ZN OTROKA in MLADOSTNIKA Z DUŠEVNIMI MOTNJAMI
Zdravstvena nega mladostnika
Puberteta in adolescenca
– puberteto označuje pospešen telesni razvoj in sekundarnih spolnih znakov med 10 in 12 letom in traja do 16 ali 17 leta;
– adolescenca proces duševnega razvoja, ki se začne s puberteto in konča z osamosvojitvijo od staršev.
Zakaj je danes več motenj?
– družba je danes bolj diferencirana;
– več pravil, dolžnosti in pravic odraslih;
– boj med želenim in dopustnim;
– več omejitev, več odklonov;
– zelo burno obdobje čustvovanja in mišljenja;
– večje zahteve staršev.
Razvojne naloge adolescence
– gradnja identitete (odgovori na vprašanja: kdo sem, kaj sem, kaj hočem, kaj potrebujem, kako me vidijo drugi?);
– odnos do staršev (bojišče moči, kljubovalnost);
– oblikovanje odnosa do vrstnikov;
– oblikovanje odnosa do dela.
Motnje v mladostniškem obdobju
– avtoagresivno vedenje (samomorilni poskusi);
– odnos do zlorabe in odvisnosti od psihoaktivnih substanc (alkohol, kajenje);
– motnje hranjenja (bulimia, anoreksia, debelost);
– nasilje (agresivnost);
– psihotične motnje, čustvene motnje, prisilne misli;
– anksioznost (strah, stiska, tesnoba);
– somatoformne motnje (glavoboli, astmatični napadi, bolečine v trebuhu).
ND: Strah, zaradi ogroženosti, ki se kaže z nemirom, nespečnosti
– cilji k: pacient bo v 7 dneh poimenoval vedenje pred začetkom strahu;
pacient bo oblikoval strategije samoobvladovanja za zmanjšanje/prekinitev strahu.
– cilji d: pacient bo ob odpustu obvladoval strah z konstruktivnim vedenjem (spoprijemalne strategije).
Aktivnosti zdravstvene nege
– vzpostavljanje zaupnega odnosa;
– aktivnosti za zmanjšanje napetosti in strahu (sprehod, poslušanje glasbe);
– spodbujanje k izražanju in prepoznavanju čustev;
– podpora pacientu ob povečanem občutenju strahu;
– načrtovanje dnevnih aktivnosti;
– pomoč pri iskanju ustreznejših načinov premagovanja strahu;
– učenje strategij samoobvladovanja;
– aplikacija predpisanih zdravil.
Vrednotenje
– pacient poimenuje čustva strahu;
– pacient ima neogružajoče oblike odzivanja;
– pacient zna zmanjšati/prekiniti napetost;
– pacient obvladuje stanje strahu.
ND: Omejeni socialni stiki, zaradi strahu, ki se kaže z nedružabnostjo, umikom
ND: Motnje samovrednotenja, zaradi kaotičnega okolja, ki se kaže z zanikanjem problemov
ND: Pomanjkanje sodelovanja, zaradi nizke tolerance, ki se kaže z upiranjem
Psihoterapevtski nivo obravnave
METODE OBRAVNAVE SO:
– INDIVIDUALNA PSIHOTERAPIJA,
– SKUPINSKA PSIHOTERAPIJA,
– DRUŽINSKA TERAPIJA,
– MEDIKAMENTOZNA TERAPIJA,
– POSEBNI VZGOJNI UKREPI,
– SVETOVANJE STARŠEM,
– POUČEVANJE STARŠEV GLEDE PREHRANE IN DEMONSTRACIJA,
– VEDENJSKO KOGNITIVNA TERAPIJA,
– SPREJEM OTROKA IN MATERE SKUPAJ.
Zdravstvena nega in starši
– Zaupanje in odprtost prinašata možnosti za zadovoljstvo pri delu.
– Vsak odnos terja določeno mero samorazkrivanja.
– Pomembno je, da poteka odnos usklajeno in dovolj počasi, da ne pokvari nadaljevanja odnosa.
– Prilagoditev je odvisna od temperamenta, družinskega vpliva, socialnih, kulturnih stališč, (ne)akutnega začetka, anksioznosti, družinskih in socialnih stališč, ponavljajočih se stresov…
Ne samo izogibanje konfliktom, ampak tudi reševanje!
