Biološka osnova osebnosti
– Temelj osebnosti je biološki sistem, pri čemer so najbolj pomembni možgani.
– Številne nevronske in kemične poti v možganih, povezave različnih struktur možganov in ostalega telesa omogočajo kompleksnost in fleksibilnost psiholoških sistemov in vedenja.
– Nenehen proces formiranja novih živčnih povezav tekom življenja omogoča razvoj višjih psihičnih funkcij.
Razvoj osebnosti
– Osebnost kot plastičen biološki sistem nenehno oblikujejo vplivi iz okolja.
– Posameznik se razvija skozi kontinuirano recipročno igro psihičnih, socialnih in bioloških faktorjev.
– Skozi izkušnje se oblikujejo mentalne strukture in njihova medsebojna povezanost.
– Osebnost je odprt sistem. Kot organizem se rojeva, raste, zori, razvija, prilagaja, utrjuje, v patoloških primerih pa tudi deformira in razgrajuje.
– Kot pri vsakem kompleksnem sistemu vzrokov, razvojne poti in končnih učinkov osebnosti ni mogoče popolnoma določiti in predvideti.
– Biološki in psihološki podsistemi, determinante osebnosti, se nenehno restrukturirajo v okviru mej, ki jih postavljata narava in družba.
Osebnost je….
– Trajni -spremenljivi
– Enotni
– Dinamični
– Kompleksni -hierarhični
– Samoregulacijski
– Edinstveni -splošni
– Svobodni -omejeni
– Dispozicionalni
– Funkcionalni
– Interakcijski
– Subjektivni –objektivni
– Manifestni –latentni
…. sistem
Osebnostni tipi na podlagi temperamenta (Hipokrat – Galen)
1. Melanholični tip:zanj so značilne počasne, globoke in trajne reakcije, ki so povezane z (zunanjo) neodzivnostjo, občutljivostjo, notranjo labilnostjo, zavrtostjo in pesimizmom;
2. Kolerični tip:je razburljiv, čustveno odziven, silovit, aktiven, prepirljiv in nezadovoljen. Odziva se hitro, a je zelo spremenljiv in nestabilen v vedenju;
3. Sangvinični tipje hiter, odziven, živahen, podjeten in produktiven. Je bolj stabilen kot kolerični tip;
4. Flegmatični tipje neodziven, miren, počasen, vztrajen in stabilen.
Merjenje oz. ocenjevanje osebnosti
– Opazovanje
– Intervju
– Samoocenjevalni vprašalniki
Pet temeljnih osebnostnih dimenzij
1. Ekstravertnost ali surgentnostje sestavljena iz komponent ali potez kot so: zgovoren –molčeč, odkrit –zaprt, pustolovski-previden in družaben -zadržan. Nanaša se na življenjsko področje moči
2. Prijetnost vključuje: dobrovoljnost –razdražljivost, neljubosumje –ljubosumje, prijaznost –neprijaznost in kooperativnost –negativizem. Opisuje življenjsko področje ljubezni.
3. Vestnost vključuje skrbnost –brezskrbnost, odgovornost –neodgovornost, obzirnost –brezobzirnost in vztrajnost –nevztrajnost. Ta dimenzija je povezana predvsem z odnosom do dela.
4. Emocionalna stabilnost zajema poteze kot so sproščenost –napetost, mirnost, zaskrbljenost, uravnovešenost –vzburljivost, nehipohondričnost –hipohondričnost (zaskrbljenost za zdravje). Ta dimenzija se nanaša na čustva.
5. Kulturnost vključuje smisel za umetnost, intelektualnost –omejenost, olikanost –neolikanost in domiselnost -nedomiselnost. Ta dimenzija se nanaša na intelekt.
Kognitivni procesi
Kognitivni procesi so tiste psihološke funkcije, ki posamezniku omogočajo odnos z okoljem.
Vključujejo psihološke procese kot so zaznavanje, pozornost, učenje, pomnjenje in mišljenje.
Če želimo da posameznik sprejeme določeno sporočilo iz okolja, mu mora biti najprej fizično izpostavljen, mora postati nanj pozoren, ga potem zaznati, mentalno predelati, ohraniti v spominu, do njega zavzeti določen odnos in na koncu oblikovati odločitve in dejanja, ki so v skladu s posameznikovimi težnjami.
Kognitivni stil nam pove kako posameznik usmerja in razporeja pozornost, sprejema in procesira informacije, organizira misli, jim daje pomen in jih posreduje drugim.
