Vitalne funkcije so: telesna temperatura, krvni tlak, pulz in dihanje.
–telesna temperatura pri odraslem človeku niha od 36°C do 37.2°C. običajno jo merimo aksilarno (pod pazduho). Poznamo naslednja odstopanja: HIPOTERMIJA – znižana telesna temperatura, pomeni vrednost stalno pod 36°C in HIPERTERMIJA – zvišana telesna temperatura, vročina, nad 37.2°C.
–krvni tlak: Z vsakim utripom srce iztisne kriv žile, da bi oskrbelo tkiva s hranilnimi snovmi in kisikom. Silo s katero pritiska kri na žilno steno, imenujemo krvni tlak. Normalna vrednost je (normotenzija) je 110-140/60-90 mmHg, Poznamo pa naslednja odstopanja: povišan krvni tlak – HIPERTENZIJA 140+/90+ mmHg in znižan krvni tlak – HIPOTENZIJA 110-/60- mmHg.
–pulz: je sunek pulznega vala v žilah arterijah. Normalna vrednost je: od 60 do 80udarcev/min. poznamo pa naslednja odstopanja: TAHIKARDIJA – pospešen pulz nad 100udarcev/min in BRADIKARDIJA – upočasnjen pulz pod 60udarcev/min.
–dihanje imenujemo izmenjavo plinov v pljučih. Normalna vrednost je od 16 do 18 vdihov/min. poznamo naslednja odstopanja: TAHIPNEJA – pospešeno dihanje, BRADIPNEJA – upočasnjeno dihanje, DISPNEJA – oteženo dihanje, APNEA – prenehanje dihanja.
–pulzna oksimetrija: merimo nasičenosti arterijske krvi z kisikom. Normalna vrednost je 95 – 100 %SpO2.
- Reševanje problema s področja ZN:
-Kot problem pri merjenju telesne temperature bi izpostavila to, da so merilci na oddelku elektronski in niso tako natančni kot termometer. Zato bi bilo boljše, če bi se temperaturo merilo z termometrom pod pazduho, ker bi bile meritve bolj natančne.
-pri krvnem tlaku pa je pomembno, da se meri sede. Prvič ga je potrebno izmeriti na obeh rokah. Manjše razlike med obema rokama so povsem normalne. Potrebno je izmeriti obseg roke in nato izbrati pravilno velikost manšete. Nadalje krvni tlak merimo na tisti roki, na kateri je bil višji. Situacije ki lahko vplivajo na to, da meritev ni pravilna so: pol ure pred meritvijo pacient ne sme zaužiti obroka, prave kave, alkohola in ne sme kaditi, krvni tlak se ne sme meriti po hudem naporu, med meritvijo naj pacient ne govori in naj bo čim bolj sproščen. Sicer pa manšeto namestite na ustrezno mesto (na nadlakti ali podlakti), tako da bo povezovalna cevka izhajala iz manšete na notranji strani komolca (merilnik z manšeto na nadlakti). Med meritvijo mora biti manšeta v višini srca, roka naj počiva podprta v udobnem položaju. Takoj po meritvi je potrebno izmerjeno vrednost dokumentirati in poročati o morebitnih odstopanjih.
-pulz lahko merimo ročno ali elektronsko. Pomembno je da pulz merimo ročno pri pacientih, kateri imajo spremenjen ritem pulza ali slabo tipljiv pult, ker se lahko zgodi, da ga elektronski merilec ne zazna in bo meritev zopet napačna. Na sliki so prikazana mesta, kjer lahko merimo pulz.
-Dihanje običajno merimo, takrat kot merimo pulz. Najprej izmerimo pulz, potem pa še dihanje. Pacientu ne povemo, da merimo tudi dihanje, ker bi to lahko vplivalo na rezultate. Pri dihanju je pomembno da opazujemo pacientov prsni koš, ko se dvigne (ko vdahne) in spusti (ko izdahne) to pomeni en vdih.
-pulzno oksimetrijo merimo z pulznim oksimetrom. To je naprava za merjenje nasičenosti arterijske krvi z kisikom. Najbolj primerno mesto za merjenje so prsti na roki, če to ni mogoče pa lahko merimo tudi na prstih na nogi in na ušesih. Meritev je lahko napačna če, ima pacient okončino na kateri merimo mrzlo, če je na nohtu prisoten lak ali umazanija, večji treslaji ali tremo okončine.
- Kritično mnenje:
Po mojem mnenju bi bilo merjenje telesne temperature bolj natančno, če bi merili z termometri, ki so pod pazduho in ne z elektronskim termometrom, ki meri v ušesu. Slaba lastnost tega pa bi bila, da bi nam to vzelo preveč časa. Glede merjenje krvnega tlaka pa je res pomembno da je manšeta prave velikosti in da je v sobi popolna tišina, da če meriš z stetoskopom, da res lahko slišiš natančno vrednost. Pri merjenju vseh vitalnih funkcij pa je zelo pomembno, da pacientu natančno razložimo, kaj bomo delali in kako naj se obnaša med merjenjem, da bo vrednost pravilna. Dobro je tudi, da si vrednost takoj zapišemo, da je ne pozabimo in nato čim prej vpišemo v temperaturni list. Pomembno je tudi, da če ima pacient nihanja pri vrednostih jih merimo bolj pogosto, oz. če je tako naročeno. Še bolj pa je pomembno, da takoj ob kakršnih koli odstopanjih od normalnih vrednosti o tem obvestimo zdravnika.
VIRI:
-1.Verčko Pernat S., Kisner N., Rozman M., Klasinc M., 2006, Vzdrževanje normalne telesne temperature, I. Žolger, M. Pivec, ed. Zdravstvena nega 2. Maribor: Založba Pivec, pp. 19.
-Filipič I., 2010, zdravstvena nega bolnega otroka. Skripta za interno uporabo. Ljubljana: Srednja zdravstvena šola.
-Mezgec T., 2011. Merjenje krvnega tlaka: diplomsko delo. Ljubljana: Zdravstvene fakulteta Ljubljana.
-Crnić I., 2006. Pulzna oksimetrija in kisik – uporabno a ne samoumevno. Reševalec, 2006 (02), pp 19-23.