Evtanazija – o evtanaziji

Evtanazija je velika etična dilema in prav zaradi tega je marsikje v svetu prepovedana in le ponekod dovoljena npr. Švica, Nizozemska, Belgija, Kolumbija, Avstralija, Oregon (ZDA). V omenjenih državah je evtanazija pravno zelo urejena in vsebuje stroga merila, katera natančno predpisujejo v katerih primer je evtanazija legalna oziroma dovoljena.

Kaj pa sploh je evtanazija? Evtanazija po grško (gr. Euthanasia) pomeni lepa smrt. Je medicinska pomoč pri umiranju ali medicinska pomoč pri samomoru, kjer največkrat zdravnik pomaga umreti nekomu drugemo s smrtonosno injekcijo, s strupom ali pa z izklopom naprav, ki bolnika ohranjajo pri življenju. Ločimo aktivno (»storiti«) in pasivno (»dopustiti«) evtanazijo.

Moje mnenje glede evtanazije je, da ima vsaka stvar svoje prednosti in slabosti. Težko se je popolnoma opredeliti, saj ne poznamo vseh vidikov, najpomembnejše pa je, da nismo še nikoli bili v podobni situaciji in ne moremo vedeti kako bi se takrat odločili.

Moje mnenje izvira že, ko sem se v srednji šoli seznanil z pojmom evtanazijo in smo imeli različne debate. Podobno je bilo tudi kasneje na fakulteti, kjer smo morali preučiti temo evtanazija in poiskati argumente, ki podpirajo naše stališče. Takrat sem iskal argumente »za« evtanazijo, ter jih našel ogromno od različnih zdravnikov, psihologov itd. Pa vendar ko sem moral preučiti še argumente »proti« sem kaj kmalu prišel do zaključka, da se nebom mogel strinjati. Zato bi poudaril kakor sem že v uvodu omenil, da ima vsaka stvar svoje prednosti in slabosti ter da je pomembno, da vidimo zadevo tudi iz drugih zornih kotov.

Hkrati pa se zelo zanimam za to temo ter paliativno oskrbo bolnikov in nasplošno o umiranju, saj sem bil na različnih delavnicah ter v hospicu, kjer sem se lahko bolje seznanil s to tematiko. Tudi v moji praksi sem že delal z umirajočimi ljudmi ter ugotovil, da je to izjemno posebno delo kjer ni dovolj le znanje ampak mnoge druge vrline, ki jih ne pridobi vsak človek v življenju.

Zakaj za?

Ena izmed glavnih vrednot je pravica do svoboščine in osebne odločitve, zato mislim, da bi lahko vsak posameznik odločal o svojem življenju. Tudi Evropska deklaracija o človekovih pravicah določa, da človek ne sme biti prisiljen k trpljenju in ima pravico do umiranja brez bolečin ter dostojanstvene, človeka vredne smrti. Zakaj imamo pravico do življenja, ne pa pravico do mirne smrti? Zakaj je potem dovoljen splav, kjer lahko odločamo o življenju drugih, o lastnem pa nesmemo?

Seveda bi morala biti evtanazija dovoljena le pri hudo bolnih pacientih, ki imajo terminalno napredujočo bolezen in imajo hude, neznosne bolečine. Te bolniki bo morali jasno izraziti željo po evtanaziji, kjer bi se tudi upoštevalo mnenje zdravnikov ter bi se na podlagi tega nato razsodila etična komisija ali je opravičeno ali ne.

Zakaj proti?

Pri legalizaciji evtanazije lahko pride do velikih zlorab kot je naprimer prisiljena evtanazija, kjer svojci odločajo o bolnikovem življenju ter se posložujejo evtanazije iz ekonomskih razlogov ali pa zaradi koristi sebi v prid. To ni problem kadar so bolniki pri zavesti, zaplete pa se ko je le-ta npr. v komi. Vprašanje je tudi ali je bolnik takrat  (v času bolezni – depresivni fazi) sposoben razsodno razmišljati ter se odločati o sebi in o svojem življenju.

V današnjem času pa mislim, da obstaja tudi veliko etičnih sprejemljivih alternativ kot so naprimer društva  (hospic), ki nudijo pomoč umirajočim (paliativna oskrba) ljudem in jim lajšajo bolečine ter omogočijo dostojno smrt.