Učenje in pomnjenje
Učenje je spreminjanje dejavnosti, vedenja, čutenja in mišljenja pod vplivom izkušenj z relativno trajnim učinkom. Človek se z učenjem nenehno spreminja.
Pri tem je pomemben pojem transfer,ki pomeni prenos prej naučenega gradiva ali dejavnosti na novo učenje.
Transfer nam olajšuje novo učenje (pozitivni transfer), v nekaterih primerih pa tudi otežuje (negativni transfer). Učni učinek je odvisen tudi od stopnje aktivnosti med učenjem in od porazdeljenosti oz. strnjenosti učenja. Učenje je tem učinkovitejše, čim bolj aktivni smo pri tem, prav tako je boljše porazdeljeno učenje.
Spomin
Spomin je kognitivna sposobnost, da neko sporočilo, znanje, izkušnjo ohranimo in jo uporabimo v nekem drugem času.
Spomin zajema sprejemanje, predelavo, vkodiranje, skladiščenje in priklic informacije.
Ločimo neposredno,kratkoročno pomnjenje(short term memory) in dolgoročno pomnjenje(long term memory). Pri kratkoročnem pomnjenju informacije ohranjamo v zavesti le določen čas, ko jih obdelujemo (od 10 do 30 sekund), dolgoročno pomnjenje pa pomeni (relativno) trajno ohranitev.
Spomin razlikujemo glede na vrste in načine pridobivanja gradiva (besedni, nebesedni, vizualni, auditivni, semantični, epizodični, numerični, proceduralni itd).
Dolgoročni spomin je organiziran v mrežo,ki sestoji iz vozliščin povezav. Vozlišča so besede, pojmi, predstave, povezave pa so asociacijske in logične zveze med njimi
Inteligentnost in osebnost
Pojem inteligentnosti temelji na statističnih faktorskih raziskavah in odkritju g faktorja, ki predstavlja prirojeno, splošno mentalno sposobnost (IQ).
Vendar nam ta ne pove kako ljudje osvajajo znanje, kako ga praktično uporabljajo in s tem povečujejo svoje sposobnosti.
Inteligentnosti ni mogoče razumeti, ne da bi upoštevali njen odnos s celoto osebnosti.
Wechsler (1950) je splošno inteligentnost pojmoval kot odraz celotne osebnosti, ne samo sposobnosti.
Inteligentnosti ni mogoče ustrezno oceniti, niti zamisliti brez upoštevanja neintelektualnih vidikov delovanja kot so potreba po dosežkih, motivacija, vztrajnost in radovednost.
Praktična inteligentnost
Inteligentnost ni samo statistični konstrukt sposobnosti v testnih pogojih, inteligentnost se odkriva v kontekstu, v medosebnih odnosih, pri reševanju praktičnih problemov.
Čustvena inteligentnost: zmožnost prepoznavanja, razumevanja in regulacije emocij.
Socialna inteligentnost:spretnosti v medosebnih odnosih, npr. učinkovitost v komunikaciji, reševanju medosebnih problemov, razumevanje sebe in drugih v socialnih situacijah, zmožnost empatije ipd.
Moralna (duhovna) inteligentnost: zmožnost razlikovati med dobrim in slabim v moralno etičnem smislu in zmožnost odločati se v korist tudi drugim ljudem, ne samo sebi. Ne gre samo za poznavanje etičnih pravil, ampak predvsem za odločenost za moralno delovanje.
Modrost ne pomeni samo inteligentnosti, ampak tudi bogastvo znanja, (življenjskih) izkušenj, emocionalne in osebnostne zrelosti, moralnega delovanja in intuicije. Modrost omogoča razumevanje in sprejemanje kompleksne situacije, uspešne izbire, odločitve in prilagoditev okolju. Narašča od otroštva in adolescence v odraslo dobo in se s starostjo ne zmanjšuje.
Količnik inteligentnosti (IQ)
Razmerje med mentalno in kronološko starostjo (Stern)
Razmerje med doseženim testnim rezultatom in pričakovanim povprečjem za posameznikov (Wechsler)
Kategorije:
– Nadpovprečna inteligentnost: nad 110
– Povprečna inteligentnost: 90-110
– Podpovprečna inteligentnost: 80-89
– Mejna inteligentnost: 66-79
– Podnormalna inteligentnost: pod 65
Kaj je psihologija?
Psihologija je znanost, ki preučuje duševne pojave in procese, osebnost ter z njimi povezano vedenje.
Psihologija je znanstvena disciplina, ki uporablja teorije in raziskovalne metode, da bi lahko razumela, kako se ljudje vedejo, kako doživljajo in kako razmišljajo.
Teoretična psihologija
– Obča psihologija (splošne duševne zakonitosti),
– Razvojna psihologija (razvoj duševnih pojavov),
– Psihopatologija (bolezenski duševni pojavi),
– Psihologija osebnosti (osebnostne značilnosti posameznikov),
– Socialna psihologija (psihološke značilnosti skupin in posameznika v njih),
– Psihofiziologija (odnosi med fiziološkimi in duševnimi pojavi),
– Pedagoška psihologija (procesi učenja in vzgoje).
Uporabna psihologija
– Psihologija dela (uporaba psiholoških spoznanj pri delu),
– Psihologija v izobraževanju (uporaba psiholoških spoznanj v izobraževalnem sistemu),
– Klinična psihologija (uporaba psiholoških znanj in veščin v zdravstvu),
– Zdravstvena psihologija (preventiva, promocija zdravja)
– Vojaška, politična, organizacijska, tržna psihologija itd.
Pomen psihologije v zdravstveni negi
Razumevanje psiholoških potreb ranljivih skupin prebivalstva
Razumevanje psihičnih težav pri različnih bolnikih
Sodelovanje v terapevtskih in rehabilitacijskih procesih vključuje tudi psihološke dejavnike
Prepoznavanje in obvladovanje škodljivih vplivov sodobnega življenjskega stila na psihično in telesno zdravje –preprečevanje bolezni
Promocija zdravega in kakovostnega življenja
Sestavljene emocije
sprejemanje + strah = podrejanje,
veselje + sprejemanje = ljubezen,
strah + presenečenje = alarm, strahospoštovanje,
presenečenje + žalost = razočaranje.
veselje + strah = krivda,
sprejemanje + presenečenje = radovednost,
strah + žalost = obup,
žalost + jeza = nevoščljivost,
gnus + pričakovanje = cinizem.
veselje + presenečenje = radost,
strah + gnus = sram,
žalost + pričakovanje = pesimizem,
presenečenje + jeza = bes.
Motivi
Motiviso vzroki in razlogi dejanj posameznikov.
Izhajajo iz stanja psihološkega ali fiziološkega neravnovesja, katerega posledica je napetost, ki jo posameznik skuša zmanjšati in ponovno vzpostaviti ravnovesje v organizmu.
Motiv je vse tisto, kar nam daje energijo in kar nas usmerja k določenim objektom in dejavnostim.
Potrebe pomanjkanja in rasti
Fiziološke potrebe:potrebe po preživetju, hrani, vodi, spanju in počitku, dihanju, telesnem udobju, spolnosti, izločanju itd;
Potrebe po varnosti vključujejo potrebe po fizični zaščiti pred zunanjo nevarnostjo kot tudi potrebe po psihološki varnosti (stabilnost v medosebnih odnosih, zaupanje);
Potrebe po ljubezni in pripadnosti vključujejo potrebe po dajanju in sprejemanju ljubezni in čustvene naklonjenosti in potrebe po pripadnosti določenim osebam oz. socialnim skupinam;
Potrebe po spoštovanju oz. ugledu se nanašajo na potrebo po samospoštovanju, pozitivnem samovrednotenju in doživljanju spoštovanja s strani drugih.
Potrebe po spoznavanju, samospoznavanju in samoaktualizaciji. To so potrebe rasti, ki predstavljajo splošno težnjo po znanju in spoznavanju sveta ter uresničevanju lastnih potencialov in samoaktualizacije.
Razdelitev vrednot
Dionizične:
a: hedonske vrednote (ugodje, čutno uživanje –npr. hrana, pijača; zabava)
b: potenčne vrednote (status, uspeh, dosežki, patriotizem);
Apolonske:
a: moralne vrednote (poštenje, dobrota, morala, demokracija, harmonija in blagostanje)
b: izpolnitvene vrednote (spoznavanje, kultura, samoaktualizacija, religija).
Zmanjševanje disonance: pitje alkohola je škodljivo – pijem veliko alkohola
Popolno prenehanje pitja alkohola.
Zmanjšanje količine popitega alkohola.
Dvom v zanesljivost raziskav, ki kažejo na škodljivost alkohola.
Iskanje razlag in opravil zakaj nisem nagnjen k boleznim, ki so povezane s pitjem.
