Še nekaj desetletij nazaj so pacienti o svoji bolezni večinoma vedeli mnogo manj kot dandanes. Njihova prvenstvena vloga je bila, da so zaupali zdravstvenemu osebju ter ubogali njihova navodila ter nasvete. Ni bilo zaželeno, da bi preveč spraševali, še sploh pa ne dvomili ali »pametovali«. Mnogi niso vedeli, zakaj se zdravijo, zlasti usodne diagnoze so se (dobronamerno) pacientom prikrivale. Nemalokrat so resnico izvedeli svojci, pacient pa ne. To splošno mišljenje še ne tako daljnega časa odseva kot primer stavek iz 12. člena Kodeksa etike zdravstvenih delavcev Jugoslavije, navaja (Dolenc, 1993): »Kadar gre za hudo ali neozdravljivo bolezen, zdravnik pove diagnozo s primerno obzirnostjo in preudarnostjo bolnikovi družini, bolniku pa le, če je to nujno potrebno.«
V zahodnem svetu se danes vse bolj izpostavlja avtonomija tako posameznika v družbi, kot tudi pacienta.Tschudin (2004) pravi, da je za avtonomnost ter avtonomno odločanje potrebna prava vrsta ter količina informacij ob pravem času.
Zakon o pacientovih pravicah (2008) navaja: »Pacientu se sme le izjemoma zamolčati podatke o njegovem zdravstvenem stanju, če zdravnik glede na okoliščine oceni, da bi mu takšno obvestilo povzročilo resno zdravstveno škodo, razen kadar pacient, ki je sposoben odločanja v svojo najboljšo zdravstveno korist, izrecno zahteva, da je o svojem zdravstvenem stanju popolnoma obveščen. Razloge za zamolčanje podatkov se ločeno dokumentira v zdravstveni dokumentaciji.«
O᾿Sullivan (2009) piše o zamolčanju resnice pacientom ter zaključuje, da obstajajo argumenti za in proti sporočanju le-te pacientom in opozarja, da je potrebno vsako situacijo presojati posebej, ter pacienta vedno obravnavat holistično, ob upoštevanju elementov etike skrbi in pravičnosti.
Tudi pravico posameznika, ki želi »ne vedeti« moramo obzirno spoštovati. Zakon o pacientovih pravicah (2008) narekuje:»Zdravnik mora spoštovati pacientovo zahtevo, da se mu podatki o njegovem zdravstvenem stanju ne sporočijo, razen, če bi mu grozila resna zdravstvena škoda. Zahteva pacienta se ločeno dokumentira v zdravstveni dokumentaciji.«
Vprašanje povedati pacientu resnico o njegovem zdravstvenem stanju se vendarle vse bolj iz ALI spreminja v KAKO. V nadaljevanju bomo odprli vprašanja o tem, kako, komu ter kdaj sporočati slabo novico, v tem kontekstu bomo izpostavili termine STRAH, UPANJE in SMISEL.
Slaba novica
Kaj je to »slaba novica«? Buckman in Kason (1992, cit. po Palmer, Thain, 2010) pravita, da je to vsaka novica, ki drastično in negativno vpliva na pacientov pogled na njegovo prihodnost.
Komu povedati ?
Zgoraj omenjeni kodeks Zdravstvenih delavcev Jugoslavije je nastal leta 1963. Vsaj kar se svojcev tiče, so se stvari danes postavile na glavo. Zakon o pacientovih pravicah (2008) postavlja v ospredje pacienta in eksplicitno navaja: »Pacient ima pravico, da je zaradi uresničevanja pravice do samostojnega odločanja o zdravljenju in do pravice do sodelovanja v procesu zdravljenja obveščen o:
- svojem zdravstvenem stanju in verjetnem razvoju ter posledicah bolezni ali poškodbe,
- cilju, vrsti, načinu izvedbe, verjetnosti uspeha ter pričakovanih koristih in izidu predlaganega posega oz. predlaganega zdravljenja,
- možnih tveganjih, stranskih učinkih, negativnih posledicah in drugih neprijetnostih predlaganega medicinskega posega oz. predlaganega zdravljenja, vključno s posledicami njegove opustitve.
Pacient ima pravico do sprotnega in podrobnega obveščanja o poteku zdravljenja ter ob koncu medicinskega posega oz. zdravljenja pravico do obveščenosti o rezultatu zdravljenja oziroma morebitnih zapletih.«
Kdaj povedati?
Pri pacientih z napredovalimi boleznimi srca in žilja je napovedovanje prognoze zelo težavno, kar MackDonald in sod. (2006; cit. po Bobnar, 2008) navajajo kot enega ključnih vzrokov za slabo vključevanje teh pacientov v paliativno oskrbo. Mnogi pacienti umrejo ne da bi bili prepoznani kot umirajoči ali terminalno bolni (Shah in sod., 2006; cit. po Bobnar 2008). Simonič (2008) opozarja, da njihove psihološke, socialne in duhovne potrebe niso vedno ustrezno naslovljene. Lahko da čutijo in slutijo, kaj se bo zgodilo, a jasne informacije ne dobijo.
Negotovost neizrečene diagnoze ter prognoze je lahko hujša od obzirno sporočene resnice o bolezni. V preteklosti so pacienti, ki jim je bila resnica prikrita, iz neverbalne komunikacije nemalokrat jasno razbrali, da je nekaj zelo narobe, v svojih mislih pa so si zaradi pomanjkanja informacij ustvarili vse mogoče scenarije ter razlage, ki so bile lahko še hujše od realnosti. Z nesporočanjem resnice so bili taki pacienti lahko pahnjeni v še večjo negotovost, pa tudi osamo.
Tudi Rakovec-Felser, (2009) opozarja: »Hudo bo posebno v primerih, če prizadeti sploh ne bo prejel pravih informacij o svojem bolezenskem stanju, če mu zdravnik ne bo pojasnil, kaj lahko pričakuje, na kaj se bo moral navaditi, čemu odreči, kaj lahko sam stori za svoje zdravje, kam in na koga naj se obrne v primeru poslabšanja in podobno.«
Za sporočanje medicinske diagnoze ter prognoze so pristojni zdravniki. Mogoče pa medicinske sestre, kot tiste profesionalke, ki imajo veliko neposrednega stika s pacientom, prepoznajo čas za poglobljen pogovor pacienta z zdravnikom in to pobudo prenesejo zdravniku in poskrbijo, da bo do pogovora tudi prišlo. In pred njim zdravnika seznanijo s širšimi okoliščinami bivanja ter počutja pacienta, da bo zdravnik že vnaprej lažje predvidel »ton« pogovora.
Vloga medicinskih sester
Očitno imajo torej tudi medicinske sestre svojo vlogo ob sporočanju slabe novice pacientu. Warnock in sod. (2010) trdijo, da je le-ta pogosto spregledana, prispevek medicinskih sester na tem področju pa ni dovolj prepoznan in cenjen. Rakovec-Felser (2009) vlogo medicinske sestre prepoznava ter priznava s sledečimi besedami: “V klinični praksi se običajno težko najde osebo in čas za tovrstne pogovore s pacienti, a je tudi kot oblika dopolnitve primerno, da se pacient ali svojec razen z zdravnikom pogovori še s kom iz zdravstvene ekipe. Najbolj primerna je medicinska sestra, ki obvladuje spretnosti terapevtskega komuniciranja in ki lahko pacientu oz. svojcem posreduje še drugačne, praktične informacije in nasvete (npr. naslove, telefonske številke služb pomoči, itd.).”
Kako povedati?
Pojasnila mora zdravnik, odgovoren za zdravljenje, pojasniti v neposrednem stiku, obzirno, na pacientu razumljiv način oz. skladno s individualnimi zmožnostmi sprejemanja informacij, v celoti in pravočasno (Zakon o pacientovih pravicah, 2008).
Palmer in Thain (2010) navaja tri različne, a sorodne protokole sporočanja slabe novice pacientom. V nadaljevanju sta v grobem povzeta dva od njih.
McMaster
Priprava: preverite pacientovo dokumentacijo, pogovorite se z zdravstvenim timom; preverite, kaj je potrebno povedati; rezervirajte si dovolj časa; zagotovite prostor ter zasebnost.
Pogovor:
- Preverite, kaj pacient o svojem stanju že ve: »Kako razumete vašo bolezen ter diagnostične teste, ki so že bili do sedaj opravljeni?«
- Pacientu dajte možnost odločanja: »Rezultati preiskav so že znani. Ali bi želeli o njih več informacij?«
- Posredujte pacientu »Worningshot«: »Zelo mi je žal, a situacija je bolj resna, kot smo upali.«
- Omogočite pacientu, da zavrne informacijo: »Verjetno je za vas to zelo težko sprejeti.«
- Če pacient želi, razložite izvide. To storite v pacientu razumljivem jeziku, počasi, s presledki.
- Poslušajte pacienta: »Kaj vas ob vsem tem najbolj skrbi?« Poslušajte.
- Omogočite izražanje čustev: »Kako ta novica vpliva na vas?«
- Povzemite in podajte načrt za naprej: »Kot razumem, trenutno vas najbolj skrbi.., ali se želite pogovoriti o načrtovanem zdravljenju?« ponudite tudi pisne informacije.
- Ponudite svojo podporo, ponudite možnost nadaljnjih informacij, pogovora, datume, telefone.
Po pogovoru: Pogovorite se z zdravstvenim timom. Zabeležite pogovor v dokumentacijo in pisno obvestite lečečega zdravnika (Palmer, Thain, 2010).
SPIKES
Priprava: Zagotovite intimnost, povabite pomembne pacientove bližnje, vsedite se, vzpostavite očesni kontakt, če je primerno, se pacienta dotaknite, zagotovite si dovolj časa, zagotovite, da ne bo motenj (telefon, trkanje na vrata).
Percepcija: »Kako razumete svojo bolezen?«
Povabilo: Nikoli ne dajte nezahtevane informacije: »Ali bi se radi pogovorili o rezultatih preiskav?« Naj vas vodijo pacientovi odzivi. Če se ne želi pogovoriti, ponudite pripravljenost, da se lahko srečate in pogovorite drugič. Govorite s pomembnimi svojci.
Podajanje informacije: Informacijo podajajte korak za korakom. V izogib nesporazumom uporabljajte prave besede (npr. besedo rak), uporabite »worningshot«: »Zelo mi je žal, a vzorci, ki smo jih analizirali, so zelo nenornmalni (pavza), prisotne so rakave celice.« Dovolite prekinitev pogovora kadarkoli – opazujte neverbalno komunikacijo. Preverite razumevanje: »Ali želite, da vam razložim od začetka?« Izogibajte se nerealnemu optimizmu. Empatični odziv: Poslušajte, naslovite čustva: »Vidim, da vas je novica pretresla.« (Palmer, Thain, 2010).
Ob bok sporočanju slabe novice
Strah – negotovost
Vse prevečkrat lahko zdravstveni delavci spregledajo resnične stiske, s katerimi se soočajo pacienti. Preprosto, sočutno izrečeno vprašanje (odprta vprašanja): »Ali vas je strah? Ali česa vas je (najbolj) strah? Kaj vas muči?« lahko ob primernem trenutku izreče tudi medicinska sestra, seveda ob predpostavki, da to ni puhljica in bo ob pacientu tudi počakala, da bo, če bo želel spregovoril, o svojih bolj ali manj perečih strahovih. Simonič (2008) navaja, da pacienti o svojih čustvenih stiskah sami ne spregovorijo, če niso vprašani, kjub temu, da se mnogi soočajo s depresijo, anksioznostjo ter težavami v spolnosti.
Ko zdravstveni delavci gledajo trpečim ter umirajočim pacientom dobesedno v obraz, se neobhodno soočajo tudi z lastno minljivostjo ter lastnimi strahovi. Ob tem lahko spregledamo, da je biti ob ljudeh v teh trenutkih tudi svojevrstna čast ter privilegij, saj so to trenutki, ko maske ter ves balast odpadajo ter od ljudi, ki se poslavljajo, lahko spoznavamo prave vrednote ter smisel bivanja. Vsi zdravstveni delavci, ki delajo s tako ranljivimi ljudmi, morajo krepiti svojo senzibilnost, nežnost, občutljivost, empatičnost, da lahko ostanejo ob potrebnih; krati pa jim bo to omogočilo, da ne bodo le izgorevali, ampak se bodo tudi notranje bogatili. In ne pozabimo: Iz območja strahu vodi upanje.
Upanje Dum spirospero.(Dokler diham– upam.)
Trstenjak (1989) pravi, da nihanje med upom in obupom sodi med odločilne dejavnike vsega človekovega življenja, da ju moramo videti kot dve prvinski gibali človekovega življenja. Sruk (1999) izpostavlja, da pri upanju še zdaleč ne gre le za človeško čustvo, oziroma samo za fenomen zavesti, temveč za ontološko kategorijo. Upanje presega tisto, kar je dano, s koraki v prihodnost – v nekaj še nenastalega.
»Tem jasneje človek upa, tem bolj je človek«, navaja Trstenjak (1989) Blocka, ki ga imenuje filozof upanja ter izpeljuje: Ne le: Cogitoergo sum (Misli, torej sem), ampak tudi Spero, ergo sum (Upam, torej sem). Brez upanja človek ni človek!
Nasprotni pol upanja je obup. »Kadar pacient ne pozna svojega zdravstvenega stanja in nima vpogleda v postopke zdravljenj, ko ne dobi ustreznih informacij ali bolezen stoji ali napreduje, koliko učinkovita so bila njegova dotedanja prizadevanja, postaja ne le negotov, pač pa se ga loteva obup.« (Rakovec-Felser, 2009).
»Obupati pomeni izgubiti smisel in z njim moč življenja. Obup vidi pred seboj vsa pota zaprta, življenje brezizhodno. Obup pomeni zožitev obzorja, v katerem ni možno videti več nobenih drugih možnosti kakor samo tisto, ki se je trenutno zaprla. Obup je ožina zavesti, upanje je širina zavesti, prva zapira pot v življenje, druga jo odpira.« (Trstenjak, 1989).
Kje najti prostor za upanje, v primeru neozdravljive bolezni, v primeru izginjajoče –prihodnosti, ki izpuhteva, če vemo, da je osnovna značilnost upanja njegova usmerjenost v prihodnost?
»Sestre so prihajale, se zadržale, kolikor je bilo nujno potrebno, in znova odšle.« Sporočila, da nekdo čuti z nami in nam je tudi v dejanjih pripravljen stati ob strani – imajo spodbudni učinek. Preprečijo, da bi prizadetega povsem preplavili občutki nemoči in brezupa. Znova obudijo občutke pripadnosti. Prizadeti dobi občutek, da ni sam. Počuti se spodbujenega in v njem se znova oglasi upanje ter zaupanje vase. Odprejo se mu novi pogledi na krizo. V njem se spet oglasi želja, da se ne prepusti malodušju (Rakovec-Felser, 2009).
Trstenjak (1989) pravi: »Upanje brez upa, ki pa gre prek lastnega groba, ima redno svojo spodbudo in moč v ideji, v svetovnem nazoru.«Upanje bomo torej našli v širšem pogledu na dogajanje ter tudi prek iskanja smisla.«
Smisel
Smo v času, ko že zdravi ljudje, tudi mladi, pogosto težko najdejo smisel življenja. Vse jim je »brez veze« tj. brez smisla. Horvat (2008) navaja, da bolni ljudje trpijo zaradi izgube smisla in nadzora nad svojim življenjem.
Zdravstveni delavci, ki delamo s pacienti, se moramo truditi prepoznati smisel bivanja tudi v njegovih najbolj skrajnih oblikah, kar je v današnjem, s produktivnostjo obremenjenem svetu morda, še težje kot v preteklosti. Eden vodilnih teoretikov smisla – Frankl (2005), je zapisal: »Koristnost za skupnost naj nikdar in nikoli ne bo edino merilo, po katerem presojamo človeško bitje. Kako neproduktivna je eksistenca kakšne uboge starke, ki napol hroma sedi doma v naslanjaču pri oknu in drema-pa vendar. Kako njeni otroci in vnuki skrbijo zanjo in jo zasipajo z ljubeznijo! Kajti v tej ljubezni je ona pač edina babica-nič več in nič manj; kot taka je v tej ljubezni nenadomestljiva – ravno tako nenadomestljiva kot je kateri drug, še poklicno dejaven človek nenadomestljiv v svoji vlogi v družbi.« in dodaja: »Ni je življenjske situacije, ki bi bila nesmiselna« in svoje mnenje pojasnjuje z besedami: »Nazadnje pa se pokaže, da je tudi takrat, ko se soočamo z usodo, ki je preprosto ni mogoče spremeniti, na primer z neozdravljivo boleznijo, z rakom, ki ga ni mogoče operirati, da je torej tudi takrat, ko smo nemočne žrtve sredi brezupne situacije, tudi takrat, prav takrat, še vedno mogoče smiselno oblikovati življenje. Kajti takrat lahko uresničimo najbolj človeško plat človeka in to je njegova sposobnost, da lahko tudi tragedijo-na človeški ravni-pretvori v zmago. To je namreč skrivnost brezpogojne smiselnosti življenja: da je človek ravno v mejnih situacijah svojega obstoja poklican, da takorekoč dokaže, česa je sposoben le on. Tako ima življenje smisel dobesedno do zadnjega trenutka, do našega zadnjega diha. /../ Prav takrat, ko neke situacije ne moremo spremeniti, prav takrat smo primorani, da se spremenimo, da dozorimo, da rastemo, da zrastemo prek samih sebe! In to je mogoče vse do smrti.«
[wp_ad_camp_1]
Zgodi se, da zdravstveni delavci vidimo terminalne paciente, kot da le še čakajo na smrt. Monteverde (2009) prikazuje primer 10 letnega dečka z levkemijo po neuspešni presaditvi krvotvornih matičnih celic. Pred njim je bilo le še dobrih 10 dni življenja. Čas, ki ga zdravstveni delavci lahko vidijo le kot “čakanje na smrt” je za pacienta lahko globoko in polno doživetje življenja. Pojem časa lahko dobi druge dimenzije. Po nasvetu prostovoljke, ki je dečka vsakodnevno obiskovala, je pričel pisati dnevnik. Dogovorila sta se, da bo zdaj zanj vsak dan življenja predstavljal 10 let. Iz dnevnika je razvidno, kako je deček miselno bogato in polno preživel svoje zadnje dni. Zadnji zapis v njegovem dnevniku se glasi: “Dragi Bog, zdaj imam 110 let. To je visoka starost. Mislim, da bom zdaj kmalu umrl. “ Iz dnevnika je prav tako razvidno, kako zdravstveni delavci, ki so skrbeli za dečka, niso bili sposobni prepoznati bogastva ter smisla dni, ki jih je ta umirajoči deček, preživljal.
Smisla ni mogoče nikomur dati, lahko pa zdravstveni delavci senzibilno stojimo ob strani tistim, ki ga iščejo. Frank (1995, cit. po Lindahl, 2005) opominja »Pripovedovanje doživetih izkušenj ponuja priložnost, da se osmisli doživljanje bolezni, da se ustvari nov kontekst in vključi bolezenski razdor v življenjske dogodke, ki ga obdajajo, s tem pa se ponovno vzpostavi medsebojna povezanost. In nenazadnje: Poslušanje teh glasov je moralno dejanje.«
Posamezniki, ki so uporabljali strategije spoprijemanja s boleznijo, kot so npr. vera, sprejemanje in razumevanje svoje bolezni v bolj pozitivni luči, so skozi čas doživljali višje ravni občutka smisla v življenju. Povečan občutek smisla v življenju pri teh bolnikih lahko razumemo kot aspekt t.i. posttravmatske rasti (Tedeschi in Calhoun, 1994 cit. po Simonič, 2008).
Pacient, ki je pravzaprav človek; to so premisleka vredne besede slovenske zdravnice Marte Jerman. Vsak človek je svet zase, je neponovljivo, enkratno človeško bitje. Zato pri sporočanju slabe novice nikoli ne smemo le slepo slediti protokolom sporočanja, ampak je potrebno začutiti človeka, ki se mu novica sporoča in slediti njegovim čustvenim ter miselnim, verbalnim in neverbalnim odzivom. Zato je tako zelo pomembno, da osebje, ki je neposredno ali posredno vpleteno v sporočanje slabe novice ima ter razvija sposobnost empatije; da s tako ranljivimi pacienti delajo senzibilni ljudje, ki se upajo soočiti s situacijo, in ne bodo prisotni le fizično, ampak bodo s trpečimi vzpostavili globok medčloveški odnos. Tako vstopamo v osrčje tako imenovane etike skrbi, za kateroTschudin (2004) pravi, da temelji na odnosu, na sposobnosti, da se odzovemo.
Saj ljubiti pomeni: OSTATI Z ! V zdravstvu to pomeni, biti prisoten, tudi ko je zdravljenje izčrpano, biti prisoten tudi, ko preidemo v območje onkraj besed in nam ostane le še dotik- skrbna roka, ki ostaja; pogled v oči, ki sporoča, da nismo pobegnili, ampak smo tu, v pomoč, pripravljeni blažiti bolečine, strah ter osamljenost ne glede na vse, karkoli se ima zgoditi.
Razprava
V literaturi se o sporočanju slabe novice največ piše v povezavi z rakavimi obolenji. Npr. SPIKES (Palmer in Thain, 2010; Kaplan, 2010) je protokol sporočanja slabe novice pacientom z rakom, zato se ne more nekritično v celoti prenesti in posplošiti tudi na vse druge paciente. Strokovnjaki s kardiološkega področja bodo morali skupaj s kliničnimi psihologi razviti specifična orodja tudi za lastno strokovno področje, obstoječi protokoli pa jim lahko služijo kot izhodišče, da ni potrebno povsem na novo orati ledino.
Pacienti ter svojci so ob sporočanju slabe novice soočeni z izjemno velikim stresom. V takih trenutkih se vsaka beseda, kretnja, okoliščine pogosto neizbrisno zapišejo vanje. Pogovor bo minil, ljudje pa ne bodo pozabili, zlasti sočutja ali grobosti, hladu ali topline vpletenih zdravstvenih delavcev. Prav je, da se zdravstveni delavci tega zavedamo.
Ni odveč pripomniti, da je moder človek tisti, ki se zaveda svojih omejitev. Zato tudi ob sporočanju slabe novice sprejmimo v zdravstveni tim psihologe, dajmo jim svojo vlogo, ne le v neposrednih pogovorih s pacienti, ampak se od njih tudi sami učimo.
Namesto zaključka: Komu zvoni?
Osnovno vprašanje etike je: Kaj je pravo ravnanje? Pričujoč sestavek je odprl nekatere dimenzije le-tega ob sporočanju slabe novice v zdravstvu. Zdravstveni delavci z obzirnim ter spoštljivem sporočanju slabe novice pomagajo konkretnemu pacientu ter njegovim bližnjim soočiti se z resnim zdravstvenim stanjem ter živeti dalje. Hkrati s svojo držo soustvarjajo ter dvigajo kulturo dela s trpečimi v zdravstvenih ustanovah. In prav lahko se zgodi, da jo bodo kot pacienti ali kot svojci prav kmalu izkusili tudi sami.
Literatura
- Bobnar A. Vključevanje paliativne oskrbe pri bolnikih z boleznimi srca in ožilja. In Kvas A, Bobnar A, ed. Zdravstvena oskrba srčno-žilnega bolnika z napredovalo boleznijo: zbornik predavanj, Radenci, 30. in 31. maj 2008. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v kardiologiji in angiologiji; 2008: 13-20.
- Dolenc A. Medicinska etika in deontologija: dokumenti s komentarjem. Ljubljana: Tangram; 1993: 451.
- Frankl EV. Človek pred vprašanjem o smislu. Izbor iz zbranega dela. Ljubljana: Pasadena; 2005: 32.
- Horvat M. Zdravstvena nega srčno-žilnega bolnika z napredovalo boleznijo na domu. In: Kvas A, Bobnar A, eds. Zdravstvena oskrba srčno-žilnega bolnika z napredovalo boleznijo: zbornik predavanj, Radenci, 30. in 31. maj 2008. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v kardiologiji in angiologiji; 2008: 45-54.
- Kaplan M. SPIKES: A frame work for breaking bad news to patients with cancer. Clin J Oncol Nurs. 2010: 14(4): 514-16.
- Lindahl E. Raziskovanje v podporo skrbi za ljudi. In: Filej B, Kvas A, Kersnič P, eds. Skrb za človeka: zbornik predavanj in posterjev 5. kongresa zdravstvene in babiške nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 2005: 17-23.
- Monteverde S. The importance of time in ethical decision making. Nurs Ethics. 2009; 16(5): 14-24.
- O᾿Sullivan E. With holding truth from patients.Nurs Stand. 2009; 23(48): 35-40.
- Palmer C, Thain C. Strategies to ensure effective and empathetic delivery of bad news. Cancer Nurs. 2010; 9(9): 24-27.
- Rakovec-Felser Z. Psihologija telesnega bolnika in njegovega okolja. Razumeti in biti razumljen. Maribor: Založba Pivec; 2009: 163, 376.
- Simonič A. Psihološke značilnosti bolnikov s napredovalim srčnim popuščanjem. In: Kvas A, Bobnar A, eds. Zdravstvena oskrba srčno-žilnega bolnika z napredovalo boleznijo: zbornik predavanj, Radenci, 30. in 31. maj 2008. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v kardiologiji in angiologiji; 2008: 69-78.
- Sruk V. Leksikon morale in etike. Maribor: Ekonomsko poslovna fakulteta; 1999: 510.
- Trstenjak A. Biti človek. Ljubljana: Cankarjeva založba; 1989: 214-28.
- Tschudin V. Etika v zdravstveni negi. Razmerja skrbi. Ljubljana: Educy, Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov; 2004: 77, 134.
- Warnock C, Tod A, Foster J, Soreny C. Breaking bad news in in patient clinical settings: role of nurse. J Adv Nurs. 2010: 66(7): 1543-55.
- Zakon o pacientovih pravicah. Uradni list Republike Slovenije št. 15/2008: 1045-61.