Zdravstvena nega 2016 gradivo za izpit

1. Faze PZN!

1. Faza: ocenjevanje
2. Faza: negovalna diagnoza
3. Faza: postavitev ciljev
4. Faza: načrtovanje
5. Faza: izvajanje
6. Faza: vrednotenje

 

2. Kaj delamo v posamezni fazi?

Ocenjevanje – zbiramo in zabeležimo vse informacije, ki jih bomo potrebovali za predvidevanje, odkrivanje, obvladovanje ali reševanje zdravstvenih problemov, razjasnitev pričakovanih izidov (rezultatov, ciljev), razvijanje natančnega načrta.

Negovalna diagnoza – analiziramo zbrane podatke, naredimo zaključke in določimo aktualne in potencialne zdravstvene probleme in njihove vzroke, prisotnost dejavnikov tveganja, vire (resurse), prednosti, zdravo vedenje, zdravstvena stanja, ki so zadovoljiva, a bi jih lahko izboljšali.

Postavitev ciljev – razjasnimo pričakovane izide

Načrtovanje – postavimo prioritete in določimo intervencije. Z intervencijami odkrivamo, preprečujemo in obvladujemo zdravstvene probleme in dejavnike tveganja, pospešujemo optimalno delovanje, neodvisnost in dobro počutje, varno in učinkovito dosegamo pričakovane izide.

Izvajanje – izvajamo načrt z ocenjevanjem primernosti (in pripravljenosti za) intervencij, izvajanjem intervencij in nato ponovnim ocenjevanjem, da ugotovimo odzive na intervencije, po potrebi se takoj uvede spremembo, z dokumentiranjem spremljati napredovanje.

Vrednotenje – ocenimo pacienta, da ugotovimo ali so bili zastavljeni cilji doseženi. Temu sledi odločitev o tem, ali se zaključi obravnava pacienta ali pa se spremeni načrt primerno doseganju zastavljenih ciljev ter načrtujemo neprestano ocenjevanje in izboljševanje.

 

3. Aktivnosti v fazi ocenjevanja.

1. Zbiranje podatkov: nabiranje podatkov o zdravstvenem stanju.
2. Ugotavljanje kazalcev (namigov) in postavljanje zaključkov: prepoznavanje pomembnih podatkov in oblikovanje nekaterih začetnih zaključkov o tem, kaj bi podatki lahko pomenili.
3. Validacija (preverjanje) podatkov: preverjanje, da se prepričamo, da so zbrani podatki pravilni in popolni (veljavni).
4. Združevanje podatkov: organiziranje povezanih podatkov v skupine, da nam pomagajo prepoznati vzorce zdravja ali bolezni (npr. združevanje podatkov o prehranjevanju, o počitku, itd.).
5. Interpretacija – ugotavljanje, prepoznavanje vzorcev (prehranjevanja, odvajanja, spanja, vedenja, itd.) / preverjanje prvih vtisov: iščemo vzorce in usmerjanje ocenjevanja, da pridobimo več informacij za razumevanje obstoječe situacije. Npr. sumimo, da zbrani podatki nakazujejo vzorec slabe prehranjenosti in se odločimo ugotoviti, kaj prispeva k temu vzorcu (ali ima oseba slabe prehranjevalne navade, ali vzrok leži drugje, npr. nima dovolj denarja, da bi se pravilno prehranjevala).
6. Poročanje in dokumentiranje podatkov: sporočanje pomembnih podatkov (npr. povišana temperatura) in beleženje v pacientovo dokumentacijo.

 

4. Viri informacij.

• Pacient, družina, lokalna skupnost (uporabnik)
• Pomembni drugi
• Dokumentacija ZN in medicinska dokumentacija
• Verbalna in pisna posvetovanja
• Izvidi preiskav

Vse našteto je pomembno, a najnovejše podatke dobimo pri neposredni oceni pacienta.

 

5. Kako ocenjujemo na dva načina?

1. Splošno ocenjevanje: na začetku obravnave: natančno zbiranje informacij ob prvem kontaktu s pacientom, kjer ocenjujemo vse vidike zdravstvenega stanja. Odvisno je od okolja, v katerem se dogaja: ali gre za akutno okolje ali dolgotrajno oskrbo.
2. Usmerjeno ocenjevanje: zbiranje podatkov z namenom ugotavljanja stanja določenega problema (težave s prebavo). Usmerjeno ocenjevanje je lahko tudi del splošnega ocenjevanja ali pa je namenjeno le določenemu vidiku zdravstvene nege in oskrbe (npr. pri splošnem ocenjevanju naletimo na razjedo zaradi pritiska in naredimo oceno stanja rane, ki jo v nadaljnji obravnavi ponavljamo po predpisanih standardih).

 

6. Kako vzpostavljamo komunikacijo – intervju?

 

Preden gremo k pacientu: se organiziramo (ko vemo, kaj bomo naredili, smo bolj prepričani vase in se zato osredotočimo na pacienta), ne zanašamo se na spomin (imamo napisan načrt, obrazec, ki vodi vprašanja, ki jih bomo zastavljali), načrtujmo dovolj časa, zagotovimo zasebnost (mirno, tiho, zasebno okolje, kjer ni prekinitev ali drugih motenj).

 

Ko začnemo z intervjujem: se predstavimo, povemo kakšna je naša vloga, povemo, kako naj nas naslavlja, preverimo pacientovo ime, lahko ga vprašamo, kako bi želel, da ga naslavljamo, na kratko opišemo namen intervjuja.

Med intervjujem: se popolnoma posvetimo pacientu, ne hitimo (hitenje daje sporočilo, da nas ne zanima, kaj nam ima pacient za povedati), se usedemo (s tem nakažemo, da smo si pripravljeni vzeti čas).

 

7. Kako poslušamo?

 

• Smo empatični poslušalci: izključimo misli, kako mi vidimo situacijo, pozorni smo na čustva pacienta in na to, kako on dojema situacijo, povzamemo, kar nam je pacient povedal.
• Uporabljamo kratke, dopolnjujoče fraze: s tem damo pacientu vedeti, da ga razumemo in ga spodbujamo k nadaljevanju (a tako, mhm, aha, o, in…). Tudi prikimavanje in očesni stik sporoča pacientu, da ga poslušamo.
• »Poslušamo« tudi občutke (neverbalna komunikacija), ne samo besede: pacient ki zavzdihne, pogleda stran in reče »mislim, da bo to šlo«, nam lahko sporoča »dvomim, da bo to delovalo«.
• Pacientu damo vedeti, da vidimo govorico telesa, ki sporoča konfliktnost z izrečenimi besedami: »Pravite, da vas ne boli, ampak vidim, da vam ni udobno.«
• Smo potrpežljivi, če ima pacient spominsko blokado: lahko se bo spomnil kasneje.
• Pazimo, da pacienta ne prekinjamo: v primeru, da gre pogovor iz zastavljene smeri, pustimo pacienta da dokonča stavek in potem rečemo »Zgleda, da sva zašla. Ali se lahko vrneva na…?«
• Dopustimo prekinitve (pavze) v pogovoru: lahko zberemo misli.

 

8. Kako sprašujemo?

 

• Najprej povprašamo po pacientovem glavnem problemu: »Kaj je glavni razlog, da ste danes tukaj?«
• Usmerjamo naša vprašanja tako, da dobimo informacije o določenih znakih in simptomih: »Pokažite, kje imate težavo.«, »Ali lahko natančneje opišete, kako to občutite?«, »Kdaj se je začelo?«, »Ali karkoli izboljša/poslabša stanje?«
• Ne uporabljamo zavajajoča vprašanja, ki bodo usmerila pacienta k točno določenem odgovoru: »Saj ne pijete alkohola, ali ne?«
• Uporabljamo besede kot so »povejte, opišite, razložite, pojasnite«, da usmerjamo pacienta, da nam pove več o določenih stvareh.
• Uporabljamo tehnike komuniciranja (nam pomagajo pridobivati informacije) kot so:
• Uporaba fraz, ki nam pomagajo videti perspektivo pacienta: »Z vašega vidika, kateri problemi se vam zdijo najpomembnejši? Kako vidite probleme?«
• Ponovimo besede pacienta: s to tehniko razjasnimo pomen, pacienta spodbudimo k temu, da posreduje še kakšen podatek: »Ko rečete…, ali to pomeni…?«
• Zastavljamo odprta vprašanja (vprašanja, ki zahtevajo več kot enobesedni odgovor): »Kako se počutite?«
• Izogibamo se zaprtim vprašanjem (vprašanja, ki zahtevajo enobesedne odgovore). Izjema je:
• Situacija, ko je pacient preveč bolan, da bi lahko veliko razpravljal.
• Kadar želimo razjasniti nek odgovor pacientu in potrebujemo odgovor z DA ali NE.
• Nasveti za pravilno postavljanje zaprtih vprašanj: spraševanje pacienta, ki težko diha (zato težko govori): »Ali imate bolečine? Povedali ste mi, da imate bolečine zadnja 2 tedna, a niso stalne. Ali pravite, da bolečina pride in gre? Ali je v vaši družini povišan krvni tlak?« itd.

 

9. Čemu se moramo izogibati pri komunikaciji?

 

• Uporabi osebnih imen (izjema so otroci).
• Uporabi ljubkovalnih imen: večina ljudi se počuti degradirano, če jih kličemo dragica, ljubica, mama, ata.
• Pomanjševalnicam ali pa zmanjšanju pomena povedanemu: »Torej vas je bolel trebušček? Ja, kako ste bogi.«
• Strokovnim izrazom pri pacientih laikih: večina ljudi ne pozna izrazov, kot so vitalni znaki, hipertenzija, mikcija, defekacija, itd.
• Uporabi komunikacijskih tehnik, ki nam najbolje ustrezajo, ne da bi pri tem preverili odziv pacienta na to: npr. pacienta se dotikamo, ker mu želimo izkazati podporo in ne opazimo, da se temu izmika, ker mu je neprijetno ali ne želi, da se ga dotikamo.
• Uporabi pasivne namesto aktivne strategije v pomembnih situacijah, ker to poveča možnost napak: npr. ne ponavljamo in ne preverjamo ali smo razumeli povedano, ne preverimo ali nas je pacient razumel

 

10. Medicinska diagnoza – definicija po Wandi.

 

11. Razlika med medicinsko in negovalno diagnozo.

 

Tako negovalna kot medicinska diagnoza sta obe postavljeni na osnovi podatkov. Negovalna diagnoza sloni na holističnih podatkih, medtem ko medicinska diagnoza sloni na podatkih, ki so značilni za nek organ ali bolezen. Medicinska diagnoza opisuje bolezen ali patologijo, negovalna diagnoza pa opisuje pacientov odgovor na zdravstveni problem.

 

12. Kolaborativni problem.

 

Kolaborativni problemi se razlikujejo od negovalnih diagnoz. Samostojno se odločamo tako pri kolaborativnih problemih, kot pri negovalnih diagnozah. Razlika pri odločanju je v tem, da za negovalne diagnoze predpišemo intervencije za reševanje določenega negovalnega problema in smo odgovorni za doseganje cilja. Pri kolaborativnih problemih pa sodelujemo z drugimi strokovnjaki, npr. z zdravnikom. Opazujemo pacientovo stanje in smo pozorni na pojav fizioloških zapletov. V primeru, da se le-ti pojavijo, jih rešujemo z intervencijami, ki jih je predpisal zdravnik in z intervencijami, ki jih predpišemo sami.

 

13. Vrste negovalnih diagnoz.

 

• Aktualna negovalna diagnoza
• Potencialna negovalna diagnoza
• »Wellness« negovalna diagnoza
• Sindromska negovalna diagnoza
• Možna negovalna diagnoza

 

14. Aktualna negovalna diagnoza.

 

Aktualna negovalna diagnoza je pacientov viden zdravstveni problem. Aktualna negovalna diagnoza je sestavljena iz treh delov:

• Oznake negovalnega problema (opisuje zdravstveno stanje pacienta)
• Vzroka negovalnega problema (identificira fiziološke, psihološke, sociološke, spiritualne dejavnike, ki so vzrok problema oziroma prispevajo k problemu)
• Znakov in simptomov negovalnega problema (subjektivni in objektivni podatki, ki kažejo na obstoj problema)

 

15. Potencialna negovalna diagnoza.

 

Potencialna negovalna diagnoza je naša klinična presoja, da je pacient (družina, lokalna skupnost) bolj ogrožen za razvoj določenega problema kot drugi v enaki ali podobni situaciji. Potencialna negovalna diagnoza je sestavljena iz dveh delov:

• Oznake potencialnega negovalnega problema
• Dejavniki tveganja

 

16. »Wellness« negovalna diagnoza.

 

»Wellness« negovalna diagnoza je naša klinična presoja o zdravem odgovoru posameznika, družine ali lokalne skupnosti, ki želi doseči višjo raven pozitivnega zdravja. »Wellness« negovalne diagnoze so sestavljene iz enega dela.

 

17. Sindromska negovalna diagnoza.

 

Sindromska negovalna diagnoza je skupina aktualnih ali potencialnih negovalnih diagnoz, ki se skoraj vedno pojavljajo skupaj zaradi določene situacije ali dogodka. Sindromske negovalne diagnoze so sestavljene iz enega dela.

 

18. Možna negovalna diagnoza.

 

Možna negovalna diagnoza ni vrsta negovalne diagnoze. Je le možnost, da izrazimo svoje mnenje, da obstajajo podatki, ki nakazujejo neko negovalno diagnozo, a so nezadostni za potrditev negovalne diagnoze. Z novimi podatki negovalno diagnozo potrdimo ali pa jo izključimo.

 

19. Koraki pri postavljanju negovalne diagnoze.

 

• Zbrati primerne in veljavne podatke
• Analizirati in združevati podatke
• Ločiti negovalne diagnoze od kolaborativnih problemov
• Pravilno oblikovati negovalne diagnoze
• Izbrati prednostne negovalne diagnoze

 

20. Prednostna negovalna diagnoza.

 

Prednostna negovalna diagnoza je tista, ki bo poslabšala zdravstveno stanje pacienta ali bo negativno vplivala na funkcionalno stanje pacienta, če je ne bomo reševali nemudoma.

 

21. Kako jih ugotovimo?

 

• Katere so negovalne diagnoze, povezane z osnovnim zdravstvenim problemom oz. stanjem (npr. operacijo)?
• Ali obstajajo dodatni kolaborativni problemi povezani s spremljajočimi boleznimi, ki potrebujejo spremljanje (npr. hipoglikemija)?
• Ali obstajajo dodatne negovalne diagnoze, ki bodo negativni vplivale na pacienta ali bodo negativno vplivale na funkcionalno stanje pacienta, če jih ne bomo reševali nemudoma (npr. nevarnost obstipacije)?
• Katere probleme pacient dojema kot prednostne?

 

22. Napake pri poimenovanju negovalnih diagnoz.

 

Proces postavljanja negovalne diagnoze je sestavljen iz štirih ključnih komponent:

• Zbiranja podatkov
• Interpretacije podatkov
• Združevanja podatkov
• Poimenovanja problema

 

Vsaka od navedenih komponent je lahko potencialni vir napake. Napake pri zbiranju podatkov:

• Informacije, ki so zbrane v fazi ocenjevanja stanja pacienta vplivajo na celoten diagnostičen proces. Če zanemarimo, spregledamo ali izpustimo podatke, lahko postavimo napačno negovalno diagnozo.
• Če zberemo veliko količino podatkov na neorganiziran način, lahko preobremenimo kognitivne procese. Enak učinek imajo nepomembni, nebistveni podatki. Temeljitost je pomembna, a informacije morajo biti bistvene za področje zdravstvene nege.

 

23. Koraki pri razvoju načrta ZN.

 

Posvetimo se nujnim, prednostnim problemom.

 

1. Postavimo cilje (izide)
2. Odločimo se, katere probleme moramo dokumentirati
3. Določimo individualne intervencije ZN
4. Prepričamo se, da je načrt pravilno dokumentiran

 

24. Delitev intervencij ZN.

 

• Direktne intervencije ZN
• Indirektne intervencije ZN (ni neposredno pri pacientu, a je za pacienta)

 

25. Indirektne in direktne intervencije.

 

26. Prioritete pri oskrbi več pacientov.

 

1. Naredite kratko vizito (sestrska vizita), tako na hitro dobite predstavo, kaj se s pacienti dogaja. To vam bo pomagalo pri prepoznavanju problemov, kjer so potrebne takojšnje intervencije. Če opravite vizito pred predajo, je še bolje, ker boste lahko podatke povezali s pacienti.
2. Takoj po predaji službe preverite kritične informacije, npr. IV infuzije, OP opremo, itd. Preverjanje informacij, ki ste jih dobili med predajo, prepreči napačno razumevanje predanega in vam omogoči, da razjasnite stvari, ko imate na voljo medicinsko sestro, ki vam je predala paciente.
3. Določite nujne probleme (problemi, ki tisti hip ogrožajo pacienta, npr. bolečina za prsnico, iztaknjen infuzijski sistem) in primerno ukrepajte. Reševanje nujnih problemov ima prednost pred tem, da si vzamete čas za analiziranje problemov.
4. Naredite seznam glavnih problemov pri vsakem pacientu v povezavi s pričakovanimi izidi za tisti dan:

• Katere probleme je potrebno rešiti danes in kaj se lahko zgodi, če prestavim reševanje na kasnejši čas?
• Katere probleme je potrebno spremljati, nadzirati danes in kaj se lahko zgodi, če jih ne spremljam, nadziram?
• Če želim doseči splošne izide (odpustne), kateri so ključni problemi ali tisti, ki jih moram rešiti danes?
• Katere pacientove probleme lahko danes realno razrešim?

V enem dnevu lahko narediš določene stvari, ne vsega. Tudi zato je potrebno postaviti prioritete.

5. Ugotovite, katere intervencije moramo opraviti, da preprečimo, rešimo ali obravnavamo probleme s seznama. Če je možno, te intervencije opravljamo sočasno z drugimi rutinskimi intervencijami, npr. pri umivanju, hranjenju.
6. Odločite se, katere stvari lahko pacienti ali njihovi bližnji opravijo sami, kaj lahko delegirate drugim in kaj morate opraviti sami. Spodbujanje pacientov k neodvisnosti jim omogoča, da imajo nadzor nad lastno oskrbo. Velikokrat namreč ne vedo kaj se od njih pričakuje, kaj lahko naredijo sami, zato potem tega ne naredijo. Primerna uporaba manj kvalificirane delovne sile pa vam pomaga, da imate več časa za izpolnjevanje nalog, ki zahtevajo vaš nivo znanja.
7. Naredite si lasten načrt, katere stvari morate danes opraviti. Pri tem upoštevajte dnevno rutino (npr. čas obrokov). Imeli boste manj motečih dejavnikov. Ne zanašajte se na spomin. Načeloma dnevna rutina oddelka ne bi smela diktirati vaše aktivnosti, a je pomembno, da jo upoštevate v svojem načrtovanju dela. Zelo zoprno je za pacienta in MS, če npr. pride obrok hrane med kopanjem pacienta, ali mora pacient na kakšno preiskavo itd.

 

 

Pomeni poimenovanje doseženega stanja pacienta, družine, skupine, skupnosti s postavljenimi cilji.

 

28. Faze vrednotenja.

 

• Ponovna ocena pacientovega stanja
• Primerjava s postavljenimi cilji
• Vrednotenje načrta planiranja intervencij/aktivnosti in metod dela
• Po potrebi sprememba načrta ZN: začetek s prvo fazo

 

29. Kaj vrednotimo?

 

Presojamo napredek in rezultate v povezavi z želenimi cilji ZN:

• Učinkovitost načrtovanih negovalnih intervencij
• Vrednotimo in načrtujemo, če želeni cilji niso bili doseženi
• Kritično ocenjujemo faze PZN

 

30. Definicija ZN po Henderson!

MS pomaga zdravemu ali bolnemu v tistih aktivnostih, ki pripomorejo k ohranitvi zdravja, vrnitvi zdravja ali mirni smrti in bi jih le-ta opravil samostojno, če bi imel za to voljo, moč in znanje. Na tem področju je MS ekspert in ima pravico pobude in nadzora.

MS sodeluje pri realizaciji diagnostično terapevtskega načrta, o katerem odloča zdravnik.

MS je član širšega zdravstvenega tima, v katerem sodeluje pri načrtovanju in izvajanju celotne zdravstvene oskrbe pacienta.

 

 

 

31. Razloži tridelno definicijo!

Prvi del definicije: samostojnost in odgovornost

MS samostojno ugotavlja probleme in težave, ki jih imajo pacienti v zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb, postavlja cilje, načrtuje intervencije, jih izvaja in vrednoti njihovo uspešnost. Za posledice sprejetih odločitev je tudi odgovorna.

 

Drugi del definicije: aktivnosti MS, za katere se ne odloča sama

Izvaja diagnostično terapevtske posege, sodeluje pri diagnostično terapevtskih posegih, organizira diagnostično terapevtsko dejavnost.

 

Tretji del definicije: aktivnosti, ki jih MS prevzema kot član širšega zdravstvenega tima

Sodeluje z različnimi strokovnjaki v celotni oskrbi pacienta. Za aktivnosti, ki jih prevzema je v polni meri odgovorna.

 

32. Definicija ICN, SZO!

 

ICN: specifična vloga MS je pomagati zdravemu ali bolnemu varovancu oceniti njegovo zdravstveno stanje in mu pomagati pri izvajanju tistih aktivnosti, ki pripomorejo k ozdravljenju ali mirni smrti, ki bi jih varovanec opravil sam, če bi imel za to ustrezno moč, voljo in znanje. Pomaga mu k čimprejšnji in popolni ozdravitvi. V okviru celovitega zdravstvenega varstva MS sodelujejo z drugimi družbenimi službami pri načrtovanju, izvajanju in vrednotenju zdravstvenega varstva, ki omogočajo izboljšanje zdravja, preprečevanje bolezni in oskrbo bolnih in invalidnih posameznikov.

 

SZO, 1991: zdravstvena nega je celovita dejavnost, ki se ukvarja s posameznikom, družino in družbeno skupnostjo v njihovih razvejanih funkcijah v času zdravja in bolezni oziroma se giblje iz ene sfere v drugo. Enkratna naloga MS je torej, da ugotavlja potrebe in načrtuje zdravstveno nego, ki bo pomagala bolnemu ali zdravemu posamezniku opravljati vse, kar koristi njegovemu zdravju, okrevanju ali mirni smrti. Cilj zdravstvene nege je omogočiti neodvisnost varovanca, če ima za to potrebno moč, voljo in znanje. Svoje naloge mora opravljati tako, da bo varovancu vrnila neodvisnost v najkrajšem možnem času.

 

33. Popravljena verzija definicije ICN (2002)!

 

Zdravstvena nega obsega samostojno in soodvisno obravnavo in sodelovanje posameznikov vseh starosti, družin, skupin in skupnosti, bolnih in zdravih v vseh okoljih. Zdravstvena nega vključuje promocijo zdravja, preprečevanje bolezni ter skrb za bolne, invalidne in umirajoče ljudi. Glavne naloge zdravstvene nege so tudi zagovorništvo, promoviranje varnega okolja, raziskovanje, sodelovanje pri oblikovanju zdravstvene politike ter managementa zdravstvenih sistemov izobraževanja.

34. Direktiva (reguliran poklic)!

 

• Direktiva 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta o priznavanju poklicnih kvalifikacij. Strasbourgh, 7. september 2005.
• Za vse regulirane poklice v zdravstvu: zdravnik, zobozdravnik, veterinar, MS, babica
• Člen: usposabljanje MS za splošno ZN
• Člen: opravljanje dejavnosti MS za splošno ZN
• Člen: pridobljene pravice MS za splošno ZN
• Priloga V.2: Program usposabljanja MS – teoretični in klinični pouk

 

35. Intervencije ZN!

 

Intervencije so vse aktivnosti izvajalcev ZN (postopki ZN, diagnostično terapevtski posegi) za realizacijo načrta ZN in doseganje ciljev.

 

36. Postopek, poseg, kompetence.

 

Postopek je intervencija v ZN, pri kateri izvajalci odločajo samostojno o vrsti in načinu izvedbe.

Poseg je intervencija v ZN, ki jo izvajalec ZN izvede na osnovi odločitve zdravnika samostojno in je za izvedbo odgovoren.

Kompetenca je posameznikova zmožnost, da uporablja svoje znanje in sposobnosti, da zadosti zahtevam zaposlitev ali specifičnim delovnim nalogam oziroma je zmožen opraviti delo.

Obsega znanje, veščine, spretnosti, osebnostne in vedenjske značilnosti, prepričanja, vrednote, samopodobo itd.

 

37. Zakaj so kompetence pomembne?

 

• Zagotavljajo jasno sliko vloge in odgovornosti MS
• Vplivajo na proces zagotavljanja zaščite javnosti
• Pospešujejo prosto globalno gibanje MS
• Zagotavljajo osnovo za določanje standardov
• Prispevajo k individualni in kolektivni poklicni odgovornosti
• Pojasnjujejo prispevek MS v odnosu do prispevka drugih strokovnjakov v multidisciplinarnem timu
• Zagotavljajo temelj za oblikovanje učnega programa za študij ZN
• Pomagajo pri določanju poklicnih pričakovanj
• Zagotavljajo osnovo za določitev kriterijev uspešnosti, ki so specifični za posamezno delo

 

38. Kje so kompetence navedene?

 

Kompetence diplomirane MS so opredeljene v Seznamu poklicev v zdravstveni dejavnosti – zdravstveni delavci.

 

39. Timsko delo, timi, skupina.

 

Timsko delo:

• Je potrebno za uspešno delo v ZN in v zdravstvu
• Je eden od načinov za soočanje z delovnimi izzivi v zdravstvenem zavodu
• Najbolj učinkovito je takrat, ko se ga lotimo sistematično in v situacijah, ko je to potrebno

 

Skupina:

• Delovno skupino sestavljajo 3 do 20 oseb, ki se zberejo okoli določene naloge, ali pa samo za neko določeno časovno obdobje
• Položaj skupine je definiran »od zgoraj« z nekim organizacijskim aktom ali ukazom
• Člani skupine so med seboj neodvisni
• Skupinsko delo zahteva veliko manj energije
• Za organizacijo je skupinsko delo veliko manj produktivno in pomembno
• Komunikacija je med člani skupine skoraj nepomembna
• Člani skupine ne sodelujejo pri postavljanju ciljev, ti so eksterno določeni in vsiljeni

 

Tim:

• Majhna skupina ljudi (3-7, 5-10), pri kateri imajo skupni cilji prednost
• Tim usklajeno deluje, da bi uresničil zastavljene cilje
• Timi se neprestano spreminjajo kot odgovor na različne potrebe in situacije

 

40. Kakšne time poznaš? Sestava, člani tima ZN!

 

Vrste timov v zdravstvu:

• Zdravstveni tim je multidisciplinarna skupina strokovnjakov (strokovnjaki različnih disciplin – medicina, ZN, fizioterapija, logoterapija…)
• Negovalni tim (tim ZN) je monodisciplinarna skupina strokovnjakov (strokovnjaki ene discipline – ZN)
• Tim za reševanje problemov
• Tim za izboljšanje kakovosti
• Tim za preprečevanje intrahospitalnih infekcij
• Tim za preprečevanje nezaželjenih dogodkov

 

Sestava tima:

• Vodja tima je določen glede na vrsto vprašanja, ki ga člani tima obravnavajo, in glede ne cilj, ki ga želijo doseči. Vodja negovalnega tima je MS.
• Člani tima so enakopravni. Vsak član mora vedeti kakšna je njegova vloga v timu in kakšna je njegova odgovornost.
• Če vloge niso jasne, lahko pride do napak, nezaupanja, zmede, neprimernega delegiranja, slabe izrabe resursov, povečanega stresa, krivde in do pomanjkljive motivacije
• Posledica so lahko številni konflikti, ki izvirajo iz pomanjkljivega poznavanja ali cenjenja vlog drugih članov tima

 

Člani tima ZN:

• Tehnik ZN/zdravstveni tehnik/srednja MS
• Višja MS/višji medicinski tehnik/diplomirana MS/diplomirani zdravstvenik
• MS z univerzitetno izobrazbo
• MS s podiplomsko izobrazbo (specializacija, magisterij, doktorat znanosti, strokovni magisterij)

 

41. Prednosti in slabosti timskega dela!

 

Prednosti timskega dela:

• Večja motivacija
• Kohezija odnosov
• Sinergijski učinki
• Boljša organizacija dela
• Večja kreativnost
• Osebno in skupno zadovoljstvo
• Večja kakovost opravljenega dela

 

Slabosti timskega dela:

• Skupno mišljenje
• Prevlada posameznega člana
• Prelaganje odgovornosti na druge
• Pritiski za strinjanje
• Konkurenca med člani
• Več časa
• Za odločitve so potrebni kompromisi, ki lahko odločitve časovno odmaknejo

 

42. Delegiranje dela.

 

• Je dodeljevanje določene naloge sodelavcu/sodelavcem
• Je težka naloga za tistega, ki delegira
• Ne pomeni le pravice, ki si jo je nekdo pridobil z zasedbo določenega delovnega mesta, temveč tudi odgovornost
• Oseba, ki delegira je odgovorna za strokovni vidik delegiranja in za enakomerno delegiranja nalog
• Delegiranje je odgovorno delo, ki zahteva določeno znanje, veščine, pripravo in dosledno izpeljavo
• Vodja delegira tiste naloge za katere meni, da ni nujno, da jih opravi sam
• Nikakor ne sme delegirati tistih nalog, ki jih sam ne razume, ali ne ve, kako se izvajajo, saj ne bi mogel nuditi ustrezne pomoči, če bi jo izvajalec potreboval. Prav tako ne bi znal ustrezno oceniti rezultatov

• Je ena izmed organizacijskih funkcij. Za izvedbo določene naloge morata obstajati dva subjekta: nalogodajalec in izvajalec naloge
• Izvajalec je dolžan izvesti nalogo in je za izvedbo tudi odgovoren

 

44. Faze po procesu delegiranja (od česa je delegiranje odvisno)?

• Za delegiranje se je potrebno pripraviti vnaprej
• Jasno je potrebno opredeliti nalogo, ki jo je potrebno opraviti
• Potrebno je določiti časovni okvir za izvedbo naloge
• Določiti je potrebno nivo pristojnosti z ozirom na posameznikove kompetence

 

45. Značilnosti sodobne ZN.

• Premik od medicinskega modela (bolezen, anatomski in fizični vidik) izobraževanja k sodobnemu modelu (človek kot enkratna, neponovljiva integrirana celota)
• Možnost doseganja akademskih naslovov
• Generiranje in širjenje novih znanj in spoznanj o ZN (raziskovanje)
• Razvitje lastnega metodološkega pristopa
• Razvoj prvih filozofij, teorij in modelov
• Poudarek na samostojni, avtonomni vlogi
• Oblikovana lastna filozofija
• Razvita lastna terminologija
• Procesni metodološki pristop
• Vnašanje modelov in teorij ZN v prakso
• Razvita klasifikacija ZN
• Timski model ali druge sodobne oblike organiziranja
• ZN je v celoti dokumentirana
• Vrednotenje uspešnosti in učinkovitosti na osnovi izvedenega in doseženega, kar se odraža v stanju, ravnanju in obnašanju
• Poudarek na terapevtski komunikaciji
• Poudarek na celovitem, holističnem pristopu k pacientu
• Sistematično, ciljano (usmerjeno) individualno odkrivanje problemov in težav pacienta
• Enakovredna vloga pacienta, partnerski, konstruktivni odnos
• Aktivna vloga pacienta
• Zakonsko urejeno strokovno področje

 

46. Elementi sodobne ZN (naštej), k čemu vodijo?

Filozofija, terminologija, proces ZN, modeli, teorije, klasifikacija, empirični indikatorji, kategorizacija (vodi k avtonomnosti), komuniciranje (vodi k suverenosti), dokumentiranje (vodi k profesionalizaciji), organiziranje, izobraževanje, strokovno izpopolnjevanje, raziskovanje, poklicni kodeks, poklicna združenja, zakonodaja.

 

 

Samostojnost, neodvisnost in delujoč z lastno zakonodajo.

 

48. Filozofija ZN (kaj je pomembnost)?

Filozofija omogoča enotno razumevanje stroke, kaj ZN je, oziroma kaj naj bi bila.

Filozofija pojasnjuje osebne in strokovne vrednote ter etična načela, ki jih morajo izvajalci ZN upoštevati v odnosu do posameznika, družine, skupine.

Filozofija služi za vodilo razvoju teorije in prakse ZN v nekem družbenem okolju.

 

49. Dejavniki, ki vplivajo na dejavnike filozofije.

• Videnje in razumevanje človeka (holističen pristop, upoštevanje njegovih potreb, pravic, stališč, vrednot, prepričanj)
• Osebne in strokovne vrednote ter etična načela
• Ugled ZN v okolju (vpliv na zdravstveno politiko)
• Razumevanje in vrednotenje ZN s strani drugih strok (avtonomnost, doprinos k zdravju posameznika in celotne družbe)

 

50. Lastna terminologija, zakaj jo potrebujemo?

Stroka mora razviti lastno terminologijo, ki olajša:

• Komuniciranje med člani tima ZN
• Komuniciranje s strokovnjaki drugih strokovnih področij
• Izobraževanje v stroki
• Raziskovanje v ZN
• Vključevanje ZN v informacijski sistem
• Vidnost ZN
• Finančno ovrednotenje in financiranje ZN

 

51. Kaj je proces ZN?

Je metoda dela izvajalcev ZN, ki s svojimi značilnostmi zahteva sodoben način delovanja. Omogoča sistematičnost, dinamičnost, usmerjenost k pacientu, upoštevanje pacienta kot celovite in individualne osebnosti, njegovo aktivno in partnersko vlogo.

 

52. Kaj je standard?

 

Standard je zaželjena raven opravljanja nekega dela, ki jo želimo doseči. Temeljiti mora na znanstveni (teoretični) osnovi, če je ta na razpolago. V primerih, ko to ni mogoče, mora standard temeljiti na poklicnih izkušnjah.

53. Značilnosti dobrih standardov.

R elevant – primeren

U nderstandable – razumljiv

M easurable – merljiv

B ehavioral – zasnovan na znanstvenih in teoretičnih osnovah

A ttainable – dosegljiv

 

54. Zagotavljanje kakovosti, izboljševanje.

Je stalen proces za doseganje ciljev kakovosti.

 

55. Kazalniki ali kriteriji.

Je merilno orodje, ki ga uporabljamo za spremljanje, ocenjevanje in izboljševanje kakovosti obravnave (storitev, dejavnosti, delovanja zavoda). Vpliva na izide obravnave pacientov in drugih uporabnikov.

• Kaj merimo?
• Zakaj merimo?
• Kako pogosto merimo?
• Kako meritev pomaga pri odločitvi?

 

56. Standardi strukture, procesa in izida.

Standardi strukture:

• Se nanašajo na razmere (pogoje) v katerih bo izvedena ZN: organiziranost ZN, znanje, človeški viri, pripomočki, oprema, informacije, navodila dobre prakse, organizacija dela
• Kdo bo to naredil?
• Kje bo to narejeno?
• S kakšnimi materiali bo to narejeno?
• Po katerem organizacijskem modelu?

 

Standardi procesa:

• Definirajo kakovost izvajanja ZN (intervencije ZN – postopki in posegi, zdravstvena vzgoja, raziskovanje, svetovanje, organiziranje, vodenje…)
• Kaj bomo naredili?
• Kdaj bomo naredili?
• Kako pogosto?

 

Standardi izida:

• Definirajo pričakovane spremembe pri pacientu in v njegovem okolju po opravljeni ZN ter njegovo zadovoljstvo
• Kakšen izid pričakujemo?
• Kdaj izid pričakujemo?
• Kako izid pričakujemo?

 

 

• Je orodje za ugotavljanje delovne obremenitve MS
• Je sistem za merjenje odvisnosti pacientov od negovalnega kadra
• Je razvrščanje pacientov z ozirom na njihove potrebe in stanje
• Je obseg ZN, ki jo pacient v posamezni kategoriji potrebuje

 

58. Komunikacija MS-P-svojci-v timu!

Uspešno komuniciranje MS s pacientom in njegovimi svojci je pogoj za vzpostavitev pozitivnega in konstruktivnega medsebojnega odnosa.

V takem odnosu se pacient počuti, da je sprejet kot človek, kot osebnost, zaupa MS in se počuti spoštovanega in varnega.

Uspešno komuniciranje je prav tako pomembno za sporazumevanje in prenos informacij v timu ZN ter v zdravstvenem in interdisciplinarnem timu.

 

59. Načela dokumentiranja.

• Čitljivost zapisa (vsak, ki prebira zapis mora jasna razbrati zapisano)
• Strokovna in jezikovna neoporečnost (uporabljamo izraze, ki so sprejemljivi za stroko in slovenski jezik. Izogibamo se izrazom: v redu, bp, normalno…, raje opišimo kaj z izrazom mislimo)
• Sprotnost (stvari moramo zapisati, ko so še nespremenjena v spominu. Z odlašanjem lahko podatki izgubijo verodostojnost)
• Objektivnost (opišemo kaj se je zgodilo in ne kaj mislimo, da se je zgodilo. Npr. pacient je pojedel le pol zajtrka – objektivno; pacient ima slab tek – subjektivno)
• Jedrnatost (dokumentiramo kratko in jedrnato, natančno, ne dolgovezimo, zapišemo bistvo)
• Zaupnost (vsa dokumentacija mora biti zaupna in varovana, dosegljiva le tistim, ki so za to pristojni)
• Uporabljamo pisalo, ki ni izbrisljivo!

 

60. Pomen dokumentiranja.

Z dokumentiranjem postane ZN vidna. Viden je doprinos ZN k zdravju posameznika, družine, skupine in celotne populacije.

 

61. Vrste dokumentiranja.

• Dokumentiranje ZN
• Dokumentiranje zdravstvene vzgoje
• Dokumentiranje diagnostično terapevtskega programa
• Dokumentiranje ostalih opravil ter dogodov

 

 

 

62. Načini dokumentiranja.

• Klasično kronološko
• Problemsko orientirano (metoda SOAPIE)
• Fokalno

 

63. Dokumentiranje telefonskega pogovora.

• Datum in ura pogovora
• Ime in priimek klicatelja (razen, če želi ostati anonimen, kar tudi zabeležimo)
• Razlog za klic
• Informacije, ki smo jih prejeli
• Informacije, ki smo jih posredovali
• Potreba po ponovnem klicu
• Podpis

 

64. Modeli organiziranja ZN.

• Funkcionalni model organiziranja
• Timski model organiziranja
• Model primarne ZN
• Sistem vodenja tipičnega primera (case management)

 

65. Izobraževanje.

Izobraževanje pomeni načrtno in sistematično pridobivanje novega znanja z različnimi oblikami izobraževanja (formalno izobraževanje, dokvalifikacija, prekvalifikacija, nadaljevanje šolanja ali študija, obisk krajših ali daljših seminarjev, delavnic, samoizobraževanje s pomočjo knjig in revij, nenehno sledenje novostim v stroki).

Poleg formalne izobrazbe moraš imeti še kaj več, če hočeš kot strokovnjak uspešno delovati na področju poklicne in/ali karierne poti.

Stalno strokovno izpopolnjevanje je nuja, pridobivati moraš različna specialna znanja, spretnosti in veščine.

Obsega stalno, neprekinjeno in sistematično pridobivanje, razširjanje in poglabljanje teoretičnih in praktičnih znanj delavca, potrebnih za uspešno opravljanje poklicnih dejavnosti (kompetence) in nalog, glede na vrsto dela, ki ga opravlja (Pravilnik o strokovnem izpopolnjevanju zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev, 2006, 2.čl.).

Vrste strokovnega izpopolnjevanja:

• S praktičnim delom na drugih delovnih mestih v zdravstvenem zavodu, pri zasebnem zdravstvenem delavcu in v drugih zavodih, kjer lahko pridobijo nova znanja in spretnosti oziroma lahko razširijo in poglobijo svoje strokovno znanje
• S pridobivanjem znanj in spretnosti v različnih organiziranih oblikah doma ali v tujini (tečaj, seminar, kongres, simpozij, delavnica, strokovno srečanje)

 

66. Vrste učenja.

• Individualno učenje
• Skupinsko učenje (učenje timov)
• Organizacijsko učenje (učenje vseh zaposlenih)

 

67. Naloge zbornice-zveze.

• Ščiti in zastopa poklicne in strokovne interese MS, babic in zdravstvenih tehnikov
• Skrbi za skladno delovanje stroke zdravstvene in babiške nege v R SLO
• Sprejema, obravnava, rešuje in odgovarja na pobude in izkazane interese MS, babic in zdravstvenih tehnikov
• Sodeluje pri pripravi zakonov in predpisov s področja zdravstvene in babiške nege, zdravstvenega varstva, regulativov v zdravstveni dejavnosti
• Organizira, usklajuje in usmerja strokovna in druga izobraževanja, izpopolnjevanja ter usposabljanja ter se v ta namen povezuje z ustreznimi strokovnimi institucijami
• Sodeluje z ministrstvom, pristojnim za zdravje, z ministrstvoma, pristojnima za izobraževanje, s srednjimi in visokimi strokovnimi šolami ter fakultetami pri načrtovanju, oblikovanju, spremljanju in posodabljanju dodiplomskega in podiplomskega študija zdravstvene in babiške nege
• Oblikuje programe pripravništva in nadzira njihovo izvajanje
• Organizira in izvaja strokovni nadzor s svetovanjem (javno pooblastilo)
• Daje mnenja za izdajo dovoljenj za zasebno delo in za dodelitev koncesij
• Oblikuje in sprejema dopolnitve Kodeksa medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov ter Kodeksa etike babic in babičarjev ter ukrepa v primerih kršitev
• Vodi register članov in izvajalcev dejavnosti zdravstvene in babiške nege (javno pooblastilo)
• Izdaja, podaljšuje in odvzema licence (javno pooblastilo)

 

 

68. Opiši empirično obdobje!

Do 6. stoletja, negovanje je naloga ženske, uporaba rastlin za zdravljenje, ženske so nudile oporo, božale…, bolezen je povezana z zlimi duhovi. Ustanovijo cerkev za skrb za bolne.

 

69. Kaj je SVIP metoda?

SVIP – spoštovanje, varnost, integriteta, počutje

 

 

 

 

70. Razvoj sistemov zdravstvenega varstva.

• Zdravje je ustanovno zajamčena pravica ljudi (Slovenija je pravna in socialna država)
• Zdravstveno varstvo je ena izmed najbolj pomembnih determinant zdravja prebivalstva, je sistem družbenih, skupinskih in osebnih aktivnosti, ukrepov in storitev za krepitev zdravja, preprečevanje bolezni, zgodnje odkrivanje, pravočasno zdravljenje in nego ter rehabilitacijo obolelih in poškodovanih
• Je zapleten, kompleksen organizacijski proces, ki povezuje številne politične, administrativne, družbene in zasebne proizvodne in storitvene dejavnosti. Deluje v spremenljivem družbeno političnem okolju in je v medsebojni odvisnosti z razvitostjo gospodarstva in političnih opredelitev glede doseganja globalnih ciljev SZV
• Izhodišče: zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, zakon o zdravstveni dejavnosti
• Odgovornost: vlada RS, zbornice, občine, ministrstvo za zdravje, država, urad za zdravila, državna komisija…

 

71. Kaj je zdravstveno varstvo? Definicija!

Zdravstveno varstvo je sistem, ki zajema zdravstvene ukrepe in ukrepe za krepitev zdravja, preprečevanje bolezni, zgodnje odkrivanje bolezni, zdravljenje, zdravstveno nego in rehabilitacijo, katerega cilj je čim boljše zdravje posameznika in družbe kot celote.

[wp_ad_camp_1]

72. Kakšni so cilji zdravstvenega varstva?

Cilji zdravstvenega varstva so čim boljše zdravje posameznika in družbe kot celote.

 

73. Modeli sistemov zdravstvenega varstva.

Bismarckov sistem: načela obveznega zdravstvenega zavarovanja, zakon kanclerja Bismarcka iz leta 1883, z zakonom predpisano zdravstveno zavarovanje

 

Beveridgeov sistem: socialno in zdravstveno varnost zagotavlja država. Nastal je v VB, razvil se je NHS

 

Komercialni sistem: načela ponudbe in povpraševanja, zakonsko slabo urejen, zavarovalnice

 

Semaškov sistem: nastal v SZ, ni zasebne prakse

 

 

74. Biomedicinski model zdravja.

• Bolezen obravnava kot posledico določene motnje v delovanju človeškega telesa. Izključuje socialne, psihološke, vedenjske razsežnosti človeškega telesnega blagostanja in dobrega počutja
• Model bolezni (usmerjen v razlage nastanka bolezni, okoliščine, ki ohranjajo in krepijo zdravje ga ne zanimajo)
• Vloga pacienta je v podajanju informacij
• »Disease and illness«
• MS svetuje, promocijsko delo

 

75. Združenja MS.

• 11.1927 je bila v Ljubljani ustanovljena prva stanovska organizacija MS
• V letu 1951 se je stanovsko združenje MS preimenovalo v Društvo MS, ki je v letu 1963 dobilo naziv Zveza društev MS Slovenije ter se povezalo v Zvezo društev MS Jugoslavije
• Zbornica ZN Slovenije: 15.12.1992 na podlagi Zakona o zdravstveni dejavnosti (87. člen)

 

 

ICN = International Council of Nurses (mednarodna organizacija MS – slovenske MS so bile sprejete v sklopu Jugoslovanske zveze društev MS)

Z osamosvojitvijo RS je slovenska organizacija MS na kongresu v Madridu postala samostojna članica ICN.

Danes je v ICN povezanih 124 držav.

ICN je bila ustanovljena leta 1899, namen je bil izboljšati zdravstvene storitve, vplivati na priznavanje vloge ZN in izvajalcev v sistemu zdravstvenega varstva.

ICN se povezuje in včlanjuje v mednarodne organizacije in združenja (vprašanje 77!)

 

77. Vrste tujih združenj.

ICN = International Council of Nurses

WHO = World Health Organization (svetovna zdravstvena organizacija)

PCN = stalni odbor držav članic EU – Evropska mreža združenj MS in specialističnih skupin

WENR = Workgroup of European Nurse Researchers (Evropska skupina MS raziskovalk)

ENDA = European Nurse Directors Association (Evropsko združenje MS – direktoric službe ZN)

ACENDIO = Association for Common European Nursing Diagnoses, Interventions and Outcomes (združenje za razvoj negovalnih diagnoz)

 

 

 

78. Zakaj se MS vključuje v zbornico? Naloge zbornice!

Za osebno rast in razvoj, za razvoj profesije, za boljšo osveščenost in obveščenost.

 

Naloge zbornice:

• Skrb za skladno delovanje stroke ZN
• Priprava zakonskih aktov s tega področja
• Zastopanje političnih idej, ki zagovarjajo strokovni razvoj ZN in napredek profesije, zagotavljanje ustreznega položaja izvajalcev ZN
• Izobraževanje MS
• Raziskovalna dejavnost

 

79. Kaj je protokol? Kaj je standard?

Protokol = formalen zapis dogovorjenih aktivnosti. Skupina pravil, dogovorov in postopkov, ki se uporabljajo v različnih okoliščinah.

Standard = sprejete in veljavne norme, sredstvo za merjenje kakovosti, niso statični.

 

80. Značilnosti standardov (RUMBA).

R elevant – primeren

U nderstandable – razumljiv

M easurable – merljiv

B ehavioral – zasnovan na znanstvenih in teoretičnih osnovah

A ttainable – dosegljiv

 

81. Pomen, korist standardov.

Zagotavljajo kakovost in kvaliteto ZN, zadovoljstvo pacientov, izobraževalni proces.

 

82. Kaj je multidisciplinarni tim? Kaj je interdisciplinarni tim?

Multidisciplinarni tim:

Teži k integrirani zdravstveni dejavnosti z vidika uporabnikov zdravstvenega varstva (komunikacija, podvajanje storitev, osredotočenost na pacienta).

Je formalna delovna skupina, ki je sestavljena iz strokovnjakov različnih področij in obravnava problem pacienta z različnih vidikov in ima postavljene skupne cilje.

Več ljudi z različnimi poklicnimi profili izvaja bolj obširno in zapleteno delovno nalogo. Pri tem ima vsakdo jasno opredeljeno vlogo in dolžnosti, vendar med člani ni pravega sodelovanja. To je le delovna skupina, ki je z navodili krmiljena od zgoraj in se od članov pričakuje samo to, da izpeljejo vsak svojo nalogo. Taka delovna skupina je konservativna, ker ne daje možnosti ustvarjalnosti in prostora za razvojne spremembe. Člani skupine prepoznajo le svoj odnos do delovne naloge, ne pa tudi odnosov med seboj. Morebitne konfliktne vsebine tako ostajajo neopažene in neizgovorjene.

 

Interdisciplinarni tim:

Zanj je značilno sodelovanje med člani. Omogoča neposredno povezovanje več strok na novi ravni spoznavanja in ravnanja. Komunikacijo označuje nov »timski« jezik, ki presega strokovni jezik posamezne discipline in omogoča dogovarjanje. V takem timu vsakdo opravi svojo nalogo, ocene in mnenja pa prediskutira v timu tisti, ki oblikuje skupno oceno in se odloči za nadaljnja dejanja. Medosebno učinkovanje prinaša v ospredje vprašanje odnosov v skupini. Komunikacija poteka v vodoravni smeri in hkrati podpira posameznika in tim. Na eni strani tim ohranja delovno disciplino, na drugi strani pa spodbuja svoj razvoj in ustvarjalnost. Tim je odprt organizem, ki se uči in razvija.

 

 

 

 

83. Teorija kibernetike.

Teorija kibernetike = podlaga za PMD. MS želi pridobiti povratno informacijo o pacientovem stanju za zagotavljanje uspešnosti ZN.

 

84. Naštej 4 prednosti procesne metode dela!

Omogoča sistematično, organizirano in kontinuirano ZN, preprečuje opuščanje in nepotrebno podvajanje aktivnosti, zagotavlja kakovostno ZN, povečuje zadovoljstvo MS, obvezuje dokumentiranje, izboljšuje komunikacijo, spodbuja k aktivnem sodelovanju pacientov.

 

85. Kaj pomeni holistična obravnava pacienta?

Celostna in celovita obravnava pacienta po vseh 14 TŽA.

 

86. Kaj omogoča PMD MS?

PMD omogoča racionalen, logičen in na osnovi znanja utemeljen pristop pri ugotavljanju in reševanju problemov.

 

87. Lastnosti procesa ZN.

Sistematičnost, dinamičnost, fleksibilnost.

 

88. Opišite lastnosti ZN in opišite sistematičnost!

Sistematičnost, dinamičnost, fleksibilnost.

SISTEMATIČNOST: zbiranje informacij, analiza informacij, ND, prioriteta reševanj, negovalni cilji, negovalne intervencije, vrednotenje, validacija, sprotno vrednotenje, realizacija načrtovanih aktivnosti.

 

89. Načela procesa ZN.

Usmerjenost k pacientu (MS spremlja uspešnost in kakovost ZN), upoštevanje pacienta kot subjekta v ZN (v PZN sodelujta pacient in MS, MS dela kar pacient ne zmore, ne zna ali ne sme, pacient je v PZN vključen v okviru znanja in zmožnosti), upošteva celovit in individualni pristop.

 

90. Kaj je negovalna diagnoza in kaj negovalna anamneza?

Negovalna diagnoza (ND) = klinično mnenje o posamezniku, družini ali skupnosti in njihovih odzivih na aktualne in potencialne probleme zdravja

 

Negovalna anamneza = zbir podatkov o stanju pacienta, družine ali skupine, ki jih po prvem stiku z njim zbere MS. Z njo spozna življenjske navade subjektov in njihovo trenutno stanje

 

91. Sestavni del negovalne diagnoze.

Negovalni problem (P) – opis tistega vidika pacientovega zdravstvenega stanja, ki zahteva intervencijo MS. V skladu z definicijo ZN se nanaša na stopnjo samostojnosti in na TŽA

 

Etiologija ali vzrok problema (E) – je različen in vključuje fiziološke, čustvene, kognitivne, sociokulturne ali druge vzroke

 

Simptomi (S) – podatki na osnovi katerih se prepoznavajo negovalni problemi in vzroki

 

MS najprej opazi S, nato E in P ter nato oblikuje ND!

 

92. Glede na negovalni problem je negovalna diagnoza lahko:

• Aktualna (problem, ki je že prisoten)
• Potencialna (problem, ki še ni prisoten, vendar se bo pojavil, v kolikor se ne izvajajo preventivni ukrepi – nikoli nimamo simptomov!)
• Kolaborativna (sodelujemo z drugimi strokovnjaki, npr. z zdravnikom. Opazujemo pacienta in smo pozorni na pojav fizioloških zapletov – problem je prisoten)

 

93. Razlike med negovalno diagnozo in medicinsko diagnozo.

ND: je opis problemov in težav posameznika, družine, skupine na zdravstveno stanje ali življenjsko situacijo; je v prisotnosti MS, stroke ZN; je osnova za načrtovanje in izvajanje intervencij ZN za dosego pričakovanih rezultatov; je spremenljiva, spreminja se urno, dnevno, vedno takrat, ko se spreminjajo težave pacienta.

 

MD: je poimenovanje bolezni, poškodbe; je v prisotnosti zdravnika, medicinske stroke; je osnova za medicinsko obravnavo, zdravljenje bolezni, poškodbe; ostane enaka ves čas zdravljenja, dokler ni bolezen ali motnja odpravljena.

 

94. Smernice oblikovanja ND.

• Enotno razumevanje, kaj je ND
• Enotno razumevanje in poimenovanje komponent, delov ND
• Enotno razumevanje in razlikovanje vrst ND in enotna uporaba terminov pri njihovem poimenovanju
• Razlikovanje med standardizirano in individualizirano ND

 

95. Vrste ND.

• Aktualna negovalna diagnoza
• Potencialna negovalna diagnoza
• »Wellness« negovalna diagnoza
• Sindromska negovalna diagnoza
• Možna negovalna diagnoza

 

96. Kaj pomeni v ZN realni cilj?

Njihova vsebina, čas za realizacijo morajo biti v skladu s sposobnostmi in možnostmi pacienta, njegove družine, zdravstvenim osebjem in z ustanovo.

 

 

Validacija – ocena veljavnosti in točnosti načrta ter odobritev izvajanja

 

98. Kaj vsebuje faza izvajanja, vrednotenja?

Faza izvajanja:

• Ponovno preverjanje stanja pacienta
• Ocena pogojev za izvajanje
• Izvajanje načrtovanih intervencij
• Sprotno vrednotenje vpliva intervencij ZN in pacienta

 

Faza vrednotenja:

• Ocenjevanje stanja, obnašanja pacienta
• Vrednotenje ciljev
• Vrednotenje intervencij ZN
• Vrednotenje učinkovitosti in uspešnosti ZN

 

99. Kritično razmišljanje in klinično presojanje.

Kritično razmišljanje = premišljena utemeljena misel

Klinična presoja = ustrezna presoja za preprečevanje in reševanje problemov

 

100. Naštej dve negovalni diagnozi!

Nevarnost za padec, nevarnost za nastanek RZP.

 

101. Dejavniki, ki vplivajo na TT.

Starostno obdobje, mikro in makroklima, cirkulacijske motnje, zdravilo, delo, izbira oblačil in obutve…

 

102. Kaj je procesna metoda dela?

 

Sodobna metoda dela, ki narekuje način delovanja MS in se odlikuje po visoki stopnji organizacije, sistematičnosti, celostnemu in individualnemu pristopu. Je dinamičen krogotok ravnanj, ki se odvijajo preko posameznih faz procesa ZN.

 

103. Na podlagi katerih kategorij se je razvila PZN?

Predvsem iz teorije sistemov, kibernetike, teorije odločanja in teorije obdelave podatkov.

 

104. Teorija potreb po Maslow-u.

Hierarhija temeljnih potreb človeka zajema 5 nivojev:

• Fiziološke potrebe
• Potrebe po varnosti
• Potrebe po ljubezni in pripadnosti
• Potrebe po spoštovanju in samospoštovanju
• Potrebe po samoaktualizaciji

 

105. Načela ZN.

Usmerjenost k pacientu (MS spremlja uspešnost in kakovost ZN), upoštevanje pacienta kot subjekta v ZN (v PZN sodelujta pacient in MS, MS dela kar pacient ne zmore, ne zna ali ne sme, pacient je v PZN vključen v okviru znanja in zmožnosti), upošteva celovit in individualni pristop.

 

106. Kateri so elementi terapevtskega odnosa?

Empatija, zaupanje, partnerstvo – vzajemnost, tajnost – zasebnost, komuniciranje.

 

 

107. Zbiranje podatkov v ZN.

Viri: primarni (sam pacient), sekundarni (svojci, člani tima, dokumentacija…)

Tehnike: intervju (negovalna anamneza), opazovanje, merjenje

 

108. Objektivne in subjektivne informacije.

Objektivni: fenomeni, ki jih MS pridobi z opazovanjem in merjenjem

Subjektivni: fenomeni, ki kažejo na občutja pacienta. Posreduje jih pacient. Pacient pove, kaj in kako doživlja problem. Imenujemo jih simptomi.

 

109. Faze PZN.

1. Ocenjevanje (zbiranje informacij in podatkov, identificiranje splošnih problemov, analiza podatkov, identificiranje specifičnih problemov)
2. Negovalna diagnoza (oblikovanje točnih negovalnih diagnoz)
3. Cilji (razvrščanje ND po nujnosti reševanja, oblikovanje ciljev)
4. Načrtovanje (načrtovanje intervencij za doseganje pričakovanih rezultatov)
5. Izvajanje (ponovno preverjanje stanja, obnašanja pacienta z vidika sprememb in preverjanja ustreznosti načrtovanih intervencij, ocena pogojev za izvajanje, izvajanje načrtovanih intervencij, sprotno vrednotenje)
6. Vrednotenje (ocena pacientovega stanja, ravnanja in obnašanja. Vrednotenje ciljev, vrednotenje intervencij ZN)

 

110. Značilnosti ocenjevanja.

Namernost, namenskost, usmerjenost, ustreznost, sistematičnost, izčrpnost, natančnost, dokumentiranje.

 

111. Lastnosti intervjuja.

• Upoštevanje dostojanstva pacienta
• Varovanje pacientovih podatkov in zagotavljanje zasebnosti
• Iskrenost spraševalca
• Spoštovanje kulturnega, verskega prepričanja, telesnih razlik, posebnih potreb
• Časovno načrtovanje
• Predstavitev, vloga spraševalca, naslavljanje
• Preverjanje identitete pacienta
• Seznanitev z namenom intervjuja
• Potek intervjuja (sede v mirnem prostoru, ne hitimo, smo potrpežljivi, posvetimo se pacientu, postavljamo odprta vprašanja…)
• Neverbalna komunikacija
• Možnost, da pacient sprašuje
• Seznanitev z rutinskimi postopki ZN
• Spodbuda k aktivnemu sodelovanju in pozitivnem razmišljanju
• Izogibamo se uporabi osebnih ljubkovalnih imen, uporabi strokovnih izrazov

112. Kakšen je pomen ND?

Naraščajoča potreba po računalniški dokumentaciji pacientov zahteva standardiziran jezik za opisovanje pacientovih problemov.

ND izpolnjujejo to potrebo in pomagajo definirati področje ZN z opisovanjem stanj, ki jih lahko MS neodvisno zdravi.

Je spremenljiva in odvisna od spreminjanja zdravja ali odzivov nanj.

 

113. Sestavni del ND.

Negovalni problem (P) – opis tistega vidika pacientovega zdravstvenega stanja, ki zahteva intervencijo MS. V skladu z definicijo ZN se nanaša na stopnjo samostojnosti in na TŽA

 

Etiologija ali vzrok problema (E) – je različen in vključuje fiziološke, čustvene, kognitivne, sociokulturne ali druge vzroke

 

Simptomi (S) – podatki na osnovi katerih se prepoznavajo negovalni problemi in vzroki

 

MS najprej opazi S, nato E in P ter nato oblikuje ND!

 

114. Formiranje ND.

Kratko, specifično, objektivno, konkretno.

 

115. TT odstopanja.

Višja TT, nižja TT, deficit telesnih tekočin, motnje v ritmu spanja, deficit v samonegi.

 

116. Katere elemente vključuje 5. faza?

Validacijo načrta ZN (ocena veljavnosti/točnosti načrta ZN), analizo pogojev ZN (izberemo način dela glede na pogoje), realizacijo.

 

117. V kateri fazi pride dinamični proces najbolj do izraza in kaj vsebuje?

V fazi izvajanja (5. faza). Vsebuje ponovno preverjanje stanja pacienta, oceno pogojev za izvajanje, izvajanje načrtovanih intervencij, sprotno vrednotenje vpliva intervencij ZN in pacienta.

 

118. Kaj je vrednotenje? Oblike, ki jih zajema končno vrednotenje.

To je premišljen in dinamičen proces, ki mora pokazati odzive na ZN in označiti izboljšano, nespremenjeno in tudi poslabšano stanje. Ločimo:

• Kontinuirano vrednotenje (neprestano spremljanje pacienta)
• Končno vrednotenje (enkratno, izvaja se, ko se dosežejo postavljeni cilji)

 

Zajema:

• Ocenjevanje stanja, obnašanja pacienta
• Vrednotenje ciljev
• Vrednotenje intervencij ZN
• Vrednotenje učinkovitosti in uspešnosti ZN

 

119. Zakaj je pomembno kritično razmišljanje?

Kritično razmišljanje je pomembno zaradi prevzemanja odgovornosti, samostojnega odločanja, samozavesti, ustrezne presoje in za preprečevanje in reševanje problema. Če ne razmišljamo kritično, postanemo del problema.