Natančno definirati kaj to nasilje je težko in obstaja veliko definiciji. Zavedati se moramo, da smo si ljudje
različni in vsak od nas si drugače razlaga pojave. Ker pa živimo skupaj v skupnostih, moramo določiti pravila
kakšno medsebojno vedenje je sprejemljivo in kakšno ne. Kot se spreminja družba in načini življenja, se
spreminjajo tudi pravila skupnega bivanja.
Kvaliteto življenja in odnosov navadno povezujemo s tem, kako v skupnosti lahko uresničujemo svoje potenciale, živimo polno življenje v pristnem stiku z drugimi.
»O dobrih medčloveških odnosih se lahko pogovarjamo le, kadar vsi ki smo vključeni, spoštujemo
človekove pravice drugih, ki pa so že določene s različnimi konvencijami in zakoni. Drugi enako
pomemben pogoj pa je spoštovanje osebnih mej posameznikov ali posameznic, ki niso zapisane v nekih splošnih dokumentih, ampak smo jih dolžni spoštovati, ko nas posameznik oziroma
posameznica na njih opozori. Pravice in meje se končajo tam, kjer se začnejo pravice in meje drugih. Vsak človek ima pravico živeti varno in brez nasilja. Prav tako ima vsak človek pravico, da
v okviru družbeno sprejemljivih vedenj s pomočjo pravil nenasilne komunikacije in pravnih pomoči
ščititi svoje osebno postavljene meje in svoje interese.« (1)
V nasilnem odnosu gre za to da si poskuša povzročitelj/ica zagotoviti nadzor in moč nad žrtvijo in uresničiti
svoje interese. O zlorabi moči govorimo, ko ima nekdo že v osnovi več moči kot drugi zaradi fizičnih ali
umskih sposobnosti, starosti, družbenega položaja.
2 NAMEN
Za analizo tega področja sva se odločili, ker se bomo kot zdravstveni delavci s to problematiko večkrat
srečali tako na terene kot v bolnišnici.
Tema najine seminarske naloge je v naši družbi zelo prisotna in vedno bolj dajemo v ospredje, kako nasilje
prepoznati in žrtvi ponuditi pomoč. Cilj seminarske naloge je zato s pomočjo pregleda literature raziskati
kakšne vrste nasilja v družini poznamo, kako je to pogosto in kakšni zakoni veljajo na tem področju.
3 KAJ JE NASILJE V DRUŽINI
V pravno – informacijskem centru nevladnih organizaciji so za nasilje v družini dali takšno
definicijo: »Nasilje v družini je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega
nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje
družinskega člana ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali
povzročiteljice oziroma povzročitelja nasilja.« (2)
»Nasilje in zloraba se lahko dejansko dogajata ali pa obstajata “zgolj” kot grožnja. Nasilni dogodki
se lahko zgodijo občasno ali pa se dogajajo redno. Včasih v nasilnem dejanju nista navzoča fizično
nasilje in pretepanje. Subtilni verbalni napadi in rušenje dostojanstva so dovolj za doseganje
končnega cilja: ustrahovanja in nadzora. Podaljšana obdobja molka ali nevključenosti, žaljenje ali
pretirano kritiziranje so dovolj za dominacijo nad partnerjem. V najresnejših primerih je navzoča
kombinacija čustvene in fizične zlorabe. Zlorabljanje ima več stopenj.