SHIZOFRENA BIPOLARNA MOTNJA
Pri shizoafektivni motnji gre za posebno obliko psihiatrične motnje, pri kateri ima bolnik hkrati znake shizofrenije in razpoloženjske motnje – depresivne ali manične faze. Gre torej za nekakšno vmesno motnjo med shizofrenijo in bipolarno motnjo.
Običajno bolezen poteka v zagonih (epizodah), vmes pa so obdobja relativno dobrega počutja.
V času poslabšanj s psihotičnimi znaki, kot so blodnje in halucinacije, je torej bolnik hkrati tudi depresiven ali maničen.
Shizoafektivna motnja se pojavlja tako pri moških kot pri ženskah v enakem razmerju, po nekaterih podatkih pa je manj pogosta kot shizofrenija.
Prvič se lahko pojavi kadarkoli od pubertete do kasne starosti, najbolj tipično pa se začne v zgodnji odrasli dobi.
Nekateri to diagnozo kritično označujejo kot »koš za odpadke« v primerih, kadar imajo zdravniki težave pri postavitvi diagnoze zaradi vpliva psihoze na razpoloženje ali obratno, vpliva razpoloženjskih stanj na doživljanje realnosti.
Drugi jo branijo kot jasno zaokroženo diagnostično kategorijo, ki ima svoje mesto v klasifikacijah duševnih bolezni.
Shizoafektivna motnja ima boljšo prognozo kot shizofrenija in slabšo kot depresija ali bipolarna motnja.
Shizoafektivno motnjo zdravimo s psihoterapijo (večinoma suportivno in kognitivno vedenjsko) ter medikamentozno: uporabljamo antipsihotike, antidepresive in stabilizatorje razpoloženja.
Najbolj učinkovita je kombinacija obojega – psihoterapije in rednega uživanja zdravil.
PROCESNE METODE DELA
Metode dela
– svetovalno delo v skupnosti (laikom, strokovnjakom);
– strokovni posveti, seminarji na temo duševnega zdravja;
– spreminjanje stereotipov;
– društva in skupine za podporo;
– delavnice za obvladovanje stresa;
– vzdrževalno zdravljenje motenj;
– zdravstveno vzgojno delo s svojci in bolniki;
– oblikovanje stanovanjskih skupin;
– pomoč v socialnem okolju.
TERAPEVTSKA KOMUNIKACIJA, ODNOSI
Pomen komunikacije
– komunikacija odraža človekov odnos do samega sebe in sveta, ki ga obdaja.
– je medij, prek katerega se ta odnos razvija in dopolnjuje.
– ljudje drug ob drugem rastemo, se spoznavamo in živimo kot zdrave osebnosti.
– v vse to pa morajo biti vpleteni zdravi medosebni odnosi, ki nam dajejo moč v osebnem in poklicnem življenju.
– komunikacija v ZN z razvojem stroke in uveljavljanjem sodobnih metod dela, ki aktivno vključuje pacient postaja vse bolj aktualna.
– delo z pacientom in ne za pacienta je povezano s stalno komunikacijo.
– komunikacija MS z pacient in terapevtski odnos sta osnova za kvalitetno ZN pacienta z duševnimi motnjami.
– MS se mora zavedati, da komunikacija ni spontan,” že naučen proces”, ampak tudi terapevtska spretnost, ki se jo je potrebno učiti in tudi naučiti.
– znati komunicirati pomeni prilagoditi svojo komunikacijo konkretnemu pacientu, konkretnemu cilju. Vse to seveda v kontekstu etičnih načel.
Komunikacijski proces
– je dinamičen, nenehno spreminjajoči se proces, ki poteka, ko človek pošilja in sprejema besedna in nebesedna sporočila z namenom razumeti in biti razumljen ter se prilagoditi okolju in prenesti svoje ideje drugim.
Pogoji za komunikacijo
– perceptivne sposobnosti (videti, slišati, otipati, vonjati); točno zaznavanje drugih ljudi in situacij
– kognitivne (zmožnost točnega presojanja, spoznanje, razum)
– vedenjske (vedeti kaj reči in narediti v dani situaciji – intuitivnost)
– emocionalne sposobnosti (ustrezno čustveno izražanje in odzivanje, empatija)
Osnove medosebne komunikacije
– da poznamo in razumemo sebe (intrapersonalna komunikacija);
– da poznamo in razumemo sogovornika (izkustveno polje);
– da ljudi spoštujemo (ljubezen, skrb, odgovornost).
Kaj posredujemo pacientu?
– pozornost, ko ga poslušamo;
– svoje misli, ko se pogovarjamo z njim;
– svoja čustva in empatijo;
– svoje znanje, potrebno za strokovno delo.
Koliko bomo dali pacientu je odvisno od našega značaja (sprejemni, tržni, žrtvovalni, produktivni).
Kaj je pomembno v procesu komunikacije?
– se začne takoj, ko pacient vstopi v zdravstveno ustanovo oz. ko se srečamo z njim;
– jih spremljamo od spočetja do smrti;
– pomemben je prvi stik z pacient;
– z pacientom se srečajo zdravstveni in nezdravstveni delavci;
– upoštevanje kontaktne kulture
– z pacientom se srečamo v različnih situacijah in stanjih
– pomembni so tudi pacientovi svojci.
Kontaktna kultura
– TAKOJŠNJA POZORNOST DO SOGOVORNIKA
– IZRAZ DOBRODOŠLOSTI
– PREDSTAVITEV
– UPOŠTEVANJE INTIMNE VREDNOSTI LASTNEGA IMENA POZORNO POSLUŠANJE
– OPTIMISTIČNE NAPOVEDI
Zbiranje informacij in ocena stanja
– ocenimo dejavnike, ki pripomorejo k vzpostavitvi komunikacije: optimizem, vera v ozdravitev, zaupanje v zdravstvene delavce, psihična podpora svojcev, urejene domače razmere, zrela osebnost, dobro stanje zavesti, orientiranost v kraju, času, prostoru, sposobnost govora in razumevanja govora, biološka starost:
– ocenimo dejavnike, ki ovirajo ali onemogočajo komunikacijo: pesimizem, apatija, nezaupanje, neurejene razmere doma, motnje zavesti, neorientiranost v kraju, času, prostoru, motorična in senzorična afazija, deprimiranje z uspavali, pomirjevali, gluhost, slabovidnost, biološka starost.
Cilji, načrtovanje in izvajanje
– doseči najustreznejšo komunikacijo, da bo pacient lahko brez zavor izražal svoje želje in potrebe;
– izbor najustreznejše metode komunikacije;
– uporaba besedne in nebesedne;
– ocenimo glede na vzpostavitev dobre, pozitivne komunikacije, glede na stopnjo zaupanja, ki smo jo deležni ter ali so pacient potrebe realizirane v skladu s pričakovanji.
Namen terapevtske komunikacije
– zadovoljiti temeljne človekove potrebe;
– vzpostaviti terapevtski odnos;
– posredovati informacije, izmenjavati misli in občutke;
– vplivati na vedenje človeka;
– vzpodbujati k aktivnemu sodelovanju pri analizi posredovanih vsebin, kritičnemu razmišljanju, spreminjanju stališč in spremembami v ravnanju ali vedenju
– odnos, sicer se terapevtski odnos med pacient in MS ne bi razvil.
Kaj je bistvo terapevtske komunikacije?
– Terapevtska komunikacija je vedno usmerjena k cilju in je namenjena izključno zadovoljevanju potreb pacienta. Je veliko več kot prenašanje in sprejemanje sporočil; je srečanje enega človeka z drugim, je dajanje samega sebe. MS naj bi z vsako interakcijo vplivala na vedenje pacient.
Kaj dosežemo s komunikacijo?
– zaupanje,
– sprejemanje,
– razumevanje,
– spoštovanje,
– samorazkrivanje,
– zaupnost.
Vrste in namen terapevtskega pogovora
Vrste pogovora
– neorganizirani, nemetodični, vsakdanji pogovor;
– organiziran, sistematičen, vodeni pogovor oz. intervju.
Namen organiziranega pogovora
– nudenje psihološke pomoči pacient;
– spoznati in razumeti problem ali stisko, za načrtovanje primernih intervencij;
– razbremenjevati;
– nuditi ustrezno čustveno oporo;
– omogočiti prepoznavanje čustev.
Potek pogovora
PRIPRAVA NA POGOVOR
– seznanimo se z vsem, kar imamo na voljo o pacientu
– premislimo, ali smo za tak pogovor usposobljeni in pristojni
– preverimo svoj odnos do pacient
– okvirno določimo predmet in cilj pogovora
– izberemo primeren prostor in dovolj časa
– obvestimo pacienta o kraju, času in namenu pogovora
SPREJEM pacienta
– pomemben je prvi stik z pacient
– pacient pozdravimo, se predstavimo,
– pacient vikamo
SPROSTITEV pacienta
– poskrbimo za udobno namestitev pacient
– izmenjamo nekaj splošnih misli, da se pacient sprosti
Potek in nadaljevanje pogovora
OBVESTITEV pacienta O PROBLEMU, CILJIH IN PREDMETU POGOVORA
– vzbudimo aktivno sodelovanje pacienta, ne povemo vsega
– kočljivo vsebino oblikujemo bolj splošno
MOTIVIRANJE pacient ZA SODELOVANJE
– pacient med pogovorom zadovoljimo njegove potrebe po čustveno pozitivnem socialnem stiku, zmanjšanju strahu, napetosti
– nakažemo možnosti zadovoljitev nekaterih potreb v prihodnosti
– ne obljubljamo, ne izsiljujemo
– pazimo, da nismo preveč aktivni, direktni ali preveč pasivni
SPODBUJANJE pacient, DA IZRAZI SVOJA STALIŠČA
– pomembno celotno psihološko vzdušje, naš odnos do pacient
– uporabljamo različne tehnike, ki pacient vzpodbujajo k pogovoru
SEZNANJENJE pacienta Z NAŠIMI STALIŠČI – pacient NAJ BI JIH SPREJEL
– z našimi stališči ga seznanimo šele potem, ko on razkrije svoja
– problem osvetlimo še z drugih strani, sproti ga informiramo
– prepričati se moramo, da je pravilno razumel, razpravljamo o problematiki
OBLIKOVANJE SKLEPOV – JASNI, DOSLEDNI, PREVERJANJE REZULTATOV POGOVORA
– pacient jih mora sprejeti čustveno in razumsko
– pacient pohvalimo, vzbujamo upanje na boljše, če se bo držal sklepov
ZAKLJUČEK – POGOVORA IN POSLOVITEV
– ob slovesu pacient dodatno motiviramo, se poslovimo prijazno, v duhu celotnega pogovora.
Kako naj se terapevtsko pogovarjamo?
Terapevtski pogovor ima določen cilj in se od običajnega loči, da gre za profesionalni odnos. MS/ZT naj bi pri terapevtskih pogovorih imela sledečih 5 ciljev:
– ustvarjati odnos zaupanja in zaupljivosti (govoriti resnico, ne obljubljati, stabilno vedenje);
– pomagati pacientu izraziti svoje probleme z besedami (pacient vzpodbujati, da govori; njena naloga ni govoriti, ampak pomagati pacient, da on govori njej);
– z občutkom ga odvračati ga od njegovih psihopatoloških doživljanj (skuša odkriti neprizadeto področje osebnosti, večkrat na dan mu povemo, kaj delamo);
– pomirjati ga in mu lajšati napetost (sprostitev preko pogovora pri napetih, anksioznih pacient, lahko v malih skupinah, individualno);
– mu pomagati se pogovarjati z drugimi in navezovati ustrezne tki. normalne socialne stike (male, velike, tematske skupine, sprejmemo kar pacient reče).
Teorija medosebnih odnosov Hildegard Peplau
– faza orientacije, ki poteka ob sprejemu (zaupanje);
– faza identifikacije, ki vključuje ugotavljanje potreb, problemov in uporabo razpoložljivih virov;
– faza interakcije, ko se izvaja proces zdravstvene nege;
– faza razrešitve, ki vključuje končne odnose in se začne takrat, ko je načrt izveden.
