KAJ JE BIPOLARNA MOTNJA RAZPOLOŽENJA IN NAŠTEJ PROBLEME ZDRAVSTVENE NEGE PRI PACIENTU Z MANIČNO EPIZODO!
Bipolarna Motnja Razpoloženja je značilno ponavljanje faz pretirano dobrega počutja (manije ali hipomanije) in depresivnega razpoloženja. Faze se lahko menjajo v različnem zaporedju ali mešana epizoda.
Dva glavna tipa BMR:
- Tip I – obdobje manije in depresije
- Tip II – obdobje hipomanije in depresije
-
- 2. NAŠTEJ SIMPTOME BIPOLARNE MOTNJE V MANICNI EPIZODI!
- 3. RAZLOŽI ZDRAVSTVENO NEGO PACIENTA Z BIPOLARNO MOTNJO RAZPOLOŽENJA V MANICNI EPIZODI PRI ŽIVLJENJSKI AKTIVNOSTI SPANJE IN POCITEK!
- 4. RAZLOŽI ZDRAVSTVENO NEGO PACIENTA Z BIPOLARNO MOTNJO RAZPOLOŽENJA V MANICNI EPIZODI PRI ŽIVLJENJSKI AKTIVNOSTI GIBANJE IN USTREZNA LEGA!
- 5. RAZLOŽI ZDRAVSTVENO NEGO PACIENTA Z BIPOLARNO MOTNJO RAZPOLOŽENJA V MANICNI EPIZODI PRI ŽIVLJENJSKI AKTIVNOSTI ODNOSI Z LJUDMI, IZRAŽANJE CUSTEV, OBCUTKOV, POTREB!
- 6. V PRIMERU DALJŠE IZPOSTAVLJENOSTI STRESU ORGANIZEM ODREAGIRA?
- 7. PREPOZNAVANJE STRESA IN IN USTREZNO PRILAGAJANJE NA STRESNE DEJAVNIKE JE V DANAŠNJI DRUŽBI POMEMBNO ZARADI:
- 8. NAŠTEJTE 8 STRESNIH DEJAVNIKOV PRI ZAPOSLENIH V ZDRAVSTVENI NEGI NA PODROČJU PSIHIATRIJE, KI JIH OMENJA LITERATURA:
- 9. KATERE TEHNIKE SPOPADANJA S STRESOM LAHKO MEDICINSKA SESTRA SVETUJE PACIENTOM:
- Prepoznavanje stresnih dejavnikov
- Sprostitvene aktivnosti
- Meditacija
- Pogovor kot sprostitev
- Tehnike reševanja problemov (ocena realnega stanja, oblikovanje ciljev, možnost različnih rešitev, plusi in minusi, izbor najprimernejše rešitve in uvajanje v vsakdanje življenje, ocena stanja, če ni učinka, izberemo drugo najprimernejšo rešitev)
- “Hišni ljubljenčki”
- Druge sprostitvene dejavnosti
- identifikacija ovir
- spodbuda p, da si postavi cilje – spremembe
- pomoč p pri odločitvi za najbolj ustrezen cilj
- pomoč p pri razjasnitvi tistih čustev, ki jin ne more razjasniti in pomoč k alternativnim oblikam spopadanja s temi čustvi
- spodbuda pri določitvi možnih alternativnih strategij
- za in proti različnim spremembam – tehtanje
- spodbuda pri izboru prave spremembe
- spodbuda pri implementaciji
- pozitivne spodbude pri poskusih spremembe
- vrednotenje spremembe, ki jo je p zavzel
- Prepoznavanje stresnih dejavnikov
- Sprostitvene aktivnosti
- Meditacija
- Pogovor kot sprostitev
- Tehnike reševanja problemov (ocena realnega stanja, oblikovanje ciljev, možnost različnih rešitev, plusi in minusi, izbor najprimernejše rešitve in uvajanje v vsakdanje življenje, ocena stanja, če ni učinka, izberemo drugo najprimernejšo rešitev)
- “Hišni ljubljenčki”
- Druge sprostitvene dejavnosti
- evforija (pretirano dobro počutje – veselost, evforicno custvovanje),
- motoricna razvrtost (nezadržna težnja po gibanju, zaposlitveni nemir),
- beg idej (hitro menjavanje idej, pospešen miselni tok, vrvežavost),
- razdražljivo razpoloženje,
- samopovelicevanje,
- zmanjšana potreba po spanju,
- povecano usmerjanje v dejavnosti (delovno, izobraževalno, spolno …),
- izvajanje dejavnosti, ki imajo lahko neprijetne posledice za pacienta (nepotrebni nakupi, nerazumne naložbe …).
- ugotovimo pacientovo sposobnost samooskrbe pri življenjski aktivnosti spanje in pocitek;
- ugotovimo pacientove navade v zvezi s spanjem in pocitkom;
- ugotovimo, katere motnje spanja so prisotne.
- opazujemo obdobja spanja in pocitka pri pacientu, motnje spanja, oblike nespecnosti;
- upoštevamo pacientove navade glede spanja, pocitka;
- pacienta z motnjami spanja namestimo v enoposteljno sobo, da ne moti ostalih pacientov;
- poskrbimo za ustrezno okolje: cist, urejen, prijeten, miren prostor;
- nacrtujemo ustrezne dnevne fizicne in duševne aktivnosti glede na pacientovo sposobnost sodelovanja;
- pacientu veckrat na dan ponudimo možnost mirovanja v pocivalniku, ležalni klopi, postelji;
- poskrbimo za ustrezno prehrano, osebno higieno pred spanjem;
- izvajamo razlicne sprostitvene in relaksacijske tehnike, aromaterapijo …
- aplikacija uspavala po zdravnikovem narocilu. Uspavala ne dajemo pred 22. uro zvecer in ne po 2. uri zjutraj;
- zdravstveno-vzgojno delo: pacienta poucimo o pomenu spanja in pocitka;
- Porocanje ob odstopanjih in dokumentiranje
- ugotovimo pacientovo stopnjo samooskrbe pri življenjski aktivnosti gibanje in ustrezna lega;
- ugotovimo pacientove navade glede gibanja in ustrezne lege;
- ugotovimo, katere so prisotne motnje gibanja.
- opazujemo spremembe pri gibanju in ustrezni legi;
- nadzorujemo in usmerjamo telesne aktivnosti pacienta;
- preusmerjanje pozornosti in zaposlitev pacienta z umirjenimi dejavnostmi;
- poskrbimo za varnost pacienta, preprecimo izcrpanost;
- poskrbimo za zadosten vnos tekocine, hrane;
- skrb za osebno higieno, oblacenje in slacenje glede na izvajanje fizicnih aktivnosti in okolje;
- izvajanje intervencij zdravstvene nege pri prekomernem znojenju zaradi povecane fizicne aktivnosti;
- aplikacija zdravil po zdravnikovem narocilu;
- zdravstveno-vzgojno delo: pacienta poucimo o pomenu ustreznega gibanja in preprecevanja izcrpanosti;
- Porocanje ob odstopanjih in dokumentiranje;
- ugotovimo pacientovo sposobnost samooskrbe pri življenjski aktivnosti odnosi z ljudmi, izražanje custev, obcutkov, potreb;
- ugotovimo, katere ovire in motnje so prisotne pri komunikaciji, izražanju custev, obcutkov, potreb.
- opazujemo pacienta, prepoznavamo njegove nacine komuniciranja, izražanja custev, obcutkov, mnenj, potreb;
- pri nevarnosti nastanka konfliktne situacije in neželenih dogodkov pacientu pokažemo razumevanje za motnjo, vendar s terapevtskim dogovorom in postavljanjem delnih ali popolnih omejitev;
- s pacientom vzpostavimo terapevtsko komunikacijo in izkoristimo vsako priložnost za pogovor z njim ter njegovimi svojci;
- uporabljamo miren, topel ton glasu, pacienta poslušamo, ne nasprotujemo njegovemu razmišljanju, temvec ga usmerjamo k realnosti;
- izogibamo se uporabi pomirjevalnega dotika, ker si ga pacient lahko razlaga kot grožnjo, napad ali spolno nasilje;
- zdravstveno-vzgojno delo: pacienta obzirno poucimo o ustrezni komunikaciji, medosebnih odnosih, primernem izražanju custev, obcutij, želja, potreb;
- Porocanje ob odstopanjih in dokumentiranje;
- Zmanjšana odpornost telesa
- Povečan libido
- Zmanjšan RR
- Povečana odpornost organizma
- ______________________________________________________________________________________________
- genetska nagnjenost (če se je depresija pojavljala v prejšnjih generacijah, je statistično bolj verjetno, da lahko zanjo zbolijo člani družine),
- okoljske obremenitve (finančne težave, telesna obolenja, bolezni bližnjih oseb …),
- težave v medosebnih odnosih (odsotnost zaupne osebe, konfliktni odnosi, pretirano intenzivni odnosi),
- življenjski dogodki, ki zahtevajo prilagajanje ali izgube (rojstvo, smrt, poroka, ločitev, selitev, menjava službe, upokojitev …),
- osebnostne lastnosti (bolj ranljivi so ljudje, ki ne zaupajo vase in v svoje sposobnosti ter imajo nižjo samopodobo).
- doživetje izgube in ločitev
- konflikti in obremenitve
- osamljenost
- pomembni življenjski dogodki
- razbremenitve po večjih obremenitvah
- reakcije vezane na obletnice oz. pomembne datume
- žalost, potrtost,
- občutek malodušja, obupa, krivde,
- pomanjkanje volje in energije,
- nezadovoljstvo ob aktivnostih, ki so vas prej veselile,
- motnje koncentracije in spomina,
- poslabšanje spanja in spremenjen (ponavadi zmanjšan) apetit,
- manjša želja
- telesne bolečine in tegobe brez organskega vzroka
- žalost
- občutek praznine
- apatičnost
- tesnobnost
- razdražljivost
- jezavost
- zmanjšana zmožnost veselja
- motnje koncentracije
- neodločnost
- zmanjšano samospoštovanje
- nerazumni očitki samemu sebi
- občutki krivde in nemoči
- pesimizem
- razmišljanje o smrti in samomoru
- upočasnitev
- agitacija (pri vznemirjenem, prestrašenem bolniku)
- motnje spanja
- spremembe apetita (povečan ali zmanjšan)
- zmanjšano spolno poželenje
- utrujenost že po običajnem naporu
- bolečine v mišicah in sklepih
- tiščanje v prsih do bolečine
- glavobol
- vrtoglavica
- bolečine v želodcu in črevesju
- zaprtje
- panični napadi
- Ugotovimo pacientovo stopnjo samooskrbe pri življenjski aktivnosti dihanje.
- Ugotovimo, ali so prisotne motnje dihanja.
- Opazujemo pacienta in ugotavljamo motnje pri dihanju.
- Skrbimo za primerno mikroklimo.
- Merimo vitalne funkcije pri motnjah dihanja.
- Pri motnjah dihanja izvajamo ustrezne zdravstveno negovalne intervencije.
- Opažanja glede dihanja dokumentiramo in o njih ob odstopanjih porocamo zdravniku.
- Ugotovimo pacientovo stopnjo samooskrbe pri življenjski aktivnosti hranjenje in pitje.
- Ugotovimo pacientove navade povezane s hranjenjem in pitjem.
- Ugotovimo, ali so prisotne motnje hranjenja in pitja.
- Upoštevamo sposobnosti in navade pacienta pri hranjenju in pitju.
- Opazujemo spremembe in odstopanja pri hranjenju in pitju.
- Pacienta pripravimo na obrok: umije si roke, se primerno uredi in umiri.
- Jedilnica naj bo urejena, cista in prijetna.
- Za mizo naj pacient sedi z ljudmi, s katerimi se dobro razume (spodbujamo medsebojno komunikacijo).
- Hranjenje naj poteka umirjeno, brez naglice.
- Zelo pomembno je opazovati pacienta pri hranjenju; njegov apetit, motnje hranjenja.
- Obroki hrane naj bodo ob istem casu.
- Ce pacient hrano zavraca, ugotovimo vzrok zavracanja hrane (custvene motnje, samomorilni namen …)
- Redno nadzorujemo telesno maso pacienta, da pravocasno ugotovimo hujšanje ali cezmerno pridobivanje telesne mase.
- Pacienta poucimo o pomenu zdrave, uravnotežene prehrane za zdravje in dobro pocutje.
- Opažanja glede prehranjevanja in pitja dokumentiramo ter ob odstopanju porocamo zdravniku
- Ugotovimo pacientovo stopnjo samooskrbe pri življenjski aktivnosti izlocanje, odvajanje.
- Ugotovimo pacientove navade glede izlocanja, odvajanja.
- Ugotovimo, ali so prisotne motnje izlocanja in odvajanja.
- Opazujemo pacienta in ugotavljamo motenje pri izlocanju in odvajanju.
- Ob pogostem izlocanju urina zaradi strahu in tesnobe pacienta pomirimo in ga zamotimo z dejavnostmi, ki ga razvedrijo ter razbremenijo strahov.
- Obstipacijo preprcujemo z prehrano bogato z vlakninami ter dovolj tekocine. Pacienta tudi stalno spodbujamo h gibanju.
- Poskrbimo za zasebnost in telesno udobje pacienta pri mikciji in defekaciji.
- Po narocilu zdravnika pacientu damo odvajala.
- Opažanja glede izlocanja in odvajanja dokumentiramo in ob odstopanjih porocamo zdravniku.
- Ugotovimo pacientovo stopnjo samooskrbe pri življenjski aktivnosti gibanje in ustrezna lega.
- Ugotovimo pacientove navade glede gibanja in ustrezne lege.
- Ugotovimo, ali so prisotne motnje gibanja.
- Upoštevamo sposobnosti pacienta pri gibanju in ustrezni legi.
- Opazujemo spremembe pri gibanju in ustrezni legi.
- Preprecujemo komplikacije zmanjšane gibljivosti in negibljivosti.
- Upoštevamo individualnost, celovitost pacienta, njegove interese in dejavnosti, ki ga pri gibanju zanimajo in veselijo.
- Pacienta spodbujamo, ga motiviramo, mu svetujemo in ga podpiramo pri izvajanju gibanja in ustrezne lege.
- Pacientu pomagamo pri vkljucevanju v razlicne gibalne in rekreacijske dejavnosti, spodbujamo ga k individualnim in družabnim gibalnim dejavnostim (npr. k sprehodu, teku, plesu …).
- Pri motnjah gibanja in ustrezni legi izvajamo ustrezne zdravstveno negovalne intervencije.
- Opažanja glede gibanja in ustrezne lege dokumentiramo in o njih ob odstopanju porocamo zdravniku.
- Ugotovimo pacientovo sposobnost samooskrbe pri življenjski aktivnosti spanje, pocitek.
- Ugotovimo pacientove navade glede spanja in pocitka.
- Ugotovimo vzroke in najpogostejše motnje spanja pri depresiji.
- Upoštevamo pacientove navade v zvezi s spanjem in pocitkom.
- Poskrbimo za primeren popoldanski pocitek.
- Pacienta vzpodbudimo, da poskrbi za osebno higieno pred spanjem.
- Pomagamo mu pri urejanju postelje.
- Soba naj bo cista, urejena, prijetna in prezracena.
- Pomemben je pomirjujoc, sprošcujoc pogovor pred spanjem.
- Cez dan pacienta spodbujamo k telesni aktivnosti in k tistim dejavnostim, ki ga veselijo.
- Kadar kljub vsem ukrepom pacient ne more zaspati, mu po zdravnikovem narocilu damo uspavalo. Uspaval ne dajemo pred 22. uro in ne po 2. uri zjutraj.
- Opažanja glede motne spanja in pocitka dokumentiramo in o njih ob odstopanjih porocamo zdravniku.
- Ugotovimo pacientovo sposobnost samooskrbe pri življenjski aktivnosti oblacenje in slacenje.
- Ugotovimo pacientove navade glede oblacenja in urejenostjo.
- Upoštevamo pacientove navade v zvezi z oblacenjem in slacenjem.
- Ce je potrebno pacientu, pomagamo pri oblacenju ter slacenju in ga spodbujamo k samostojnosti pri ustrezni izbiri oblacil ter obutve.
- Pacienta spodbujamo, ga usmerjamo in nadzorujemo pri izbiri primernih oblacil in obutve glede na letni cas in priložnost. Poskrbimo, da so pacientova oblacila cista, primerna, udobna, topla in privlacnega videza.
- Pohvalimo ga, ko je urejen.
- Opažanja glede osebne urejenosti dokumentiramo in o njih ob odstopanjih porocamo zdravniku.
- Ugotovimo pacientovo stopnjo samooskrbe pri življenjski aktivnosti vzdrževanje telesne temperature.
- Ugotovimo, ali odstopa telesna temperatura od normalnih vrednosti.
- Opazujemo pacienta in ugotavljamo odstopanja od normalnih vrednosti telesne temperature. Merimo telesno temperaturo narocilu zdravnika enkrat na dan, ob odstopanjih od normalnih vrednoti. Pri povišani oz. znižani telesni temperaturi izvajamo ustrezne zdravstveno negovalne intervencije.
- Opažanja glede TT dokumentiramo in o njih ob odstopanjih porocamo zdravniku.
- Ugotovimo pacientovo sposobnost samooskrbe pri življenjski aktivnosti skrb za osebno higieno in urejenost.
- Ugotovimo pacientove navade glede osebne higiene in urejenosti.
- Upoštevamo pacientove navade glede osebne higiene in urejenosti.
- Pacienta spodbujamo, ga usmerjamo in ga nadzorujemo pri izvajanju osebne higiene in urejenosti. Ce je potrebno mu pomagamo pri izvajanju osebne higiene.
- Pohvalimo ga, ko je urejen.
- Opazujemo stanje kože, las, nohtov, ustne higiene, spremembe na vidnih sluznicah.
- Opažanja glede telesne cistoce in osebne urejenosti dokumentiramo o njih ob odstopanjih porocamo zdravniku.
- Ugotovimo pacientovo sposobnost samooskrbe pri življenjski aktivnosti izogibanje nevarnostim v okolju.
- Ugotovimo znake avtoagresivnega vedenja.
- Upoštevamo stopnjo samooskrbe pacienta pri izogibanju nevarnostim v okolju (kako in v kolikšni meri pacient lahko sam poskrbi za svojo varnost).
- Izvajamo ukrepe za zagotavljanje varnosti na oddelku.
- Uporabimo terapevtsko komunikacijo, pokažemo razumevanje za pacientovo stisko, ga poslušamo.
- Izvajamo ukrepe za preprecevanje samomorilnosti glede na stopnjo ogroženosti pacienta (pacienta nadziramo, zagotovimo stalno prisotnost zdravstvenega osebja, odstranimo nevarne predmete, pacienta vkljucujemo v dnevne dejavnosti na oddelku).
- Opažanja povezana z izogibanjem nevarnostim v okolju, dokumentiramo in o njih ob odstopanjih porocamo zdravniku
- Ugotovimo pacientovo sposobnost komunikacije ter izražanja custev in obcutij.
- Ugotovimo pacientove navade glede komunikacije, izražanja custev in potreb.
- Upoštevamo sposobnosti pacienta pri komunikaciji, pri izražanju custev in mnenj.
- S pacientom vzpostavimo terapevtsko komunikacijo in izkoristimo vsako priložnost za pogovor z njim ter njegovimi svojci.
- Uporabljamo miren, topel ton glasu, pacienta poslušamo.
- Pacienta spodbujamo, da govori o sebi, svojih pogledih, doživetjih, dvomih, težavah, doživljanju in sprejemanju samega sebe.
- Pacienta vkljucujemo v razlicne dejavnosti za spodbujanje komunikacije, kot je trening socialnih spretnosti, in v razlicne socioterapevtske skupine.
- Opažanja glede komunikacije, izražanja custev pacienta dokumentiramo in o njih ob odstopanjih porocamo zdravniku.
- Ugotovimo pacientovo sposobnost samooskrbe pri življenjski aktivnosti izražanje verskih custev.
- Ugotovimo pacientova pricakovanja glede izražanja verskih custev in duhovnosti.
- Upoštevamo sposobnosti pacienta pri izražanju in zagotavljanju verskih custev ter duhovnih potreb.
- Upoštevamo individualnost, celovitost pacienta, upoštevamo kulturne in verske razlike.
- Smo strpni do razlicnih verskih prepricanj.
- Spoštujemo pacientovo pravico do izbire in odlocanja, dostojanstva in zasebnosti.
- Ce želi pacient poklicemo duhovnika, pacientu omogocimo obisk verskih obredov, in prejem zakramentov.
- Poskrbimo za zasebnost, omogocimo, da se lahko pacient pogovori z duhovnikom na samem.
- Opažanja glede izražanja verskih custev pacienta dokumentiramo in o njih ob odstopanjih porocamo zdravniku.
- Ugotovimo pacientovo sposobnost samooskrbe pri življenjski aktivnosti koristno delo.
- Ugotovimo pacientove navade glede opravljanja koristnega dela.
- Upoštevamo sposobnosti pacienta pri opravljanju koristnega dela.
- Pacientu pomagamo pri vkljucevanju v razlicne zaposlitvene dejavnosti, spodbujamo ga k delu in koristnim dejavnostim na oddelku (npr. k urejanju postelje, skrbi za domace živali …).
- Vsa opažanja glede zagotavljanja življenjske aktivnosti koristno delo dokumentiramo in o njih ob odstopanjih porocamo zdravniku.
- Ugotovimo pacientovo sposobnost samooskrbe pri življenjski aktivnosti razvedrilo in rekreacija.
- Ugotovimo pacientove navade glede razvedrila in rekreacije.
- Upoštevamo sposobnosti pacienta pri izvajanju razvedrilnih in rekreativnih dejavnosti.
- Upoštevamo individualnost, celovitost pacienta, ugotavljamo njegove interese in dejavnosti, ki ga zanimajo in veselijo.
- Pacienta spodbujamo, ga motiviramo, mu svetujemo in ga podpiramo pri izvajanju razvedrilnih in rekreativnih dejavnosti.
- Pacientu pomagamo pri vkljucevanju v razlicne zaposlitvene in rekreacijske dejavnosti, spodbujamo ga k individualnim in družabnim aktivnostim na oddelku.
- Pacienta usmerjamo v socialno okolje zunaj bolnišnice (k sprehodom, obiskom razstav, gledališc, knjižnic, plesu …).
- Opažanja glede zagotavljanja razvedrilnih in rekreativnih dejavnosti dokumentiramo in o njih ob odstopanjih porocamo zdravniku.
- Ugotovimo pacientovo sposobnost ucenja in pridobivanja znanja.
- Ugotovimo pacientove navade glede ucenja in pridobivanja znanja.
- Upoštevamo sposobnosti pacienta pri ucenju in pridobivanju znanja.
- Upoštevamo individualnost, celovitost pacienta, njegove interese in dejavnosti, ki ga zanimajo in veselijo.
- Pri izvajanju zdravstveno negovalnih intervencij koristimo cas za ucenje pacienta o samooskrbi in zdravem nacinu življenja.
- Pacienta spodbujamo, ga motiviramo, mu svetujemo in ga podpiramo pri ucenju in pridobivanju znanja.
- Pacienta poucimo o preprecevanju ponovitve duševnih motenj (o prvih znakih, rednem jemanju terapije, kontrolnih pregledih, tehnikah samoobvladovanja, o izobraževalnih in podpornih programih. Pacienta usmerjamo v razlicne dejavnosti, ki mu omogocajo pridobivanje znanja.
- Vsa opažanja glede ucenja in pridobivanja znanja dokumentiramo in o njih ob odstopanjih porocamo zdravniku.
- Nevrokognitivna motnja
- Najbolj uničujoča med psihozami
- Etiologija, Prevalenca
- Pojavnost pri obeh spolih enaka, pri Ž prej, pri M kasneje
- Dramatična izkušnja za pacienta in bližnje ter okolico
- Vpliva na socialno sposobnost pacienta
- Samomorilna ogroženost
- Pogosta zloraba tudi PAS
- Blodnje
- Halucinacije
- Formalne motnje mišljenja
- Bizarno vedenje
- faza orientacije, ki poteka ob sprejemu (zaupanje);
- faza identifikacije, ki vključuje ugotavljanje potreb, problemov in uporabo razpoložljivih virov;
- faza interakcije, ko se izvaja proces zdravstvene nege;
- faza razrešitve, ki vključuje končne odnose in se začne takrat, ko je načrt izveden.
- Zdravstveni delavci niso posebej uspešni pri prepoznavanju suicidalno ogroženih oseb
- Skrb za suicidalno ogroženo populacijo pacientov spada na različna področja zdravstvenega varstva
- Potrebna so znanja za prepoznavanje in učinkovito preprečevanje suicidov
- Zaposleni na primarnem zdravstvenem predstavlajajo “ščit”
- Redki pacienti zanikajo suicidalne namene
- Posebna pozornost usmerjane k tistim osebam, ki so nagnjeni k samopoškodbam, so odvisni od PAS ali imajo v anamnezi duševno bolezen
- Spol in starost
- Socialne okoliščine
- Telesno stanje
- Duševne motnje
- Suicidi v sorodstvu in okolici
- Ostali dejavniki tveganja
- umirjen in tih pogovor, znižanje višine glasu;
- spoštovanje dostojanstva in odnos ne glede na njegovo stanje/preteklo vedenje;
- aktivno poslušanje;
- postavljanje nevtralnih vprašanja, brez obsodb;
- pogovor brez dominantne pozicije;
- ustrezni neverbalni znaki (telesna drža, mimika obraza, položaj rok) naj spremljajo izrečeno;
- zadostna fizična distanca med pacientom in zaposlenim;
- pogovor sede;
- prekinitev pogovora ob višanju stopnje sovražnosti in agresije.
- Ni neke skupne značilnosti
- Odvisno od PAS
- Odvisno v katerem stanju se nahaja posameznik
- težave nastanejo zaradi prepletanja več notranjih, psihičnih vzrokov;
- so klinično prepoznane bolezni;
- vzroki so v podzavesti ali izvenzavednem;
- uvid je težko dosežen;
- prognoza dokaj negotova.
PROBLEMI ZN PRI PACIENTU Z MANIČNO EPIZODO:
DIHANJE- Dihanje ter delovanje srca in ožilja sta pri pacientu z bipolarno motnjo razpoloženja lahko motena zaradi intenzitete gibanja, aktivnosti, neprimernega oblacenja, zlorabe psihotropnih substanc, nespecnosti in neprimerne prehrane. Pacienti, ki imajo predhodno prisotne kardiovaskularne bolezni, nosečnice in starejši morajo biti deležni posebne pozornosti.
PREHRANJEVANJE IN PITJE- Prehranjevanje in pitje sta pri pacientu z bipolarno motnjo razpoloženja motena zaradi zmanjšane potrebe po hrani in tekocini, spremembe intenzitete vonja, okusa, otipa ter neprestane brezciljne aktivnosti. Pacient zaužije hrano zelo hitro, hrane ne prežveci in pogoltne vecje grižljaje. Pacient izgublja telesno maso zaradi premajhnih kolicin zaužite hrane in tekocine, nepravilne prehrane in pomanjkanja casa za hranjenje.
IZLOČANJE IN ODVAJANJE- Izlocanje in odvajanje se pri pacientu z bipolarno motnjo razpoloženja v manicni epizodi spremeni zaradi zmanjšanega vnosa tekocine in povecane potrebe organizma po njej (hiperaktivnost). Ob normalnem delovanju ledvic je uriniranje manj pogosto, kolicina izlocenega urina je manjša (oligurija), urin je gost, smrdec in idealno gojišce za razvoj infekcije. Infekcije secil imajo pogosteje ženske kot moški, lahko se pojavi tudi inkontinenca urina. Inkontinenca, retenca urina in obstipacija so lahko povezane z jemanjem nekaterih psihotropnih zdravil. Izlocanje blata je normalno, obicajno enkrat do dvakrat dnevno, zaradi nepravilne prehrane in drugih vzrokov se lahko pojavijo diareje. V manicni fazi se pacienti bolj potijo ter tako izgubljajo tekocino in elektrolite, ki jih nadomešcamo v obliki mineralnih napitkov.
GIBANJE IN USTREZNA LEGA- Življenjska aktivnost gibanje in ustrezna lega se pri pacientu z bipolarno motnjo razpoloženja v manicni epizodi spremeni. Znacilna je fizicna hiperaktivnost in razlicni vzorci gibanja, kot so brezciljna hoja, tekanje ali hitenje z neustavljivo silo, kar je povezano s pacientovim mišljenjem in custvenim razpoloženjem. Nekatere spremembe gibalnih aktivnosti kot so tremor, akatizija (motoricni nemir), rigidnost, so lahko posledica jemanja terapije. Pacienti v akutni manicni fazi bolezni vcasih premagujejo necloveške napore, ki jih okolica obcuduje, vendar zaradi kopicenja nalog vodijo v izcrpanost. Lahko se pojavi mocna želja po potovanjih. Pacient pretece ali prepešaci velike razdalje ali pa se neustrezno pripravljen odpravi z avtomobilom dalec od doma. Posledice povecane telesne aktivnosti so preutrujenost, izcrpanost, izguba telesne mase (hujšanje), dehidracija, nespecnost. Pacienti z izraženimi motnjami gibanja s težavo zadovoljujejo temeljne življenjske potrebe, zato potrebujejo diskretno vodenje, usmerjanje in pomoc.
SPANJE IN POČITEK- Spanje in pocitek sta pri pacientu z bipolarno motnjo razpoloženja v manicni epizodi najbolj motena v akutni fazi bolezni. Pacient ne spi tudi po nekaj dni, teden ali vec, postaja zelo utrujen, izcrpan, kar ovira izvajanje dnevnih aktivnosti. Nespecnost se izraža kot nezmožnost, da bi pacient zaspal, spanec je prekratek, nekakovosten, s pogostim vstajanjem iz postelje. V akutni fazi bolezni je pocitek skoraj nemogoc zaradi neprestane fizicne aktivnosti, hitrih menjav idej in custvenega naboja.
OBLAČENJE IN SLAČENJE- Pacient z bipolarno motnjo razpoloženja se pogosto oblaci nenavadno in letnemu casu neprimerno, tako je v zimskem casu v kratkih hlacah in bluzi, poleti pa samo v spodnjem perilu ali pa se brez zadržkov kjerkoli slece, kar je v nasprotju z družbeno sprejemljivim vedenjem. Zlasti v akutni fazi bolezni se oblacenje spremeni, kar se kaže v izbiri oblacil intenzivnih barv, posebnih krojev in uporabi nenavadnih dodatkov. Pogosto nakupuje oblacila, ki jih ne potrebuje, jih nosi kratek cas ali pa jih sploh ne oblece. Pacient potrebuje pomoc pri izbiri oblacil, oblacenju, pri cemer ga je potrebno previdno usmerjati, kar ga lahko dodatno vznemiri.
VZDRŽEVANJE TELESNE TEMPERATURE- Vzdrževanje normalne telesne temperature je pri pacientu z bipolarno motnjo razpoloženja v manicni epizodi moteno zaradi neprimernega oblacenja, povecane fizicne aktivnosti, daljše izpostavljenosti soncu in poletni vrocini, pomanjkljivega vnosa tekocine ali zaradi drugih spremljajocih obolenj. Pogosta izpostavljenost tveganim spolnim odnosom, poškodbam in uživanju psihotropnih substanc lahko vpliva na spremembo telesne temperature zaradi infekcije in zastrupitve. Posebno pozornost in skrb moramo nameniti rizicnim skupinam, kot so brezdomci, žene po porodu, starostniki
OSEBNA HIGIENA IN UREJENOST- Življenjska aktivnost osebna higiena in urejenost pacienta z bipolarno motnjo razpoloženja v manicni epizodi je motena predvsem v akutni fazi bolezni, ker pacient zaradi preokupacije z razlicnimi dejavnostmi ne dokoncno zacetega opravila. Pri izvajanju osebne higiene je pacient lahko površen, vcasih se prha veckrat dnevno, si neprestano umiva lase in porabi velike kolicine negovalnih sredstev, šampona, mila, licil.
IZOGIBANJE NEVARNOSTIM V OKOLJU-
Fizicna varnost: izogibanje nevarnostim v okolju je pri pacientu z bipolarno motnjo razpoloženja v manicni epizodi moteno zaradi precenjevanja lastnih sposobnosti, pospešene fizicne aktivnosti, pospešenega miselnega toka in custvene povzdignjenosti. Vse to vpliva na zmanjšanje presoje o nevarnih posledicah dejanj pri izvajanju aktivnosti.
Psihicna varnost: nekateri pacienti v manicni fazi doživljajo nenadno kratkotrajno spremembo razpoloženja z nagnjenostjo k jokavosti in potrtosti, kjer lahko obstaja nevarnost za samomor. Kadar so pacientove želje neupoštevane in njegova dejanja ovirana, lahko njegovo spremenjeno vedenje preide v nerazpoloženje, nezadovoljstvo. Pacient je nestrpen, predrzen, zaverovan v svoj prav, brezobziren, zlovoljen, neprijazen, razdražljiv, nergav, siten in agresiven. Zlasti v domacem okolju se pacient lahko znaša nad materialnimi dobrinami, partnerjem, otroki, sosedi, prijatelji, kar je odvisno od pacientove osebnosti, intenzivnosti bipolarne motnje razpoloženja, uživanja alkohola in sprožilne situacije. Ženske so pogosteje verbalno agresivne. Vsa ta vedenja zahtevajo posebno obravnavo. Socialna varnost: ogrožena je ob pretiranemu zapravljanju denarja in izgubi nadzora nad porabo financnih sredstev. V družbenem okolju in na delovnem mestu so lahko pacienti prezahtevni, neucakani ali celo presegajo svoje kompetence.
Zdravstvenim delavcem predstavljata skrb in zagotavljanje varnosti pacienta z bipolarno motnjo razpoloženja v manicni epizodi zahtevno delo in izziv.
KOMUNIKACIJA, ODNOSI Z LJUDMI IN IZRAŽANJE CUSTEV, OBCUTKOV, POTREB- Komunikacija, odnosi z ljudmi, izražanje custev, obcutkov, potreb so pri pacientu z bipolarno motnjo razpoloženja v manicni epizodi patološko spremenjeni. Povecana je obcutljivost (hipersenzibilnost) cutil, kot so vid, sluh, okus, dotik in vonj. Custvovanje je zelo intenzivno in evforicno. Pacient vrednote ves cas spreminja in nimajo trajnega znacaja. Spominske funkcije so ohranjene,vendar pacient ne zmore daljše usmerjene pozornosti. Ima stalno potrebo po govorjenju, pri cemer preskakuje z ene teme na drugo, govori hitro, nepovezano, vcasih izgubi nit pogovora. Slabo prenaša ugovarjanje, nestrinjanje, aktivno odklanjanje, kar ga izzove in privede do konfliktov ter odkrite agresivnosti. Pacient se lahko neprimerno izraža, tudi zmerja, preklinja in izkazuje sovražnost. Je neposreden in brez zadržkov pri izražanju svojih želja, potreb in z zahtevo po takojšnji uresnicitvi, tudi glede spolnosti. Stike z ljudmi in z neznanci vzpostavlja brez distance. Zaradi motene pozornosti lahko postane žrtev zlorab (na primer ostane brez denarja, bancne kartice).
IZRAŽANJE VERSKIH ČUSTEV- Izražanje verskih custev v akutni fazi pri pacientu z bipolarno motnjo razpoloženja v manicni epizodi je lahko mocneje posredovano zaradi intenzivnosti custvovanja, evforije, hipersenzibilnosti.
KORISTNO DELO, RAZVEDRILO, REKREACIJA- Pri pacientu z bipolarno motnjo razpoloženja v manicni epizodi so potrebe po koristnem delu v akutni fazi bolezni le delno zadovoljene, predvsem zaradi hitrega menjavanja interesov. Pacient zacetega dela ne dokonca zaradi zbegane pozornosti in izvajanja novih aktivnosti.
Razvedrilo in rekreacija sta zelo pomembna v vzdrževalni fazi manicne epizode, ker nudita pacientu realno sliko sposobnosti in doživljanje uspeha.
UČENJE IN PRIDOBIVANJE ZNANJA- Pacient z bipolarno motnjo razpoloženja v manicni epizodi mora biti dobro informiran o bolezni in zdravem nacinu življenja, ker s tem lahko bistveno izboljša kakovost življenja in medsebojne odnose. Poznati mora svojo bolezen, zacetne zanke poslabšanja, sprožilne dogodke in nacine samopomoci. Pomemben je trening socialnih vešcin, ki pacientu pomagajo pri vkljucevanju v njegovo socialno okolje in vzdrževanju medosebnih odnosov. Usmerjamo ga k izvajanju tehnik samoobvladovanja bipolarne motnje, ki pomagajo pacientu, da pravocasno poišce pomoc, prepreci ponovne hospitalizacije in ostane vkljucen v svoje socialno okolje. Tako krepi samozaupanje v lastne sposobnosti. Ucenje samoobvladovanja vkljucuje poznavanje prvih, nejasnih opozorilnih znakov, dobro opazovanje razpoloženja in pocutja, kakovostno zadovoljevanje temeljnih potreb po spanju, pocitku, hranjenju in druge dnevne aktivnosti. Pacienta je potrebno nauciti prepoznati prve opozorilne znake, ki jih mora povedati zdravniku ali drugi pristojni osebi.
Ti opozorilni znaki so: nenadzorovano zapravljanje denarja za nenacrtovane nakupe, hitro spreminjanje ciljev, zmanjšana potreba po spanju, izvajanje brezciljnih aktivnosti, pretirano telefoniranje daljnim sorodnikom, nerealni nacrti za prihodnost in nenadne odlocitve o poroki, prodaji stanovanja ali najemu vecjega kredita. Na dodatne zaplete pri zdravljenju pacienta z bipolarno motnjo dodatno vpliva zloraba alkohola in psihotropnih substanc, ki je lahko zelo nevarna zaradi zastrupitve in zasvojenosti. Pacienta poucimo, naj dosledno jemlje predpisana zdravila in prihaja na redne kontrolne preglede v specialisticno ambulanto. Pri izvajanju zdravstvene nege ucimo pacienta samooskrbe in zdravega nacina življenja, s cimer povecujemo samostojnost in kakovost življenja. Zdravstveni delavec se mora zavedati, da pacienta poucuje z vsemi svojimi dejanji, odnosom, urejenostjo in nacinom dela.
UGOTAVLJANJE POTREB:
INTERVENCIJE ZN:
UGOTAVLJANJE POTREB:
INTERVENCIJE ZN:
UGOTAVLJANJE POTREB:
INTERVENCIJE ZN:
TEHNIKE SPOPADANJA S STRESOM:
10. KAJ JE VARNOSTNI ZAPLET V PSIHIATRIJI?
Varnostni zaplet je nenameren, nepričakovan dogodek, ki je ali bi lahko škodoval pacientu ob prejemanju zdravstvene oskrbe in ne nastane zaradi narave pacientove bolezni.
11. KAKO LAHKO MEDICINSKA SESTRA PRIPOMORE NA PODROČJU ZAGOTAVLJANJA VARNOSTI V PSIHIATRIJI?
Varnostne vizite so proces, v katerem vodstvo obišče oddelek/enoto in se pogovarja z osebjem, ki neposredno dela s pacienti (Ministrstvo za zdravje, 2006, Feitelberg, 2006).
Pogovori potekajo o:
1. varnostnih zapletih, ki so pripeljali do škode z pacienta, osebja, obiskovalce;
2. varnostnih zapletih, ki bi lahko pripeljali do škode;
3. potencialnih problemih in možnih rešitvah.
12. KATERI SO VARNOSTNI ZAPLETI V PSIHIATRIJI? KJE JE LAHKO VELIKA ODGOVORNOST MEDICINSKIH SESTER?
1. padci,
2. pobegi,
3. napake pri predpisovanju zdravil,
4. fizično omejevanje pacientov.
13. ČE BI BILI MANAGER V ZDRAVSTVENI NEGI, KAKO BI PRISTOPILI K UVAJANJU VARNOSTI …
14. NAŠTEJ DEJAVNIKE ZA NASTANEK DEPRESIJE.
Pri nastanku depresije sodeluje več dejavnikov, ki se med seboj prepletajo, to so biološki, psihološki in eksogeni. Če so našteti dejavniki prisotni, to še ne pomeni, da se bo bolezen pojavila, obstaja pa predisponiranost zanjo in se bo ob določenih sprožilnih dejavnikih lahko izrazila.
Biološki dejavniki:
a) dednost – depresija se pogosteje pojavi pri človeku, ki ima v sorodstvu depresivnega bolnika. Pri depresivnih bolnikih zboli 10-30% sorodnikov v prvem kolenu.
b) prenašalci živčnih impulzov – depresivne motnje, naj bi bile posledica pomanjkanja prenašalcev živčnih impulzov na enem ali več mestih v možganih (to je zaenkrat samo hipoteza). Antidepresivi delujejo tako, da povečajo količino prenašalca živčnih impulzov.
c) endokrinološke motnje: depresije so pogostejše pri npr: Cushingovi bolezni, bolezni obščitničnih žlez, …
Psihološki dejavniki: so omejeni v okvire psihološkega razvoja otroka, njegovega odnosa s primarnim objektom (materjo) in kasneje tudi s širšo okolico. Tako igrajo tukaj pomembno vlogo zgodnje otrokove izkušnje čustvenega prikrajšanja, pridobljene v odnosu z materjo. Čustveno prikrajšanje pomeni pomanjkanje čustvene sprejetosti, pohval, spodbud, nestabilni in nepredvidljivi čustveni odnosi ali pa tudi čustvena nedostopnost staršev. Zaradi izkušenj čustvenega prikrajšanja ima otrok težave pri razvijanju občutka lastne vrednosti. Posledica je majhno samospoštovanje, nagnjenost k samorazvrednotenju, negativna samopodoba in negativno mnenje o svetu. Opisano je psihodinamični vidik psiholoških dejavnikov..
Obstaja pa še kognitivni model le-teh in izhaja iz tega, da je oseba z depresijo v otroštvu in mladosti na temelju negativnih izkušenj pridobila negativno sliko o sebi. Zato se kasneje v odrasli dobi nagiba k temu, da sebe, svojo sposobnost in prihodnost ocenjuje negativno.
Eksogeni – od zunaj vnešeni: zdravila antihipertenzivi, antipsihotiki, antihistaminiki, analgetiki, antiparkinsoniki, hormoni (kortikosteroidi).
Sprožilni dejavniki:
Na nastanek depresije vpliva troje dejavnikov: prirojene in pridobljene lastnosti ter življenjske okoliščine. Če je kdo v družini že zbolel za depresijo, je bolj verjetno, da se bo to zgodilo tudi vam. To kaže, da prirojene lastnosti niso nepomembne. Pomembno vlogo pri nastanku depresije imajo tudi človekove osebnostne lastnosti. Bolj ranljivi so ljudje, ki ne zaupajo vase in v svoje sposobnosti in katerih pogled nase in na svet je prežet s pesimizmom.
Depresijo lahko sprožijo tudi različne življenjske obremenitve (npr. kronična bolezen, denarne težave, težave v medosebnih in družinskih odnosih) ali pa nenadni dogodki, ki spremenijo našo življenjsko utirjenost (npr. izguba drage osebe, izguba službe, upokojitev).
Čeprav vzrok depresije še ni popolnoma znan, vemo, da je bolezen rezultat različnih dejavnikov, ki se kopičijo in prepletajo. Glavni dejavniki so dednost (verjetnost je večja, če je za depresijo trpel kateri od staršev), spol (ženske zbolijo dvakrat pogosteje kot moški), starost (najpogosteje se pojavlja med 20. in 40. letom), biokemični dejavniki (neravnovesje kemičnih prenašalcev, ki v možganih prenašajo sporočila med celicami), psihološki dejavniki (travmatičen dogodek v zgodnjem otroštvu ali neurejeno in nasilno okolje), stres, socialni vzroki (revščina, nezaposlenost, nesoglasja v družini), telesni vzroki(možganska kap, bolezni srca, sladkorna bolezen, rak, demenca, Parkinsonova bolezen, hormonske motnje), pomanjkanje svetlobe, zloraba alkohola in drog, nekatera zdravil.
15. NAŠTEJ ZNAKE DEPRESIJE.
Začetek depresije je redkeje nenaden (npr. po hudem psihičnem stresu), navadno se razvije polagoma, v nekaj dneh ali tednih. Znaki depresije so številni, izraženi so z različno intenzivnostjo in v različnih kombinacijah. Zato so klinične slike pri pacientih z depresijo zelo različne.
Ker so simptomi depresije tako raznoliki, jih najlažje ponazorimo tako, da jih razdelimo na telesne, čustvene, vedenjske in miselne. Simptomi se med seboj prepletajo in ojačujejo.
O depresiji govorimo, če je pacientovo razpoloženje več kot dva tedna zelo negativno (je žalosten potrt), če je v tem času opazno zmanjšano njegovo zanimanje in zadovoljstvo ob vsakdanjih dejavnostih ter pri pacientu prepoznamo še vsaj pet od zgoraj naštetih simptomov.
A. Področje razpoloženja in čustvovanja:
B. Področje mišljenja in spominskih funkcij:
C. Področje psihomotorične aktivnosti:
D. Področje telesnih znakov
motnje fizioloških funkcij:
različne telesne senzacije:
Če trajajo 2 tedna ali več in hkrati povzročijo izgubo zanimanja ali veselja za običajne dejavnosti, težave s spanjem in koncentracijo, spremembo apetita, so lahko znak depresije.
16. OPIŠI ZNAKE DEPRESIJE V RAZLICNIH STAROSTNIH OBDOBJIH
V obdobju otroštva so lahko klasični znaki depresije zabrisani. Depresija se lahko pri otrocih kaže kot splošna razdražljivost, prisotni so telesni znaki bolezni: bolečine v trebuhu, bolečine v mišicah in po telesu, glavoboli, migrene ..
Pri mladostnikih se lahko depresija kaže prek različnih antisocialnih dejanjih (kraj, pretepanj, begov od doma …) in v zlorabi drog in alkohola. Ta simptomatika lahko povsem prekriva druge, značilnejše znake depresije. Depresivni mladostniki se pogosto pritožujejo, da jih nihče ne razume, so brez obstanka, popuščajo v šoli, bežijo od doma, kažejo agresivnost do drugih ali/in do sebe.
Pri starejših ljudeh lahko depresivna motnja spominja na začetno ali že kar izraženo depresijo, čeprav v bistvu še ne gre za pomembnejšo organsko simptomatiko. Depresija se pri tej populaciji največkrat kaže v obliki splošne nedejavnosti in v pomanjkanju skrbi zase. Za starejše ljudi je prav tako značilno, da manj govorijo o čustvih, slabo razpoloženje pa lahko izražajo s pretiranim ukvarjanjem s svojim telesnim zdravjem, čeprav imajo vsa zagotovila in potrdila, da so zdravi. Depresija lahko pri starejših povzroči hude skrbi in tesnobo, kar se kaže v obliki zmedenosti in izgubljenosti.
Otroštvo
V tem obdobju se depresivnost lahko kaže z nesamostojnostjo, pretirano odvisnostjo od zanj pomembnih oseb (mati, oče) in s slabšim razvojnim napredkom.
Možno pa je tudi, da se depresivnost izrazi s pretirano živahnostjo otroka. Tak otrok je nemiren, zadirčen, zahteven in moteč.
Obdobje odraslosti
Slabšanje delovne storilnosti in učinkovitosti pri delu, nezmožnost občutiti zadovoljstvo, upadanje spolnega poželenja, kar potem še bolj prizadene človekovo mnenje o sebi in svoji sposobnosti in privede do samoobtoževanja ter zatekanja v različne odvisnosti (alkohol, hrana, zdravila).
Obdobje staranja
V današnji profitno usmerjeni druţbi se posameznikova vrednost enači z njegovo delovno učinkovitostjo, ki pa z leti slabi. Starejši posameznik se tako čedalje težje potrjuje, kar še bolj slabša njegov pogled nase, počuti se odrinjenega in osamljenega, temu pa se pridružijo še vse pogostejše zdravstvene tegobe in slabša ekonomska situacija. V tem obdobju naraščajo samomorilna nagnjenja.
17. KAJ BI SVETOVAL-A PACIENTU, KI NAMERAVA PO TEDNU DNI ZARADI IZBOLJŠANJA POCUTJA, PRENEHATI Z JEMANJEM ANTIDEPRESIVOV?
Antidepresivi začnejo delovati šele po treh do šestih tednih, če jih pacient jemlje v pravilnem odmerku, kot je predpisal zdravnik.
18. RAZMISLI, KAKO BI PRI DEPRESIVNEM PACIENTU UGOTOVIL-A, ALI IMA TUDI SAMOMORILNE MISLI.
19. ALI JE ŽE VSAK DEPRESIVNI PACIENT SAMOMORILEN?
Na samomorilno nevarnost moramo nujno pomisliti pri slehernem depresivnem pacientu, tudi pri tistem, ki tega ne kaže ali ki nam svojih samomorilnih nagnjenj ne zaupa. Raziskave kažejo, da konča svoje življenje s samomorom okoli 15 % pacientov z depresivno in bipolarno motnjo. Pacient z depresijo razmišlja, da zaradi hudega trpljenja ni večvredno živeti niti njemu niti njegovim najbližjim in je torej smrt zanje in za njega samega edina rešitev.
20. KDAJ MORAMO BITI PRI DEPRESIVNIH PACIENTIH ŠE POSEBEJ POZORNI NA SAMOMORILNA NAGNJENJA?
Globoko depresivni pacient zaradi svoje psihomotorične zavrtosti pogosto še ne zmore samomorilnega dejanja. Nevarnost, da ga bo poskušal ali izvršil, pa se poveča takrat, ko se začne depresija izboljševati in je pacient telesno manj zavrt. Šele v takem stanju je sposoben narediti samomor.
21. KAJ BI SVETOVAL-A MAMI MLADOSTNIKA, KATERI KAŽE TIPICNE ZNAKE DEPRESIVNOSTI?
22. KAKO DEPRESIVNI PACIENTI VIDIJO SVET? RAZLOŽI NA PRIMERU.
Pacient z depresijo razmišlja, da zaradi hudega trpljenja ni večvredno živeti niti njemu niti njegovim najbližjim in je torej smrt zanje in za njega samega edina rešitev.
23. RAZLOŽI ZDRAVSTVENO NEGO PACIENTA Z DEPRESIJO GLEDE NA ŽIVLJENJSKE AKTIVNOSTI!
DIHANJE: Dihanje pri pacientu z depresijo zaradi same bolezni ni ovirano. Motnje dihanja lahko nastanejo zaradi vnetnih in drugih spremljajocih obolenj. Prav tako bodimo pozorni pri komorbidnih motnjah in posledicah intoksikacije.
ZN:
Ugotavljanje potreb
Intervencije zdravstvene nege pri življenjski aktivnosti dihanje
PREHRANJEVANJE IN PITJE: Pri pacientih z depresijo se lahko pojavi motnja prehranjevanja, ki se kaže kot odklanjanje hrane (hujšanje) in prekomerno uživanje hrane (debelost).
Ugotavljanje potreb:
Intervencije zdravstvene nege pri življenjski aktivnosti prehranjevanje in pitje
IZLOČANJE IN ODVAJANJE: Pacienti z depresijo imajo lahko težave pri izlocanju in odvajanju. Težave nastanejo zaradi razlicnih vzrokov. Obstipacijo in retenco urina lahko povzroci depresivno razpoloženje, pogostejša mikcija pa nastane zaradi strahu in tesnobe.
Ugotavljanje potreb
Intervencije zdravstvene nege pri življenjski aktivnosti izlocanje, odvajanje
GIBANJE IN USTREZNA NEGA: Pacient z depresijo ima zmanjšano voljo do gibanja.
Ugotavljanje potreb
Intervencije zdravstvene nege pri življenjski aktivnosti gibanje in ustrezna lega
SPANJE IN POČITEK: Spanje in pocitek sta pri pacientu z depresijo pogosto motena . Prihaja do nespecnosti, motnje v ritmu spanja, pretiranega spanja, poležavanje in nesposobnost, da bi si clovek spocil.
Ugotavljanje potreb
Intervencije zdravstvene nege pri življenjski aktivnosti spanje in pocitek
OBLAČENJE IN SLAČENJE: Depresija lahko povzroci zmanjšano zanimanje za osebno urejenost. Pogosto se pacient oblaci v temnejša oblacila.
Ugotavljanje potreb
Intervencije zdravstvene nege pri življenjski aktivnosti oblacenje, slacenje
VZDRŽEVANJE NORMALNE TELESNE TEMPERATURE: Vzdrževanje normalne telesne temperature pri pacientu z depresijo zaradi samega obolenja ni ovirano.
Ugotavljanje potreb
Intervencije zdravstvene nege pri življenjski aktivnosti vzdrževanje normalne telesne temperature
OSEBNA HIGIENA IN UREJENOST: Pri pacientu s depresijo je lahko prisotno pomanjkanje interesa za osebno higieno in urejenost.
Ugotavljanje potreb
Intervencije zdravstvene nege pri življenjski aktivnosti osebna higiena in urejenost
IZOGIBANJE NEVARNOSTIM V OKOLJU: Pacient z depresijo je zaradi narave bolezni izpostavljen avtoagresivnemu vedenju.
Ugotavljanje potreb:
Intervencije zdravstvene nege:
KOMUNIKACIJA, ODNOSI Z LJUDMI, IZRAŽANJE ČUSTEV IN POTREB: Pacient z depresijo lahko težje izraža svoja custva, obcutja in potrebe.
Ugotavljanje potreb
Intervencije zdravstvene nege pri življenjski aktivnosti odnosi z ljudmi, izražanje custev
IZRAŽANJE VERSKIH ČUSTEV: Pacient z depresijo pogosto izraža željo po izražanju verskih custev in zadovoljevanju duhovnih potreb.
Ugotavljanje potreb
Intervencije zdravstvene nege pri življenjski aktivnosti izražanje verskih custev
KORISTNO DELO: Delovne sposobnosti so pri pacientu z depresijo zaradi narave bolezni lahko zmanjšane, okrnjene.
Ugotavljanje potreb
Intervencije zdravstvene nege pri življenjski aktivnosti koristno delo
RAZVEDRILO IN REKREACIJA: Pacient z depresijo je lahko pasiven, nima želje ter volje po razvedrilu in rekreativnih dejavnostih.
Ugotavljanje potreb
Intervencije zdravstvene nege pri življenjski aktivnosti razvedrilo in rekreacija
UČENJE IN PRIDOBIVANJE ZNANJA: Pacient z depresijo mora biti dobro informiran o bolezni in zdravem nacinu življenja, ker s tem bistveno izboljšamo kakovost njegovega življenja. Zdravstveni delavec se mora zavedati, da pacienta poucuje z vsemi svojimi dejanji, z odnosom, urejenostjo in nacinom dela.
Ugotavljanje potreb
Intervencije zdravstvene nege pri življenjski aktivnosti ucenje in pridobivanje znanja
24. KAJ JE PSIHOZA? KAJ JE SHIZOFRENIJA?
PSIHOZA: Je sindrom, ki vključuje blodnje, halucinacije in dezorganizirano mišljenje. Stik z realnostjo je porušen. Opazna je odsotnost bolezenske uvidevnosti.
Definicija “… So tiste duševne motnje, pri katerih so duševne funkcije tako prizadete, da postanejo njihove vsebine nerazumljive in bistveno vplivajo na človekove sposobnosti za zadovoljitev zahtev vsakdanjega življenja in ohranitev ustreznega stika z realnostjo.”
SHIZOFRENIJA:
Shizofrenija je duševna motnja. Spada v večjo skupino duševnih motenj, ki jih imenujemo psihoze.
Shizofrenija je bolezen, ki jo povzroãa motnja v delovanju moÏganov. Zanjo so znaãilne motnje mi‰ljenja, zaznavanja, vedenja in ãustvovanja. Intelektualne sposobnosti so obiãajno neokrnjene
25. OB PRIMERU RAZLOŽITE PRIMER HALUCINACIJE IN BLODNJE. KAKO NAJ MEDICINSKA SESTRA UKREPA
Halucinacije so za pacienta realne zaznave na področju čutil- motnje zaznavanja, blodnje pa so vsebinske motnje mišljenja. blodnje (verjame npr. da nekdo sliši njegove misli; prepričan je, da ga nekdo kontrolira; nekaj mu ukazuje, kako naj ravna itd.), halucinacije (sliši glasove, ki jih ni, vidi stvari, ki jih ni, občuti bolečino, za katero ni telesnega razloga itd.)
MS naj prisluhne pacientovemu opisovanju misli in doživljanj.
Izogiba se na nekoristnemu prepričevanju pacienta, da je njegovo doživljanje zmotno.
26. KDAJ JE PACIENT V REMISIJI? KAKO TO OPAZIMO? KJE VIDITE VLOGO MEDICINSKE SESTRE PRI PACIENTU, KI JE V REMISIJI? KJE BI SE LAHKO VKLJUČEVALA?
Shizofrenija v remisiji. To oznako uporabljamo pri osebah, pri katerih srno v preteklosti diagnosticirali shizofrenijo po vseh veljavnih kriterijih, so pa sedaj brez znakov bolezni, ne glede na to, ali so zdravljene z medikamenti ali ne. Kak bolnik včasih zopet funkcionira tako kot pred boleznijo, a to se zgodi redko in takšno stanje je pogosto težko določiti. Najpogosteje shizofrenija vendarle poteka z akutnimi poslabšanji motnje z naraščajočo rezidualno okvaro med epizodami.Presoja o tem, ALI bomo bolnika ocenili kot »shizofrenega v remisiji« ali kot »osebo brez psihiatričnega obolenja«, pa jeodvisna od časa, ki je potekel od zadnje epizode, od števila vseh epizod in celotnega trajanja bolezni in od ocene o tem, ali bolnik potrebuje nenehnoprofilaktično obravnavanje.
27. KAKO BI SVETOVALI STARŠEM MLADOSTNIKA, KI IMA PRISLUHE?
28. NAŠTEJ POZITIVNE SIMPTOME PRI ZDRAVLJENJU SHIZOFRENIJE! KDAJ NAJ MEDICINSKA SESTRA PREPRIČUJE PACIENTA O NJEGOVOVEM “ZGREŠENEM” DOŽIVLJANJU STVARNOSTI?
POZITIVNI SIMPTOMI:
29. KATERI SIMPTOMI SO ZA PACIENTA BOLJ OBREMENILNI PRI VSAKDANJEM ŽIVLJENJU? KAKO IMENUJEMO S SKUPNIM IMENOM TE SIMPTOME?
????????????????Oznaka “negativni simptomi” se nana‰a na znaãilnosti, ki se v ãasu bolezni izgubijo (= manj kot ponavadi). Negativni simptomi so npr. stalna utrujenost, nezmoÏnost koncentracije ter tudi pomanjkanje energije in motivacije.?????????????????????????
30. ALI JE LAHKO PACIENT S SHIZOFRENIJO NEVAREN ZA DRUGE IN ALI LAHKO OGROŽA TUDI SEBE? UTEMELJI. KAJ SO INTREVENCE ZDRAVSTVENE NEGE PRI AGITIRANEM PACIENTU?
Velika veãina bolnikov s shizofrenijo ni nikoli nasilna ali nevarna. Raz‰irjeno je tudi prepriãanje, da bolniki s shizofrenijo pogosteje zagre‰ijo nasilna dejanja. V resnici jih je veãina prej zadrÏanih in negotovih kot nasilnih. Le v primerih, ko niso zdravljeni ali so pomanjkljivo zdravljeni ali so pod vplivom psihoaktivnih uãinkovin, se bolj nagibajo k nasilnim reakcijam. Nasilno vedenje ljudi s shizofrenijo je torej odgovor na njihova zmotna doÏivetja in strah, ki jih spremlja.
31. RAZLOŽITE ZDRAVSTVENO NEGO PACIENTA S SHIZOFRENIJO GLEDE NA ŽIVLJENJSKE AKTIVNOSTI (IZBERITE ŠTIRI ŽIVLJENJSKE AKTIVNOSTI, KI SE VAM ZDIJO NAJBOLJ POMEMBNE IN UTEMELJI)! IZPOSTAVITE NEGOVALNE DIAGNOZE?
32. DEFINICIJA ZN V PSIHIATRIJI
Zdravstvena nega v psihiatriji je specialno področje prakse zdravstvene nege. Ukvarja se s posameznikom z duševnimi motnjami, z družino ali širšo skupnostjo v primarnem, sekundarnem in terciarnem zdravstvenem varstvu.
Osnovna značilnost psihiatrične zdravstvene nege je odnos med medicinsko sestro in bolnikom. Ta odnos je usmerjen v prizadevanje za pospeševanje in podpiranje vedenja, katerega cilj je razvoj osebnosti in prilagojeno funkcioniranje bolnika.
33. KOMUNIKACIJSKI ODNOS
KOMUNIKACIJSKI PROCES je dinamičen, nenehno spreminjajoči se proces, ki poteka, ko človek pošilja in sprejema besedna in nebesedna sporočila z namenom razumeti in biti razumljen, ter se prilagoditi okolju in prenesti svoje ideje drugim.
34. FAZE MODELA H. PEPLAU
35. TERAPEVTSKO SVETOVALNO DELOVANJE
JE ORIENTIRANO K CILJEM:
36. DOSTOJANSTVO PRI PSIHIATRIČNEM PACIENTU
37. EMPATIJA
Empatija pomeni zaznavanje duševnega doživljanja drugega človeka, pri tem pa negre za sodoŽivljanje.
38. DEFINICIJA STRESA
Obstaja več definicij stresa. Avtorji stres večinoma definirajo kot fiziološki, psihološki in
vedenjski odgovor posameznika, ki se poskuša prilagoditi in privaditi potencialno škodljivim
ali ogrožajočim dejavnikom, imenovanim stresorji. Stresor je dogodek, situacija, oseba ali
predmet, ki ga posameznik doživi kot stresni element in zamaje njegovo ravnovesje, posledica
pa je stresna reakcija.
Običajno delimo stresorje na :
– notranje ; npr. žalost, strah, občutek nemoči, občutek nesposobnosti, …
– zunanje; npr. spraševanje, preizkusi znanja, gost promet, zgodnje vstajanje, …
39. TEHNIKE SPOPADANJA S STRESOM
TEHNIKE SPOPADANJA S STRESOM:
40. DEFENZIVNO/ SISTEMSKO DELOVANJE
41. SUCIDUALNO OGROŽEN PACIENT?????????????????????????????
Razlogi za povečano pozornost delovanja zaposlenih v zdravstveni negi na tem področju
Dejavniki tveganja, ki pripomorejo k samomoru so:
42. KAKO DELUJEJO VEDENJSKO KOGNITIVNE TEHNIKE?
KOGNITIVNO-VEDENJSKA TERAPIJA POSKUŠA IDENTIFICIRATI IN SPREMENITI RAZMIŠLJANJE IN VEDENJE ter tako izboljšati samo duševno motnjoVedenjske in kognitivne tehnike:
a)VEDENJSKE:dnevnik napredka, zaužite hrane; nadomestno vedenja; STOP tehnike;
plan teže, merjenja 2x na teden
b)KOGNITIVNE: skupinska psihoedukacija, individ.svetovanje,preusmerjanje pozornost, spreminjanje mišljenja
43. MOTIVACIJSKI POGOVOR IN KDAJ JE POMEMBEN?
44. ANTISUICIDALNI DOGOVOR
Gre za dogovor, da bo pacient v primeru odločitve o samomoru takoj prišel na kontrolo k svojemu ali kakšnemu drugemu zdravniku ali pa na Psihiatrični oddelek bolnišnice. Ta dogovor je v svojem bistvu nekoliko grotesken – pacient obljubi, da samomora ne bo naredil, zdravnik pa, da bo prekinil obravnavo, če ga bo, vendar se je v praksi omenjeni pakt izkazal kot zelo učinkovit pripomoček.
45. KAJ POMENI SAMOOBVLADOVANJE BIPOLARNE MOTNJE?
Tehnike samoobvladovanja bipolarne motnje, ki pomagajo pacientu, da pravocasno poišce pomoc, prepreci ponovne hospitalizacije in ostane vkljucen v svoje socialno okolje. Tako krepi samozaupanje v lastne sposobnosti. Ucenje samoobvladovanja vkljucuje poznavanje prvih, nejasnih opozorilnih znakov, dobro opazovanje razpoloženja in pocutja, kakovostno zadovoljevanje temeljnih potreb po spanju, pocitku, hranjenju in druge dnevne aktivnosti. Pacienta je potrebno nauciti prepoznati prve opozorilne znake, ki jih mora povedati zdravniku ali drugi pristojni osebi. Ti opozorilni znaki so: nenadzorovano zapravljanje denarja za nenacrtovane nakupe, hitro spreminjanje ciljev, zmanjšana potreba po spanju, izvajanje brezciljnih aktivnosti, pretirano telefoniranje daljnim sorodnikom, nerealni nacrti za prihodnost in nenadne odlocitve o poroki, prodaji stanovanja ali najemu vecjega kredita. Na dodatne zaplete pri zdravljenju pacienta z bipolarno motnjo dodatno vpliva zloraba alkohola in psihotropnih substanc, ki je lahko zelo nevarna zaradi zastrupitve in zasvojenosti. Pacienta poucimo, naj dosledno jemlje predpisana zdravila in prihaja na redne kontrolne preglede v specialisticno ambulanto. Pri izvajanju zdravstvene nege ucimo pacienta samooskrbe in zdravega nacina življenja, s cimer povecujemo samostojnost in kakovost življenja. Zdravstveni delavec se mora zavedati, da pacienta poucuje z vsemi svojimi dejanji, odnosom, urejenostjo in nacinom dela.
46. KAJ POMENI UČENJE TEHNIK SAMOOBVLADOVANJA?
SAMOOBVLADOVANJE:
Zelo pomembno je, da se oseba z bipolarno motnjo ves čas opazuje: npr. s pomočjo beleženja razpoloženja v razpredelnice (dnevnik). Tako bo hitro ugotovila spremembe, ki bi lahko kazale na poslabšanje.
UREJENOST VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
Ima naj čimbolj urejen vsakdanji urnik, redno naj hodi spat in vstaja, se prehranjuje. Vse to veliko prispeva k uravnoteženju razpoloženja; manj možnosti je, da bi se pojavili nepričakovani stresni dogodki, ki bi močno vplivali na razpoloženje. V pomoč nam je lahko dnevnik v katerega vpisujemo količino in kvaliteto spanja vsak dan.
REDNO JEMANJE ZDRAVIL
Pomembno je redno in pravilno jemanje zdravil. Priporočljivo je jemanje predpisanih zdravil,stabilizatorjev razpoloženja in/ali antipsihotikov dokler so prisotni simptomi in nato še nekaj časa kot preprečevalno zdravljenje. Tudi jemanje zdravil lahko vsakodnevno beležimo v dnevniku. Dnevnik lahko potem pokažejo zdravniku ob kontrolnem pregledu, da se lažje skupaj dogovorita glede nadaljnjega jemanja zdravil.
IZOGIBANJE RIZIČNIM DEJAVNIKOM
Biti mora pozorna na rizične dejavnike, ki bi lahko vplivali na poslabšanje oz. ponovitev. V čim večji meri naj se jih izogiba ali pa se nauči načinov, kako jih ublažiti:
npr. izogibanje pretiranemu pitju alkoholnih pijač in uživanju drog,
IZOGIBANJE PRENAGLJENIM REAKCIJAM IN ODLOČITVAM Z ODLAGANJEM
Moja zaupna oseba je:_______________________
BOLJŠE SPOPRIJEMANJE S STRESI IN VSAKDANJIMI OBREMENITVAMI
Obvladovati skušamo čustva, oziroma ustvariti čustveno ravnotežje.
Npr. ukvarjamo se z nečim prijetnim, izvajamo dihalne in druge sprostitvene vaje…
BOLJŠE REŠEVANJE PROBLEMOV
47. DEESKALACIJSKE TEHNIKE (OPIŠI)
48. MOTIVACIJA
MOTIVIRANJE PACIENTA ZA SODELOVANJE: pacientu med pogovorom zadovoljimo njegove potrebe po čustveno pozitivnem socialnem stiku, zmanjšanju strahu, napetosti nakažemo možnosti zadovoljitev nekaterih potreb v prihodnosti ne obljubljamo, ne izsiljujemo pazimo, da nismo preveč aktivni, direktni ali preveč pasivni;
Slide odvisnosttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttttt
49. KAJ JE COMPLIANCE?
Sodelovanje pacienta pri zdravljenju – voljnost.
50. MANIČNO VEDENJE
51. KAJ VAM POMENI ND POVEČANA GIBALNA AKTIVNOST?
DEF:
VZROKI:
ZNAKI IN SIMPTOMI:
52. PODČRTAJTE STRANSKE UČINKE NEVROLEPTIKOV NA ŽIVLJENJSKO AKTIVNOST IZLOČANJA?
suha usta, upočasnjeno praznjenje želodca, motena prebava, zaprtje, retenca ali inkontinenca urina, motnje menstrualnega ciklusa,
53. KATERA ŽIVLJENJSKA AKTIVNOST JE OGROŽENA PRI IMPERATIVNIH BLODNJAH? Imperativ=ukaz
Varnost – pacienti imajo včasih tudi zelo ukazovalne misli, ki jim velijo oziromo jih nagovarjajo k poškodovanju drugih ali samih sebe.
54. NAPIŠITE TRI KLJUČNE ZNAKE ZA ODVISNOST?
Abstinenčni znaki, sla- želja po drogi (craving), opuščanje pomembnih dejavnosti, jemanje kljub posledicam, izguba kontrole nad jemanjem, tolerance, abstinenčna kriza.
Znaki – prepoznava:
Nekatere značilnosti: pribor, droge, prepoznava subkulture (revije, nepripravljenost razgovora o drogah), spremembe na videzu (pordele oči, ekstremno široke ali ozke zenice, bled, shujšan videz, bolan videz – nahod, brez teka, nespečnost ali moten ritem, nošenje sončnih očal v neprimernih okoliščinah, spremembe v razpoloženju, mišljenju in vedenju, nepovezano govori, jeclja, težave v ravnotežju, nihanja v razpoloženju (pogosta jeza, razdražljivost, potrtost, veselje brez vzroka, izmikanje družini, novi prijatelji, motena zbranost, pozornost, izguba motiva za delo in šport, pogosto si izposoja denar, kraje, izguba vrednih predmetov, laži, opuščanje družbe, o novih ni pripravljenosti govorjenja
55. V ČEM JE BISTVO MOTENJ HRANJENJA?
Motnje hranjenja se navzven kažejo kot izguba ali pretiran nadzor nad lastnim prehranjevanjem in predstavljajo zdravstveni ter psihosocialni problem. Zunaj gledano, naj bi šlo težave pri hranjenju, a je v resnici prikrita neka globlja stiska.
Oseba z motnjami hranjenja izraža svoje čustvene težave s spremenjenim odnosom do hrane.
Motnje hranjenja