V vseh partnerskih odnosih pride vsaj do subtilne oblike nadzirajočega obnašanja, vendar ga večina ljudi, ko doseže pretirano stopnjo, ne prenaša in takšno vedenje zavrne.« (3)
»V svetu se dela na področju nasilja veliko raziskav in podatki nam povejo, da:
‐ v slabih 50 % vseh zakonov pride vsaj enkrat do vsaj družinskega nasilja,
‐ v 20 % vseh zakonov je nasilje nenehno prisotno,
‐ več kot 90 odstotkov žrtev je ženskega spola in pogosto so huje poškodovane,
‐ moške, ki so žrtve nasilja večinoma poškodujejo tuje osebe, medtem ko pa ženske žrtve
večinoma poškodujejo njihovi intimni partnerji,
‐ več kot 50% moških, ki vršijo zlorabo nad ženskami, zlorablja tudi otroke,
‐ pri ženski obstaja do petkrat večja verjetnost, da bo doživela napad doma kot pa da jo
napade nekdo na cesti,
‐ nasilje nad ženskami je največji povzročitelj smrti in invalidnosti med 16. in 44. letom
starosti, postavlja se pred raka in prometne nesreče,
‐ ženske tudi pogosteje kot moške umori njihov intimni partner,
‐ v Evropi vsak teden mož oz. partner ubije svojo ženo oz. partnerico,
‐ opozarjajo, da je nasilje nad ženskami v svetu postaja politični problem številka ena,
‐ po podatkih Sveta Evrope bo v času življenja ena od štirih žensk in eden od šestih moških
občutil nasilje v družini,
‐ le manj kot ena tretjina dejanskega nasilja v družini je prijavljenega policiji, po nekaterih
ocenah celo ne več kot 11%,
‐ približno 50% žrtev bo o tem, kaj se ji dogaja, spregovorila z bližnjim družinskim članom ali
prijateljem.
‐ v povprečju ženske, preden poiščejo pomoč in prijavijo nasilneža čakajo 5 let,
‐ v polovici partnerskih skupnosti, kjer je navzoče nasilje v družini, so prisotni otroci, mlajši
od 16 let.« (4)
Dejstvo je, da se nasilje lahko zgodi prav vsem in je mit o tem, da se največkrat dogaja med
revnejšim slojem prebivalcev razbit. Ne glede na finančno stanje ali izobrazbo smo mu lahko priča.
Nekoč je tudi veljalo, da so žrtve nasilja ženske in otroci, moški pa povzročitelji vendar se je tudi to
spremenilo. Organiziranost naše družbe nasilje v družini še vedno prevečkrat ne jemlje dovolj
resno, kot da je podrejenost žensk sprejemljiva, saj je moškost povezana z izkazovanjem moči.
Veliko žensk zato ne spregovori o nasilju, ki ga trpi saj je njihova naloga, da ohranjajo videz
popolne družine zato se možu podredijo in so prepričane, da so za izbruh nasilja krive same. Moški,
ki so tudi žrtve nasilja pa so o temu tiho saj je z napadom na njih prizadeta njihova moškost in
priznanje, da je bil on podrejen velja v družbi za sramotno.
4 začarani krog nasilja in zlorabe
Strokovnjaki poudarjajo, da se nasilje v družini nikdar ne zgodi naključno, ampak se dogaja v točno
opredeljenem krogu, ki ima tri jasno prepoznavne faze.
Obstajajo določene različice tega kroga, vendar pa
se pri veliko nasilnih odnosih ves čas ponavlja ta vzorec. Nasilje v družini obsega tri med seboj povezane
stopnje: nastajanje napetosti, nasilni dogodek in pomiritev ‐ “medeni mesec”, le –te se v tem vrstnem redu
tudi redno ponavljajo.
4.1 Nastajanje napetosti
»Med fazo nastajanja napetosti, ki lahko traja dlje časa, postavlja nasilnež nerazumne zahteve, žrtev pa ga
poskuša pomiriti na kakršenkoli način, ki je bil v preteklosti učinkovit. Lahko poskuša uganiti njegove želje,
se mu skuša izogibati, trudi se ga ne vznemirjati in ohranjati njegovo razpoloženje. To dela zato, da ne bi
prišlo do novega nasilnega izbruha. Tako nasilnež kot žrtev vesta, kaj se dogaja, vendar žrtev tega pogosto
ne želeli priznati, saj tako lažje to preživlja. Včasih pride do manjših spopadov, vendar takrat žrtev potlači
jezo – lahko tako, da okrivi sebe, nasilneževo okolje ali pa se tolaži, da bi se lahko še slabše končalo.
Vsak manjši nasilni dogodek napetost v odnosu poveča. V žrtvi naraščata prizadetost in jeza, vendar ni nujno, da
to opazi ali izrazi. Potlačena jeza, ki se kopiči je eden od razlogov, zakaj so žrtve domačega nasilja tako
pogosto depresivne. Napetost v odnosu se povečuje, nasilnež postaja vse bolj zahteven in posesiven, žrtev
pa se čedalje bol zapira vase, v njen je vedno močnejši občutek nemoči.