Psihodinamski vidik
– dinamičen proces spreminjanja odnosa pacienta in medicinske sestre;
– skupen cilj spoznavanja, razvoja, in spreminjanja;
– sledita skupnemu cilju;
– pacient oblikuje samopodobo;
– počuti se varno;
– pripravljen je na učenje.
Vloge medicinske sestre
– vloga tujca,
– vir informacij,
– je učiteljica,
– v vlogi voditelja,
– nadomestne osebe,
– svetovalca.
Primer iz prakse – kratka vaja
– Steve je 22 let, živi pri starših, pogosto je v bolnišnici zaradi duševne motnje tako, da je prenehal študirati.
– Prosim oblikujte načrt zdravstvene nege!
Model Nancy Roper temelji na:
– dinamiki življenja od rojstva do smrti (kontinuum življenja, neodvisnost- odvisnost);
– življenjskih aktivnostih, ki so odvisne od razvojne stopnje, starosti, zdravstvenega stanja, virov moči).
Vzorci obnašanja pri usmerjanju življenjskih aktivnosti
– preventivno obnašanje (umivanje rok);
– varno obnašanje (počitek po naporu);
– obnašanje usmerjeno k cilju (učenje za doseganje neodvisnosti).
Razdelitev aktivnosti po Roper
– biološko nujne življenjske aktivnosti;
– življenjske aktivnosti za kakovost življenja.
Intervencije medicinske sestre po Roper
– intervencije, ki preprečujejo neugodne situacije;
– intervencije, ki izboljšujejo psihofizično stanje;
– intervencije, ki zmanjšajo odvisnost.
DELIRIJ
Kaj je delirij?
skupek različnih znakov z motnjami zavesti in spremembami kognitivnih funkcij.
Vrste delirija
– zaradi različnih telesnih bolezni;
– zaradi uživanja nekaterih zdravil;
– zaradi zastrupitev s snovmi;
– zaradi odtegnitve psihoaktivnih snovi;
– zaradi telesnih bolezni in uživanja snovi;
Znaki delirija
– spremembe zavesti;
– spremenjena pozornost;
– dezorientacija v času, kraju;
– moteno logično mišljenje in vedenje;
– emocionalna nestabilnost (strah, jok, veselje);
– iluzije, halucinacije;
– telesni vegetativni znaki (hitro bitje srca, potenje
– nepovezana govorica;
– motnje kratkoročnega spomina (za sedanje dogodke).
Zdravstvena nega
– neposredno opazovanje vedenja in doživljanja;
– pogovor in ugotavljanje stopnje motenj;
– merjenje vitalnih znakov;
– dovajanje tekočine in elektrolitov;
– skrb za osebno higieno;
– zagotavljanje življenjskih potreb;
– aplikacija predpisane terapije.
DEMENCA
Oseba z demenco in kako jo razumeti
Kaj pomeni demenca?
– organski proces v možganih,
– prekinitev vezi (biokemičnih) med možgansko skorjo in limbičnim sistemom, prizadeto je možgansko tkivo in/ali ožilje;
– proces poteka v fazah,
– izpad določenih funkcij,
– spremembe funkcioniranja.
Pomembne izgube pri osebah z demenco
– izguba kontinuitete;
– izguba kompetentnosti;
– izguba usklajenosti (ujemanja);
– izguba komunikacijskih sposobnosti.
1. Prve motnje na socialno čustvenem področju
– žalost in depresija,
– povečana občutljivost za dražljaje
– redukcija kontaktov z ljudmi,
– izguba zanimanja za prejšnje aktivnosti,
– opuščanje aktivnosti in občutek nekoristnosti,
– občasno neuspešen priklic informacij,
– sprememba odnosov z ljudmi,,
– zavračanje razlag, analiz in soočenja;
– pričakovanje razumevanja s strani negovalcev in pomočnikov.
Dobro je vedeti
Bodimo pozorni in upoštevajmo, da bolniki v začetnem stadiju ne marajo dotikanja, objemanja in intimnejših stikov s tujci (tudi mi smo tujci). V pozdrav podamo roko, rahlo nakažemo odhod ali se na lahno dotaknemo rame. Po pogovoru se vljudno poslovimo in bistvo zapišemo na pripravljen formular.
Priprava na komunikacijo
– izbiramo čas za komunikacijo (priporočamo jutranji čas za svetovanje in večerni za pomirjanje),
– govorimo bolj tiho,
– povprašamo, če nas dobro slišijo,
– vprašamo za pripomoček (slušni aparat, posebni telefon),
– povprašamo na katero uho bolje sliši,
– svetujemo, da nastavi na boljše uho,
– osebni kontakt iz oči v oči,
– izključimo moteče dejavnike (radio, tv, )
– povprašamo po hrani in pijači,
– vprašamo za namen klica.
2. Spoznavno zaznavne motnje (kognitivne)
– spominske motnje,
– motnje orientacije,
– motnje pozornosti in zbranosti,
– motnje zaznavanja,
– motnje abstraktnega mišljenja,
– motnje kritične presoje,
– motnje komunikacije,
– izguba sposobnosti branja, pisanja in računanja.
Namen komunikacije
– zvišanje občutka lastne vrednosti,
– zmanjšanje strahu in negotovosti, izražanje čustev tudi negativnih
– možnost opravičila in poravnave,
– udeležba pri reševanju konfliktov,
– izboljšanje in ohranjanje besednega sporočanja,
– preprečevanje izolacije in ohranjanje stikov
– izboljšanje počutja in sposobnosti,
Komunikacija v stadiju kognitivnih sprememb
– govorimo odprto,kratko, konkretno in jasno,
– začnemo z enostavnimi besedami in nadaljujemo z bolj specifičnim,
– govorimo o Angelci, postelji in stvareh,
– govorimo o stvareh, ki jih vidi,
– uporabljamo “jaz” oz. 1 sklon, težijo k ohranjanju lastne identitete,
– sprašujemo z kaj, kako, koliko, kdaj, kdo, kje;
– dopustimo možnost odgovora – da in ne,
– izražajmo pozitivno naravnanost, podajmo informacijo o spremembi;
– izogibajmo se izrazom nikoli, nihče,
– ponovimo, če je pozabil kaj je želel vprašati,
– ne uporabljajmo slengovskih besed,
– vplivamo na samospoštovanje, občutek vrednosti in zadovoljstvo;
– ne dokazujemo svoj prav, temveč upoštevamo dejstvo.
–
Pravila pogovora
– se predstavimo z imenom in/ali funkcijo,
– nagovorimo ga z imenom, gospod ali gospa,
– govorimo mirno in pomirjamo,
– uporabljamo kratke stavke, jih večkrat ponovimo;
– med pogovorom, delamo primerne premore,
– navodila razdelimo na več korakov,
– ne uporabljamo pomanjševalnic.
Kaj dosežemo s pogovorom?
– ohranjamo komunikacijo in kontakte z drugimi ljudmi,
– izboljšamo občutek samospoštovanja in pozitivnega samovrednotenja,
– vplivamo na sožitje z zunanjim svetom,
– preprečujemo napredovanje bolezni in zapiranje v svoj svet,
– podpiramo skrb in odgovornost zase, brez vključevanja drugih,
– ohranjamo čustvovanje.
3. Stadij telesnih sprememb in ponavljajočih gibov
– živijo so v svojem svetu,
– povrnejo se besede in gibi iz otroštva
– izgubijo nadzor nad socialnimi stiki in telesnimi funkcijami,
– nebesedno izražajo svoje občutke,
– “uporabljajo” dele telesa, druge ljudi in stvari za priklic;
– izgubijo sliko o sebi in se ne prepoznajo v ogledalu,
– enakomerni gibi, nadomeščajo besede iz otroštva,
– ustnice, jezik, čeljust premikajo vendar govorica ni razumljiva,
– stik z ljudmi prek gibov ima vedno določen pomen/ nezadovoljene potrebe.
4.Napredujoči stadij ali vegetiranje
– nimajo občutka za čas in kraj,
– družinske člane in prijatelje težje prepoznavajo,
– gibi so omejeni, le občasno pojav posameznih trzljajev,
– značilen je položaj embria, ni normalnega tonusa mišic pojavijo se primarni refleksi,
– ne kontrolirajo odvajanja urina in/ali blata (inkontinenca),
– ne govorijo, včasih le kakšen zlog ali besedo,
– imajo zaprte oči in brezizrazen obraz,
– včasih se nasmihajo, imajo nekontrolirane gibe zrkel,
– socialno in kognitivno raven težko ocenimo,
– potrebujejo skrbno vsestransko pomoč pri vseh življenjskih aktivnostih.
Opazovanje spremljajočih motenj
– nemir,
– nespečnost,
– delirij,
– depresija,
– blodnje in halucinacije,
– agresivnost,
– impulzivno vedenje,
– samomorilno vedenje.
REHABILITACIJA PACIENTO Z DUŠEVNO MOTNJO
Nekatere značilnosti pacientov z duševno motnjo
– nesodelovanje (noncompliance) pri zdravljenju;
– recidivirajoči znaki duševne motnje;
– rehospitalizacije;
– obravnave s strani policije
– prisotnost spremljajočih kompleksnih težav – stalna prisotnost simptomov, soc. izolacija; revščina;
– dvojne diagnoze (komorbidnost), zloraba PAS
– 15% vseh psihiatričnih pacientov;
Vzroki nesodelovanja pacientov
– pomanjkanje uvida v naravo bolezni: pomanjkljivo znanje, prizadetost zaradi bolezni, zmanjšana sposobnost zaznavanja, zanikanje bolezni
– stranski učinki zdravil: nemir v nogah,zaspanost, utrujenost,dvig tel. teže, motnje v spolnosti, suha usta, krči mišic, tresenje…
– odnos med pacientom in medicinsko sestro.
Ovire pri oblikovanju življenja
– družbeno in kulturno okolje;
– stigma;
– težja zaposljivost oseb z duševno motnjo;
– šibka socialna mreža;
– izoliranost v okolju;
Obravnava pacientov
– individualiziran, ter s strani pacienta in osebja dogovorjenih k ciljev orientiran načrt skrbi;
– podrobna multidisciplinarna ocena potreb ob sprejemu in pred odpustom;
– multidisciplinaren tim, v katerem imajo sodelavci vlogo koordinatorjev skrbi;
– intervencije v skupnosti v času hospitalizacije; (obiski na domu, aplikacija terapije, učenje samostojnega izvajanje dnevnih aktivnosti, vzgoja za zdrav življenjski slog in delo, urejanje socialnih zadev);
Vloga zdravstvene nege pri obravnavi
– koordinacija in načrtovanje nadaljevanja obravnave z nekaterimi zunanjimi službami;
– evidence based intervence: izobraževalni program, podpora družini, trening socialnih veščin, rehabilitacija kognitivnih funkcij, podpora pri obvladovanju simptomov in jemanju ter poznavanju medikamentozne terapije;
– skupno načrtovanje obravnave po odpustu;
Cilji obravnave
– zmanjševanje števila in trajanja hospitalizacij;;
– vzdrževanje (urejanje) družinskih odnosov;
– izboljšanje socialne mreže;
– organizacija ustreznega prebivališča;
– izboljšanje ravnanja z denarjem;
– izboljšanje sodelovanja pri medikamentozni terapiji;
– psihoedukacija – posredovanje informacij o bolezni, vzrokih, načelih zdravljenja
Način dela v timu
– ocena potreb vsakega člana tima;
– ocena kliničnega stanja s stani psihiatra ali psihologa;
– postavljanje kratkoročnih/ dolgoročnih ciljev;
– načrtovanje aktivnosti – kaj, koliko, kdo, do kdaj;!
– evalvacija postavljenih in realiziranih ciljev;
– ponovna ocena zdravstvenega stanja in potreb;
Dejavnosti zunanjih organizacij
– ustanavljanje dnevnih centrov;
– vodenje skupin za uporabnike in svojce;
– ustanavljanje in vključevanje skupin za samopomoč;
– zaposlitveno rehabilitacijo in delovno usposabljanje;
– vodenje Foruma za svojce;
– ustanavljanje stanovanjskih skupin;
– urejanje financiranja.
Medicinska sestra v timu
– je enakovreden in enakopraven član tima;
– je nosilka zdravstvene nege;
– ocenjuje potrebe, načrtuje aktivnosti zdravstvene nege;
– je učiteljica za zdrav življenjski slog;
– sodeluje z družino ali skupnostjo;
– je koordinatorica skupnostne skrbi.
Minimalni standardi oskrbe na pacientovem domu (tuji model)
– ocena mreže skrbi za pacienta– dovolj informacij, podpora družini;
– ocena socialne mreže;
– čustvena podpora;
– potreba po informacijah o bolezni;
– ocena možnosti za zaposlovanje;
– ocena samooskrbe;
– ocena finančne situacije,
– ocena varnostnih razmer, bivalnih pogojev;
– ocena jemanja zdravila;
– ocena potreb po zdravstveni vzgoji.
Potrebne veščine in znanja
– znanja psihopatologije in zdravstvene nege;
– terapevtske komunikacije;
– empatičen odnos;
– poznavanje elementov vedenjsko kognitivnih tehnik;
– znanja iz svetovalnega dela;
– poznavanja osnov družinske terapije;
– poznavanja kriznih intervencij.
Cilji rehabilitacije
– pridobitev izobrazbe, zaposlitev;
– ustvarjanje socialnih mrež;
– partnerska življenjska skupnost;
– načrtovanje družine;
– kakovost življenja pacientov z duševno motnjo;
– življenje v izven zdravstvene institucije.
Načela skupnostne skrbi
– odgovornost ključnega koordinatorja terapevta;
– vključitev lokalne skupnosti (zaposlovanje, izobraževanje, stanovanje);
– koordiniranje dela med službami;
– mreža služb se prilagaja posamezniku/uporabniku;
– Zagotavljanje trajnosti in izbire.
Pomembni elementi v skupnostni skrbi
– stalna skrb na pacientovem domu;
– krizni posegi;
– dnevni center;
– stanovanjske skupine;
– zaposlovanje;
– skupine za samopomoč;
– zagovorništvo;
– svetovalnje.
Zagovorništvo
– ravnotežje moči med ustanovo in uporabniki ob nesoglasjih;
– dosledno upoštevanje pravic;
– pacient postane aktiven člen;
– vpliv na delo služb.
Ovire pri zagotavljanju skrbi
– dolge hospitalizacije – nad 50 dni;
– sistem‘vrtečih vrat’;
– pozna diagnostika, slabša prognoza;
– neučinkovitost ambulantne obravnave;
– premalo skupnostnih intervencij;
– šibka koordinacija med različnimi oblikami obravnave;
– zakonska ustanovitev skupnostne skrbi.
Filozofija rehabilitacijskega pristopa- kakovost življenja pacientov s težavami v duševnem zdravju
( biopsihosocialni pristop –9 smernic
1. Individualno zdravljenje (upoštevati potrebe posameznika ne populacije)
2. Vključitev okolja ( upoštevati dejanske življenjske okoliščine, intenzivno delo z pacientovo družino)
3. Osredotočenje na pacientove zmožnosti ( pozornost na zdrave dele osebnosti)
4. Obnavljanje upanja (negovanje upanja je edina možnost za preživetje)
5. Poudarek na zaposlitvenih možnostih ( delovna rehabilitacija)
6. Vsestranska skrb ( vključimo vsa življenjska področja: stanovanje izobraževanje,klubi, skupine…)
7. Vključevanje pacientov ( aktivna vloga, obveščenost)
8. Stalna skrb ( kontinuiteta skrbi v vseh okoljih)
9. Terapevtski odnos (osebni odnos med pacientom in tistim,ki omogoča podporo: dostopnost empatija,skrb, poštenost)
Načini psihosocialne rehabilitacije
– Farmakološko zdravljenje -zdravniki, farmacevt
– Skrb za življenjske aktivnosti- izvajalci zdravstvene nege
– Učenje spretnosti bivanja in socialnih spretnosti, urejanje bivanja-socialni delavci
– Psihološka podpora pacientom in družinam -psihologi
– Delovna rehabilitacija in zaposlovanje -delovni terapevti
– Socialne podporne mreže – zunanje okolje in druge službe, družina, prijatelji
– Prostočasne dejavnosti – društva,klubi