edinstvene funkcije, ki jo ima družina, družinska skupnost pri tem; v primerih odstopanja od
zdravja je namen nuditi podporo in pomoč v prizadevanjih za samopomoč in sopomoč v družini, pravilno in
pravočasno ukrepanje; v času bolezni je namen nuditi podporo in pomoč pri razvijanju preostalih
sposobnosti, sodelovanju, nadzorovanju bolezni ter preprečevanju bolezni in komplikacij. Glede na vrsto
družine, se obravnava in cilji obravnave spreminjajo. Družina je lahko zdrava, potencialno ogrožena ali
zdravstveno in socialno ogrožena. Obravnava družine zajema: negovalno anamnezo z negovalno diagnozo
družine, načrtovanje ciljev in negovalnih intervencij ter izvajanje in vrednotenje.
Zdravstvena vzgoja v lokalni skupnosti
V okviru obravnave lokalne skupnosti gre za delovanje patronažne medicinske sestre kot neposredne
poznavalke zdravstveno socialne problematike na določenem terenu. Njene aktivnosti so usmerjene
predvsem v preventivne aktivnosti in zdravstveno vzgojno izobraževanje prebivalstva.
Obravnava lokalne skupnosti zajema: negovalno anamnezo z negovalno diagnozo, načrtovanje zdravstveno
vzgojnega dela, izvajanje in vrednotenje zdravstveno vzgojnega dela.
Preventivne zdravstveno vzgojne skupine
• Skupine za samopomoč;
• Klubi in društva;
• Zdravstveno vzgojna predavanja;
• Delo z malo skupino;
• Individualna zdravstvena vzgoja.
Zaključek
Pri bolnikih z multiplo sklerozo je zelo pomembna komunikacija in dovolj čustvene pozornosti s strani
družine in predvsem negovalnega oziroma zdravstvenega tima. Bolniki z multiplo sklerozo vidno iščejo
pozornost za pogovor, ki se pogosto navezuje na bolezen in težave, ki jih spremljajo z dnevnimi
spremembami. Bolnike predvsem obremenjuje strah pred prihodnostjo in občutek manjvrednosti. Zato
mora biti pristop do bolezni pozitiven, vzpodbuden, pogumen in optimističen. Pri vsem tem pa ima
pomembno vlogo pogovor, da čustva spustijo in jih ne zadržujejo v sebi.
LITERATURA
1. Denišlič, M, Šega‐Jazbec, S. Zdravljenje multiple skleroze. V: Denišlič, M, Meh, D. Sestanek
o multipli sklerozi. Ljubljana: Biografika Bori, 1996.
2. Graham, J. Multipla skleroza. Ljubljana: Združenje multiple skleroze Slovenije, 2001.
3. The Medical Advisor, The complete Guide to Alternative & Convetional Treatments. Time
Warner Inc, 2008.
4. http://www.viva.si/Avtoimune‐bolezni/5212/Vloga‐psihologa‐pri‐zdravljenju‐multipleskleroze
5. Medicinski razgledi. Multipla skleroza. Ljubljana: Medicinski razgledi. 2006.
6. Ćurković, B. Fizikalna i rehabilitacijska medicina. Zagreb: Medicinska naklada, 2004.
7. Pajhnikar, M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola,
1999.
8. Zajc, D. Delovna terapija pri bolniku z multiplo sklerozo. V: Denišlič, M, Meh, D. Sestanek o
multipli sklerozi. Ljubljana: Birografika Bori, 2005.