PREGLED LITERATURE:

Trontelj J (2003). Razmišljanja o evtanaziji v Evropi in v Sloveniji. Obzor Zdr Neg. 37(4): 253-8.

Jože Trontelj, priznani slovenski akademik, kateri je veliko deloval na področju etike, saj je bil tudi predsednik Etične komisije RS za medicinsko etiko, je v svojem članku, ki ga je objavil za revijo Obzornik zdravstvene nege zapisal različne prednosti in slabosti evtanazije ter prikazal evtanazijo z različnih zornih kotov.

Kot zanimivost, ki sem jo zasledil v članku je, da so številne študije v državah kot sta Nizozemska in v Oregonu dokazale, da glavni vzrok za evtanazijo ne tiči v neznosnem trpljenju ampak v kvaliteti življenja, ki se zdi ljudem nesprejemljiva. To poudarja tudi avtor, ki je zagovornik alternativ in to dobro opiše v članku. Kot primer alternativ je poudaril podpora društvu Hospic, vzpostavitev mobilne ekipe (multidisciplinarni tim!) za medicinsko oskrbo na domu, v bolnišnicah urediti oddelke za paliativno oskrbo itd.

VIR2:

Urbančič V (2006). Pogled pravnika na evtanazijo. Med Mes. 2: 206- 13.

Avtor se v svojem članku opredeli predvsem na pacientove pravice ter meni, da mora biti posamezniku dana možnost, da izbira. Če izbere samomor, da bi se izognil neznosnim bolečinam ter ne more sam uresničiti te želje, potem  smo mu dolžni pri tem pomagati in tako dovoliti, da umre kot človeško bitje.

VIR3:

Zakoni – izpostavil bi predvsem:

ZAKON O PACIENTOVIH PRAVICAH

Pravica do preprečevanja in lajšanja trpljenja (39. Člen ZPacP)

Ta pravica govori o tem, da ima vsak pacient pravico, da zdravstveno osebje stori vse potrebno, da bi odpravilo in čim bolj ublažilo bolečine in tpljenje, povezane s poškodbo ali boleznijo. Vendar pa ta pravica ne daje pravice do evtanazije, pač pa aktivno sodelovanje pri zdravljenju, spoštovanje volje pacienta in preprečevanje njihovega trpljenja.

Pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju (26. – 31. Člen ZPacP)

Določa, da zdravnik oz. zdravstveni delavci ne smejo opraviti zdavstvene oskrbe, ne da bi prej dobili pacientovo privolitev. Pacient lahko zavrne katerikoli poseg, razen če bi s tem ogrozil življenje ali zdravje drugih. Pacient ima tudi pravico zavrniti nujno medicinsko pomoč.

Ta pravica se mi zdi zelo pomembna, saj na podlagi tega ima pacient avtonomijo nad svojim zdravjem/ življenjem in se lahko na podlagi svojega mnenja odloči za nadaljni potek.

KAZENSKI ZAKONIK

  1. Člen KZ-1

»Kdor umirajočemu ali neozdravljivo bolnemu vzame življenje, se kakor vsak drug storilec kaznivega dejanja uboja kaznuje z zaporom najmanj petih let.«

  1. Člen KZ-1

Govori o tem, kdor umirajočemu pomaga pri samomoru in ta stori samomor, se kakor vsak pomagač pri samomoru kaznuje z zaporom odšestih mesecev do petih let.

Poleg teh členov se pojavljajo še mnogi, iz katerih lahko ugotovimo, da je področje evtanazije natančno predeljeno in prepovedano ter kaznivo dejanje.

VIR4:

Kot četrti vir bi povzel spremno besedo prof. dr. Leva Miličinskega, ki jo je napisal v knjigi Pravica do smrti, avtorja Jamesa Rachelsa in si postavi naslednja vprašanja: Če je človek neozdravljivo bolan ali v telesnih sposobnostih trajno tako prizadet, da svojim vsakdanjim potrebam sam ne more streči, pa je njegovo življenje le trpljenje zanj in za njegove bližnje, ko smrt ženi več groza temveč odrešenje, kaj potem? Ali ima človek res vso pravico izbrati si smrt, kakršna mu je ugodnejša? Ali pa naj gleda na življenje kot dar narave, ki ga ne sme zavreči in naj prepusti naravi ali bogu to, kdaj in kako naj pride smrt nadenj?

Ta vprašanja so tudi jedro razpravljanja o dopustnosti in nedopustnosti evtanazije, ki jo pojmuje kot »usmrtitev iz usmiljenja.«

VIR5

Kot zadnji vir bi citiral nekaj mnenj različnih ljudi iz forumov, kjer so spraševali kaj menijo o evtanaziji.

Eva: »Ko je človek v komi, sem jaz proti izklopu aparatov in se pač pusti času čas! če je človek možgansko mrtev, pa seveda ni druge pomoči, je to žal neizogibno!
Ko pa je tu bolezen, recimo rakavi bolniki pred smrtijo, sem pa jaz za, da se mu pomaga z določenimi zdravili na drugo stran! Ponavadi ti bolniki  v zadnjih dneh trpijo nevzdržne bolečine, in seveda si tega nihče ne želi! Če lahko lahjšamo bolečine in čeprav je potem možno da zaradi teh zdravil par dni prej umrejo(ne vem ali je potem to evtanazija) sem za, ker si nihče ne zasluži takega trpljenja!«

Kiara: »Dolgo časa sem bila za evtanazijo, vendar sem po zelo zanimivi razpravi, ki smo jo imeli na to temo na faksu, spremenila mnenje. Predvsem je problem v tem, da če bi bila evtanazija dovoljena bi se starejši in bolni ljudje počutili dolžne da umrejo. Mogoče si človek sploh ne bi želel umreti, vendar ker bi bila evtanazija uzakonjena, bi čutil dolžnost, da umre in ni v breme drugim ljudem.«

Če naredim povzetek napisanih mnenj na forumih, sem prepričan, da je velik delež ljudi za evtanazijo in jo podpirajo. Zakaj je tako, lahko mogoče tudi sklepamo, da niso seznanjeni z drugih vidikov, kateri so bolj negativni. Seveda pa si ima vsak pravico, ustvariti svoje mnenje in ga zagovarjati. Pri temah, ki so etično sporne, pa je treba poudariti da ne obstaja »pravilno« stališče oziroma »nepravilno«.

Med pregledom literature sem zasledil zanimiv staveak, katera sta se me dotaknila iz vseh vidikov in spremenila moje razmišljanje. To sta stavka Jožeta Trontlja, citiram: » Stopnja človečnosti in civilizacije družbe se bo vse bolj presojala tudi po tem, koliko je pripravljena storiti za svoje umirajoče. Učinkovita skrb in pomoč odhajajočim bosta naredili evtanazijo nepotrebno. Skrb za bolne in umirajoče pa bo poplačana na raznovrstne načine tudi mladim zdravim.«

TUJI ČLANKI:

Bibliografska zbirka: CINAHL

Ime časopisa in leto izdaje: Journal of Clinical Nursing, 2010

Avtorji: Yvonne Denier, Chris Gastmans, Nele De Bal and Bernadette Dierckx de Casterle

Naslov: Communication in nursing care for patients requesting euthanasia: A qualitative study

Slovenski prevod: Komunikacija v zdravstveni negi pri pacientih, želečih evtanazije: kvalitativna študija

Metoda: Uporabljena metoda v danem članku je billa osemnajst polstrukturiranih intervjujev medicinskih sester iz devetih različnih bolnišnic v belgijskem mestu Flanders. Intervju je potekal v letih 2005 in 2006.

Povzetek: V študiji so opisali koliko komunikacija med medicinsko sestro in neozdravljivim pacientom pomeni v procesu evtanazije.

Rezultati študije so pokazali, da je evtanazija za mentalno zdrave in terminalno bolne paciente, kompleksen in dinamičen proces, najpomembnejša stvar pri tem pa je komunikacija medicinskih sester z vsemi udeleženci procesa evtanazije. Ugotovitve raziskave torej pokažejo, da je pri evtanaziji komunikacija glavni ključ, da se njen proces izvede kakovostno in v skladu z željami pacientov ter njihovih družinskih članov.

Medicinske sestre morajo biti tudi v zadostni meri izobražene oziroma izurjene ter morajo imeti komunikacijske sposobnosti in znanje o evtanaziji. Prav tako bi bilo potrebno postaviti določene smernice in navodila za pravilno ravnanje v primeru evtanazijskega procesa, na katere bi se lahko medicinske sestre tudi obrnile v določeni situaciji.

Rezultati naj bi bili po mnenju avtorjev relevantni le za ta izbrani vzorec medicinskih sester. Potrebnih je še več raziskav na temo komunikacije, ki poteka v procesu evtanazije, prav tako bi se morali posvetiti tudi ostalim udeležencem v procesu evtanazije (pacienti, družinski člani, ostali negovalci itd.) ter njihovim pogledom na komunikacijo in ne samo medicinskim sestram.

Komentar: Kot je že zgoraj omenjeno, se raziskovalne ugotovitve v veliki meri nanašajo na medicinske sestre. Po mojem mnenju so rezultati relavantni in jih lahko posplošimo, zato ker so vse intervjujane osebe vsakodnevno v stiku z umirajočimi pacienti in imajo veliko izkušenj na področju komuniciranja. Lahko torej zagotovo rečemo, da je komunikacija ena izmed najpomembnejših elemntov pri procesu evtanazije. Da bi zagotovili kakovostno zdravstveno nego, bo po mojem mnenju na področju komunikacije potrebnih še veliko raziskav in dodatnega izobraževanja, kjer bi se medicinska sestra začela zavedati njenega pomena in tako še izurila svoje komunikacijske veščine.

2. TUJI ČLANEK

Bibliografska podatkovna zbirka: CINAHL

Ime časopisa in leto izdaje: OMEGA, 2012- 2013

Avtor: Naser Aghababaei

Naslov: The euthanasia- religion nexus: Exploring religious orientaton and euthanasia attitude measures in a Muslim context

Slovenski prevod: Povezava med evtanazijo in religijo: Raziskovanje verske usmerjenosti in evtanazije z vidika muslimanske vere

Metoda: V raziskavi je sodelovalo tristo prostovoljnih študentov iz Univerze v Teheranu. Starost udeležencev je varirala med 18 in 35 let, 66% sodelujočih pa je bilo žensk. Uporabili so nenaključno namensko vzorčenje, ni pa bilo uporabljenih nobenih posebnih kriterijev, po katerih bi vključili ali izključili prostovoljce iz raziskave. Izbrani študentje so odgovorili na več vprašalnikov. Prvi je vseboval samo eno vprašanje, in sicer ali se jim evtanazija zdi moralno sprejemljiva. Potem pa so izpolnili še dve posebni lestvici, in sicer Euthanasia Attitude Scale (v nadaljevanju EAS) in pa Religious Orientation Scale – Revised, ki sta vsebovali več vprašanj in dali podatke o tem, kako sta religija in odnos do evtanazije med seboj povezani.

Vsebina: Cilj raziskave je bil preučiti povezavo med vero in odnosom do evtanazije. V raziskavi sta bili na voljo dve verski obliki, in sicer intrinzična ter ekstrinzična. Intrinzična vernost pomeni, da verniku njegova vera predstavlja glavno motivacijo v njegovem življenju in da v svojo vernost ne vstopa zaradi zunajverskih razlogov, kot je to značilno za ekstrinzično vero, pri kateri se vernost uporablja le za premagovanje svojih psiholoških in družbenih težav.

Rezultati študije so pokazali, da je sprejemanje evtanazije tako kot pri prvem vprašalniku kot tudi pri obeh lestvicah, negativno povezano z vsako obliko religioznosti, torej intrinzično ter ekstrinzično. Pri tem je imela intrinzična vera še višjo negativno povezavo kot pa ekstrinzična. To pomeni, da vera nasprotuje izvajanju evtanazije.

V raziskavi so tudi primerjali lestvico, ki vsebuje samo eno samo vprašanje ter lestvico EAS z večimi vprašanji. Kot je že omenjeno, je pri obeh lestvicah korelacija med spremenljivkama negativna, vendar pa so ugotovili, da je pri kompleksnejši lestvici povezava močnejša, zato so njeni rezultati tudi bolj zanesljivejši, sama lestvica EAS pa ima tako potencial za uporabo še v prihodnjih študijah, ki bodo potekale na to temo.

Študija je bila omejena le na vzorec študentov, ki so po naravi bolj liberalni in odprti za nove ideje kot na primer evtanazija, zato lahko pričakujemo, da bi bil odziv širše populacije na evtanazijo še bolj negativen. Ugotovili so tudi, da spol in starost vprašanca nista imela vpliva pri izbiri odgovorov.

