Še nekaj desetletij nazaj so pacienti o svoji bolezni večinoma vedeli mnogo manj kot dandanes. Njihova prvenstvena vloga je bila, da so zaupali zdravstvenemu osebju ter ubogali njihova navodila ter nasvete. Ni bilo zaželeno, da bi preveč spraševali, še sploh pa ne dvomili ali »pametovali«. Mnogi niso vedeli, zakaj se zdravijo, zlasti usodne diagnoze so se (dobronamerno) pacientom prikrivale. Nemalokrat so resnico izvedeli svojci, pacient pa ne. To splošno mišljenje še ne tako daljnega časa odseva kot primer stavek iz 12. člena Kodeksa etike zdravstvenih delavcev Jugoslavije, navaja (Dolenc, 1993): »Kadar gre za hudo ali neozdravljivo bolezen, zdravnik pove diagnozo s primerno obzirnostjo in preudarnostjo bolnikovi družini, bolniku pa le, če je to nujno potrebno.«
Preberi več o Etična razmišljanja ob sporočanju slabe novice