Sociologija zdravja in bolezni 2.del

sociologija36. Kaj pomeni, da bolnik družbeno vlogo zdravega človeka zamenja za vlogo bolnika (Parsons)?

V vlogi bolnika človek ni več odgovoren, drugi prevzamejo skrb zanj, oproščen je običajnih obveznosti (delo). Bolezen je nezaželjena, bolnik je dolžan poiskati in sprejeti strokovno pomoč.

37. Kaj konkretno pomeni Parsonsova trditev, da zdravstveno osebje v okviru vloge bolnika igra ključno vlogo pri resocializaciji posameznika?

Pomeni, da so zdravstveni delavci v prvi vrsti dolžni bolniku pomagati, da ponovno sprejme družbeno vlogo zdravega človeka, da mu omogočijo, da postane sodelujoči partner že v procesu zdravljenja, da mu je ozdravitev prvi cilj, pri doseganju česar sam aktivno sodeluje.

38. Na kulturni ravni lahko govorimo o treh načinih zdravljenja. Katerih? Opiši jih. Kaj so ključne razlike med njimi? Kaj v tem kontekstu pomeni zavezništvo znanstvene medicine in psihoterapevtskega načina zdravljenja? Argumentiraj!

Trije načini zdravljenja na kulturni ravni:

1. Magični

Temelji na osebnosti maga, ki mora biti prepričljiv, prepričan vase in v svoje sposobnosti. Mag ne more biti vsak, te lastnosti mu pripiše družba ali pa so podedovane. Ne zanima ga diagnoza, zgodovina bolezni, niti življenjska zgodba bolnika. Je sočuten, vendar v odnosu nedostopen, bolnik mora enostavno verjeti in se prepustiti.

2. Pragmatski

Izvaja ga zdravnik, ki je bil šolan po sodobnih naravoslovno tehničnih standardih in  podvržen rigoroznemu načinu preverjanja znanja. Odnos z bolnikom ni pomemben, pomembni so simptomi in znaki. Življenjska zgodba bolnika ga ne zanima, zanima ga zgodba o bolezni.

3. Psihoterapevtski

Psihoterapevta zanima tako življenjska zgodba bolnika kot zgodba bolezni. Medsebojni odnos je zelo pomemben saj temelji na zaupanju. Gre za partnerski odnos, pri čemer mora biti terapevt potrpežljiv, strpen, moder in empatičen.

Ključne razlike med modeli so predvsem v odnosu med bolnikom in terapevtom.

Zavezništvo znanstvene medicine in psihoterapevtskega načina zdravljenja pomeni, da zdravnik opusti svoje enostransko zaupanje v tehniko, da prizna prikrito magijo v mnogih zdravniških postopkih in prizna, da človeka ne moremo razumeti samo z naravoslovno tehničnimi metodami.

39. Posledica bolezni so različne spremembe fizičnega telesa, organov. O kakšnih posledicah bolezni pa je še govoril Parsons?

Parsons je govoril tudi o posledicah bolezni na socialno življenje. Zdravje nam daje optimalne sposobnosti za opravljaje naših socialnih vlog, bolezen pa je motnja teh sposobnosti. Z boleznijo se spremenita tako status kot vloga posameznika v družbi, dobi vlogo bolnika, ki ni popolnoma opravilno sposoben in ni učinkovit član družbe.

40. Kaj je družbeni status? Kakšno povezavo ima bolezen z družbenim statusom?

Družbeni status je položaj posameznika v družbi. Povezan je z ekonomskimi dobrinami, družbeno močjo in stopnjo ugleda in spoštovanja, ki ju družba pripisuje določenemu položaju in osebi na tem položaju. Status je lahko je pripisan (podedovan) ali pridobljen (z osebnimi prizadevanji). Z boleznijo se lahko status posameznika v družbi spremeni.

41. Kakšna je ključna razlika med porabnikom zdravstvenih storitev in bolnikom? V kakšni povezavi je ta razlika z zaupanjem bolnikom v medicino?

Porabnik zdravstvenih storitev je aktiven, samostojen, informiran, zahteven, enakopraven v odnosu do med. osebja.

Bolnik je potrpežljiv, odvisen od med. osebja, pasiven,neinformiran, podrejen.

Ključna razlika je v samopodobi in vedenju, ki izhaja iz te samopodobe. Bolniki zaupajo v medicino brezpogojno, pri porabnikih pa se pojavlja pogojno zaupanje ali celo dvom.