Podcenjevanje količine popitega alkohola.
Zmanjševanje vrednosti in pomena življenja: itak bomo vsi od nečesa umrli.
Prelaganje krivde za pitje na druge (ne morem drugače).
Sklicevanje na druge pivce in pridobivanje njihove podpore (itak vsi pijejo).
Stereotipi
Stereotipizacijaje pripisovanje določenih atributov oz. lastnosti posamezniku glede na članstvo v neki skupini (označevanje).
Te značilnosti so pogosto pretirane in posplošene na račun individualnih lastnosti.
Stereotipi lahko slonijo na nacionalnih ali regionalnih značilnostih, rasi, spolu, starosti, telesnih značilnostih…
Stereotip lahko postane samouresničujoča se prerokba (Rosenthal in Jacobson, 1968)
Zdravljenje je komuniciranje
Kriza naravoslovne paradigme medicine (telo kot veliki stroj, delitev telo-duša)
Zdravljenje temelji na vzajemnosti, obojestranski angažiranosti.
Pogovor je del procesa zdravljenja.
Odsotnost komuniciranja lahko ogrozi zdravje.
Kakovost odnosov je prav tako pomembna kot kvantiteta.
Vrste sporočil
Besedna (verbalna) sporočila,so sestavljena iz simbolov, umetnih, dogovorjenih besednih znakov, ki predstavljajo stvari, procese, ideje, dogodke… To je jezik.
Nebesedna (neverbalna) sporočila predstavljajo slike, kretnje oz. geste, mimika, položaj telesa, ton glasu in drugi telesni izrazi. Izraz je del vedenja, s katerim zavestno ali izvenzavestno sporočamo neko svoje notranje stanje.
Motnje v komunikaciji z bolnikom
Infantilizacija bolnika (otroški govor), preveč prilagojen govor, predstavlja ponižanje za bolnika. Z njim poudarimo svoj močnejši položaj.
Raziskave kažejo, da bolj ko je posameznik bolan, manj aktivno je pritegnjen v pogovor z zdravnikom.
Tabu teme zavirajo učinkovito komuniciranje (smrt in seksualnost).
Bolniki želijo od svojih terapevtov ob strokovnosti predvsem človeško pristen odnos in zmožnost komunikacije.
Obraz in neverbalna komunikacija
Obraz je najbolj izražen del telesa
Obenem je najbolj dostopen nadzoru (mikroemocije)
Na obrazu se odražajo čustva
Nasmeh – pomemben element komunikacije
Pomanjkanje očesnega stika pogosto signalizira, da je nekaj narobe (laganje?)
Pogled kot izraz prijateljstva ali sovražnosti
Zenice
Medosebni prostor
Intimni (0 – 0,45m)
Osebni (0,45 – 1,2m): poseg v ta prostor sproža anksioznost
Socialni (1,2 – 3,65m): dnevna interakcija s tujci
Javni (3,65 – 7,6+m): pomembne javne osebnosti
Logični, racionalni pozivi
vzrok –posledica (povezovanje vzroka in posledice), npr. čiščenje zob = zdravi zobje;
posplošitev (reprezentativnost določenega pripadnika razreda: ali zanj veljajo značilnosti tega razreda), npr. konkretna okužba = splošna okužba.
analogija (sklepanje na podlagi podobnosti med dvema predmetoma ali dogodkoma), npr. če ima oseba, ki oglašuje zobno pasto tako lepe zobe, jih bodo imeli tudi drugi, ki bodo uporabljali to pasto;
zaključevanje glede na asociacije in semantične povezave(ugotavljanje odnosa med znaki in realnostjo), zobna pasta, ki jo predstavi znana osebnost, pomeni razen zdravih zob tudi svežino, privlačnost, uspeh…
Racionalni argumenti se zdijo bolj učinkoviti v situacijah, kjer gre za vprašanja, ki so pomembna in občinstvu relativno nepoznana.
Bolj privlačijo tiste, ki imajo višjo stopnjo izobrazbe.
Tiskani mediji (za razliko od TV) so učinkovitejši pri prikazovanju racionalnih argumentov.
Konformiranje
Skupina vpliva, pritiska na svoje člane zaradi enotnosti, z namenom, da bi izražala in okrepila svoja grupna obeležja, npr. skupinsko pripadnost. Posamezne člane sili, da svoje vrednote, verovanja, norme, vedenje poenotijo s stališči, vrednotami in normami skupine.