4.2 Nasilna faza
Nasilna faza je zaznamovana s povečano resnostjo nasilja. V prvi fazi je prihajalo da manjših zlorabljajočih
dogodkov, v tej fazi pa so ti dogodki vse močnejši. Izbruh nasilja je nepredvidljiv, lahko ga sproži kakšen
poseben dogodek ali splet okoliščin, le redko se zgodi da enakih. Občutek imamo, kot da bi prišel fizični
napad ali besedna zloraba tako rekoč iz nič – sprožilec/ ‐ka je lahko nezadovoljen z obrokom ali zavrnitvijo
seksa, to razburi nasilneža. Po čemer se pravi nasilni dogodek razlikuje od naraščajoče napetosti, je izguba
nadzora. Nasilnež čuti, da je njegov bes na vrhuncu, in mu da prosto pot. Nasilni dogodek traja krajši čas ‐
navadno traja od 2 uri pa do 24 ur, čeprav se lahko, ko se krog ponavlja, njegov obseg povečuje. V redkih primerih, ko žrtev ve, da je le še vprašanje časa, kdaj bo prišlo do naslednje eksplozije, bo nasilni dogodek
namerno izzvala ‐ in ga časovno usmerila v čas, ko v bližini recimo ni otrok. Nasilni dogodek se bo končal
samo tedaj, ko to določi nasilnež. Ni najbolj jasno, kaj ga pripelje k temu, da ga konča ‐ morda zato, ker je
fizično ali čustveno izčrpan. Edini način, da se žrtev zaščiti med nasilnim dogodkom je, da se pred
povzročiteljem/‐ico skrije.
Žrtev se sprva znajde v stanju šoka. Ne more verjeti, da se ji je zgodilo kaj takšnega. Če je nasilni krog žrtev
doživela že večkrat, občuti mešanico občutkov in sicer olajšanja in besa ‐ olajšanja zato, ker je najhujše že za
njo, in besa zaradi praznih obljub povzročitelja, da se bo to prenehalo. Lahko žrtev začuti potrebo po
zdravniški pomoči, lahko nasilneža prijavi ali o nasilju spregovori z drugimi. Ponavadi pa žrtev molči in ne
izpostavlja nasilneža. V notranjosti žrtev čuti da se občutek nemoči le stopnjuje in goji do sebe sovraštvo ker
ob nasilnem dogodku ni ukrepala.
4.3 Obdobje »medenega meseca«
Nasilnemu dogodku oziroma po izbruhu nasilja sledi tako imenovani “medeni mesec”, katerega prihod sta
vesela tako nasilnež kot žrtev. Fazo pomiritve zaznamujejo nasilneževa ljubeča opravičila pospremljena z
obljubami, da tega ne bo nikoli več naredil. Žrtvi posveča pozornost, jo razvaja, prosi odpuščanja… Nasilnež
pogosto prepriča samega sebe, da je žrtev naučil lekcije in da se nikoli več ne bo obnašala na način, ki ga je
tako razjezil. Medeni mesec je obdobje miru, do napetosti ne prihaja več. Med medenim mesecem tako
nasilnež kot žrtev verjameta, da se nasilje ne bo več ponovilo. Prav zaradi tega medenega meseca se žrtev
vrača ‐ in to jo dela žrtev. Žrtev to navadno sprejme in uživa posebno pozornost, ki ji jo namenja nasilnež.
Ker si brezupno želi verjeti, da se je nasilje končalo, precenjuje njegovo obžalovanje. V tej fazi morda žrtev
opusti kazensko prijavo ali prekliče zahtevo za ločitev. Včasih celo oblikuje “racionalno” razlago, zakaj je do
nasilja prišlo.
Ta faza lahko traja en dan ali nekaj mesecev in sčasoma postaja vse manj običajna. Naposled se napetost spet začne kopičiti in krog se ponovi. Včasih to fazo nadomesti nenadna vrnitev
“normalne”faze. V tej fazi je pogosto daljše obdobje tišine. Žrtev upa, da se ji bo nasilnež opravičil, vendar
se navadno zgodi zgolj to, da se ta obnaša, kot da se ni zgodilo prav nič. Nasilnega dogodka ne omenja in
življenje preprosto steče v “normalne” tirnice. Ker problem ni bil osvetljen in tudi ne predelan, se napetost
povečuje, to pa vodi v nov nasilni dogodek.
»Partnerski ali zakonski odnosi niso nekaj, kar bi bilo nad pravnim redom. Tako kot vsako drugo
nasilje mora biti tudi nasilje v družini podvrženo pravnim sankcijam in prijavljeno, storilec pa mora
biti ustrezno obravnavan, predvsem pa odstranjen iz bližine žrtve. Toda v praksi še zdaleč ni tako.
Zdi se, kot da bi se temu perečemu problemu želeli izogniti oziroma ga sploh ne zaznati. Številne
države, med njimi tudi Slovenija, nasilja v družini še niso jasno opredelile kot kaznivo dejanje.
Izpade nasilja zato pogosto evidentirajo kot “kršitev javnega reda in miru”. Zaradi takšnega odnosa
do nasilja v družini tudi ni točnih podatkov o obsegu tovrstnega nasilja. Nasilje v družini se namreč večinoma izvaja na zasebnih mestih, žrtve nasilja pogosto ne prijavijo nasilnih dejanj ter zaradi strahu pred odzivom in sramu raje molčijo. Samo upamo lahko, da se bo tak odnos do nasilja v družini spremenil in da bo tudi država s svojimi ustanovami spoznala, da je dolžna svojim
državljanom – in zlasti državljankam – zagotoviti spoštovanje človekovih pravic, ki so množično kršene prav v primeru nasilja v družini.
Zavedati se moramo, da je nasilje zlo, ki ga človek namerno prizadene drugemu človeku, zato je povsem nesprejemljivo. Nihče nima pravice drugemu človeku odrekati pravice do varnosti, do življenja in do dostojanstva. In naj k temu dodam še tole: nihče naj ne molči, če v svojem okolju
opazi sledi nasilja. Kajti prav molk je najmočnejše orožje nasilnežev. Zato je treba ukrepati takoj, ko smo izpostavljeni kakršnikoli obliki nasilnega obnašanja, ali pomagati drugemu, ko potrebuje našo pomoč. Tudi če nas žrtev zaradi peklenskega strahu zanjo sploh ne zmore zaprositi.« (3)
5.1 Fizično nasilje
»Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile, ki pri družinskem članu povzroči bolečino, strah ali
ponižanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe. Dejanja fizičnega nasilje so klofutanje, metanje
predmetov proti osebi ali v osebo, odrivanje, dotikanje, zvijanje rok, omejevanje gibanja, odrekanje
ali siljenje s hrano…
5.2 Spolno nasilje
Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, ki jim družinski član nasprotuje, je vanje prisiljen ali
zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena. Spolno nasilje je dejanje slačenja,
opazovanja, komentiranja, nagovarjanja, poljubljanja, otipavanja, siljenja h gledanju pornografskih
vsebin drugega, brez njegove privolitve oz. s privolitvijo pod prisilo.
5.3 Psihično nasilje
Psihično nasilje so ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri družinskem članu povzroči strah,
ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Sem sodi kritiziranje
človekove osebnosti, žaljenje, zmerjanje, poniževanje, ustrahovanje in grožnje z besedami,
kričanjem, telesno držo, ignoriranje, molčanje, da bi dosegli svoj cilj.
5.4 Ekonomsko nasilje
Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje družinskega člana pri
razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerim družinski član samostojno razpolaga oziroma upravlja ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov. Na primer omejevanje pravice do zaposlitve,
preprečevanje osebi, da razpolaga s svojim ali skupnim denarjem, siljenje druge osebe v finančno
odvisnost, zahteva po pokorščini, ker so finančna sredstva osebe nižja.
5.5 Zanemarjanje
Zanemarjanje je oblika nasilja, kadar oseba opušča dolžno skrb za družinskega člana, ki jo
potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin.« (2)
6 oblike nasilja v družini
6.1 Nasilje med sorojenci
Je v družini najpogostejša oblika družinskega nasilja. » Večina ljudi ga dojema kot normalen in neizogiben
del odraščanja. Poleg tega prevladuje prepričanje, da to nasilje ne zajema težjih oblik in ne škoduje
otrokovemu osebnostnemu razvoju.« (5) Vendar tudi pri nasilju med otroki, lahko govorimo o vseh oblikah
nasilja, tako fizičnemu, psihološkemu, spolnemu.
6.2 Nasilje staršev nad otroki
»Veliko nasilja, ki ga odrasli povzročijo nad otroki, je podkrepljenega z vzgojnimi argumenti. Odrasli želijo z
uporabo nasilja otroka nekaj naučiti, ga vzgajati. Čeprav starši in drugi odrasli otroku povzročajo trpljenje z
dobrimi nameni, to otroku povzroči bolečino, strah, žalost in jezo. Cilj odraslega, ki uporabi nasilje, je da na
hiter način doseže disciplino, ubogljivost, ustrezno vedenje.« (6)
6.3 Nasilje otrok nad starši
O tej obliki nasilja se do nedavnega ni govorilo, vendar v medijih vse pogosteje odmevajo posamični
primeri, ko otrok ubije roditelja. »Vendar pa so umori staršev redka oblika nasilja otrok, mnogo pogostejše
so druge, lažje oblike. Nedvomno je najpogostejše psihično nasilje, ko otroci izsiljujejo svoje starše za
dosego različnih ugodnosti ali da bi se ognili vzgojnim oz. disciplinskim ukrepom. Telesni napadi na starše ali
grožnje z njimi pa ostanejo javnosti skrbno prikriti, saj sami starši svojega strahu pred lastnim otrokom
nočejo razkriti.« (5)
[wp_ad_camp_1]
6.4 Nasilje moškega nad žensko
»Nasilje nad ženskami je skrajna oblika nadzora moških nad ženskami. Z nasiljem moški potiskajo ženske v
podrejen položaj v primerjavi z moškimi. Dom je najpogostejše prizorišče dolgotrajnega nasilja. Kar v 95%
so moški nasilni do žensk in večino nasilja nad ženskami povzročijo moški, ki jih ženske dobro poznajo. Gre
za družinske člane, sodelavce, sorodnike, prijatelje. Nasilje ostane najdlje skrito v zasebnih odnosih, saj se
žrtev zaradi tesnih osebnih vezi s povzročiteljem težko odloči, da bo nasilni odnos zapustila. Tudi ko se odloči, povzročitelj ponavadi nasilje stopnjuje, da bi preprečili konec odnosa. Nadaljnjo težavo pri odhodu pogosto predstavlja neodobravanje okolice, kadar se ženska odloči oditi od povzročitelja ali proti njemu sprožiti postopke.« (7)
6.5 Nasilje ženske nad moškim
V svetu velja prepričanje, da so v družini nasilni moški, ženske pa so pasivne žrtve. Ameriška raziskava
National Family Violence Survey je leta 1985 potrdila: » Da so ženske v partnerski zvezi le nekoliko manj
nasilne kot njihovi partnerji. Ženske so telesno šibkejše, zato so tudi poškodbe, ki jih s svojimi nasilnimi
dejanji povzročijo moškim le redko hujše. Pri partnerjih nasilnih žensk je nedvomno prisoten močan konflikt med pričakovano mačo vlogo in dejansko podrejenostjo ženski. Ta konflikt pri moških povzroča hude
travme. Ženske pogosteje od moških uporabijo verbalno nasilje in druge oblike psihičnega nasilja.
Pomembna značilnost pojava pretepenih moških je izredno nizka stopnja prijav. Vzroki so podobni kot ne
prijavljanju žensk, vendar so nekateri še izrazitejši ali pomembnejši. Mednje sodi občutek sramu
trpinčenega moškega. S prijavo partnerice bi razkril svojo nesposobnost izpolniti pričakovanja okolice, kar bi
ga zelo negativno stigmatiziralo.« (5)
6.6 Zlorabe starejših
Zloraba starejših in nasilje nad njimi, se lahko kaže v različnih oblikah in je definirano na več načinov: »
Zloraba in nasilje nad starimi je vsako njim škodljivo dejanje, ki mu ga stori oseba, kateri starostnik zaupa.
Najpogosteje opaženo je zanemarjanje, nato psihično nasilje, materialno izkoriščanje in fizično nasilje.
Prijavitelji zlorabe in nasilja nad starimi ljudmi so predvsem družinski člani, nato bolnišnica, policija in servisi
pomoči na domu. Le v slabih 9% primerov so zlorabo in nasilje prijavile žrtve same.« (8)
7 vpliv na žrtev
Nasilje v vsakem primeru negativno vpliva na žrtev. Žrtev nasilja je oseba, ki jo druga oseba nadzoruje,
kaznuje, izolira, zastrašuje. To lahko počne pod krinko ljubezni »ker ti hočem dobro«, ali iz prepričanja, da
ima to pravico, ker je oseba manj vredna ali sploh ničvredna. Povzročitelj/ica s svojim vedenjem osebi
sporoča, da je manj vredna kot on/a. Ena od posledic nasilja je, da žrtev začne verjeti tem sporočilom.
Povzročitelj/ica z nasiljem ruši osebne meje posameznika ali posameznice. Človek, ki ima porušene meje,
oblikuje svoj življenjski prostor tako, da bi preprečil ali zmanjšal nasilje. Govorimo o krčenju življenjskega
prostora, ko žrtev živi svoje življenje bistveno bolj omejeno, kot bi živela, če ne bi bila v strahu pred
nadaljnjim nasiljem. Nasilje v marsičem spremeni človekovo zaznavanje sebe, drugih in sveta.
8 zakon o preprečevanju nasilja v družini
Namen zakona o preprečevanju nasilja v družini po 1. členu je: »Ta zakon določa pojem nasilja v družini,
določa vlogo in naloge državnih organov, nosilcev javnih pooblastil, izvajalcev javnih služb, organov
samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: organi in organizacije) in nevladnih organizacij pri
obravnavanju nasilja v družini ter določa ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini. Za preprečevanje nasilja v
družini in za varstvo ter pomoč žrtvi se poleg ukrepov, ki jih določa ta zakon, uporabljajo tudi ukrepi,
določeni z drugimi zakoni in na njihovi podlagi izdanimi predpisi.«
V 5. členu je navedeno o dolžnosti ravnanja: »Organi in organizacije so dolžni izvesti vse postopke
in ukrepe, ki so potrebni za zaščito žrtve glede na stopnjo njene ogroženosti in zaščito njenih koristi
in pri tem zagotoviti spoštovanje integritete žrtve. Če je žrtev nasilja otrok, imajo koristi in pravice
otroka prednost pred koristmi in pravicami drugih udeleženk oziroma udeležencev postopka.«
V 6. členu pa o dolžnosti prijave in sicer: »Organi in organizacije ter nevladne organizacije, ki pri
svojem delu izvedo za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da se izvaja nasilje, so
dolžni o tem takoj obvestiti center za socialno delo, razen v primeru, če žrtev temu izrecno
nasprotuje in ne gre za sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.
Vsakdo, zlasti pa strokovni delavci oziroma delavke v zdravstvu ter osebje vzgojno-varstvenih in
vzgojno-izobraževalnih zavodov, mora ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti takoj
obvestiti center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo, kadar sumi, da je otrok žrtev
nasilja.«
9. člen govori o varstvi žrtvine identitete: »O žrtvah ali povzročiteljih nasilja ne smejo biti javnosti
posredovani podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati žrtev ali njeno družino.
Posredovanje podatkov je dopustno le, če polnoletna žrtev s tem izrecno soglaša.
Starši ali otrokov skrbnik, rejnik, posvojitelj so dolžni v okviru izvajanja skrbi za otroka tega
varovati pred izpostavljanjem javnosti.«
V 10. členu je zapisana vloga organov in organizacij ter nevladnih organizacij: »Organi in
organizacije ter nevladne organizacije so dolžne v okviru z zakoni in drugimi predpisi določenimi
nalogami in pooblastili prednostno obravnavati primere nasilja, zagotavljati medsebojno obveščanje
in pomoč z namenom preprečevanja in odkrivanja nasilja, odpravljanja vzrokov ter nudenja pomoči
žrtvi pri vzpostavitvi pogojev za varno življenje.
Ministrica oziroma minister (v nadaljnjem besedilu: minister) pristojen za delo, družino in socialne
zadeve, natančneje določi postopke medsebojnega obveščanja in nudenja pomoči iz prejšnjega
odstavka.
Ministri, pristojni za delovanje policije, zdravstvenih organizacij, socialno-varstvenih in vzgojnoizobraževalnih
zavodov, določijo v soglasju z ministrom pristojnim za delo, družino in socialne
zadeve, pravila in postopke, ki zagotavljajo usklajeno delovanje organov in organizacij, in ki jih
morajo organi in organizacije z navedenih področij upoštevati pri obravnavanju primerov nasilja.
Strokovne delavke oziroma delavci (v nadaljnjem besedilu: strokovni delavci) v organih in
organizacijah, ki so v okviru pravil in postopkov iz prejšnjega odstavka zadolženi za opravljanje
nalog na področju nasilja, se morajo v okviru stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in
usposabljanja obvezno redno izobraževati s področja nasilja v obsegu, ki ga določijo pristojni
ministri iz prejšnjega odstavka. Odgovorne osebe v organih in organizacijah ter nevladne
organizacije so dolžne zagotoviti usposabljanje vseh strokovnih delavcev, ki se v okviru svojega
dela srečujejo z žrtvami oziroma povzročitelji nasilja.
Center za izobraževanje v pravosodju med izobraževalne vsebine uvrsti področje nasilja v družini.«
Naloge centrov za socialno delo so zapisane v 14. členu. »Center za socialno delo nudi žrtvi in
povzročitelju nasilja storitve po zakonu, ki ureja socialno varstvo, pri čemer je cilj obravnavanja
odprava neposredne ogroženosti in skrb za žrtvino dolgoročno varnost, z odpravo vzrokov oziroma
okoliščin, v katerih prihaja do nasilja, prek reševanja njenih socialnih in materialnih pogojev
bivanja.
Center za socialno delo lahko napoti povzročitelja nasilja v ustrezne izobraževalne, psihosocialne in
zdravstvene programe, ki jih izvajajo organi in organizacije ter nevladne organizacije.«
15. člen govori o načrtu pomoči žrtvi. »Center za socialno delo je po proučitvi okoliščin primera
dolžan nuditi žrtvi oblike pomoči po zakonu, ki ureja socialno varstvo in oceniti, ali je potrebno
oblikovati načrt pomoči žrtvi, ki ga oblikuje skupaj z žrtvijo.
Načrt pomoči oblikuje, če je za
vzpostavitev varnega okolja žrtve potrebno dlje časa trajajoče ukrepanje oziroma je potrebnih več
ukrepov pomoči in v drugih primerih, če oceni, da je to potrebno.
Načrt pomoči se pripravi v okviru multidisciplinarnega tima iz tretjega odstavka 14. člena tega
zakona. Center za socialno delo pozove k sodelovanju v timu tudi druge organe in organizacije, ki
so ali bodo v okviru področja svojega delovanja obravnavali žrtev oziroma povzročitelja nasilja ter
nevladne organizacije. Odgovorne osebe organov in organizacij, ki so pozvane k pripravi načrta
pomoči, so dolžne zagotoviti sodelovanje predstavnikov organov in organizacij.
Če je žrtev nasilja otrok, se v načrtu pomoči predvidijo tudi ukrepi za varstvo otroka po predpisih,
ki urejajo družinska razmerja.«
V 16. Členu je zapisana vloga religijske službe za koordinacijo in pomoč žrtvam: »Z namenom
zagotavljanja pomoči žrtvam nasilja, izvajanja interventne službe, povezovanja dejavnosti organov in organizacij, spremljanja in analiziranja pojavov nasilja v regiji, se oblikuje regijska služba za
koordinacijo in pomoč žrtvam (v nadaljnjem besedilu: regijska služba). Regijska služba izvaja
storitve po zakonu, ki ureja socialno varstvo in nujne ukrepe za varovanje otrokovih koristi po
zakonu, ki ureja družinska razmerja.
Regijska služba vključuje interventno službo, krizne centre in regijskega koordinatorja za
preprečevanje nasilja.
Regijska služba se oblikuje pri centru za socialno delo, ki ga določi njegov ustanovitelj in deluje na
območju posameznega centra za socialno delo ali več centrov za socialno delo. Območje delovanja
regijske službe določi ustanovitelj.«
17. členu pa je opisana vloga nevladnih organizacij pri pomoči žrtvam nasilja. »Nevladne organizacije s področja obravnave in zaščite proti nasilju v okviru svojih programov nudijo zaščito
in psihosocialno pomoč žrtvam, organizirajo programe za obravnavo povzročiteljev nasilja in sodelujejo z organi in organizacijami z različnih področij (policija, tožilstvo, sodišče, center za socialno delo, zdravstvene organizacije, vzgojno-izobraževalni zavodi).
Nevladne organizacije sodelujejo z organi in organizacijami pri obravnavanju posameznih primerov
žrtev in povzročiteljev nasilja. Nevladne organizacije se v okviru programov, ki jih izvajajo,
vključujejo tudi v neposredno izvedbo ukrepov za zaščito žrtve.« (9)
9 razprava
Nasilje ni nikomur neznano in tuje. Vsi smo ga že kdaj doživeli in vsi smo ga že kdaj povzročili. Za vsako
svoje vedenje in tudi za nasilje, ki ga povzročimo, smo odgovorni sami. Nevarno je, če nasilja ne
prepoznamo, če ga opravičujemo, minimaliziramo, predvsem pa je nevarno, če se ne odločimo, da bomo
spremenili svoje nasilno vedenje.
Če nadaljujemo z uporabo nasilja, lahko pričakujemo, da bo se bo nasilje stopnjevalo in dobivalo nove razsežnosti. Dlje časa trajajoče nasilje nosi posledice za vse udeležene: žrtev,
opazovalce, opazovalke ter povzročitelja ali povzročiteljico.
Povzročitelju/ici uporaba nasilja daje lažen občutek pomembnosti in sprejetosti v odnosu, ker žrtev in
pogosto tudi opazovalci ravnajo v skladu z njegovimi/njenimi zahtevami. Če povzročitelju uspe z nasiljem
dobiti, kar želi, mu to uspe, ker se ga drugi bojijo.
Nikakor pa od okolice ne more pričakovati spoštovanja,
iskrenosti, zaupanja, prijateljstva, kar si pogosto napačno domišlja. Ko žrtev zbere moč in povzročitelju/ici
postavi meje, ko ji uspe ustaviti nasilje, se mora povzročitelj‐ica soočiti z občutki krivde, obtožbami, velikimi
spremembami v svojem življenju, primanjkljajem pri reševanju konfliktov, komuniciranju in uresničevanju
interesov, sankcijami in pogosto tudi občutkom osamljenosti in nevrednosti.
10 Zaključek
Nasilje se dogaja za zaprtimi vrati vse več družin in moramo ga znati prepoznati, saj postaja eden večjih
družbenih problemov v svetu. Nasilje v družini prizadene vsakega člana in vedno ima nasilen odnos
negativne posledice na žrtev in njene bližje. Zakonov na tem področju je veliko, upoštevani pa niso tako
veliko. Kot družba moramo spremeniti svoje mišljenje in delati v dobro sebi in bližnjim, le tako bomo
preživeli.
11 LITERATURA
1. Društvo za nenasilno komunikacijo. http://www.drustvo-dnk.si/.
2. Pravno informacijski center. http://www.pic.si/index.php.
3. Viva. Nasilje v družini. http://www.viva.si/Psihologija‐in‐odnosi/355/Nasilje‐v‐dru%C5%BEini
4. Kuhar R, Guzelj P, Drolc A, Zabukovec K. O nasilju priročnik za usposabljanje. Ljubljana:
društvo za nenasilno komunikacijo, 1999; 33 – 34.
5. Filipič K. Nasilje v družini. Ljubljana: Bonex, 2002.
6. Helmut H.
7. Erb. Otroci in nasilje. Ljubljana: Kres, 1997.
8. Društvo za nenasilno komunikacijo. http://www.drustvo‐dnk.si/o‐nasilju/nasilje‐nadenskami.
html#gor
9. The National Center on Elder Abuse. The national elder abuse incidence study.
http://aoa.gov/AoARoot/AoA_Programs/Elder_Rights/Elder_Abuse/docs/ABuseReport_Full.pdf
10. Uradni list. Zakon o preprečevanju nasilja v družini. http://www.uradnilist.
si/1/objava.jsp?urlid=200816&stevilka=487