42. Kaj pomeni, da je fizični svet družbeno interpretiran in preoblikovan? Kako to vpliva na medicino?

Vsaka stvarnost dobi pomen šele, ko jo interpretiramo skozi simbole. Vsak od nas to dela na svoj način, kljub temu se skozi čas oblikujejo neke splošne družbene interpretacije, ki vplivajo na naše mnenje. Tako tudi naše mnenje o medicini ni samo naše, oblikovalo se je skozi čas in se še naprej spreminja.

43. Kakšne skupine bolnikov ločimo glede na njihov odnos do bolezni in zdravljenja?

1. Pasivni, klasični bolniki: so žrtev bolezni brez lastnega vpliva. Odločitve prepuščajo zdravniku.

2. Zainteresirani bolniki: poslušajo nasvete in se ravnajo po njih razen kadar to preveč ogroža njihov življenjski slog.

3. Aktivni bolniki: prevzemajo odgovornost za svoje zdravje. V odnosu do zdravnika so zahtevni, iščejo dodatno strokovno mnenje.

44. Radley je v svoji raziskavi odnosa zdravnikov do bolnikov izdelal shemo težavnih bolnikov. Kaj to pomeni za vlogo bolnika, kot jo je definiral Parsons (bolnik prevzame vlogo bolnika)?

Izkazalo se je da posameznik ne sprejme vloge bolnika tako premočrtno, kot je to predvideval Parsons. Parsons je predvidel tudi čustveno nevtralen odnos med zdravnikom in pacientom pri čemer je spregledal , da so družbene vloge vpletene v družbeno konstrukcijo bolezni, kar vpliva tudi na odnos med zdravnikom in bolnikom.


45. V kakšni povezavi sta stigma in kronična bolezen?

Stigma je običajna posledica kronične bolezni, kronična bolezen pogosto postane glavni status stigmatizirane osebe (npr: diabetik) in prekrije vse druge identitete osebe.

46. Kaj je stigma? Kje jo v zdravstvu najpogosteje srečamo?

Stigma je pripisovanje neke skrajno negativne lastnosti, ki postane edina, ki posameznika določa, ne glede na njegove druge lastnosti, ki postanejo nebistvene. V zdravstvu jo pogosto srečujemo v povezavi z duševnimi boleznimi.

47. Kaj Parsonsova definicija vloge bolnika pomeni za kronične bolnike?

Zastavi se vprašanje, ali je pojem vloge bolnika v Parsonsovem smislu za kronične bolnike sploh uporaben.  Kronični bolnik je nekako razdeljen na bolnika- osebo, ki išče zdravljenje in občasno postaja akuten bolnik, in na osebo , ki obvladuje posledice in simptome kronične bolezni in poskuša kljub bolezni živeti čim bolj normalno in kvalitetno življenje. Kronični bolnik tako istočasno in izmenično sprejema vlogo bolnika in zdravega človeka.

48. Diagnozi kronične bolezni navadno sledi negotovost glede “normalizacije” življenja. Katere strategije navadno uberejo kronični bolniki?

1. Iskalci: aktivno iščejo odgovore na vprašanja, ki se jim porajajo.

2. Izmišljevalci: selektivno razlagajo dobljene informacije ali jih domišljijsko interpretirajo.

3. Izogibovalci: strah jih je resnice in probleme ignorirajo se izogibajo neprijetnim situacijam.

49. Na kratko opiši strategije kroničnih bolnikov glede »normalizacije« življenja.

Isto kot zgoraj

50. Glede na odnos osebe do bolezni in stopnjo vključevanja v družbeno življenje, lahko po Radleyu ločimo različne stile prilagajanja bolezni. Katere (naštej)? Navedi konkreten primer za enega od stilov!

Aktivno zanikanje: ne sprejme bolezni, poskuša aktivno živeti v normalnem življenju, bolezni namenja malo pozornosti, navadno stil prilagoditve nižjih slojev.

Prilagoditev: sprejme bolezen in prilagodi svoje življenje, bolezen vključi v svoje življenje, se ne umika iz družbe, spremeni pa načine udeleževanja v svetu zdravih, navadno stil prilagoditve srednjega razreda.

Resignacija: občutek življenjskega poraza, bolezen zruši življenje, zavzamejo vlogo samo-poraženca, navadno stil prilagoditve nižjega razreda.

Sekundarna pridobitev: nanaša se na pozitivne kvalitete, ki jih bolnik potegne iz soočenja s svojo boleznijo, sprejme bolezen in omejitve, sebe vključi v bolezen (invalid, ki je bil agresiven športnik pred nesrečo, ugotavlja, da ga je invalidnost obvarovala gotovega zapora)

51. Glede na odnos osebe do bolezni in stopnjo vključevanja v družbeno življenje, lahko po Radleyu ločimo različne stile prilagajanja bolezni. Naštej jih in opiši enega od njih.