V kolikor se posamezniki skupini ne prilagodijo, sledijo kazni v najrazličnejših oblikah, lahko tudi izključijo člana iz skupine.
Temu pritisku po enotnosti pravimo konformiranje.
Takšne skupine so npr. družina, vrstniške skupine pri mladostnikih, sodelavci v službi, partnerska skupnost…
Osebni Jaz kot zgodba
Zgodbe o samem sebi, ki jih konstruiramo in pripovedujemo drugim in ki so osnovane na avtobiografskem spominu, predstavljajo nas same.
Pripoved o sebi je razvojno locirana okrog tretjega leta starosti, ko se otrok začne zanimati za preteklost in prihodnost ter začne aktivno uporabljati spomin.
Bistvo jazakot trajnega objekta v prostoru in času se ustvari, ko otrok konstruira druge osebe kot podobne in različne od sebe in istočasno konstruira jaz, ki ima preteklost in prihodnost (Nelson, 1997).
Samospoštovanje
Se nanaša na vrednotenje samega sebe.
Je relativno, gre za razmerje med zaznanim realnim stanjem in normami.
Je odvisno od tega kako nas vrednotijo drugi in kakšen pomen dajemo njihovim sodbam.
Samospoštovanje je ob bolezni lahko bistveno prizadeto
Samospoštovanje je povezano s socialno oporo
Skripti
Skript je rutinski vzorec vedenj, ki ga posameznik glede na pričakovanja izpelje v določeni situaciji.
Pove kako naj ravnamo, kako naj se spoprimemo z ovirami v določeni situaciji.
Socialno zaznavanje: Empatija
Egocentrizem –nezmožnost videti stvari iz drugega zornega kota, z vidika druge osebe (razvojna in osebnostna značilnost)
Empatija –zmožnost vživeti se v drugega človeka
EM PATIŠ TI EM PATIM JAZ
Navezanost
Človek je socialno bitje in brez drugih ne more preživeti.
Večina psiholoških teorij poudarja pomen medosebnih odnosov in navezanosti pri razvoju človekove osebnosti.
Osebnost pomeni ponotranjenje svojih bližnjih in odnosa z njimi.
Človek v socialnem okolju zadovoljuje svoje psihološke potrebe.
Pri tem je najbolj pomemben zgodnji odnos z roditeljem (običajno je to mati).
Vsakršna (nasilna) prekinitev odnosa v tem obdobju je za otroka lahko travmatska in škoduje njegovemu zdravju.
Eksperimenti z opicami so pokazali, da so bile tiste opice, ki so bile v zgodnjem razvoju prikrajšane za kontakt z materjo in vrstniki, tudi kasneje svojim vrstnikom niso izkazovale nežnosti in naklonjenosti.
Psihosocialne razvojne faze
1. Zaupanje ali nezaupanje (1.leto)
2. Avtonomija – ponižanje (2-4.leto)
3. Inciativa – občutja krivde (4-7.leto)
4. Produktivnost –inferiornost (6-12. leto)
5. Jasna –zmedena identiteta (adolescenca)
6. Intimnost –izolacija (po 19. letu)
7. Ustvarjalnost (plodnost) –stagnacija (25-65. leto)
8. Integriranost –obup (po 65. letu)
Doživljanje bolečine
Toleranca za bolečino: zmožnost prenašati bolečino
Prag za bolečino: zmožnost ločevanja med bolečino in dražljajem
Ljudje različno interpretiramo, doživljamo, izražamo in se spoprijemamo z bolečino, kar je odvisno od stopnje poškodbe, kulture, osebnosti in izkušenj posameznika.
Posameznikova presoja situacije, skupaj z zaznanimi ali resničnimi osebnimi in podpornimi viri, ki so na razpolago za spoprijemanje z bolečimi dogodki, z veliko verjetnostjo določa njegove odzive in rezultate.
Psihologija bolečine
Bolečina je bio-psiho-socialni fenomen.
V prvi vrsti je subjektivni fenomen, ki ima senzorno, čustveno in kognitivno komponento.
Bolečina je tisto, kar nekdo čuti kot bolečino (ne glede na “objektivne” razloge zanjo).
Medicina ne more odkriti vseh vzrokov za bolečino.
Zaznavo bolečine povečujejo pozornost, motiviranost in razpoloženje.
Telesna bolečina je lahko simptom psihičnega konflikta
Teorija nadzorovanja bolečine
Bolečina je odvisna od fizioloških (objektivnih) in psiholoških (subjektivnih) procesov.
S pomočjo psihičnih dejavnikov lahko uravnavamo in inhibiramo bolečinske signale, ter na ta način modificirati oz. kontrolirati občutja bolečine.
Teorija vrat: Inhibicija lahko nastane, ko stimulacija perifernih živčnih vlaken A (velikih) prehiti bolečinske signale, ki se prenašajo po živčnih vlaknih C (majhnih) – npr. z masažo.
Inhibicijo bolečine lahko povzročimo tudi preko nevrotransmiterjev, z akupunkturo.
Pri tem lahko uporabimo psihološke tehnike kot sta vizualizacija in sproščanje.
Vzročno-posledični odnos med bolečino in psihološkim stanjem deluje v obe smeri: bolečina lahko sproži negativno čustveno stanje, po drugi strani pa neprijetna čustva puščajo bolečinska vrata odprta, kar še otežuje prenašanje bolečine.
Učinek placeba
Neprava intervencija oz. navidezno zdravilo
Učinek placeba je verjetno povezan s sproščanjem betaendorfina, ki je posledica psihološkega pričakovanja.
Če se bolečina po zaužitju placeba zmanjša ali preneha, to ne pomeni, da ni bila resnična in da je nastala zgolj v pacientovi glavi.
Placebo dokazuje kako velik pomen ima psihološki faktor pri doživljanju bolečine.
Zdravstveni strokovnjaki lahko uporabijo učinek placeba v terapevtske namene tako, da povečujejo učinke analgetikov in drugih postopkov zdravljenja s spodbujanjem pacientov, da zaupajo v zdravljenje.
Vendar morajo biti pričakovanja realistična, prav tako placebo ne more biti nadomestilo za prava zdravila, še posebej če gre za kronične bolečine.
Priprava na boleče medicinske posege
Informiranost o postopku zmanjša negotovost, nepredvidljivost, anksioznost in pomaga posamezniku, da se aktivira in pripravi. S tem poveča kontrolo:
1. Pacient mora biti seznanjen s tem kaj se bo zgodilo pred, med in po postopku (informacije o bolečini in občutjih, ki jih bo pacient verjetno doživel)
2. Pomembno je, da paciente informiramo, kako si lahko sami pomagajo, ko začutijo bolečino. Med uporabne strategije spadajo nadzorovano dihanje, sproščanje, preusmeritev pozornosti in vizualizacija.
3. Za paciente je pomembno, da vedo, da smo jim pripravljeni pomagati, kadar doživljajo bolečino.
Vloga zdravil pri pacientih s kronično bolečino
Samo zdravila (analgetiki) pogosto niso uspešni pri odpravljanju bolečin, še posebej pri psihološko pogojenih težavah.
Toleranca za analgetike se sčasoma dviguje, kar vodi k vedno večjim odmerkom in vse močnejšim analgetikom.
Antidepresivi v majhnih odmerkih neposredno učinkujejo na kontroliranje bolečine in na sprostitev
Anksiolitiki niso uspešni pri zdravljenju kronične bolečine in povzročajo odvisnost.
Pomen bolezni
kot medicinski fenomen (desease)
kot socialni fenomen (sickness)
kot subjektivni fenomen (illness)
Sistemska teorija zdravja in bolezni
Človek predstavlja hierarhično organizacijo kvalitativno različnih, a povezanih ravni:
1. Atomski delci (fizika)
2. Molekularni delci (kemija)
3. Celično življenje (biologija)
4. Duševnost (psihologija)
5. Skupnost (sociologija)
Psihološki pomen izgube
Izguba je ena najpogostejših in največjih stresnih dogodkov
Izguba je lahko dejanska (npr. bližnja oseba) ali simbolna (npr. načrtov, smisla)
Izgube so različne: v odnosih (smrt, ločitev, selitev otrok), na delovnem področju (brezposelnost, upokojitev, premestitev), v samopodobi (bolezen, invalidnost), na materialnem področju (izguba denarja, revščina), duhovnem področju (izguba upanja, smisla) itd.
Faze žalovanja
1. Zanikanje
2. Jeza
3. Barantanje
4. Depresija (občutja krivde, umik)
5. Sprejemanje
Normalno žalovanje: 6 mesecev
Depresija kot patološka reakcija na izgubo
-Žalost
-Pesimizem
-Občutek neuspešnosti
-Izguba zadovoljstva
-Občutki krivde ali kaznovanja
-Razočaranje nad seboj
-Samokritika
-Samomorilne misli ali želje
-Jokanje
-Vznemirjenost
-Izguba zanimanja
-Neodločnost
-Občutek nepomembnosti
-Izguba energije
-Spremembe v apetitu in spanju
-Razdražljivost
-Težave s koncentracijo
-Utrujenost
-Izguba želje po spolnosti
Izrazi depresije
– Motnje hranjenja
– Avtoagresivno vedenje
– Odvisnosti
– Motnje navad (patološko nakupovanje, hazardiranje)
– Somatizacija
– Psihoza
Psihosocialna podpora
Pomoč, ki jo skupina (prijatelji, družina) nudijo (ali se zdi, da jo nudijo) v stresnih situacijah.
Sporočila, ki jih ogroženi oz. prizadeti posameznik dobiva iz svojega okolja:
– da je ljubljen,
– da se njegova čustva sprejemajo,
– da je razumljen glede njegove volje, načina razmišljanja in ravnanja,
– da pripada določeni socialni skupini in
– da je v njej koristen član.
Konflikti kot možnost poglobitve odnosa
Pripomorejo, da ozavestimo problem, ki se pojavlja v odnosu;
Spodbujajo spremembe, pripomorejo k razvoju odnosa;
Mobilizirajo energijo in povečujejo motivacijo za soočanje s problemi;
Razbijajo življenjsko monotonijo, vnašajo dinamiko in izzive;
Pogosto pripomorejo k ustreznejši odločitvi;
Znižujejo napetost v vsakdanjih odnosih;
Omogočajo boljše spoznavanje samega sebe;
Omogočajo poglobitev in utrditev odnosa.
Znaki konstruktivno rešenega konflikta
trdnejši odnos,
poveča se pripravljenost za sodelovanje in komuniciranje,
poveča se medsebojno zaupanje,
oba udeleženca imata občutek, da sta nekaj pridobila,
izboljša se sposobnost za nadaljnje reševanje skupnih konfliktov
Postopki pri obvladovanju jeznega in nezadovoljnega bolnika
Prepoznajte jezo
Pazljivo, aktivno poslušajte
Zberite pomembne podrobnosti
Pazite na svoje vedenje: glejte sogovornika v oči, uporabljajte miren, trden in iskren glas, delajte počasne in odločne gibe, sedite vzravnano, dihajte pravilno, bodite neposredni in prijazni
Sprejmite odgovornost, ne prelagajte jo na drugega,
Ne opredelite problema kot nerešljivega
Priznajte napako in opravičite se, če ste jo napravili
Povejte česa ne morete narediti in zakaj ne
Ne obljubljajte nemogočega samo zato, da bi se bolnika znebili
Izpolnite svoje obljube
Ne prepirajte se z bolnikom
Bodite asertivni (odločni)
Predlagajte nove rešitve
Preverite, če je bolnik zadovoljen z novo rešitvijo
Napotite ga k nekomu, ki lahko reši njegov problem
Premislite, česa ste se naučili od bolnika
ORGANIZACIJSKO – RAZVOJNE OBLIKE TIMOV
MULTIDISCIPLINARNI – KIRURŠKI-V OSPREDJU JE NALOGA, HIERARHIJA
INTERDISCIPLINARNI – KOMPLEMENTARNI V OSPREDJU SO ODNOSI, POVEZOVANJE IN SODELOVANJE STROK, KOMUNIKACIJA V VODORAVNI SMERI
TRANSDISCIPLINARNI – DRUŽNO, SKUPNO DELO, PRESEGANJE STROK
Faze odzivanja na stres
ALARMNA REAKCIJA
SPOROČI TELESU, DA JE PODVRŽENO STRESNI REAKCIJI. GRE ZA TAKO IMENOVAN “BOJ ALI BEG ODGOVOR”.
TELO JE OBVEŠČENO, DA MORA UKREPATI IN K TEMU MU POMAGA SERIJA SPREMEMB V TELESU.
IZLOČA SE ADRENALIN. NEKAJ ALARMNIH REAKCIJ, KI JIH POVZROČI AVTONOMNI ŽIVČNI SISTEM:
ŽIVČEN TREBUH, LOVLJENJE SAPE, HITRO BITJE SRCA, POTENJE, TRD VRAT, BOLEČINE V MIŠICAH, HITRO STRJEVANJE KRVI, HITROST, BUDNOST IN MOČ.
PO NEKAJ TRENUTKIH SE AKTIVIRA DRUGA FAZA
TEGA PROCESA, TO JE »SPLOŠNI ADAPTACIJSKI
SINDROM«. SKORAJ TRENUTNO IN V NEPOSREDNI
POVEZAVI S POJEMAJOČO ZUNANJO GROŽNJO SE
TELO POVRNE V STANJE URAVNOVEŠENOSTI
(HOMEOSTAZO).
IZLOČA SE KORTIZOL. TELO SE
POSKUŠA POMIRITI S POMOČJO ZMANJŠANJA
KRVNEGA PRITISKA, ZNIŽANJA SRČNEGA UTRIPA,
URAVNAVE DIHANJA IN TELESNE TEMPERATURE.
ČE JE ZAZNAN STRESOR IZGINIL ALI BIL PREMAGAN,
TELO POSKUŠA UMIRITI STRESNO REAKCIJO.
ČE SE STANJE STRESA NADALJUJE VSAJ ŠEST DO OSEM TEDNOV, SE SČASOMA
IZČRPAJO TUDI ADAPTACIJSKI MEHANIZMI IN TELO PREIDE V FAZO IZČRPANOSTI IZČRPANOSTI.
Kako si lahko pomagamo?
1. IZOGIBANJE STRESNIM DOGODKOM
POLNJENJE AKUMULATORJEV
2. SPROSTITEV IN POČITEK
3. UČENJE VEŠČIN SPOPRIJEMANJA S STRESOM TA BIOKEMIČNA IZČRPANOST JE POGOSTO IMENOVANA TUDI IZGORELOST
Telesno obvladovanje stresa
– AVTOGENI TRENING
– PREDSTAVLJANJE -VIZUALIZACIJA
– HIPNOZA
– DIHALNE TEHNIKE
– TEHNIKA PROGRESIVNE SPROSTITVE
– JOGA
– MEDITACIJA
– MASAŽA
ZANIMIVOSTI O STRESU
– Pretok krvi se v stresuzveča za 300 do 400 %.
– Ženske so bolj izpostavljene stresu kot moški.
– Ni znanstvenih dokazov, da bi čokolada povzročala mozolje. Kaj pa stres??
– Stresni hormoni začasno upočasnijo prebavo, rast, reprodukcijo in imunski odziv organizma.
– Ljudje, ki vstanejo pozneje, so manj v stresu in se počutijo bolj lagodno.
ANKSIOZNOST (TESNOBNOST)
Anksioznost je vrsta negotovosti, ki jo občutimo, ko ocenjujemo, da celotna življenjska situacija, v kateri smo, presega naše sposobnosti, zmožnosti oziroma da nismo v stanju, da bi rešili zahteve, ki jih življenje postavlja pred nas.
Anksiozna oseba je zaradi negotovosti vase pretirano pozorna na spremembe v svoji okolici.
Namen te pozornosti je, da bi pravočasno odkrila in predvidela tiste dejavnike, ki bi jo lahko ogrožali.
S tem oseba izgublja zmožnost, da bi se lahko osredotočila na eno aktivnost, kar je pri opravljanju določenih aktivnosti lahko še posebej moteče.
Obstajajo številne situacije, v katerih je anksioznost povsem racionalno in primerno čustvo, npr. doživljanje lastnih sprememb zaradi bolezni.
Strah občutimo, ko ocenjujemo, da je:
1. ogrožena neka naša vrednota,
2. da ne moremo nasprotovati sili, ki nas ogroža in da se lahko umaknemo iz takšne situacije.
FUNKCIJE STRAHU:
-umik iz situacije, ko smo soočeni s silo, ki nas ogroža in ki je
močnejša od nas. V trenutkih hude stiske nam strah omogoča, da
hitro in avtomatsko ocenimo situacijo in pripravimo telo k
obnašanju, ki bi nas čim bolje zaščitilo.
Tako nas umik »nekam,
kjer se ne počutimo ogroženo«, vsaj začasno lahko zaščiti. Ko pa
umikanje iz situacij, za katere menimo, da nas ogrožajo, postane
naš običajen vzorec reagiranja v težavah, strah izgubi svojo
prvotno funkcijo in postane nefunkcionalen.
-pomaga pri iskanju pomoči.
“Kdor hoče videti,
mora gledati s srcem.
Bistvo je očem nevidno.”
“Odgovoren si za tisto,
kar udomačiš.”
Vir: Predavanja iz Psihologije 2008 VŠZNJ