Komentar: Raziskovalne ugotovitve se nanašajo le na muslimanske študente in zaradi tega jih ne moremo posplošiti na celotno populacijo, saj vzorec tudi ne zajema ljudi, ki so na drugačnem intelektualnem nivoju kot študentje. Vendar pa lahko pričakujemo, da bi bili rezultati tudi pri vseh ostalih verskih pripadnikih podobni, in sicer povezava med vero ter evtanazijo bi bila negativna. Tudi pri drugih verah je korelacija med tema dvema spremenljivkama negativna, torej ne podpirajo evtanazije, vendar pa bi morali njihove pripadnike prav tako testirati, da bi izvedeli točno vrednost korelacijskega koeficienta ter ali je tako visok kot pri muslimanski veri ali nižji.
[wp_ad_camp_1]
3. TUJI ČLANEK:

Bibliografska zbirka: CINAHL

Ime časopisa in leto izdaje: Nursing Ethics 2012

Avtorji: María-Isabel Tamayo-Velázquez,  Pablo Simón-Lorda, Maite Cruz-Piqueras

 Naslov: Euthanasia and physician-assisted suicide: Knowledge, attitudes and experiences of nurses in Andalusia (Spain)

Slovenski prevod: Evtanazija in samomor z zdravnikovo pomočjo: Znanje, stališča in izkušnje medicinskih sester v Andaluziji (Španija)

Metoda: Uporabljen je bil spletni vprašalnik, sestavljen iz 35 zaprtih vprašanj, nanj pa je odgovarjalo 390 medicinskih sester iz Andaluzije. Vprašanja so se nanašala na socialno- demografske podatke (starost, spol, stroka itd.), znanje in izkušnje z evtanazijo ter obliko samomora z zdravnikovo pomočjo.

Vsebina: Namen študije je bil oceniti znanje, stališča ter izkušnje španskih medicinskih sester v povezavi z evtanazijo in samomorom z zdravnikovo pomočjo. Rezultati študije so pokazali, da bi bilo potrebno izboljšati znanje anketirancev v zvezi z evtanazijo in pa samomorom z zdravnikovo pomočjo, saj je le 50 % medicinskih sester  pravilno odgovorilo na vprašanje kako delovati v primeru, ko pacient želi evtanazijo. Nekatere med njimi se niso niti zavedale, da je le-ta oziroma kakršna koli pomoč pri smrti pacienta v Španiji kaznivo dejanje. Več kot polovica jih je potem odgovorilo, da bi podprli njihovo legalizacijo in bi ta proces tudi izvajali.

Glede na podatke o spolu vprašancev so ugotovili, da je več zdravstvenikov kot pa medicinskih sester dobilo prošnjo pacienta, da mu izvedejo proces evtanazije in pomoči pri smrti. Razlogi za to niso znani, zato ostaja to področje, kako spol vpliva na prošnjo pacienta, odprto in ga je potrebno še podrobno raziskati.

V študiji so tudi primerjali Španijo z drugimi državami ter ugotovili, da Španija zelo počasi spreminja svoje kulturne navade in je zato bolj zadržana pri uvajanju novih procesov (npr. evtanazija oziroma pomoč pri smrti) v zdravstvu. Zato bi bilo potrebno še bolj izobraziti medicinske sestre na tem področju in tako pokazati, da so evtanazija in pa ostale pomoči pri smrti pacienta lahko moralno sprejemljive ter zakonite.

Komentar: Rezultati se nanašajo na španske medicinske sestre. V anketi jih je sodelovalo veliko število, zato lahko vzorec posplošimo na celotno populacijo medicinskih sester, vendar pa to velja samo za Španijo, saj ima le-ta še vedno nekoliko konzervativno razmišljanje glede tega področja.

AKTI:

KODEKS MEDICINSKE DEONTOLOGIJE

  1. Člen »Zdravnik odklanja in obsoja evtanazijo in jo ima za lažni humanizem.«

ZAKON O PACIENTOVIH PRAVICAH

  1. Člen »Pacient ima pravico do samostojnega odločanja o zdravljenju, pod pogoji, ki jih določa zakon.«
  2. Člen »Pacient, ki je sposoben odločanja o sebi, ima pravico zavrniti predlagani medicinski poseg oziroma zdravstveno oskrbo, razen kadar bi to ogrozilo življenje ali huje ogrozilo zdravje drugih.«