Isto kot zgoraj!

52. Katere so najpogostejše notranje dileme kroničnih bolnikov?

Strah pred stigmatizacijo: običajno je večji pri boleznih, ki so vidne navzven

Strah pred diskreditiranjem: komu in kako povedati

Nenehno vzpostavljanje ravnotežja med težnjo, da bi storili premalo oz. preveč: zanemari bolezen, ali pa se z njo ukvarja preveč

53. Vsaka bolezen je za posameznika življenjski dogodek. Kaj so življenjski dogodki (kot sociološki koncept) in kakšen vpliv imajo na življenje.

Življenjski dogodki so dogajanja v vsakdanjem življenju, ki nastopajo v določenem časovnem intervalu in spremenijo življenjski tok posameznika. Nekateri imajo na naše življenje majhen vpliv, drugi ga lahko popolnoma spremenijo. So težavni, obremenilni in so stresni, čeprav prinašajo srečo, zadovoljstvo (rojstvo, poroka.)

54. Vsaka bolezen je za posameznika življenjski dogodek. Navedi nekaj primerov življenjskih dogodkov!

Redki življenjski dogodki: rojstvo, smrt bližnjih

Pogosti ŽD: kronična bolezen

Dolgotrajni ŽD: težka bolezen

Intenzivni, kratkotrajni ŽD: infekcija

55. V kakšni povezavi sta življenjski dogodek (kot sociološki koncept) in bolezen?

Življenjski dogodki lahko igrajo pomembno vlogo pri nastajanju telesnih in duševnih motenj in bolezni, čeprav ne moremo trditi da so njihov vzrok. Obenem je bolezen sama nepričakovani krizni življenjski dogodek, s katerim se mora posameznik soočiti.

56. V obremenilnih situacijah ljudje najpogosteje odreagiramo na neke splošne načine ravnanja. Naštej vsaj 3 in za vsaj enega navedi konkreten primer!

1. Storilnostno vedenje: trud in napor, da bi dosegli nek cilj, najbolj pogosta reakcija ljudi na problemske situacije.

2. Prilagajanje institucionalni vidikom situacije: v situacijah, ki niso odvisne od posameznika (nesreče, bolezni, poškodbe…). Uporabijo se splošno priznani načini ravnanja v takih situacijah (obisk zravnika). Zahteva upoštevanje vsiljenih pravil, ki jih zahteva institucija (vloga bolnika).

3. Opiranje na neformalne mreže in iskanje pomoči: eno najbolj običajnih ravnanj. Socialne mreže so vir izmenjave pomembnih informacij in izkušenj. Samoizpoved deluje pomirjujoče ima pomemben psihološki pomen in terapevtski učinek. Vedno bolj je razširjena virtualna socialna mreža (forumi).

4. Sprejemanje situacije: psihološka predelava obremenilnega dogodka, značilno je za situacije, ki jih ni mogoče spremeniti (kronična bolezen). Ne pomeni pasivne vdanosti, lahko je aktivno dejanje, s katerim se olajša pritisk, značilno je za starejše, bolnike z rakom, po ICV. Najmanj pa so situacijo pripravljeni sprejemati alergiki in psihiatrični bolniki.

5. Pozitivno mišljenje oz. pozitivna razlaga situacije: poudarjajo se pozitivni vidiki obremenilnega dogodka, oziroma manjše poudarjanje negativnih (primerjava situacije s prejšnjimi, še hujšimi, smrt kot rešitev…)

57. Kaj so situacijsko pogojena ravnanja? Naštej vsaj 3 in za vsaj eno podaj konkreten primer.

Situacijsko pogojena ravnanja so:

1. izraba priložnosti

2. prošnja za pomoč

3. odpor

4. identifikacija s cilji in usodo drugih ljudi

5. upanje

6. popravljanje pričakovanj

7. agresija, kritika

8. zaupanje v druge

9. altruistična odpoved lastnim potrebam

10. čustvene reakcije bega in obupa

58. Čeprav so napredek in dosežki medicine nespornim med ljudmi vlada vse večja skepsa in nezaupanje. Zakaj?

Znanstveno tehnična medicina ne priznava učinkov komunikacije na zdravljenje in ohranjevanje kvalitete življenja. To odločilno vpliva na to, da vedno več ljudi odteguje svoje zaupanje medicini in se odvračajo od nje polni razočaranja.


59. Zakaj rečemo, da je odnos med medicino in bolniki vnaprej obsojen na neuspeh?

Za zdravljenje mnogih problemov in bolečin sodobnega človeka je vzpodbudno komunikacijsko okolje velikega, celo odločilnega pomena. Komuniciranje med bolnikom in zdravnikom zavzema tu centralno mesto, čeprav se mu to mesto predvsem v medicinskem sistemu pogosto oporeka ali se ga vsaj podcenjuje. Zato je uspeh v odnosu med zdravnikom in bolnikom pogosto vnaprej programiran.

60. Ker ima za bolnike vzpodbudno komunikacijsko okolje centralno mesto, medtem ko ga medicina podcenjuje ali celo oporeka, govorimo o vnaprej programiranem neuspehu v odnosu med bolnikom in zdravnikom. Katera temeljna predpostavka medicine bi se morala spremeniti, da bi se medicina približala bolnikom?

Medicina bi morala priznati, da pomembno vlogo pri zdravljenju predstavlja tudi sodelovanje med bolnikom in zdravnikom, ki pa je nesporno povezano s komunikacijo med njima. Kar je nujno potrebno v medicini in tudi v vseh drugih medsebojnih odnosih, je spoznanje, da je komuniciranje življenjsko pomembno, da ga potrebujemo za preživetje in da imajo naše besede zdravilno moč. Veliko dokazov obstaja za to, da poleg znanstveno racionalne predstave o realnosti, ki jo kot edino priznava medicina, obstaja tudi emotivno-efektivna raven zaznavanja.

61. Ali ima zaupanje kakšno vlogo pri zdravljenju? Argumentirajte!

Zaupanje je predpogoj za uspešen odnos med zdravnikom in bolnikom. Biti mora obojestransko: zdravnik zaupa bolniku, da bo sodeloval in se podredil določenemu postopku, bolnik pa  zaupa, da bo postopek neboleč, zdravljenje uspešno in da bo obravnavan s sočutjem in potrebno spoštljivostjo.

62. Kateri dejavniki krepijo bolnikovo sodelovanje in prispevajo k zaupanju?

Bolnikovo sodelovanje in zaupanje krepijo:

– zdravnikova toplina, prijaznost, izražena skrb, empatija

– če jim je dopuščeno, da izrazijo probleme in skrbi s svojimi besedami

– če zdravniki odkrivajo in interpretirajo njihove probleme in z njimi delijo pričakovanja

– če jim zdravniki dajejo specifična navodila.

63. Sodobna medicina je strogo hierarhično urejena. Kam v tej hierarhiji spadajo medicinske sestre? Kje vidite problem hierarhizacije v medicini?

Razlika med zdravniki in medicinskimi sestrami je očitna. Izhaja že iz statusnih razlik v času šolanja in se nadaljuje v profesionalni karieri, čeprav nima jasne podlage. Gre  za dve v temelju različni poklicni vlogi, ki se morata dopolnjevati. V medicini imajo samo zdravniki pravico do naslova »doktor medicine« in zaradi tega tudi absolutno avtoriteto in odgovornost nad zdravljenjem. Medicinske sestre so usposobljene za nego in skrb, kjer je zabrisana razlika med medicinskim in socialnim, pa vendar se jim to ne šteje v prednost, njihov vpliv je omejen z njihovo podrejeno strukturno pozicijo znotraj zdravstva.

64. V zdravstvu poznamo tri modele odnosov moči. Kateri je najboljši?

Teh treh modelov ne moremo vrednostno ocenjevati in primerjati med seboj. Vsak od njih se lahko izvaja kot etično primeren in prav tako lahko vsak trpi zaradi pritiskov institucij, depersonalizacije zdr. storitev, manipulacij iz različnih strani. Dejanski odnos med bolnikom in zdravnikom je lahko mešanica vseh treh odnosov, lahko pa tekom obravnave prehajajo eden v drugega.

65. Katere modele odnosov moči v zdravstvu poznamo?

Poznamo:

– paternalistični model odnosov moči

– pogodbeni model odnosov moči

– partnerski model odnosov moči

66. Opiši paternalistični model odnosov moči v zdravstvu!

Paternalistični model temelji na zdravnikovi zmožnosti, da lahko edino on pomaga bolniku v zdravstveni stiski. Zdravnik je v tem odnosu aktiven in dominanten, bolnik pa pasiven in se večinoma preda v roke zdravniku. Zdravnik se pri obravnavi opira predvsem na splošno medicinsko etiko, razpoložljivo opremo in svoje sodelavce. Je sicer odgovoren za potek zdravljenja in zdravstveno stanje bolnika, ne pa za njegovo psihično počutje. V tem modelu najbolj od vseh stopajo v ospredje Hipokratova načela. Model je skozi zgodovino v praksi prevladoval.

67. Opiši partnerski model odnosov moči v zdravstvu!

Sodobni standardi in pričakovanja se najbolje realizirajo v partnerskem modelu odnosov . O njem govorimo, kadar bolnik in zdravnik sodelujeta pri doseganju končnega cilja – zdravja in dobrega počutja. Tak odnos je zlasti potreben pri zdravljenju kroničnih bolezni, ki je dolgotrajno in terja dobro sodelovanje bolnika. Zdravnik deluje kot strokovnjak, bolnik pa kot dejaven in samoodgovoren sodelavec. Partnerski odnos podeli etično odgovornost tudi bolniku.

68. Opiši pogodbeni model odnosov moči v zdravstvu!

Model se pojavlja, ko se zdravnik pojavlja kot ponudnik, bolnik pa kot uporabnik medicinskih storitev. Največkrat je to v zdravstvenih ustanovah, kjer je potrebno malo stika med zdravnikom in bolnikom, npr. laboratoriji, določene diagnostične preiskave itd. Nemalokrat gre za plačljive storitve, ki so zato podvržene tržnim zakonitostim. Pogodbeni odnos v enaki meri zajema oba udeleženca, zdravnik se odloči če in kdaj bo uresničil zaželjeno storitev, bolnik pa se prostovoljno odloča zanjo. Model temelji na etiki pogodbe in nalaga zdravniku zgolj strokovno odgovornost za njegove storitve.

69. Kaj je nevarnost pogodbenega modela odnosov moči v zdravstvu?

Pogodbeni odnos lahko zdrsne v pasti komercializacije in potrošništva. Bolnik določa, kaj naj mu zdravnik naredi in zato tudi plača, zdravnik pa zadovoljuje želje svojih strank. Ta nevarnost narašča s širjenjem privatizacije medicinskih storitev in komercializacije zdravstva nasploh. Ponovno prihaja v veljavo slepo zaupanje v moč tehnike, tako s strani zdravnikov kot bolnikov, kar samo po sebi ni slabo, problem pa nastane, ko uporabnik ni zadovoljen s storitvijo, temu običajno sledi slepa vera v kake druge »alternativne« zdravstvene metode.


70. Za katere vrste zdravstvenih storitev je najprimernejši paternalističen model odnosov moči v zdravstvu? Zakaj ta model ni več zaželen?

Model je še primeren za obravnavanje težkih obolenj, pri hujših operativnih posegih, nesrečah, epidemijah, ko je bolnik v odnosu pasiven in se preda v roke zdravniku, ki v prvi vrsti rešuje njegovo življenje. Daljša ko je zdravstvena obravnava bolnika, več energije in pozornosti mora zdravnik vložiti v bolnika.

Paternalistični model ni več zaželen, ker so se znanje, izobrazba in splošna kulturna raven ljudi močno povišali. S tem se je povečala tudi potreba po enakopravnem, partnerskem odnosu med zdravnikom in bolnikom.

71. Kaj je diskurz in zakaj je pomemben v zdravstvu?

Diskurz je jezik, vidno predstavljanje, prakse, znanje, razmerje moči, osmišljanje, vzorci načinov mišljenja. Omejuje in ureja tisto kar lahko storimo ali povemo. Vladajoči diskurz močno vpliva na telesno podobo, oblikuje način razmišljanja o telesu, njegovem občutenju, ter tudi na doživljanje  zdravja.

72. V diskurzivni študiji (Shukla) je bila študija definira interpretacije “zdravja” z vidika “navadne” človeške izkušnje: ljudje so pripovedovali o svoji izkušnji zdravja. Kako so udeleženci raziskave opisovali zdravje? Kaj so po vašem mnenju najpomembnejša sporočila študije.

Ljudje so opisovali zdravje:

– kot odsotnost bolezni

– kot odsotnost stresa

– kot duhoven/mentalen mir

– zdravje je biti fizično fit in sposoben opravljati vsakodnevne dolžnosti.

Najpomembnejše sporočilo študije je, da mora zdravstveno osebje razumeti kaj zdravje pomeni ljudem, ki jih obravnavajo in se zavedati, da ima vsak izmed nas drugačno percepcijo kaj zdravje je.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja