Zapleti transfuzije

Transfuzija je prenos krvi ali krvnih sestavin iz enega osebka v krvni obtok drugega. S transfuzijami zdravimo bolezni(anemije, motnje strjevanja krvi, pomanjkanje levkocitov in drugo) in krvavitve, ki ogrožajo zdravje in življenje. Praviloma s transfuzijami nadomeščamo le sestavino krvi, ki je bolniku primanjkuje. Za transfuzijo uporabljamo polno kri in krvne pripravke. Transfuzijski poseg izvaja zdravnik, v timskem delu ob bolniku pa z njim sodelujeta še medicinska sestra in tehnik zdravstvene nege, vsak v skladu s svojo pristojnostjo.

V preteklosti je zdravljenje s pomočjo transfuzije temeljilo na uporabi polne krvi, danes uporabljamo predvsem specifične, klinično indicirane komponente krvi, ki so tiste sestavine krvi, ki jih je mogoče pripraviti s postopki centrifugiranja, filtriranja ali zamrzovanja.

Transfuzijo uporabljamo predvsem z namenom: ohraniti kapaciteto krvi, odpraviti motnje strjevanja krvi in krvavitve, popraviti imunske pomanjkljivosti in vzdrževati krvni volumen. Pacientom damo le tisto komponento, ki je potrebna za odpravo specifičnega pomanjkanja.

Komponente krvi je mogoče pripraviti s postopki aferaze, torej med samim odvzemom krvi. Tako je možno pridobiti plazmo, levkocite in trombocite. Največkrat pa se odvzame polna sveža kri, ki jo predelamo kasneje.

Polno svežo kri zbiramo v vrečkah, ki vsebujejo antikoagulacijsko raztopino. Le-te vsebuje citrate, citronsko kislino in celična hranila kot sta glukoza in adenin. Citrati vežejo kalcij in preprečujejo strjevanje krvi, glukoza je potrebna za prehrano celic, ATP za energijske zahteve in za določene transportne funkcije membrane, citronska kislina pa zato, da dobimo ustrezno visoko koncentracijo vodikovih ionov, ki preprečuje, da bi bila kri preveč bazična pri temperaturi hranjenja 4°C.

Transfuzija krvi je danes varen in učinkovit način zdravljenja

Neželjeni učinki – transfuzijske  reakcije: posledica napak na katerikoli stopnji procesa, bolnikovega imunskega odziva ali neimunskih zapletov.

Ločimo dve vrsti transfuzij:

  • AVTOLOGNA TRANSFUZIJA(AVTOTRANSFUZIJA) in
  • HOMOLOGNA TRANSFUZIJA

Zapleti transfuzije:

AKUTNI:

Pri transfuziji z nekompatibilno ABO krvjo pride do zgodnje (takojšnje) hemolitične reakcije.

Akutna odpoved ledvic: – Aktiviranje komplementa povzroči hipotenzijo, kot odgovor simpatikusa se sprosti noradrenalin – sledi konstrikcija renalne arterije- zmanjša se pretok skozi ledvice, kar ima za posledico oligurijo. Iz liziranih eritrocitov se sprostijo velike količine Hb (nekaj ga lahko veže haptaglobin, vendar je njegova koncentracija prenizka). Hb pride v ledvice in se tam kopiči, s tem pa zapre ledvične tubule – posledica je oligurija.

POZNI

Vedno se pojavijo pri osebah, ki so bile že predhodno imunizirane s tujim Ag (nosečnost, predhodna transfuzija). Ob ponovnem srečanju z istim Ag (najpogosteje je to Rh) se tako razvije sekundarni imunski odziv: šele po 5 do 10 dneh se tvori zadostna količina IgG, ki se vežejo na donorske eritrocite. Klinični znaki pozne hemolitične reakcije so vročina, padec koncentracije hemoglobina, zlatenica in hemoglobinourija.

Febrilna nehemolitična reakcija: – je najpogostejša med imunološkimi reakcijami. Zanjo je značilna mrzlica, glavobol, bolečine v sklepih, nemir, slabost, bruhanje, hitro in plitvo dihanje. Pojavi se lahko smrt.

Alergijske reakcije: – Alergijske reakcije so po pogostosti na drugem mestu. Najpogosteje se pojavi urtikarija (kožna bolezen, pri kateri se pojavijo zelo srbeči, izbokli, rdeče obrobljeni izpuščaji) in je primer odgovora prejemnikovega organizma na proteine-antigene v krvodajalčevi plazmi.

Anafilaktične reakcije: – Anafilaktične reakcije na transfuzijo krvi so redek, a dramatičen pojav, ki lahko nastopi že po transfuziji nekaj ml krvi. Je najhujša oblika alergijske reakcije. Pojavlja se hladna, vlažna koža, pospešen in slabo tipljiv pulz, pospešeno dihanje, bledica,padec krvnega tlaka.

Pljučne poškodbe: – Klinični znaki, ki se pojavljajo so: dispnea, hipoksemija, hipotenzija in vročina. Prizadete zdravimo simptomatsko (intubacija in ventilacija). Večina teh zapletov je subkliničnih in neodkritih, vendar lahko po drugi strani vodijo tudi v smrt zaradi hipotenzije in šoka.

Kardiovaskularni zapleti (preobremenitev in hipotenzija): – Transfundirani krvni pripravek pomeni za telo vnos dodatne tekočine. Zato je nujno nadzorovati hitrost infuzije. Nastane lahko pljučni edem. Pojavijo se nabrekle vene na vratu, dispneja, pospešen pulz, visok krvi tlak.

[wp_ad_camp_1]

Infekcija: – Nastane zato, ker pri delu ni bilo upoštevano pravilo asepse, lahko tudi zaradi poškodovane vrečke ali sistema

 

Kritično mnenje:

Moje mnenje je takšno mislim, da je spremljanje zapletov transfuzije zelo pomembno. Pomembno je tudi to da se bolniku pove vse kar je v povezavi z transfuzijo, kaj je razlog za transfuzijo, potek le-te in da se jih tudi opozori na stranske učinke oz. možne zaplete. Bolnikom je treba povedati da takoj ko začutijo kakšno reakcijo da to povejo da se transfuzija zaustavi in sporoči zdravniku. Velik pomen ima tudi redno spremljanje vitalnih funkcij predvsem krvnega tlaka i pulza. Zelo pomembna je sterilna metoda dela (razkuževanje), da nebi prišlo do infekcije. Menim da na trenutnem oddelku kjer opravljam prakso glede transfuzije dobro delajo in ni težav. Pred vsako transfuzijo se naredi delni obposteljni test kjer se preveri krvna grupa pacienta, tako da je vse skladno in pravilno, tudi krvni tlak se pomeri pred izvedbo postopka.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja