Etika – bistvo

 Kaj za vas pomeni pojem morala? Razložite razliko med etiko in moralo. Kaj za vas pomeni pojem etika?

Morala iz latinske besede mos, pomeni značaj, ravnanje, življenje

Je pojem, ki se uporablja za opis obstoječih družbenih pravil in standardov, brez katerih si ne  moremo zamišljati neke stabilne družbe. -Vezana je na prostor in čas. Je niz pravil obnašanja, ki posamezniku pomagajo razlikovati med dobrim in slabim, medtem ko je etika teoretično vrednotenje moralnih pravil.

Etika je iz grške besede ethos, ki pomeni bivališče, dežela, navada, šege, običaji.

Se uporablja kot sinonim za moralo, vendar je praviloma omejena na pravila in norme za specifične vrste vedenja ali kodeksa etike specialnih skupin. Etika je niz pravil, ki definirajo pravilno ali napačno vedenje. Je filozofska disciplina.

2. Kako bi opisali pojme biti deležen skrbi, poskrbeti za, dajati skrb, skrbeti za?

Biti deležen skrbi (prejemati skrb): Gre za interakcijo med tistim, ki daje oz. prejema skrb (je deležen skrbi). Da bi proces uspel je ključnega pomena izpostavitev medsebojnega odnosa (med MS in pacientom), ki to omogoča. Vrednota ustrezna situaciji je odzivnost.

Poskrbeti za: Pomeni ustrezno ukrepanje v konkretni situaciji. Pripravljeni in sposobni smo prevzeti odgovornost in nekaj narediti, se odzvati, če vidimo, da je potrebno. Vrednota, ki ustreza temu konceptu je odgovornost.

Dajati skrb: Pomeni, da prej zaznano skrb udejanjimo. Izhajamo iz tega, da smo kompetentni to potrebo zadovoljiti in da razpolagamo z viri, ki so potrebni, da nudimo skrb kakršna je v dani situaciji potrebna. Vrednota ustrezna situaciji kompetentnost.

Skrbeti za: Pomeni prepoznati potrebo po skrbi. Temu ustreza vrednota pozornost.

3. Opišite pojem vrednote.

Vrednote so splošne kategorije pojavov, ki jih ocenjujemo kot dobre in zaželene. Vrednote sestavljajo stališča in prepričanja.

4. Čigave vrednote upoštevamo pri sprejemanju etičnih odločite? Čigave vrednote so pomembnejše (pacientove, medicinke sestre)?

Pomembne so obojne vrednote tako pacientove kot vrednote MS. Pri sprejemanju odločitev so  bolj pomembne pacientove vrednote.

5. Kje so zapisane profesionalne vrednote in katera področja zajemajo?

Profesionalne vrednote določajo dogovorjeni standardi neke strokovne discipline. Profesionalne vrednote ZN določa Kodeks etike, standardi profesionalnih kompetenc in strokovna praksa ZN.

6. Ali se lahko osebne in profesionalne vrednote razlikujejo in zakaj?

Da. Osebne so individualna prepričanja, navade, standardi in ideali, ki vodijo vedenje in način posameznikovega pridobivanja življenjskih izkušenj. Profesionalne vrednote določajo dogovorjeni standardi neke strokovne discipline.

7. Kaj so vrednote in kaj pomenijo za življenje posameznika?

So splošne kategorije pojavov, ki jih ocenjujemo kot dobre in zaželene. So prepričanja o tem kaj je dobro in kaj ni, kaj je prav in kaj ni, kaj je vredno ceniti in kaj ne. Pomembne so zato ker vplivajo na odločitve in dejanja, vključno z etičnimi odločitvami.  Vrednote so osebni vidiki in osnove družbenega in etičnega življenja. Izhajajo iz človekovih potreb ali želja in jih oblikuje posameznikova kultura, družina, stan, delovno okolje… lahko jih prepoznamo iz posameznikovega vedenja oz. jih verbalno ali ne-verbalno izraža. Vrednote so organizirane v sistem, ki ima določen pomen za posameznika. Nekatere vrednote so pomembnejše od drugih in imajo višjo prioriteto znotraj posameznikovega vrednostnega sistema. Vsaka vrednota ima motivacijsko moč in narekuje posameznikovo izbiro.

8. Opišite osebne vrednote.

So individualna prepričanja, navade, standardi in ideali, ki vodijo vedenje in način posameznikovega pridobivanja življenjskih izkušenj. Osebne vrednote so pomembne saj vplivajo na odločitve MS in tudi kako bo k temu pristopila in kako bo to naredila. Osebni vrednostni sistem je hierarhično razporejen in se razlikuje od posameznika do posameznika. Vsaka MS ima svoj vrednostni sistem, ki je nastal pod vplivom kulture iz katere izhaja, verskih in političnih prepričanj, izobrazbe in življenjskih izkušenj.

9. Kaj je vrednostni sistem.

Vsak posameznik se drži niza vrednot, ki si jih je izbral in jim določil pomembnost. Vrednostni sistem je osnova načinu življenja in usmerja posameznika in oblikuje osnovo njegovega vedenja, ki je osnova odločitvam in izbiram.

Je hierarhično urejen, ureditev temelji na pomembnosti, ki jo posamezna vrednota predstavlja za posameznika.

10. Kako bi opisali konfliktnost vrednot (nasprotnost)? In kako jo rešujemo? Kako ravnamo v primeru ko gre za konfliktnost vrednot? S čim si pomagamo?

Moralne in nemoralne vrednote so lahko zelo hitro  v medsebojnem nasprotju in v nasprotju s pacientovimi pravicami. Osebne vrednote so lahko v nasprotju z poklicnimi vrednotami. Vrednota MS, da dela v dobro pacienta je lahko v nasprotju z vrednoto spoštovanja pacientove pravice do izbire. Pacient potrebuje za lajšanje bolečin večjo dozo analgetika od predpisane. MS mora dati pravo dozo analgetika, ki ne zadostuje in je tako v konfliktu z dojemanjem poklicne vrednote – lajšanje trpljenja pacientu. Spoštovanje pravice do osebne svobode pri starejših pacientih je v nasprotju z vrednotami institucije o pacientovi varnosti in dvigom ograjice. V vseh naštetih situacijah MS ugotovi vrednote, pravice in ustrezajoče dolžnosti, ki so vključene, kje in kako se pojavlja konflikt med njimi. Nato mora ugotoviti katere vrednote so najpomembnejše in katere pravice in z njimi povezane dolžnosti so vključene. Lahko se zgodi, da mora MS izvajati zdravstveno nego v nasprotju z njeno vestjo. V tem primeru si pomagamo z strokovnimi navodili in kodeksom etike, ki nas usmerjajo k razrešitvam vrednostnih konfliktov.

11. Opišite profesionalne vrednote.

Profesionalne vrednote določa zadnji dogovorjeni standard, ki ga pripravi in podpre strokovna skupina. Profesionalne vrednote stroke ZN določajo kodeksi etike, profesionalni kodeksi obnašanja v stroki, standardi profesionalnih kompetenc in strokovna praksa ZN. Medicinske sestre se učijo profesionalnih vrednot v dveh smereh: skozi formalna navodila in neformalno opazovanje prakse ZN in jih postopno vključujejo v svoj osebni vrednostni sistem. Nekatere tradicionalne profesionalne vrednote v ZN spadajo med tako imenovane ne-moralne, to pomeni, da temeljijo na osebnih preferencah, okusu in družbeno določenih normah stila in spodobnosti. Če navedemo nekatere ne moremo mimo pravil oblačenja (vključno z barvo in stilom uniforme), čistoče, dogovorjene rutine (»vedno smo delali tako«) in učinkovitosti. Druge profesionalne vrednote so izrazito moralne narave; na primer osebna integriteta, pravičnost, nepristranskost, skrb, sočutje, poštenost,resnicoljubnost, zvestoba, zagovorništvo in podobno. Profesionalne vrednote so eksplicitno izražene v kodeksu etike, kodeksu vedenja in drugih formalnih oblikah navodil in predpisov, ki predstavljajo javne standarde profesionalnih skupin.

12. Opišite kulturne vrednote.

So sprejeti in prevladujoči standardi neke skupine ali skupnosti, ki določajo družbeno sprejemljiva ali nesprejemljiva vedenja članov grupe in predpisujejo družbene odnose in vloge v komunikaciji med člani skupine. Kulture imajo svoj moralni sistem, ki določa moralne vrednote in prepričanja o tem kaj je prav in kaj je narobe, prav tako ima posamezna kultura izdelana pravila in principe na osnovi katerih usmerja pravilno vedenje.

 

13. Opišite religiozne vrednote.

Pogosto jih zamenjujemo s kulturnimi vrednotami in prepričanji in /ali kulturo kot tako. So podobno kot etika produkt kulturnega in zgodovinskega razvoja iz katere izhajajo. Vsi ljudje ne odraščajo pod vplivom organizirane religije, vendar jih kar precej nadaljuje z izvajanjem religioznih obveznosti veroizpovedi kateri pripadajo. Vrednote,ki se jih naučijo v verskem kontekstu so zelo močne in trdovratne in obdržijo svoj vpliv še potem ko posameznik opusti določeno versko prepričanje. Verske vrednote lahko podzavestno vplivajo na posameznikovo delovanje.

 

To pa zato ker so običajno zelo globoko zakoreninjene v okolju in izkušnjah posameznika(vgrajene) in jih ne moremo obravnavati drugače kot skupaj z njim. Na primer,večina religij vcepi pravila, ki vplivajo na posameznikova prepričanja, ki zadevajo življenje in smrt in pomen posmrtnega življenja. Kar vpliva na kasnejše odločitve oziroma gledanje na dejanje kot je abortus. Učenje številnih organiziranih religij skuša zajeti skoraj vse vidike človekovega delovanja. Na primer vsi aspekti Ortodoksnega judovstva vsebujejo specifične vrednote in principe, ki so običajno vgrajeni v specifične zakone vključno s tistim ki upravlja s pripravo hrane. Hinduizem je drugačen niz religioznih prepričanj, ki dajejo duhovni pomen posameznikovim navadam in dejanjem do drugih.

 

Islam zahteva privrženost (muslimanov) Alahovi volji v vseh aspektih njihovega življenja. Geografska mobilnost današnje družbe pomeni, da morajo MS skrbeti za paciente z najrazličnejšimi kulturnimi vrednotami in verskimi prepričanji, ki so zelo drugačne od njihovih, vrednotami in prepričanji, ki jih mora prepoznati in spoštovati, tako da lahko nudi učinkovito ZN.

 

14. Katere vrednote predstavljajo bistvo etike skrbi?

Pozornost, odgovornost,kompetentnost, odzivnost.

 

15. Sprejemanje sočloveka po lastnem vrednostnem sistemu je:  pravilno ali  nepravilno; zakaj?

Nepravilno. Medicinska sestra mora upoštevati lasten in pacientov vrednostni sistem

 

16. Opišite razliko med moralnimi in ne-moralnimi vrednotami.

Vrednote ne-moralne narave, ne temeljijo na moralni obravnavi in pomembni moralnih interesih drugih ljudi. Podobno kot slog in ugled tudi vrednote temeljijo na osebnih preferencah, prepričanjih in je stvar okusa (npr. zgled, urejenost na oddelku).

Vrednote moralne narave pa so izrazito moralne narave, izhajajo in občutnega interesa, ki ga v  ljudeh vzbujajo vprašanja človeškega življenja, svobode, samo-odločitve, blagostanja in dobrega počutja. Etično ravnanje je ravnanje pod vplivom moralnih vrednot, ki vodijo posameznika pri dejanjih in vedenju tako v instutucionalni kot osebni obravnavi.

 

17. V primeru, da se pri reševanju etične situacije osebne in profesionalne vrednote ne ujemajo, katere smo dolžni spoštovati in zakaj?

Če so  osebne vrednote MS  ne ujemajo s profesionalnimi, je dolžna spoštovati profesionalne, ker ji tako narekuje kodeks etike. Čeprav obstajajo tudi izjeme, kjer lahko kršimo predpise.

18. Razložite pojem profesionalna etika.

Profesionalna etika pomeni dogovorjene standarde vedenja neke skupine in je opisana v kodeksu etike profesionalne skupine. Na primer: od MS se pričakuje, da se bo držala določenih standardov etičnega vedenja v poklicnem delovanju. Te, v kodeksu etike opisane standarde lahko podpira tudi zakonodaja, ni pa nujno.

19. Opišite normativni pogled na etiko.

Normativna etika obravnava standarde oziroma kriterije kaj je prav in kaj narobe. Etične teorije kot so utilitarizem, naturalizem, formalizem in pragmatizem, zagovarjajo moralnih principov in pravil, ki določajo katera dejanja so pravilna in katera napačna torej norme in predpise, ki določajo ravnanje oziroma način vedenja posameznih ljudi in skupin.

 

20. Opišite deskriptivni pogled na etiko

Ne-normativni ali deskriptivni (opisni) obravnava ravnanje ljudi in razlaga fenomene moralnih prepričanj in vedenj. Kdor raziskuje vzorce moralnega sklepanja in moralne presoje medicinskih sester, pravimo, da se ukvarja z deskriptivno etiko.

 

21. Zakaj so pri sprejemanju etičnih odločitev pomembne vrednote?

Zato ker ima vsak posameznik drugačne vrednote in se glede na vrednote tako potem tudi odločamo glede etične odločitve.

 

22. Ali so v etiki skrbi pomembnejše pravice in druge formalne dimenzije ali človek in specifična situacija in zakaj?

Človek in specifična situacija, saj včasih je za pacientovo bolje da prekršimo kakšno načelo z namenom, da delamo pacientu dobro.

 

23. Etika skrbi – opišite njen pomen za zdravstveno nego.

Je usmerjena v potrebe posameznika za katerega skrbimo. V nasprotju z racionalističnim pristopom, ki izključujejo čustva, poudarja simpatijo, empatijo, pozornost in dovzetnost. Zanika dominantnost etičnih teorij in poudarja pomen posameznika in njegove zgodbe. Etika skrbi je usmerjena v človeka kot sestavljenega dela medsebojne odvisnosti v odnosu, ki tudi sam vpliva na to kako se bo neka odločitev sprejela. Vključuje tudi družino, svojce in druge paciente. Upošteva,da so v določeni situaciji vključene tudi ranljive ali šibke osebe, ki potrebujejo pomoč in podporo zdr. delavcev

24. Odzivanje na potrebe sočloveka kot element etike skrbi.

Prilagodljivost : vso razmerje vpleta druga razmerja, prisluhniti je treba vsem. Odzivnost : logična posledica, ki izhaja iz pozornosti, razumevanja in razmerja. MS mora ravnati skladno s tem kaj posameznik je, kar pove, kar sporoča

 

25. Opiši etični koncept »skrb«

Skrb bistvo zdravstvene nege: Skrb je vedenje, ki ga MS izkazuje v odnosu do pacienta.

Etično vedenje in izbira: Skrb lahko pomeni delati dobro nekomu in varovati oziroma ščititi nekoga. Skrb MS je usmerjena v varovanje pacientovega zdravja. Skrb prispeva k doseganju želenih rezultatov, pri čemer je obveza do spoštovanja pacientovega dostojanstva enakovredna ohranjanju zdravja.

Skrb je moralna obveza medicinskih sester: Odnos MS/pacient je poseben odnos saj je zgrajen na potrebi po zdravstveni negi. MS so dolžne pokazati skrbstveno vedenje do tistih, ki zdravstveno nego potrebujejo, ker na ta način delajo v dobro pacienta.

Skrb je oblika čustven vključenosti in povezanosti s pacientom: Skrb lahko definiramo tudi kot obliko povezanosti z drugimi, kjer se posameznik ukvarja z odkrivanjem doživljanja realnosti posameznika  s katerim je povezan. Pri tem mora posameznik poleg skrbi in poklicnih spretnosti vključevati tudi svoja čustva.

Vpliv na zdravje: Psihična in čustvena vključenost, ki je potrebna v medsebojnem odnosu, ko je posredi skrb vpliva na zdravje in počutje delavcev zdravstvene nege.

 

26. Kaj je osnova etičnih odločitev skozi vidik etike skrbi?

Etika skrbi je usmerjena v človeka kot sestavnega dela medsebojne odvisnosti v odnosu, ki tudi sam vpliva na to kako se bo neka odločitev sprejela.

Vključuje tudi družino, svojce in druge paciente

Upošteva, da so v določeno situacijo vključene tudi ranljive ali šibke osebe, ki potrebujejo pomoč in podporo zdravstvenih delavcev

 

27. Kako bi opisali skrbstveno delo?

Znanje

Izmenični ritmi – gibanje med minulo izkušnjo in sedanjo situacijo; učimo se v preteklosti delujemo v sedanjosti.

Potrpežljivost – ko skrbimo za ljudi skupaj z njimi napredujemo; pri tem smo potrpežljivi. *Odkritost – pacienta sprejmemo takšen kot je in ne takega kot bi mi želeli, da je.

Zaupanje – upoštevanje posameznika in njegove neodvisnosti, ne smemo biti zaščitniški; zaupamo sebi in drugim.

Skromnost – delovanje skladno s svojo usposobljenostjo in potrebami pacienta.

Upanje in  Pogum

 

28. Kaj lahko poveste o deontoloških etičnih teorijah?

Obravnava dolžnost izvajanja teorij . Deontološke e. teorije zanikajo, da so posledice dejanj relevantne za presojo njihove etične kvalitete. Dejanja so prava ali napačna zaradi njihove narave same, ali pa zaradi pravil s katerimi so ali niso v skladu. Temeljni kategoriji deontoloških teorij sta obveznost in dolžnost. Dolžnost: dejanje je pravo samo, če je narejeno iz občutka dolžnosti in edina dobra stvar brez vsakih omejitev je človekova volja. Ne ukvarjajo se s posledicami posameznega dejanja, ampak z dejanjem samim ali s pravili delovanja z vidika ali so sama zase dobra oziroma pravična. Zahtevajo delovanje posameznika, ki je samo po sebi dobro. Temeljijo na spoštovanju pravic sočloveka.

 

Koncepta neškodljivosti oziroma dolžnosti sta etika človekovih pravic in etika pravičnosti  Dobra stran – primerne za presojanje dejanj, ker posledice niso relevantne .

 

Slaba stran – ne dajejo pravih smernic za prepoznavanje moralnih dolžnosti ter s tem orodji za razreševanje konfliktov in dilem. Niti ne ponujajo razlage, zakaj , naj bi sprejeli takšna in ne drugačna pravila.

 

29. Kaj lahko poveste o teleoloških etičnih teorijah?

Temeljijo na predpostavki, da “pravost” nekega dejanja določa zgolj količina pozitivnih posledic, ki jih neko dejanje povzroči. Dejanje se presoja po tem kaj se z njim doseže in ne po karakteristikah dejanj samih. Količina dobrega je temelj za presojo drugih konceptov kot sta na primer pravičnost in dolžnost. Neko dejanje je moralno če pozitivne posledice prevladujejo nad negativnimi.

Dobre strani teleoloških teorij:

V večji meri se skladajo z običajnim moralnim presojanjem. Skozi predpostavki koristi ali škode se posameznik odloča za ali proti uresničenju nekega dejanja. Utilitarizem lahko pojasni zakaj so dejanja kot so laganje, neizpolnjevanje obljub, kraja, žalitve ipd.  NESPREJEMLJIVE in obratno resnicoljubnost, držanje obljub, spoštovanje lastnine ter ljudi PRAVE.

Omogočajo dokaj precizno in objektivno osnovo za moralno odločanje, ki ima za posledico korist. ZATO je utilitarizem privlačen tako pri individualnih vprašanjih kot tudi glede socialne ali druge politike neke skupnosti.

Ne zahtevajo individualnega odločanja, ampak je vse določeno s pravili družbenega sistema. Posamezniku ni treba preračunavati pozitivnih posledic, ko se odloča glede svojih dejanj. Zadostuje, da uporabi tekom življenja sprejeta pravila, ki so pravila ustrezno izoblikovanega družbenega sistema.

Slabosti teleoloških teorij

Dolžnost izpolnitve obljube, ne glede na posledice. Na splošno smo se dolžni držati obljube, ne glede na posledice, ki jih bo imela njena izpolnitev; četudi bi z odstopom dosegli boljše učinke – več dobrega! Ko se odločamo, ali se bomo neke obljube držali ali ne, so posledice največkrat irelevantne, razen če gre za t.i. “višjo” dolžnost (ne pa ugodnejši izid). Ta dolžnost opravičuje ne-držanje (na primer rešitev življenja)

Dolžnosti, ki jih prinaša nek položaj, pogosto otežujejo etično odločanje. Pri tem je seveda treba upoštevati koncept pravice in pravičnosti. Na primer: če vzamemo svobodo govora: velikokrat bi bilo boljše, če bi jo komu vzeli (vsaj, če gledamo kratkoročno), vendar je to nepravično.

30. Zakaj služijo etična načela.

So vodila za moralne odločitve in moralna dejanja in težišče in bistvo pri oblikovanju moralne presoje v poklicni praksi. V splošnem določajo kaj smemo in kaj ne smemo početi in so osnova pravilom, ki jih po navadi uporabljamo pri izvajanju ZN.

31. Naštej in opiši etična načela.

DOBRONAMERNOST IN NEŠKODOVANJE

Dobronamernost (dolžnost delati dobro)

Ne-škodovati (dolžnost preprečevanja škode)

Ne- škodovati je primarno načelo vsakega pojmovanja morale ali etike. Škodljivo je to kar posameznik oceni kot škodljivo zanj. Opravilno sposoben posameznik  je najboljši razsodnik, kaj je zanj dobro in kaj slabo in kateri postopki oz. njihovi rezultati bodo pozitivno vplivali na njegovo življenje. Za pacienta, ki ima dobro socialno oporo pomeni nesposobnost gibanja manjšo škodo predvsem če lahko opravlja svoje delo na kak drug način, kot za nekoga drugega, ki je zaradi nesposobnosti gibanja izgubil službo in posledično ne more skrbeti za svojo družino.

 

Če gledamo na škodo skozi psihološki vidi, potem lahko ocenimo kot škodljivo vse kar zmanjšuje ali preprečuje posameznikovo samostojnost ter sposobnost oz. možnost odločanja. Da tega, kar povzroča dejansko škodo za pacienta ne bi spregledali moramo biti pazljivi in tankočutni, da pravočasno opazimo in preprečimo take oblike škode. MS opazi da je pacientu aplicirana napačna i.v. injekcija. Odločiti se mora kaj bo naredila: popravila napako ali bo napako spregledala. Če bo napako spregledala, se lahko zgodi, da pride do še večje škode, v najboljšem primeru pacient ne bo dobil prave terapije. Po definiciji ne-škodovanja MS  ni potrebno ukreniti nič glede napake, saj ni ona povzročila škode. Vendar mora MS  ukrepati in narediti vse kar je v njeni moči, da so posledice napake čim manjše.

Dobronamernost pomeni da izvajalec svoje delo opravlja na način, ki omogoča delati dobro za druge. MS na različne načine dela v dobro pacientov in končni cilji so praviloma usmerjeni v izboljšanje kakovosti življenja posameznika. Vedno moramo upoštevati dejstvo, da je v ospredju vidik pacienta oz. njegovo videnje situacije in njegova ocena kaj je dobro zanj. Gre za pomoč drugim, da dosežejo kar je dobro za njih oz. preprečevanje ali zmanjšanje dejavnikov, ki lahko povzročijo fizično ali psihično škodo pacientu.

[wp_ad_camp_1]

Spoštovanje etičnih načel lahko MS povzroči hude probleme. Problemi so prisotni, kajti ni vedno čisto jasno ali mora MS vedno upoštevati vse možnosti za delo v korist pacienta in preprečevanje trpljenja ne glede na vnaprej predvideno škodo.

Delovanje v korist pacienta ni vedno znotraj kompetenc MS

Določitev prioritete med načeloma? Vsako zanemarjanje načel se lahko interpretira kot neetično.

Omejitve pri zagotavljanju koristi

PRAVIČNOST

Pomeni dati vsakomur kar mu pripada oz. kar potrebuje. Je moralna dolžnost ravnanja na osnovi poštene presoje kar izključuje diskriminacijo pri razporejanju sredstev. Pravičnost narekuje, da so vsi obravnavani  glede na svoje potrebe, tisti z enakimi potrebami enako in tisti z drugačnimi drugače (težko bolne in umirajoče obravnavamo drugače kot ostale).

Razporeditev sredstev: Ko smo določili meje dolžnosti zagotavljanja koristi  in preprečevanja škode pacientu, se bomo posvetili pravični porazdelitvi sredstev, ki so na razpolago. Določili bomo kakšna je pravična porazdelitev sredstev, ki so nam na razpolago za paciente, ki jih negujemo.

Formalna pravičnost: Načelo formalne pravičnosti določa, da enake obravnavamo enako, medtem ko neenake obravnavamo v skladu z njihovimi potrebami. To pomeni, da tisti z enakimi zdravstvenimi potrebami prejmejo enako količino sredstev namenjenih zdravstveni oskrbi, pomeni tudi, da posamezniki z večjimi potrebami dobijo večjo količino sredstev. Ta razporeditev je pravična ker razdeljuje sredstva namenjena zdravstveni oskrbi skladno s potrebami na pošten način.

Razporeditev nezadostnih sredstev: Zgodi se, da zagotovitev enake količine sredstev namenjenih zdravstveni oskrbi članom neke skupnosti ni mogoča, ker sredstev ni dovolj.  V tem primeru mora država zagotoviti članom skupnosti enake možnosti za dostop do sredstev kolikor jih pač je in porazdelitev glede na potrebe v okviru obstoječih zmožnosti.

AVTONOMIJA

Osebna svoboda in pravica odločanja o svojem delovanju: Načelo avtonomije zahteva da je posamezniku dovoljena osebna svoboda, da odloča o svojem delovanju. Avtonomijo določa sposobnost samostojnega razmišljanja, odločanja in delovanja. Spoštovati posameznika kot avtonomno osebo pomeni priznati njene izbire, ki izhajajo iz osebnih vrednot in prepričanj.

Ovire pri uresničevanju avtonomije:  Najpogostejši problemi pri uveljavljanju načela avtonomnosti v zdravstveni negi se pojavijo zaradi različnih pacientovih sposobnosti avtonomnega razmišljanja, odločanja in delovanja.

Paternalizem

Avtonomne odločitve imajo svoje omejitve

 

RESNICOLJUBNOST ALI ODKRITOST

Posredovanje resnice brez laži in prikrivanja: Načelo resnicoljubnosti ali odkritosti je definirano kot dolžnost govoriti resnico brez laži in prikrivanja. V številnih kulturah je bila resnicoljubnost dolgo časa upoštevana kot temelj zaupanja med posamezniki. Resnicoljubnost ali odkritost predstavlja pričakovano spoštovanje do ljudi. Posamezniki imajo pravico izvedeti resnico o svojem zdravstvenem stanju.

MS podpirajo to načelo: Dolžne so spoštovati to načelo, ker njihov odnos s pacientom temelji na resnici. Neupoštevanje tega načela lahko povzroči neželene posledice, ki vplivajo na medsebojni odnos s pacientom, njegovo zdravstveno stanje in dobro počutje.

Spoštovanje kulturnih posebnosti: Ponekod je zelo cenjeno, če je pacient seznanjen z diagnozo in prognozo svoje bolezni. Prikrivanje informacij o medicinski diagnozi in prognozi pred pacientom pomeni paternalizem in krivičnost. Drugje spet prevladuje domneva, da ima pacient pravico ne vedeti, kar pomeni, da ni potrebno da je seznanjen s svojo diagnozo če tega noče. Družina odloča o tem katere informacije, kje kdaj kako, kdo in na kakšen način bodo posredovane  ljubljenemu pacientu in nobena informacija ne sme biti posredovana na način, ki bi spodkopal pacientovo upanje.

Spoštovanje pacientovih želja in potreb: MS mora presoditi kdaj pacient želi vedeti oz. spoznati resnico o svojem stanju in kdaj jo je pripravljen sprejeti. Poleg tega pa se mora tudi zavedati katere informacije sodijo v krog njenih kompetenc in katere ne, ter skladno s tem spoštovati etično načela.

ZAUPNOST

Zaupnost je etična in pravna dolžnost MS in drugih zdravstvenih delavcev: Zaupnost je bistven element vsakega odnosa in je etična in pravna dolžnost MS in drugih zdravstvenih delavcev. Je ena najosnovnejših zahtev profesionalne etike MS in drugih zdravstvenih delavcev. Odnos, ki ga vzpostavi MS s pacientom temelji na zaupanju; informacije, ki jih pridobi v okviru tega odnosa obravnava kot tajne in jih brez tehtnega razloga ne bo posredovala nikomur.

Izjeme pri spoštovanju zaupnosti: Moralno dopustno je prelomiti obljubo, kadar prelom obljube prinese več koristi kot jo prinaša izpolnjena obljuba. Taki razlogi privedejo do prekinitve poklicne tajne.

Korist tretje osebe: Poročanje o domnevni zlorabi otroka, javljanje laboratorijskih izvidov ko gre o hudi prenosljivi bolezni.

Argumenti proti ne-spoštovanju poklicne tajne: MS mora spoštovati načelo zaupnosti, vendar mora tudi ločevati kdaj je poklicna tajna legitimna dolžnost pacienta in kdaj so mogoče izjeme.

32. Kateri sklopi sestavljajo kodeks etike?

Medicinska sestra – pacient

Medicinska sestra – sodelavci

Medicinska sestra – družba

Medicinska sestra – poklic

33. Kaj je to paternalizem? Ali je paternalizem zaželen odnos v etiki zdravstvene nege in zakaj je tako?

Paternalizem je definiran kot osebna odločitev za namensko dejanje, katerega namen je poskrbeti za korist posameznika, ki sam ni dorasel oz. ni sposoben poskrbeti za to korist. V skrbi za pacienta je paternalizem  redkokdaj upravičen, še več, avtonomija  v bistvu ne dovoljuje paternalizma.

Načelo avtonomije je težje uresničljivo, kjer si MS in drugi zdravstveni delavci jemljejo pravico odločanja v pacientovem imenu z utemeljitvijo, da delajo v pacientovem interesu oz., da je pacientova izbira ali odločitev v nasprotju z njegovimi interesi. V taki situaciji mora MS upoštevati omejitve v pacientovi osebni avtonomiji in kriterije na osnovi katerih lahko opraviči paternalizem.

 

V zdravstvu se pozitivno odraža racionalni paternalizem, ki ne pomeni duhovne prevlade nad posameznikom in njegovo dolžnost podrejanja, ampak medsebojni zaščitniški odnos, v katerem nekdo z dobrim namenom, torej moralno, prenaša vrednote, ki jih poseduje, na drugega, ki jih potrebuje. Te vrednote so ljubezen, modrost, znanje, dobro počutje, pogum, spoštovanje, samoobvladovanje,..

34. Naštej etične koncepte pomembne za etiko zdravstvene nege.

Etični koncepti, ki so pomembni za zdravstveno nego so: zagovorništvo, odgovornost, sodelovanje in skrb.

 

 

Skupno delo za skupne cilje: skupaj s sodelavci zagotoviti pacientu kakovostno zdravstveno nego.

Upoštevanje lastnih in tujih vrednot in ciljev: doseganje skupnih ciljev je mogoče, če vsi sodelujoči  spoštujejo dane obljube, obojestranske prioritete, žrtvujejo osebne interese za dolgoročno vzdrževanje dobrih profesionalnih odnosov.

Sodelovanje kot lojalnost in sila, ki omogoča skupini profesionalcev , da delajo za iste cilje.

Usklajevanje ciljev in interesov: Občasno moramo sprejemati kompromise med osebnimi cilji in interesi in cilji in interesi  skupine, kateri pripadamo, zato, da bi povečali kakovost zdravstvene nege in koristi pacienta.

Nesebičnost – vidik sodelovanja: Pomeni vez med ljudmi, ki skupaj delajo, se razvijajo in skupaj preživljajo čas. Neustrezno sodelovanje lahko ogrozi skrb za pacienta, če nekomu odnos do sodelavca postane pomembnejši  od kakovosti zdravstvene nege. Sodelovanje pomaga združevati sodelavce k skupnim ciljem.

 

36. Opiši etični koncept »odgovornost«.

Pojem odgovornost lahko razdelimo na osebni vidik – biti odgovoren in na pravni vidik – imeti odgovornost. MS dela odgovorno, ko se zaveda kaj je to odgovornost, zna opravičiti svoje odločitve skladno s sprejetimi moralnimi standardi ali normami.

 

Odgovornost je pomemben etični koncept v ZN, saj vključuje odnos med MS in pacientom. S tem ko MS prevzame izvajanje ZN, se zaveže tudi odgovornosti, da bo zagotavljala ZN v skladu s poklicnimi standardi in moralnimi normami. Odgovornost MS ni omejena le na pacienta za katerega skrbi, ampak vključuje se sodelavce, poklic in družbo. Poznamo osebno odgovornost, zakonsko odgovornost (določajo zakonski predpisi o delu MS) in moralno odgovornost (določa jo kodeks etike).

 

37. Opiši etični koncept »zagovorništvo«.

Je aktivna podpora pri neki pomembni zadevi. Zagovornik ščiti pacientove pravice. V bistvu gre za zagovarjanje koristi posameznika kot bi jih zagovarjal sam, če bi jih lahko. Uporablja se za opis odnosa MS/pacient. MS nastopa kot branilka pacientovih pravic znotraj zdravstvenega sistema.  MS seznani pacienta z njegovimi pravicami tako, da jih le-ta razume. O vseh morebitnih kršitvah pacientovih pravic poroča ustrezni instanci in poskuša preprečiti vse nadaljnje kršitve.  MS ne vsiljuje odločitev ali vrednot, ampak pacienta podpira pri ugotavljanju prednosti in pomanjkljivosti  različnih možnostih zdravljenja ali zdravstvene nege. Pacienta obravnava kot sočloveka, ki ga je treba spoštovati V vlogi zagovornika MS najprej ugotovi osnovne vrednote, ki so za določenega pacienta pomembne in nato deluje tako, da ščiti pacienta, njegovo dostojanstvo, zasebnost in pravico do izbire. MS zagovarja pacientove odločitve tako kot je bilo dogovorjeno preden je pacient zbolel ali je bilo dorečeno z njegovimi svojci.

 

Če v danem trenutku nobena opcija ni dostopna MS v najboljši meri podpira koristi pacienta in zagotavlja najboljše za pacienta v okviru svojih zmožnosti.

 

38. Pravičnost in poštenost, kako bi opisali povezanost?

Moralni koncept, ki postane viden predvsem takrat, ko gre za konflikt interesov. Pravičnost je sinonim za poštenost. Obravnavati ljudi pravično pomeni, dati jim tisto kar zaslužijo.

 

39. Pravica in dolžnost, kako bi opisali povezanost?

Odnos med pravico in dolžnostjo je ta da vse pravice potegnejo s seboj tudi določene dolžnosti, ne velja pa, da vse dolžnosti pomenijo tudi pravice.

 

40. Morala in zakon, kako bi opisali povezanost?

Zakon je način kako neka skupnost “prevaja” moralo v eksplicitna družbena vodila in prakso, ter določa kaznovanja dejanj, ki niso v skladu z njo. Zakon in morala se sicer ponavadi prekrivata, nista pa eno in isto.

Moralno vrednotenje moramo ločiti od legalnega, posebej zato, ker so nekatera zakonsko sprejemljiva dejanja v resnici moralno nesprejemljiva, nelegalna pa niso nujno tudi nemoralna.

 

41. Kaj je etična dilema?

Dilema etične razsežnosti – odločanje med dvema moralnima možnostma.

 

42. Ocenjujete, da je potrebna posebna etika v zdravstveni negi? Zakaj?

Po mojem mnenju ja, ker ima ZN specifična problemska področja kot so splav,  genetika, psihiatrija, poizkusi na človeških bitjih, smrt in umiranje.

 

43. Kaj je kodeks etike, kdo ga sprejme in čemu služi?

Profesionalne vrednote določa zadnji dogovorjen standard, ki ga pripravi in podpre strokovna skupina. Profesionalne vrednote zdravstvene nege določa kodeks etike, ki ga podpre skupščina Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije.

Temeljna naloga medicinske sestre je krepitev zdravja, preprečevanje bolezni, obnavljanje zdravja ter lajšanje trpljenje. Neločljivo povezano z zdravstveno nego je spoštovanje življenja dostojanstva in pravice človeka.

 

44. Kako poteka sprejemanje etičnih odločitev?

Potek sprejemanja etičnih odločitev :

Pridobivanje podatkov

Diskusija

Pojasnjevanje in poučevanje

Poslušanje

Sprejem odločitve

Pomoč pri odločanju

 

45. Katere modele etičnih odločitev poznate?  Enega opišite.

Petstopenjski model moralne odločitve po Megan-Jane Johnstone

identifikacija in poimenovanje problema

načrtovanje ustreznega poteka akcij z namenom ugotovitve problema

izvajanje načrta

vrednotenje moralnih rezultatov dejanj, ki so bila opravljena zato, da bi pojasnili naravo problema in ga rešili

 

Modeli etične analize in etičnega odločanja, Smiselno je preučiti:

Vrednote, ki interese vključenih

Kontekst v katerem se bomo odločili

Vrste strategij, ki jih bomo uporabili za razrešitev ugotovljenega problema

Naravo odgovornosti MS v dani situaciji

46. Kaj lahko poveste o empatiji in »soudeleženosti v trpljenju«?

Empatija je psihološka sposobnost zaznavanja čustev druge osebe, ne da bi s tem podal svoje, ki je tudi združljiva s teorijo uma.