KODEKS ETIKE MS IN ZT

Načelo IV: Medicinska sestra spoštuje dostojanstvo in zasebnost pacienta v vseh stanjih zdravja, bolezni in ob umiranju

Standard: Medicinska sestra umirajočemu pacientu omogoča kakovostno zdravstveno nego in oskrbo, razumevajoč odnos, lajšanje trpljenja, upanje, izpoved verskega prepričanja, občutek varnosti ter mirno in dostojanstveno smrt

(Ta kodeks evtanazije ne podpira. Zdravstveni delavci bi se morali v mejah medicinske znanosti in možnosti truditi, da bi bolniku olajšali telesno in duševno trpljenje ter se borili za njegovo življenje in zdravje (Urbančič, 2006))

ZAKLJUČEK

Preden sem se začel poglabljati v literaturo v zvezi z evtanazijo, sem bil prepričan, da bi morala biti le-ta dovoljena, saj ima vsak pravico do svobodnega odločanja. Zavedal sem se nekaterih slabosti, vendar premalo in nisem bil odprt za nove informacije, katere so bile več ali manj v zvezi »proti« evtanaziji, dokler nisem prebral nekaj literature.

Najbolj me spodbudilo k razmišljanju članek Jožeta Trontlja, kateri citat sem napisal že pri poglavju Pregled literature, in pa še njegova ugotovitev, ki pravi, da glavni vzrok za evtanazijo ne tiči v neznosnem trpljenju ampak v kvaliteti življenja, ki se zdi ljudem nesprejemljiva. Moje mnenje, ki sem si ga ustvaril pri tem je, da če bi ljudi bolje seznanili z paliativno oskrbo in tudi njo samo razvili po celem svetu in dobila avtonomno veljavo. Tako bi pokazali ljudem, da beg ni edina rešitev in da je lahko umiranje dostojanstven, naraven proces, brez bolečin, ki jih doživlja umirajoči.

Mislim, da se ta etična dilema nebo nikoli razrešila, saj je veliko zagovornikov kot nasprotnikov in vsaka stran ima utemeljene argumente, kateri podpirajo njihova stališča. Po mojem mnenju, pa se bo evtanazija legalizirala (in samomor z zdravnikovo pomočjo) v večini držav po svetu, vendar pa bo to dolgotrajen proces.

Zakaj tako menim? Ker evtanazijo predstavlja večini lažjo pot – bližnjico in kljub razvijanju paliative in drugih oblik alternativ je evtanazija za razliko od dolgotrajnega zdravljenja ekonomsko ugodnejša, vendar pa je tudi to sporno, saj je možnost zlorabe ogromna. Vedno bolj pa se poudarja kvaliteta življenja in tako invalidnost ter umiranje v hudih bolečinah po mnenju ljudi ne sodi v to »kategorijo«. Tudi vse več terminalno bolnih se odloči iti v tujino, kjer je evtanazija legalna. Zaradi teh razlogov in še več, mislim, da bodo evtanazijo uveljavili in dali ljudem možnost izbire.

Za konec povem, da sem neopredeljen, saj imam veliko argumentov, ki me prepričujejo »za« in »proti«, vendar pa tudi če bi bil trdno prepričan v svoje stališče, si nemorem predstavljati, kako bi bilo, ko bi se jaz znašel v situaciji, kjer bi moral odločati v svojem življenju ali življenju nekoga drugega.

VIRI:

Trontelj J (2003). Razmišljanja o evtanaziji v Evropi in v Sloveniji. Obzor Zdr Neg. 37(4): 253-8.

Urbančič V (2006). Pogled pravnika na evtanazijo. Med Mes. 2: 206- 13.

Rachels J (1987). Pravica do smrti: evtanazija in morala. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Šibila N (2010). Pravni in etični vidik evtanazije. Diplomsko delo, Ptuj: Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta.

Cafuta M, Janežič Podrobnikar T, Prislan P (2008). Evtanazija. Raziskovalna naloga, Celje: Srednja zdravstvena šola Celje

Kancler K (1997). Kodeks medicinske deontologije Slovenije. V: 27. Redna seja skupščine Zdravniške zbornice Slovenije, 24.4.1997.

Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Ur.l. RS, št. 2/2006.

Zakon o pacientovih pravicah, ZPacP, Ur.l.RS, št. 15/2008.

Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ-1), Uradni list RS, ŠT.55/ in 39/09.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja