1.) Naštej duševne motnje

Najpogostejše duševne motnje razdelimo v naslednje skupine:

– Organske duševne motnje ( demence, amnestični sindrom, delirij, …)

– Duševne motnje zaradi zlorabe različnih snovi( SOA in druge droge:  4, 7 % odraslih,  povprečje 5, 2% v Evropi)

– Shizofrenija in shizotipske motnje,( 1% vseh ljudi: vsak 125 človek ima SCH)

– Razpoloženjske(afektivne)motnje( huda depresija, distimija, bipolarna motnja)- 13, 9 % v Evropi

– Anksiozne motnje- 13, 6% v  Evropi,

– Nevrotske, stresne, somatoformne motnje,

– Osebnostne motnje( 6, 8%)

– Poškodbe samega sebe 1-600 ljudi; Samomorilnost 1%

————————–  ALI ————————————————–

 

1.a) ORGANSKE DUŠEVNE MOTNJE: demenca, delirij, amnestični sindrom, blaga motnja spoznavnih sposobnosti, mot zaznavanja(mišljenja,čustvovanja,osebnosti)

DUŠEVNE MOTNJE ZARADI ZLORABE RAZLIČNIH SNOVI: odvisnost od alko, psihoakt substanc. PARANOIDNE , SHIZOFRENSKE : shizofrenija. RAZPOLOŽENJSKE: manija-depresija (bipolarna motnja),ANKSIOZNE: anksioznost, obsesije, kompulzije, SOMATOFORMNE : konverzivne motnje, psihogena bolečina, hipohondriaza, OSEBNOSTNE : kompulzivne vedenjske motnje, antisocialna OM.

 

1.b) 1.SKP PSIHOREAKTIVNIH, NEVROTSKIH OZ. OSEBNOSTNIH MOTENJ: (nevroze, nepsihotične osebnostne motnje, bolezni odvisnosti v njihovi začetni fazi)

2. SKP ENDOGENIH PSIHIČNIH MOTENJ, PSIHOZE:(shizofrenija, manično-depresivna psihoza, atipične endogene psihoze. 3. SKP ORGANSKIH MOTENJ:(motnje zavesti, motnje spomina, demenca, spremembe v osebnosti, čustvovanju).

 

2.) Organske duševne motnje-delitev

Vzrok je poškodba, bolezen ali disfunkcija osrednjega živčevja. Očitna  povezava med organsko motnjo in pojavom psihičnih simptomov. Psihično izboljšanje ali okrevanje po odstranitvi organskega vzroka.

AKUTNE (delirij, halucinoza po zastrupitvi..)

SUBAKUTNE (org. blodnjava motnja zaradi hipertireoze..)

KRONIČNE (Alzheimerjeva demenca, potravmatska demenca

Organske duševne motnje delimo v dve veliki skupini

1. Sindromi s prevladujočimi motnjami spoznavnih sposobnosti (demence, delirij, amnestični sindrom, blage motnje spoznavnih sposobnosti)

2. Sindromi, ki vključujejo motnje zaznavanja (org. halucinoza), mišljenja (org. blodnjava motnja), čustvovanja (org. razpoloženjska motnja…) ali osebnosti (org. osebnostna motnja)

————————————–  ALI ———————————————————

 

2.a) Organske duševne motnje, kaj so in delitev

Vrsta duševnih motenj, ki imajo očitno skupno etiologàvzrok je poškodba, bolezen ali disfunkcija CŽS,(motnje  so primarne, sekundarne). Očitna časovna  povezava med organsko motnjo in začetkom psihičnih simpt ter psihično izboljšanje / okrevanje po odstranitvi organsk vzroka.

 

2.b) Delitev

1.Sindromi s prevladujočimi motnjami spoznavnih sposobnosti:demenca,delirij, amnestični sindrom,blaga motnja spoznavnih sposobnosti – organski blodnjavostni sindrom),

2. Synd,podobnim drugim duševnim motnjam: motnje zaznavanja – org halucinoza, mišljenja – org blodnjava motnja, čustvovanja – org razpoloženjska motnja, org emoci labilna motnja, org tesnobna motnja,osebnosti – org osebnostna motnja. 3.Syndr opredeljeni z vzrokom( po enceflitisu, po poškodbi glave), 4.neopredeljene organske duševne motnje.

 

3.) Znaki oziroma potek organske duševne motnje

ZNAČILNOSTI SPREMEMB

Upad spominskih in drugih intelektualnih  sposobnosti. Psihomotorna upočasnjenost – daljši reakcijski časi. Spremembe socialnih povezav. Upokojitev. Izguba bližnjih in oseb iz svoje generacije. Pogostejša telesna obolenja. Nezmožnost samostojnega življenja doma – odvisnost od drugih.

 OCENJUJEMO

Spoznavne (kognitivne) sposobnosti

Mišljenje, govor, izgled in vedenje, razpoloženje, motnje zaznavanja (halucinacije), vpogled v lastno stanje, socialno stanje.

Spoznavne sposobnosti so (spomin (dolgoročni, kratkoročni), orientacija v času, prostoru in osebi, vidno prostorske sposobnosti, govor, branje, pozornost (usmerjena, deljena, vzdrževana), računanje, prepoznavanje in imenovanje stvari in pojmov, izvršitvene sposobnosti)

 

 

4.) Vrste organskih duševnih motenj 

Akutne org. duš. motnje, subakutne org. duš. motnje, kronične org. duš. motnje. So sindromi (skupki znakov), razdelimo v dve (štiri) skupi-ni/ne:

– sindromi s prevladujočimi motnjami spoznavnih sposobnosti (demenca, delirij, amnestični sindrom, org. blodnjavostni sindrom, blage motnje spoznavnih sposobnosti)

– sindromi, podobni drugim duševnim motnjam (organska halucinoza; org. blodnjava motnja; org. razpoloženjska, emocionalna labilna, tesnobna motnja; org. osebnostna motnja)

– sindromi opredeljeni z vzrokom (npr. encefalitis)

– neopredeljene org. duševne motnje

Vzrok org. duš. motnje je poškodba, bolezen ali disfunkcija osrednjega živčevja; očitna je povezava med organsko motnjo in pojavom psihičnih simptomov – po odstranitvi org. vzroka je opazno psihično izboljšanje ali okrevanje.
Začetni simptomei se lahko kažejo v motnjah spomina, dezorientaciji (časovni, krajevni), intelektualnih spremembah (dezorganizacija mišljenja, nihanje razpoloženja in čustev, neustrezno vedenje).

 

5.) Značilnosti demence

Značilnosti demence: motnje spominskih (tudi dezorientacija) sposobnosti in motnje drugih spoznavnih sposobnosti (govor, vešči gibi, zaznavanje, izvršitvene sposobnosti); izguba intelektualnih sposobnosti, NI motnje zavesti, ima specifično organsko motnjo.

 

6.) Kaj je demenca

Demenca je sindrom (skupina simptomov), za katero je značilen globalen upad spoznavnih sposobnosti, ki bolnika postopoma onesposobi za osnovne dnevne aktivnosti.

 

7.) Vrste demence

Ločimo ireverzibilne (Alzheimerjeva, vaskularna, demenca Lewyevih telesc, frontotemporalna, mešana) in reverzibilne (depresija, metabolne endokrine motnje, toksični vzroki, tumorji, infekcije, subduralni hematom, normotenzivni hidrocefalus) vrste demence.

 

8.) Potek demence

1.Blaga demenca

– Motnje spomina za nedavne dogodke,

-Težave v poimenovanju

– Bolezen pogosto spregledajo bolniki in svojci

-izguba interesov, depresivno razpoloženje, razdražljivost. Težave v reševanju kompleksnih       problemov.

2. Zmerna demenca:

-Huda izguba spomina, aktualne dogodke pozabijo, neorientirani

-Nezmožni reševati probleme in obvladovati socialne situacije

-Niso več samostojni pri aktivnostih izven doma

-Potrebna pomoč pri higieni, oblačenju..

3. Huda demenca

-Huda izguba spomina, tudi za starejše dogodke, neorientirani

-Motnje govora, veščih gibov. Potrebna pomoč pri vseh življenjskih aktivnostih.

-Inkontinentni in potrebujejo nego ter nadzor

 

9.) Delitev demence na stadije

1. blaga demenca

2. zmerna demenca

3. huda demenca

 

10.) Opozorilni znaki demence

Za demenco je značilen padec spominskih sposobnostki, ki se ponavadi navezujejo na pomnenje in priklic novih informacij. Z napredovanjem bolezni je lahko prizadet spomin tudi za davne dogodke. Osiromašeno je mišljenje, zmanjšana sposobnost orientacije, razumevanja, računskih zmožnosti, učnih sposobnosti, govornega izražanja in presoje. Upad višjih živčnih dejavnosti je tako izrazit, da prizadene vsakodnevne dejavnosti. Posledica tega je, pomembno zmanjšanje sposobnosti za obvladovanje čustev, socialnega vedenja ali motivacije. Zavest pri demenci ni motena. Demence glede na začetek ločimo na presenilne ( pred 65. letom starosti ) in senilne ( po 65. letu starosti ).

 

11.) Psihosocialna rehabilitacija, kaj je

– Je proces, ki vodi k čim boljši kakovosti življenja oseb z duševno boleznijo.

– v PSR uporabljamo biopsihosocialni pristop – kompleksnejše razumevanje motenj ter posledic.

– PSR je terapevtski pristop, ki vzpodbuja ljudi z duševno motnjo, da dosežejo najboljšo možno raven neodvisnega delovanja v skupnosti prek učenja- izboljševanja bolnikovih sposobnosti, ob podpori okolice.

 

12.) Tehnike sproščanja

TA ODGOVOR JE NAPAČEN !!!!!!!!!!!!! (POTREBNO JE NAŠTET TEHNIKE, VRSTE)

-Bolnik s tesnobo, posebej če je jasen problem

-Aktivno obvladovanje problema povečuje bolnikovo samospoštovanje

-Redko učinkovita, kot edina tehnika

-Individualnost bolnika in njegova izkušnja

-Pomen telesne komponente sproščanja

-Redno izvajanje, tudi v obdobjih izboljšanja

 

MOGOČE JE TO PRAVI ODGOVOR ??!!

Poznamo različne vaje za  sprostitev ki jih lahko svetujemo bolniku.

 

GLOBOKO DIHANJE

Hitra sprostitvena tehnika (globok vdih skozi nos zadržati zrak in napet mišice celega telesa, izdah skozi usta in popuščanje napetosti mišic)

Ritmično dihanje (vdah skozi nos in štet do tri, izdih skozi nos in štet do tri. Ne zadrževati zrak, dihanje v ritmu)

Globoko dihanje (dihanje z trebušno prepono)

Progresivna mišična sprostitev (mišično skupino stisnemo za pet sekund in sprostimo za deset.pozor na dihanje-NE POZABIT DIHAT)

Sprostitev na geslo (tri krat vdih in izdih ob vsakem izdihu pomislimo-sem sproščen.V mislih sprostite tiste dele telesa za katere mislite da niso sproščeni)

 

ODVRAČANJE POZORNOSTI

Pozorno opazovanje določenega predmeta ali prostora

Osredotočenje na čutila kaj vidim, slišim, tipam, okušam ali vonjam

Miselne vaje kot so odštevanje, naštevanje živali ali imem na določeno črko, spominjanje na podrobnosti s sprehoda v gozdu

Osredotočenje na dejavnosti ki zahtevajo vso pozornost

Prijetni spomini in fantazije

 

ISKANJE RAZUMNIH ODGOVOROV

Poskusimo sami ugotoviti ali so naši strahovi realni ali nerealni.

Zdravljenje bo krajše če je motnja odkrivena dovolj zgodaj. Zdravnik predpiše zdravila ki zmanjšujejo tesnobo in povečajo sposobnost soočevanja z vsakodnevnimi problemi.Človek dobi pozitivne iskušnje in začne sam premagovati in prevzemati nadzor nad tesnobo.

 

 

13.) Paranoidne motnje

-Osnovna značilnost teh motenj je nanašalnost, nezaupljivost do okolice in ljudi, to so preganjalne, ljubosumnostne, veličavske ali nanašalne blodnje.

-Posameznik se na blodnje lahko odziva s poskusi, da bi »poskrbel za pravico« s pritožbami in pisanjem pisem na razne institucije.

-Paranoidne motnje se razvijejo prikrito in bolnik je prepričan, da se mu godi krivica, zato ne išče zdravniške pomoči, saj nima potrebe po zdravljenju. Na zdravljenje pride navadno na posredovanje okolja (svojce) ali sodišča. Lahko se pojavi tudi maščevalna komponenta, ki vodi do nasilja.

 

14.) Samomor

-Namen in dejanje, ki je usmerjeno proti samemu sebi in je nevarno za življenje

-Klasične opredelitve samomora obsegajo tri komponente:namen,dejanje,smrt

-Celovito podobo tega pojava dobimo ob pregledu vsakovrstnega avtoagresivnega vedenja. Lestvica samomorilnega vedenja razkriva vrsto vedenj, od prikritih, do očitnih oblik samouničevanja.

 

15.) Dejavniki tveganja za samomor

Spol, starost, depresija, predhodni poskusi samomora, zloraba alkohola, izguba racionalnega mišljenja, izguba socialne podpore, načrt za samomor, brez partnerja, bolezen. 70 – 90 % oseb, ki zaključijo življenje s samomorom, ima duševne motnje; depresija, zasvojenost z alkoholom in PAS, shizofrenija, drugo.

 

16.) Razlika med demenco in delirijem

Demenca= sindrom (skupina simptomov) za katero je značilen globalen upad spoznavnih sposobnosti, ki pac.-a postopoma onesposobi za osnovne dnevne aktivnosti. Neopazen začetek, postopen upad( razen pri vask.dem.), ni motenj zavesti, ohranjena je pozornost, prisotna je miselna obuboženost, zaznavne motnje so redke.

Delirij= etiološko nespecifičen organski možganski sindrom ki ima nenaden začetek, nihajoč potek, prisotne so motnje zavesti,pozornosti in inkoherenten miselni tok ter zaznavne motnje  ki so pogoste( halucinacije).

 

 

17.) Abstinenčna kriza

Abstinenčni znaki se pojavijo pri telesni (fiziološki) odvisnosti – ko je telo še prilagojeno na stalno navzočnost in delovanje alkohola ali psihotropne snovi v krvi. Razvoj  odtegnitvenih znakov pospešijo utrujenost, slaba prehranjenost, telesna bolezen, depresija. Začnejo se nekaj ur, dni po prenehanju ali bistvenem zmanjšanju pitja alkohola (konzumiranja drog-trdih)

Odtegnitveni znaki se kažejo v obliki:tresenja rok, potenja, pospešenega utripa srca (nad 100/minuto), nespečnosti, siljenja na bruhanje ali samega bruhanja, driske, nemira, napetosti, bolniki so brez obstanka.

 

17.a) Alkoholni bledež-delirij( Delirium tremens)

Je posledica odtegnitve alkohola : vzroki nastanka so presnovne motnje, avitaminoze, elektrolitski disbalans, sistemske infekcije ,medicinski ukrepi. Nastane 12 ur,nekaj dni po prenehanju pitja pri osebah, ki so fiziološko odvisne od alkohola(drog). Znaki se poležejo v 4- 5 dneh. Blagi (rahel tremor, glavobol, slabost, bruhanje), hudi (halucinacije, epileptični napadi, močan tremor, močno potenje), življenjsko nevarni (tahipnea, tahikardija, visoka TT) , potek v 3 st. 1.ST: prisotni blagi znaki (utrujenost, nemir, motnje spanja,) 2. =preddelirantno stanje ( močno razdražljiv-agresiven, strah, kratke živahne sanje, se trese, poti, boli ga glava), 3.St= delirium tremens –alkoh bledež.( časovno krajevno dezorient, prividi, prisluhi,zaposlitveni nemir, telesni tremor,  ↑↑TT, ↑↑ ali ↓↓RR, potenje, ↑↑ pulz, prebavne težave, oligo-anu-rija, odpoved ledvic, težka pljučnica,krvavitve v možgane, COR arest  Pac obravnavati kot življenjsko ogroženega, biti ob njem ves čas.(bolnika potrebno umiriti dovajati dovolj tekočine.)

 

 

17.b) Delirij

10-15 % bolnikov v enotah bolnišnice doživi delirij. To je etiološko nespecifični organski cerebralni sindrom,ki ga označujejo motnje zavesti in pozornosti, motnje zaznavanja- halucinacije, motnje mišljenja-blodnje, motnje spomina-amnezije, psihomotorne aktivnosti, motnje čustvovanja ter motnje spanja in budnosti.

Zdravljenje delirija

Odstranitev vzrokov za razvoj delirija (infekcija, zdravila, droga, alkohol, poškodba), Klometiazol, benzodiazepini,Urejanje ravnotežja in vnosa tekočin in elektrolitov,ustrezno, mirno okolje, počitek, varnost, spanec

 

18.) Sindrom odvisnosti od alkohola (SOA)

Temeljna značilnost alkoholizma je odvisnost od alkohola. Sindrom odvisnosti od alkohola (SOA) označuje vrsto boleznskih znakov, ki so neposredno ali posredno posledica prekomernega uživanja alkohola(Frangež Žigon, 1997). Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije so odvisne od alkohola osebe, ki prekomerno pijejo oziroma uživajo alkoholne pijače in je njihova odvisnost od alkohola tolikšna, da razodevajo, bodisi očitne duševne motnje, ki načenjajo njihovo telesno in duševno zdravje, njihove odnose do družbe in socialno ter ekonomsko stanje(Miličinski, 1986). SOA je ena od bolezni odvisnosti. Alkoholizem je kronična motnja in po definiciji zdravja in bolezni gre za bolezen, saj pomeni motnjo telesnega, duševnega in družbenega blagostanja(Ficko Zalokar, 2003)

 

Psihične motnje, ki nastanejo zaradi uživanja alkohola

-Akutna zastrupitev(kjer gre za pijanost, akutni alkoholni opoj)

-Škodljivo uživanje alkohola (ki je že navada, zloraba)

-Kronični alkoholizem(je v polni meri izražena odvisnost)

-Odegnitivno stanje (abstinenčna kriza)

-Odtegnitvino stanje z delirijem

-Psihotična motnja (z izraženimi znaki halucinacij, ljubosumnosti, paranoje, ne kot znakov delirija, tamveč izraženega patopsihološkeg doživljanja)

-Amnestnični sindrom(tudi sindrom ali psihoza Korsakova, kjer gre za upad različnih organskih funkcij spomina)

-Rezidualna ali pozno nastopajoča psihotična motnja(kot  blažja alkoholna demenca)

 

19.) Vzročni dejavniki za SOA

alkoholpovzroča občutek sproščenosti, boljšega razpoloženja, večje telesne moči, občutek toplote, večje spolne privlačnosti, itd. Ti občutki so prepoznani kot(kratkoročno)pozitivni. Kratkoročni učinki so lahko tudi negativni,vendar jih uživalci minimalizirajo.To so: znaki zastrupitve, zaspanosti, depresivnosti.Negativne dolgoročne učinke prepoznamo  kot  telesne, duševne in družbene posledice.

človek  je drug dejavnik, za katerega so pomembni starost, spol, poklic in osebnost. Osebe z nizkim spoštovanjem in bolj anksiozne osebe so v večji nevarnosti, da bodo postale odvisne od alkohola.Vpliv na nastanek odvisnosti so različni: genetski dejavniki, obstoj morfoloških sprememb v osrednjem živčevju.

okolje vpliva na odnos med človekom in alkoholom. Najpomembnejšo vlogo ima družina, kjer se oblikuje odnos do rabe alkohola.Širše socialno okolje z državo vpliva z raznimi ukrepi na dostopnost in porabo alkohola.Številne države, med njimi tudi Slovenija, imajo in vodijo nacionalno alkoholno politiko.

 

———————- ALI ——————————————————

a.) ČLOVEK

– biokemične lastnosti

– fiziološke lastnosti

– osebnostne lastnosti

– odnosne lastnosti

– življenjski slog

 

b.) OKOLJE

– tradicija in verovanje

– vrednote

– civilizacijski vzorci

– družina

– šola

 

c.) ALKOHOL

– kemične lastnosti

– vpliv na možgane

 

Vsi ti trije dejavniki vplivajo drug na drugega, pri čemer se zdita zlasti pomembna prva dva: človekova osebnost na eni in okolje v katerem živi in dela na drugi strani.

 

20.) Faze odvisnosti

Najprej se pri posamezniku, pivcu alkoholnih pijač, pojavi fizična odvisnost od alkohola, kjer  oseba uživa  alkohol zaradi njegovega učinka na duševno zdravje. Bolnik ne zmore več kontrolirati količine zaužitega alkohola. Kasneje se razvije fizična odvisnost, ko posameznik pije, da preprečuje težave zaradi odtegnitve alkohola(Hudolin, 1984, Ficko Zalokar, 2003).

Značilne faze v nastanku alkoholizma so:

1. predalkoholna faza,ki je sočasna obdobju psihične odvisnosti,

2.kritična faza, kjer posameznik uživa velike količine alkohola, telo ga hitreje razgrajuje, saj takrat toleranca za alkohol raste,

3.kronična faza, kjer toleranca za alkohol pada in bolnik uživa manjše količine alkohola,pa je že pijan.

—————————————–  ALI ————————————————–

Zgodnja alkoholna faza:

– popivanje postane moteče

– občutja krivde

– jezno zavračanje očitkov

– izgube spomina po opitih nočeh

– toleranca narašča

Kritična faza:

– pojav duševne odvisnosti

– izguba kontrole nad količino popitega alkohola

– sla po pitju

– opravičevanje lastnega vedenja (krivi so drugi…)

– poskusi abstinence so neuspešni

– izogibanje prejšnje družbe

– vse bolj osamljen: rušenje družinskih odnosov, izgublja zdravje in službo…

Kronična faza:

– večdnevna, povsem nekontrolirana popivanja

– osebnostne spremembe: sebičnost, čustvena otopelost, izguba čuta odgovornosti, mišljenja in presoje

– ne prenese večje količine alkohola

– hujše zdravstvene težave

– zaradi vseh hujših posledic pitja se odloči za zdravljenje ali nadalje propada

 

 

21.) Zdravljenje odvisnosti od alkohola

Okoliščine, ki posameznika prisilijo v zdravljenje, so posledice SOA:

• lahko zahteva družine,
  • delodajalca,
  • poslabšanje zdravstvenega stanja,
  • razni ukrepi sodišča ali drugi socialni pritiski (kot npr. izključenost iz socialne sredine).

 

Program zdravljenja je v Sloveniji organiziran v treh fazah:

1.    priprava na zdravljenje:

• ambulanta za zdravljenje odvisnih od alkohola,
• individualno zdravljenje,
• medikamentozno zdravljenje;

2.    zdravljenje

• izven-bolnišnično zdravljenje,
• bolnišnično zdravljenje,
• nadaljevalni program zdravljenja;

3.    zdravljenje in rehabilitacija v Klubih zdravljenih alkoholikov.

 

22.) Alkoholni delirij

Urgentno stanje:Je odtegnitveno stanje in znak telesne odvisnosti (3 – 4 dni) simptomatika je bolj izražena ponoči. Odtegnitveni sindrom nastane 12 ur ali nekaj dni po prenehanju pitja pri osebah, ki so fiziološko odvisne od alkohola. Znaki se poležejo v 4 do 5 dneh .

 

23.) Znaki alkoholnega delirija

Znaki, ki se pojavijo so lahko blagi (rahel tremor, glavobol, slabost, bruhanje), hudi (halucinacije, epileptični napadi, močan tremor, močno potenje), celo življenjsko nevarni (tahipnea, tahikardija, visoka temperatura) in potekajo v treh stadijih. V 1. stadiju so prisotni blagi znaki, v 2. gre za preddelirantno stanje, v 3. fazi pa govorimo o delirium tremens ali alkoholnem bledežu.

 

24.) Komu svetuješ, da abstinira

• Mladoletne osebe (tveganje za razvoj odvisnosti je tem manjše, čim kasnejši je začetek uživanja alkohola),
• Nosečnice in ženske, ki načrtujejo nosečnost,
• Odvisni od alkohola in drugih psihoaktivnih substanc,
• Bolniki, ki jemljejo zdravila, ki imajo interakcije z alkoholom,
• Bolniki, ki naj ne pijejo iz zdravstvenih razlogov (epilepsija, poškodbe glave, bolezni jeter..)

25.) Shizofrenija, kaj je , vrste,  značilnosti  (znaki in simptomi)

SHIZOFRENIJA je kronična duševna bolezen z motnjami mišljenja, čustvovanja in vedenja. Pojavi se upad bolnikovega socialnega funkcioniranja, motnje pri vzpostavljanju odnosov z drugimi, motnje voljne dejavnost in  delovne sposobnosti ter sposobnosti, da bi bolnik skrbel zase. Bolnik je v akutni fazi brez stika z realnostjo.

 

OBLIKE SCH:

Paranoidna shizofrenija –prevladujejo pozitivni simptomi: preganjalne in nanašalne blodnje ter halucinacije( slušne)

Hebefrenska- dezorganizirana sh. , pri kateri izstopajo čustvene motnje( neustreznost, splitvenost čustvovanja, nenavadno avšasto vedenje, dezorganizirano mišljenje, disociranost govora in socialna izolacija.

Katatonska- prevladujejo izrazite psihomotorne motnje od hiperkinetičnosti (stalno neustavljivo gibanje) ali stupor   ( negibnost).

Rezidualna- kronična : prevladujejo negativni simptomi splitvenost čustvovanja, otopelost, pasivnost, pomanjkanje volje, osiromašenost govora, psihomotorna upočasnjenost, slaba skrb za higieno, socialni propad; blodnje in halucinacije so redkeje prisotne. Enostavna Sch. – čudaštvo v vedenju, nesposobnost upoštevanja družbenih zahtev in norm, upad splošne učinkovitosti.

 

26.) Klinična slika shizofrenije, 27.) Najpogostejši znaki in simptomi shizofrenije

a.) ZNAČILNOSTI SHIZOFRENIJE  

Motnje mišljenja: ( mišljenje je proces, ki omogoča smiselno presojo, sklepanje in odločanje v realnem svetu.) Bolniki pravijo, da ne morejo misliti, misli so nepovezane, lahko ponavljajo iste besede, do besedne solate,ki je ne moremo razumeti (novo skovane besede)-  blodnje,-  spremenjen govor, dezorganizirano mišljenje, osiromašen govor

Motnje percepcije in zaznavanja: halucinacije, iluzije, paranoidnost

Motnje čustvovanja( čustvovanje je izražanje odnosa od sebe in okolice)-  čustvena splitvenost, otopelost, neodzivnost, odmaknjenost, avtizem- adhedonija, depresivnost, apatičnost- neprimerne afekte, psihomotorne motnje- težave pri odločanju, brezvoljnost., neuspešnost,-socialno vedenje: težave v medčloveških odnosih: pomanjkljiva komunikacija z okolico, sumničavost, socialna izolacija, bizarno vedenje, agresivnost,

Drugi nespecifični pojavi: bolnik na videz spremenjen, celo »čudaški«, pogosto ima težave pri komuniciranju, sodelovanju, opušča skrb za zunanji videz in osebno higieno, lahko se pretirano liči in nenavadno oblači, lahko žalostne stvari pripoveduje z nasmehom, ipd.

b.) NEKATERI ZNAKI SHIZOFRENIJE in Simptomi !!

AVTIZEM: umik iz resničnosti v svoj svet blodenj in halucinacija, pogrezanje iz resničnosti v lasten svet bolezenskih doživetij. Prekinitev komunikacije z zunanjim svetom.

AMBIVALENCA: nezdružljive želje, predstave in čustva

NEGATIVIZEM: brez očitnega razloga se bolnik aktivno ali pasivno brani odziva na zunanje pobude.

PSIHOMOTORNE MOTNJE: nemir, oblica nehotnih gibov do upočasnjenosti in negibnosti. (Katatonija)

 

c.) POZITIVNI SIMPTOMI: videnje, slišanje, vonjanje ali okušanje stvari, ki jih ni; raznovrstne blodnje (preganjalne, telepatske, veličavske, verne, znanstvenofantastične ali paranormalne)

NEGATIVNI SIMPTOMI: majhna motiviranost ali čustvovanje, umik od družine in prijateljev, spremembe v razporedu spanja, nedružabno vedenje.

KOGNITIVNI SIMPTOMI: zmedeno mišljenje in nezmožnost za dokončanje stavka.

 

28.) Vsebinske in formalne motnje mišljenja

1. vsebinske

–        blodnje

–        prevalentne ideje

–        prisilne (anankastične misli)-obsesije, kompulzije in fobije

2. formalne

–        vrvežavost <–> zavrtost

–        zadrga

–        upočasnjenost

–        perservacija-stalno ponavlja iste besede

–        dolgoveznost

–        lepljivost

–        inkohelentnost

–        disociirnost

 

29.) Bipolarna motnja

Za BMR je značilno nihanje razpoloženja. Včasih so jo imenovali manično depresivna bolezen, danes pa je BMR. Značilno za BMR je da se prava diagnoza postavi precej pozno. Znani so primeri ko so diagnozo postavili šele po dvanajstih letih od pojava pretiranega nihanja razpoloženja. Običajni čas do prave diagnoze je pet let. Diagnozo se postavi tako pozno, ker se:

–        bolnik zateče po pomoč, ko je v depresivni fazi in ne ko je stanju privzdignjenega razpoloženja;

–        obdobje manije so zelo kratka, strah pred označenostjo zaradi duševne motnje  osebo odvrača od pravočasnega iskanja pomoči.

Vzrok:

BMR naj bi bila dedna a se ne pokaže pri vseh ki so nosilci genov. Povečan stres ali zloraba alkohola, oziroma prepovedanih drog so navadno sprožilni dejavniki.

 

Simptomi in znaki:

Simptome in znake depresije si najlažje predstavljamo, če jih združimo v štiri skupine:

simptomi in znaki s strani – čustev, misli, vedenja, telesa se med seboj prepletajo.

Pri BMR se ne glede na to ali je oseba v depresiji ali v maniji ali v normalnem stanju, srečamo tudi z nagnjenostjo za:

–        -povečano raven tesnobe (prisotna stalna neopredeljena bojazen).

–        -panične napade (ko osebo nenadno zajame hud strah, da bo umrla, izgubila zdrav razum)

–        -povečana razdražljivost (neučakanost, prepirljivost).

 

Zdravljenje:

Namen zdravljenja je doseči normalno nihanje razpoloženja.

1. zdravila
2. izogibanje dejavnostim, ki večajo nihanje razpoloženja

Th. Antidepresivi, antipsihotiki, stabilizatorji razpoloženja.

 

30.) Alzheimer in klinična slika alzheimerja

Je 50% -70% vseh demenc, najpogostejša oblika, po A.Alzheimerju. Postopen začetek in progresiven potek (lahko več let). Okvare možganske skorje, predvsem temenski in senčnični, pozneje čelni reženj. Značilne motnje spomina, drugih kortikalnih funkcij (govor, orientacija, vešči gibi), bolezen prizadene holinergične živčne cel. Začetek neopazn z motnjami priklica-kratkoročnega spomina (pac nam pove o dogodkih iz mladosti, ne bo pa znal ponoviti treh besed po 5 min, ne zna obnoviti  včerajšnjih dogodkov ). V zgodnjem obdobju se bo motnje spomina zavedal in bo do njih kritičen. Kasneje pa tega ne bo več opazil in bo spominske vrzeli nadomestil z zgodbicami, ki se naključnemu poslušalcu slišijo popolnoma verjetne. Zdravljenje =simptomatsko in preventivno, z reverzibilnimi inhibitorji, zaviralcem glutamatnih receptorjev (vzdrževanje mentalne in fizične aktivnosti, žilne bolezni , sladkorne bolezni, zmanjšanje stresa, nadomeščanje hormonov), vedenjske motnje je mogoče zdraviti z antipsihotiki, antidepresivi,anksiolitiki.

 

31.) Somatomorfne motnje

Motnje, ki se izražajo v telesnem delovanju in so videti kot telesna bolezen,

vendar pa z znanimi diagnostičnimi postopki ne moremo najti organske osnove

bolezni. Najpogosteje so prizadeti:.-koža – alergični ekcem, –krvni obtok – zvišan KT,      migrenski glavoboli ,- gibalni aparat – bolečine v hrbtenici,

 prebavila – kolitis, gastritis, razjeda na dvanajsterniku, debelost, anoreksija,

 urogenitalni sistem – motnje menstruacije, impotenca, vaginizem.  Somatoformne

motnje delimo na:- konverzivne motnje,- psihogeno bolečino,- hipohondriazo.

—————————————–  ALI —————————————–

u Ponavljajoče in spremenljive telesne pritožbe

u Zanje ne najdemo adekvatne organske razlage

u Trajajo vsaj 2 leti

u Osnova motnjam je pojav, ki mu pravimo SOMATIZACIJA (izražanje čustvenih in psihosocialnih problemov s telesnimi simptomi)

u Zavračanje nasvetov in razlag, o tem da ni organskih razlogov za simptome

u Okrnitev socialnega funkcioniranja

 

32.) Depresija

Depresivno razpoloženje;tesnoba in strah;čustvena otopelost

depresivno razmišljanje;motnje koncentracije in spomina; blodnje in halucinacije;samomorilni nagibi

Kako prepoznati depresijo?

Razvoj bolezni je postopen. Simptomi depresije so lahko številni in izraženi z različno inteziteto.

Čustveno področje: – potrtost, brezupnost, zaskrbljenost, občutek nemoči, tesnobnost

– anhedonija (odsotnost veselja)

Spoznavno področje, mišljenj

– depresivne, negativne misli (občutki krivde, nesposobnosti, obup, neodločnost..)

depresivne, nihilistične, hipohondrične blodnje, blodnje ekonomskega popada.

– motnje pozornosti in spomina

Vedenje: psihomotorna upočasnjenost ali agitiranost, brezvoljnost, utrujenost, pomanjkanje energije

Vegetativno področje: motnje spanja, apetita in libida

Depresija je lahko prikrita (larvirana) s telesno simptomatiko

– Bolečinski sindromi (občutki pritiskanja, prebadanja, pekoče bolečine)

-funkcionalne motnje srčnožilnega sistema (razbijanje srca, krvni pritisk), prebavnega (zaprtost, diareje,slabosti), dihalne motnje (“težko dihanje”)

Visoka samomorilnost depresivnih bolnikov: 15% umre zaradi samomora

Lahko dnevno spreminjanje težav- najslabše zjutraj

Atipična klinična slika depresije pri starostniku

-redko tožijo nad depresivnostjo

-strah in zaskrbljenost

-poudarjanje somatskih in kognitivnih simptomov

-Odsotnost veselja, izguba energije in brezvoljnost

Vrste depresije?

– STALNO SLABO RAZPOLOŽENJE, ki ga spremljajo občutki nemoči, nezadostnosti in nezadovoljstva, vendar vse to še ne vpliva na vsakdanje življenje in dejavnosti

– BLAGA ALI ZMERNA DEPRESIVNA MOTNJA, pri kateri so občutki žalosti, nemoči, krivde in drugi znaki izrazitejši ter trajajo najmanj 2 tedna

– GLOBOKA DEPRESIVNA MOTNJA, pri kateri so žalostno razpoloženje, občutki krivde, nemoči in izguba zanimanja že tako močni, da posameznika povsem ohromijo na vseh področjih bivanja – tako zelo, da razmišlja celo o samomoru. Depresivni znaki se lahko tako poglobijo, da bolniki izgubijo stik s stvarnostjo – lahko nastopijo depresivne blodnje (blodnje o ekonomskem, telesnem in duševnem propadu).

ZDRAVLJENJE  DEPRESIJE 

1.       Antidepresivna zdravila

2.         Psihoterapija:  – vedenjsko-kognitivna

– družinska

– psihodinamska

– skupine samopomoči

3.   Edukacija in psihosocialne intervencije

4.   Ostalo:       a.) Elektrokonvulzivno zdravljenje (rezistentna depresija)

b.) Fototerapija

c.) Transkranialna magnetna stimulacija

Vzdrževalno zdravljenje depresije

Zdravljenje zmerne ali hude depresivne epizode po dosegu remisije naj traja vsaj 6 do 9 mesecev

Če ima bolnik dve ali več zaporednih depresivnih epizod svetujemo vzdrževalno  dve letno zdravljenje

 

33.) Vrste depresije

Osnovni znak skupine razpoloženjskih (afektivnih) motenj je sprememba razpoloženja

– Ciklične ali občasne motnje z obdobji večinoma popolnega okrevanja:

– Bipolarna motnja (manične in depresivne epizode)

– Ponavljajoča depresivna motnja

– Trajne razpoloženjske motnje (Ciklotimija, distimija)-lahko trajajo dve leti in več

 

34.) Znaki depresije

OSREDNJI  SIMPTOMI:

– Depresivno razpoloženje traja najmanj 2 tedna

– Izguba zanimanja oz. zadovoljstva

– Izguba energije in povečana utrujenost

 

DODATNI  SIMPTOMI:

– Izguba samospoštovanja in samozavesti

– Neprimerna ali pretirana občutja krivde

– Ponavljajoče misli na smrt, samomorilne misli in vedenje

– Zmanjšana sposobnost razmišljanja ali pozornosti

– Sprememba psihomotorne aktivnosti

– Motnje spanja

– Motnje apetita in spremembe telesne teže

 

KAKO PREPOZNATI DEPRESIJO:

Razvoj bolezni je postopen. Simptomi depresije so lahko številni in izraženi z različno inteziteto.

-Čustveno področje: – potrtost, brezupnost, zaskrbljenost, občutek nemoči, tesnobnost

– anhedonija (odsotnost veselja)

      – Spoznavno področje, mišljenje:

– depresivne, negativne misli (občutki krivde, nesposobnosti, obup, neodločnost..)

– depresivne, nihilistične, hipohondrične blodnje, blodnje ekonomskega popada.

– motnje pozornosti in spomina

      – Vedenje: psihomotorna upočasnjenost ali agitiranost, brezvoljnost, utrujenost,   pomanjkanje energije

– Vegetativno področje: motnje spanja, apetita in libida

 

35.) Zdravljenje depresije

1.  Antidepresivna zdravila

2.  Psihoterapija:        

– vedenjsko-kognitivna

– družinska

– psihodinamska

– skupine samopomoči

3.   Edukacija in psihosocialne intervencije

4.   Ostalo:     a.) Elektrokonvulzivno zdravljenje (rezistentna depresija)

b.) Fototerapija

c.) Transkranialna magnetna stimulacija

d.) Tehnike sproščanja

VZDRŽEVALNO ZDRAVLJENJE DEPRESIJE:

– Zdravljenje zmerne ali hude depresivne epizode po dosegu remisije naj traja vsaj 6 do 9  mesecev

– Če ima bolnik dve ali več zaporednih depresivnih epizod svetujemo vzdrževalno  dve   letno zdravljenje

 

36.) Anksiozne motnje, vrste

Anksioznost, če je ogrožujoča nevarnost nejasna.
Strah, če je situacija objektivno ogrožujoča za osebo

Fobične anksiozne motnje:
Agorafobija strah pred zaprtimi prostori)

Socialna fobija(Anksioznost se sproži v omejenih socialnih položajih
v katerih se pričakuje, da bo izpostavljen preverjanju in kritiki, strah pred ocenjevanjem drugih.

Specifične (izolirane) fobije (psi, pajki..)

Generalizirana anksiozna motnja (splošna anksioznost je trajna in ni omejena na nobeno zunanjo okoliščino;skrb pred prihodnostjo)
(anksioznost, ki se sproži  brez povezave s kakšno zunanjo okoliščino.Nastane nenadoma, razvije se v 10 minutah,mine v nekaj minutah do 1 ure).
Anticipatorna anksioznost –strah pred pojavom panike.

Somatoformne motnje(zanje ne najdemo adekvatne organske razlage, trajajo vsaj 2 leti.Osnova motnjam je pojav, ki mu pravimo SOMATIZACIJA -izražanje čustvenih in psihosocialnih problemov s telesnimi simptomi.

Hipohondrična motnja–stalno pritoževanje nad telesnimi simptomi ki jih napačno razlaga(bolečina v glavi- imam raka na možganih).Zavračajo razlago zdravnika ali svojcev.Številne pritožbe zaradi bolečin.

 

37.) Znaki anksioznosti

Psihični:   – strah pred izgubo kontrole ali norostjo
– Strah pred smrtjo
– derealizacije ali depersonalizacije
Telesni znaki:
srce – razbijanje srca
– pospešen pulz
dihanje  – kratka sapa ali občutek dušenja
–  cmok v grlu
   nevrovegetativni – tresenje
– potenje
– mravljinčenje ali otopelost
– mrazenje ali oblivanje vročine
– vrtoglavice, omotice, motnje ravnotežja
– slabost, siljenje na vodo,
bolečina – v trebuhu, v medenici, po vseh mišicah

 

 

38.) Akutna psihoza

Klinični sindrom: moteno vedenje in odzivanje,prisotnost psihopatoloških simptomov (formalne in vsebinske motnje mišljenja, motnje zaznavanja in motnje čustvovanja),ne uvidevajo bolezenskega stanja

-Lahko v okviru shizofrenije, shizoafektivne psihoze, shizofreniformne psihoze

–Je nujno psihiatrično stanje

Zdravljenje akutne psihoze:

-Farmakoterapevtske možnosti:antipsihotiki

-Način aplikacije: raztopina, hitro topljive tablete, intramuskularna oblika ( kot skrajna možnost)

 

 

 

 

 

39.) Vrste zdravil v psihiatriji in stranski učinki zdravil

VRSTE ZDRAVIL:

-Antipsihotiki(nevroleptiki)

-Antidepresivi

-Anksiolitiki

-Hipnotiki

-Stabilizatorji razpoloženja: zdravila za zdravljenje bipolarne motenj

-Uspavala

-Pomožna zdravila

-Posebna skupina zdravil so depo zdravila, ki jih  dajemo v daljših časovnih obdobjih. Vodi se evidenca jemanja zdravil.

 

Stranski učinki zdravil

-vpliv na vegetativne funkcije: padec RR( hipotenzija), nihanje RR,  redkeje hipertenzija.- kontrola vitalnih funkcij, zavesti, prisotnost krčev in dokumentiranje.

-vpliv na budnost: sedacija: povečana zaspanost, nespečnost, nemir zamenjava dneva in noči

-povečan / zmanjšan tek  težave z izločanjem (odvajanjem)- retenca urina, obstipacije

-vpliv na žleze v koži, nosi ustih: suha usta, slina, suha koža, mastna koža, -akomodacija vida( motnje pri branju, ročnih delih, gledanje od blizu)

-vpliv na gibalni sistem( notranji nemir, siljenje k gibanju, vstajanje, okorelost gibov, nehotni gibi- zgibki, ekstrapiramidni znaki)

                                                                             POMEMBNA TABELA.oz.PREGLEDNICA

SKUPINE ZDRAVIL	STRANSKI UČINKI
Antipsihotiki( nevroleptiki)-zdravljenje psihotičnih motenj:blodnje, halucinacije, hiperaktivnost, agitiranost… (Haldol, Risperdal Zyprexa),	nizek tlak, pospešen pulz, zaspanost,  vrtoglavica, težave z  odvajanjem, slabost, bruhanje,  povečan tek, povečano izločanje sline, levkopenija, motnje endokrinih žlez, gibalnega sistema, potenje, motnje vida, epileptični napadi, druge motnje
Antidepresivi( zdravljenje depresije) (Zolofz, Aurorix, Cipramil, Prozac),	motnje srčnega ritma,nizek tlak, visok tlak, suha sluznica ust in nosu, tremor, bruhanje, zaspanost, motnje potence,epileptični napadi, sfinktrske motnje, delirij, drugo
Anksiolitiki( sproščajo napetost) (Lexaurin, Apaurin, Loram),	omotica, utrujenost, bruhanje, slabost, razdražljivost, oslabitev mišične moči, glavobol, zasvojenost
Sedativi- hipnotiki(pomirjevala) (Dormicum, Sanval, Cerson),	utrujenost, zmedenost, zaspanost, vrtoglavice, motnje vida,nizek tlak, potenje
Zdravila za zdravljenje bipolarnih motenj– stabilizatorji razpoloženja (Litij)	tremor,potenje,žeja,poliurija,diareja, povečana telesna teža,alergične reakcije,akne, edemi kože, zmanjšana potenca

 

40.) Osebnostne motnje

Najpogostejše osebnostne motnje so:

–   teatralične osebnostne motnje (bolnik se vede avtomatično, kot bi »bil na odru« njihove reakcije ne ustrezajo trenutni situaciji. So zahtevni, brezobzirni in uporabljajo manipulativne suicidne poskuse in grožnje),

–  kompulzivne vedenjske motnje (bolniki so togi v medsebojnih odnosih, perfekcionistični, kar jih veliko stane pri izvrševanju nalog, in vztrajajo, da tudi drugi delajo na enak način)

–  pasivno agresivna osebnostna motnja (je značilna za osebno upiranje na socialnem in delovnem področju. Metoda upora je navadno indirektna in se kaže kot odlašanje, zapravljanje časa, neučinkovitost in pozabljivost)

– antisocialna osebnostna motnja,

– mejno psihotična osebnostna motnja (Borderline) (se kaže v impulzivnem vedenju, nenadnih spremembah razpoloženja, nestabilnih medosebnih odnosih, nepredvidljivih dejanjih. Bolniki pogosto občutijo praznino in dolgočasje).

 

41. ) Kakšna je razlika med organskimi in neorganskimi duševnimi motnjami

n  Organske duševne motnje razvrščamo po pojavni obliki kot sindrome (skupek znakov) in jih razdelimo v dve skupini:

1.      Sindromi s prevladujočimi motnjami spoznavnih sposobnosti:

–         demenca,

–         delirij,

–         amnestični sindrom,

–           blaga motnja spoznavnih sposobnosti – organski blodnjavostni

sindrom),

2.      Sindromi,podobnim drugim duševnim motnjam, ki vključujejo:

–          motnje zaznavanja – organska halucinoza,

–          motnje mišljenja – organska blodnjava motnja,

–             motnje čustvovanja – organska razpoloženjska motnja,

organska    emocionalna labilna motnja, organska tesnobna motnja,

–         motnje osebnosti – organska osebnostna motnja.

 

Neorganske

– DUŠEVNE MOTNJE ZARADI ZLORABE RAZLIČNIH SNOVI: odvisnost od alkohola,

– SHIZFRENSKE MOTNE: shizofrenija

– PARANOIDNE MOTNJE:

– ČUSTVENE MOTNJE:

– MOTNJE RAZPOLOŽENJA: manija

– ANKSIOZNE MOTNJE: anksioznost, obsesije, kompulzije

– SOMATOFORMNE MOTNJE: konverzivne motnje, psihogena bolečina, hipohondriaza

– OSEBNOSTNE MOTNJE: psihoze, kompulzivne vedenjske motnje, antisocialna OM.

 

 

42. ) Zdravljenje odvisnosti od alkohola

ABSTINENCA – popolno prenehanje pitja alkohola je le predpogoj za razreševanje posledic pitja in rehabilitacijo

1. Pripravljalna faza: (ambulantno)

–        Diagnostični postopek

–        Motivacijski postopek

2. Intenzivna skupinska psihoterapija (bolnišnično ali ambulantno)

3. Oblike podaljšanega zdravljenja (Klubi zdravljenih alkoholikov, anonimni alkoholiki)

 

 

 

VPRAŠANJA  ZN PACIENTA Z DUŠEVNIMI OBOLENJI od (proff.Čuk)

 

 

1.) Opiši PZN pri pacientih s težavami v duševnem zdravju v 6 fazah

Potek procesa psihiatrične zdravstvene nege si sledi po korakih. Najprej ugotavljamo potrebe(ocenjevanje mentalnega statusa, opazovanje, pogovor o preteklih izkušnjah , fizični pregled, uporabljajo se standardne skale za oceno tveganj .pridobivajo se ustrezni podatki o pacientu)Na podlagi teh podatkov  sledi opis negovalnih diagnoz s tremi elementi(p-problem, E-etiologija, S-simptom)Po indentificiranju negovalnih problemov  si zastavimo cilje. Sledi planiranje ZN in negovalnih intervencij, izvajanje načrta ZN in vrednotenje

1. korak : Ocenjevanje: ugotavljanje potreb in zbiranje podatkov

2. korak :  Negovalna diagnoza- identifikacija področij za intervencije

3. korak :  Identifikacija  izidov in ciljev

4. korak :  Planiranje : Planiramo aktivnosti, za doseganje željnih ciljev in izidov

5. korak:   Izvajanje komunikacije in negovalnih aktivnosti

6. korak :  Evalvacija Ugotavljamo, do kje so bili doseženi cilji in če jih ne dosežemo, izberemo alternativni plan aktivnosti in ponovno zavrtimo procesni krog.

 

2.) Zaradi bolezenskih znakov in simptomov pri shizofreniji postavimo tudi potencialne ND. Naštejte in utemeljite! Naštejte tudi zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje SCH, stranske učinke in pomoč pri tem.

# moteno zaznavanje, motena percepcija(slušne, vidne halucinacije)

# tveganje za smopoškodbe in nasilno vedenje

# moteni miselni procesi (blodnje)

#moteno komuniciranje

# neučinkovito obvladovanje

#socialna izolacija

# poslabšane socialne interakcije

# osamljenost (motena samopodoba, tveganje za nizko samovrednotenje, neuspešnost)

# deficit v samooskrbi

# moteni družinski procesi (vloge, komuniciranje, odnosi, neučinkovito starševstvo,…)

# deficit v znanju (nesodelovanje, odklanjanje)

Zdravljenje z antipsihotičnimi zdravili:

-Tipični:Hloperidol (Haldol),Flufenazin (Moditen),Promazin (Prazine),Sulpirid (Eglonyl) .Učinkujejo predvsem na dopaminske receptorje

-Atipični:Klozapin (Leponex),Olanzapin (Zyprexa),Risperidon (Risperdal),Kvetiapin (Seroquel) Učinkujejo na dopaminske in serotoninske receptorje

Stranski učinki, delo MS

Antipsihotiki( nevroleptiki)=nizek tlak, pospešen pulz, zaspanost, vrtoglavica, slabost, bruhanje, povečan tek, povečano izločanje sline, potenje, težave z odvajanjem, motnje vida, motnje gibalnega sistema, epileptični napadi, drugi nevrološki znaki, psihične motnje, levkopenija, motnje endokrinih žlez, drugi zapleti

Nadzor pacienta, kontrola vitalnih funkcij, pomoč pri življenskih aktivnostih(V.H.), obveščanje zdravnika

3.) Zdravila ki se uporabljajo v psih.ZN, stranski učinki in vloga zdr.negovalnega osebja pri tem.

Vrste: antipsihotiki (nevroleptiki, antidepreseivi, anksiolitiki, hipnotiki, stabilizatorji razpoloženja (zdravila za zdravljenje bipolarne motnje), uspavala, pomožna zdravila

– posebna skupina zdravil so depo zdravila, ki jih dajemo v daljših časovnih obdobjih; vodi se evidenca jemanja zdravil

Stranski učinki:

– vpliv na vegetativne funkcije: padec RR (hipotenzija), nihanje RR, redkeje hipertenzija – kontrola vitalnih funkcij, zavesti, prisotnost krčev in dokumentiranje

– vpliv na budnost: sedacija: povečana zaspanost, nespečnost, nemir, zamenjava dneva in noči

– povečan/zmanjšan tek

– težave z izločanjem/odvajanjem – retenca urina, obstipacija

– vpliv na žleze v koži, nosi, ustih: suha usta, slina, suha koža, mastna koža

-akomodacija vida (motnje pri branju, ročnih delih, gledanje od blizu)

– vpliv na gibalni sistem (notranji nemir, siljenje k gibanju, vstajanje, okorelost gibov, nehotni gibi-zgibki, ekstrapiramidni znaki)

Stranski učinki:

– antipsihotiki: nizek tlak, pospešen pulz, zaspanost, vrtoglavica, bruhanje, povečan tek, povečano izločanje sline, potenje, motnje vida, motnje gibalnega sistema, epileptični napadi, druginevrološki znaki, psihične motnje, levkopenija, motnje endokrinih žlez, drugi zapleti (HALOPERIDOL, OLANZAPIN- Zyprexa, RISPERDAL,…)

– antidepresivi: motnje srčnega ritma, nizek krvni tlak, visok tlak, suha sluznica nosu in ust, sfinktrske motnje, tremor, bruhanje, zaspanost, motnje potence, epileptični napadi, delirij, drugo (Zoloft, CIPRALEX, Cipramil, AMIZOL, Prozac)

– anksiolitiki: omotice, utrujenost, bruhanje, slabost, razdražljivost, oslabitev mišične moči, glavobol, zasvojenost (Lexaurin, Apaurin, Loram)

– sedativi: utrujenost, zmedenost, zaspanost, vrtoglavice, motnje vida, potenje, nizek tlak (Dormicum, Sanval, Cerson)

– stabilizatorji razpoloženja: tremor, potenje, žeja, poliurija, diareja, povečana telesna teža, alergične reakcije, akne, edemi kože, zmanjšana potenca (litij)

 

 

4.) Kako poteka psihična in telesna priprava preiskovanca v EEG laboratoriju pred snemanjem rutinskega EEG

– priprava se začne ob naročanju, ko pac dobi navodila o preiskavi in o tem kako naj se nanjo pripravi

– umito lasišče, na las in obraz naj ne nanaša kozmetičnih sredstev(lak za lase, gel, kreme)

– ne sme biti tešč

– drugi del poteka neposredno pred snemanjem

– MS pac predstavi pomen in potek preiskave

– pojasni da snemanje rutinskega EEG posnetka traja 20min

– preiskava ni boleča in ni škodljiva

– razloži: med snemanjem čim bolj sproščen, ne stiska čeljusti in ne guba čela

med preiskavo sodeluje po njenih navodilih (odpiranje in zapiranje oči, globoko dihanje)

– pac se mora s preiskavo strinjati

– MS presodi če je zmožen sodelovati(ni nemiren, ni tremorozen, bo razumel navodila,…) pac naj bi znal povedati zdravila ki jih jemlje, če ni predložene dokumentacije

– telesna priprava:

– MS glede na obseg glave pac izbere primerno velikost kape in mu jo namesti

– ušesne elektrode namesti na ušesni mečici

– na zapestja pa elektrodi, ki odjemata bioelektrično aktivnost srca in frekvenco dihanja

– pod elektrode nemesti posebno elektrolitsko pasto

-pac namesti v udoben ležeč položaj

– med preiskavo mora biti buden in imeti zaprte oči

 

5.) Naloge , vloge in kompetence MS v psihiatriji

Naloge:

– skrb za terapevtsko vzdušje na bolniških odd. in povsod, kjer se zdravijo pacienti z duševnimi motnjami

– zdravstveno vzgojno delovanje tako v stiku s pac., njegovini svojci, kot tudi v širši skupnosti

– vodenje zn in oskrbe na psihiatričnih odd. in drugih zdravstsvenih ustanovah

– MS je samostojna izvajalka ali sodelavec pri različnih oblikah individualnega dela z pac in/ ali svojci

-je zagovornik, svetovalec pac in njegovnadomestni bližnji, če je to potrebno

Vloge:

– izvajanje aktivnosti terapevtske komunikacije

– učenje pac in njegovih svojcev pravilnih interakcij, ustrezne komunikacije in ustreznih medosebnih odnosov

– učenje pac izražanja čistev in spodbuda k izražanju čustev

– dajanje informacijin svetovanje pac ob njegovih notranjih konfliktih, bojaznih in stiskah

– organizacija in vodenje vsakodnevnega življenja na odd., s vpodbujanjem pac in učenjem fizičnih, socialnih in družbenih aktivnosti

– pomoč in vzpodbuda pac pri zadovoljevanju fizičnih potreb

– izvajanje diagnostično terapevtskih posegov in negovalno terapevtskih aktivnosi

– zagotavljanje varnosti pac

Kompetence:

MS v psihiatriji so sposobne ocenjevanja biopsihosocialnih področij značilnosti človeka in bolezni, izdelave načrta zn in organizacije tudi druge aktivnosti za pac, svojce, sodelavce.

– pomembna je kot opazovalka, saj je največ časa direktno s pace

– je pasivna opazovalka (ni neposredno vključena, vendar opazuje in si zapisuje opažanja)

– je aktivna udeleženka (vključena v skupino s pac, timski sestanki)

– je samoopazovalka (opazuje sebe in svoje reakcije glede pac in obratno).

 

6.) ND depresija, manija ( pri vsakem obolenju vsaj 5 ND)

ND Depresija: 

–          sprememba prehranjenosti – manj kot telo potrebuje (Ivanuša,        Železnik);

–          deficit v samonegi – prehranjevanje (NANDA),

–          nezadostna prehrana (Pajnkihar),

–          uživanje premajhnih količin hrane (Pajnkihar),

–          neuravnovešena prehrana – manj kot telo potrebuje (Gordon);

–          tekočine – nevarnost za prenizek volumen tekočin (Gordon);

–          nezadostno hranjenje, odklanjanje hrane in tekočine zaradi               bolezenskih motenj (psih. sekcija).

• zaprtje – obstipacija (Ivanuša, Železnik),
• spremenjen ritem črevesja – obstipacija (Pajnkihar),
• deficit v samonegi – izločanje (NANDA),
• obstipacija (Gordon),
• aktivnost – nezmožnost za telesno aktivnost (Gordon),
• motnje v fizični gibljivosti (Ivanuša, Železnik).
• primanjkljaj v lastni negi (higiena kože) (Ivanuša, Železnik);
• deficit v samooskrbi / samonegi – kopanje, osebna higiena (NANDA)
• deficit v samonegi – oblačenje/čiščenje (NANDA)
• -samonega, zmanjšana zmožnost za samostojno osebno higieno(Gordon);
• samonega, zmanjšana zmožnost samostojnega oblačenja in osebnega urejanja (Gordon);
• pomanjkljiva skrb za osebno higieno (psih. sekcija),
• pomanjkanje znanja o negi kože (Ivanuša, Železnik),
• velika nevarnost poškodbe kože (Ivanuša, Železnik).

–          motnje v ritmu spanja (NANDA),

–          nespečnost (Pajnkihar),

–          neurejen ritem spanja (Pajnkihar),

–          pogosto zbujanje (Pajnkihar)

–          spanje, motnje spanja (Gordon),

–          spanje, prekratko (Gordon),

–          spanje ob nenormalnem času (Gordon).

 

ND Manija

Bolnik lahko ima naslednje težave: motnje spanja, hranjenja (izguba telesne teže), odvajanja, na začetku je hiperproduktiven, pozneje je nekreativen, je promiskuiteten, povzroča nesreče, nezgode, je jezav, šegav, hipermobilen (veliko potuje, hodi na obiske), pretirano zapravlja denar, pozornost je odkrenljiva, pogost je beg idej, nepovezano govorjenje, nekritičnost, poveličevanje, neurejenost, zanemarjenost, ženske se  pretirano ličijo, dišavijo, obleka ni primerna letnemu času.

 

 

7.) Pacient z depresijo( negovalni problemi, diagnoze, in intervencije po PZN)

Depresija se kaže z brezvoljnostjo in utrudljivostjo, izgubo apetita, motnjami spanja, bolečinami nedoločenega vzroka, motnjami kardiovask. sistema (motnje ritma, spremembe RR), motnjami gastroint. sistema (slabosti, obstipacija, diareja), respiratornimi motnjami (dispneja), motnjami libida, menstrualnega ciklusa.

Problemi so torej na področjih: prehranjevanje in pitje, odvajanje in izločanje, čistoča in nega telesa, spanje in počitek, izogibanje nevarnostim v okolju (samomorilnost!!); odnosi z ljudmi, izražanje čustev, občutkov in potreb; razvedrilo in rekreacija.

Neg. diagnoze in intervencije (po področjih):

• prehranjevanje in pitje:  sprememba prehranjenosti – manj kot telo potrebuje, deficit v samonegi – prehranjevanje, nezadostna prehrana, uživanje premajhnih količin hrane, neuravnovešena prehrana – manj kot telo potrebuje, tekočine – nevarnost za prenizek volumen tekočin, nezadostno hranjenje – odklanjanje hrane in tekočine zaradi bolezenskih motenj.

Nadzorujemo vnos hrane in tekočine (dokumentiranje!), odvajanje in izločanje; s pacientom se pogovorimo o prehranjevalnih navadah, pomenu zdrave prehrane, motiviramo za zdravo prehranjevanje; spodbujamo k umivanju rok pred obrokom; zagotovimo ustrezno okolje za hranjenje; hrano primerno serviramo,; po naročilu zdravnika apliciramo ustrezno Th. (antidepresivi). Vrednotimo: ocenimo količino zaužite hrane in tekočine, tehtanje pacienta, ocenimo samostojnost pacienta med hranjenejam.

• odvajanje in izločanje: zaprtje – obstipacija, spremenjen ritem črevesja – obstipacija, deficit v samonegi – izločanje, obstipacija, aktivnost – nezmožnost za telesno aktivnost, motnje v fizični gibljivosti.

Nadzorujemo vnos hrane in tekočine, odvajanje in izločanje (dokumentiranje!); pogovor s pacientom o vzorcu odvajanja pred in med hospitalizacijo; poskrbimo za dovolj zaužite tekočine in ustrezno prehrano – tudi pogovor o prehrambenih navadah, posebnostih, željah, vzpodbujamo in motiviramo za zdravo prehranjevanje; spodbujamo k redni fizični aktivnosti; zagotovimo ustrezno okolje pri izločanju/odvajanju; po naročilu aplikacija ustrezne Th.
Vrednotimo: ocena zmožnosti odvajanja blata, ocena količine zaužite hrane in tekočine, ugotavljanje prisotnosti bolečine, pošk. kože pri odvajanju blata, vrednotenje počutja pacienta po odvajanju.

• čistoča in nega telesa: primankljaj v lastni negi (higiena kože), deficit v samooskrbi/samonegi – osebna higiena, deficit v samonegi – oblačenje/slačenje, samonega – zmanjšana zmožnost za samostojno os. higieno, samonega – zmanjšana zmožnost samostojnega oblačena in os. urejanja, pomanjkljiva skrb za os. higieno, pomanjkljiva znanja o negi kože, velika nevarnost poškodbe kože.

Pomoč, spodbujanje in motiviranje za ustrezno skrb za osebno higieno, za urejenost in primernost oblačil.
Vrednotimo: ocena področja kože, ki je izpostavljeno vlagi, umazaniji; ocena stanja ustne votline, sluznic; ocena pacientovega vedenja in počutja po izvedbi aktivnosti za os. higieno.

• spanje in počitek: motnje v ritmu spanja, nespečnost, neurejen ritem spanja, pogostno zbujanje, spanje – motnje spanja, spanje – prekratko, spanje – ob nenormalnem času.

itd, itd, itd…

• izogibanje nevarnostim v okolju: povečano tveganje za nastanek samopoškodb – samomorilno vedenje, prisotnost rizičnih faktorjev za samomorilno vedenje, povečano tveganje za nastanek fizičnih poškodb ali samopoškodb zaradi psihičnega stanja in potrebe po uporabi omejevanja ali preprečitvi, ovirana komunikacija, motena samooskrba, zmanjšana samokontrola, moteno izogibanje nevarnostim v bolnišničnem okolju; nezmožnost obvladovanja osebnih problemov, samomor – nevarnost, samopoškodovanje – nevarnost za samopoškodovanje.

Pri skoraj vseh bolnikih z depresivno motnjo je prisotna avtoagresivnost, suicidalna ogroženost. Medicinska sestra mora vedeti, da je največja nevarnost izvedbe poskusa samomora ravno takrat, ko se bolniku stanje depresije že izboljšuje.

Intervencije – terapevtska komunikacija, začetna ocena tveganja za samomor ali samopoškodbe; zagotavljanje varnosti; diskretno opazovanje pri nizkem tveganju, diskretno opazovanje in stalni nadzor ter zagotavljanje varnosti v bolnišničnem okolju pri visokem tveganju za samomorilno vedenje; pomoč ali omejevanje pacienta zaradi izogibanja nevarnostim v okolju; odstranitev predmetov, ki bi jih lahko pacient uporabil za samopoškodbo; kontrola vit. funkcij za zagotavljanje varnosti.
Komunikacija – potrebno je vzpostaviti zaupno terapevtsko okolje, komunikacija mora biti direktna (direktno vprašanje pacientu, ali ima misli in ali ima namen za samomor), opazovanje vedenja pacienta, zagotovitev stalnega opazovanja in nadzor. Če pacient direktno izraža namen za samomor (ima izdelan načrt, izraža moč in voljo za samomor), je visoko ogrožen. Naredimo pismeni terapevtski dogovor s pacientom, da se ne bo samopoškodoval v dol. časovnem obdobju; dogovor podalšujemo (pogajanje) tako dolgo, dokler ocenimo, da pacient še izraža namen za samomorilno vedenje. Pacienta spodbujamo in podpiramo, a ne dajemo lažnega upanja, da se bo vse kar samo uredilo. Podpiramo ga in spodbujamo pri iskanju rešitev za probleme, pri soočanju z problemi, pri iskanju alternativnih poti za razreševanje. Kontroliramo jemanje predpisane Th. (pazimo, da ne zbira zdravil v samomorilne namene!!).
Pacientu zagotovimo varnost ter podporo v trenutkih tesnobe in ogroženosti; informacijo o nevarnosti za samopoškodbo ali samomorilnih namenih pacienta kljub njegovemu pričakovanju na zaupnost ali dober odnos ne zadržimo zase; pacienta ne obsojamo, mu omogočimo, da nam zaupa, smo mu naklonjeni; empatičen in zaupljiv odnos. V pogovoru se osredotočimo na njegovo doživljanje, pomagamo mu prepoznati pozitivne vrednote in lastnosti, ki jih ima; podpora svojcem in drugih pomembnih oseb za pacienta pri komunikaciji.
Pacienta je potrebno nepretrgoma varovati; v primeru potrebe stalnega nadzora je potrebno pacienta izolirati in opazovati (nadzorovati), oddelka ne sme zapuščati brez spremstva. Posebna pozornost je potrebna v času predaje službe, med obroki, med vikendi.
Oddelek mora biti varen – zaprta okna, zaklenjena vrata, brez izpostavljenih predmetov, pregledan –varen!! Z njegovim privoljenjem in vedenjem je potrebno odstraniti vse nevarne predmete iz njegove okolice – pasovi, vžigalniki, brivniki, ostri predmeti, zdravila, kemikalije, .. Po potrebi je potrebno opazovati tudi pacientove obiskovalce.

• odnosi z ljudmi, komunikacija, izražanje občutkov, čustev, potreb: nepopolna verbalna komunikacija, nemoč, odnos do sebe – motnje v samospoštovanju, oslabljeni socialni stiki, spremembe psihičnega stanja, nesposobnost izražanja, socialna izolacija,

samospoštovanje – nizko zaradi določene situacije, komunikacija – nepopolna verbalna, težave pri izražanju čustev, potreb in navezovanju stikov v ožjem in socialnem okolju, motnje v samospoštovanju, brezvoljnost in neaktivnost.

S pacientom se pogovarjamo, ga aktivno poslušamo in ugotovimo interesna področja; vzpodbujamo ga, da se čez dan aktivira in vključuje v dnevne aktivnosti na odd.; vzpodbujamo ga h komunikaciji z drugimi, k izražanju potreb in čustev; svetujemo obiske svojcev in prijateljev, ob izboljšanju stanja tudi sprehode izven oddelka ter izhode ob vikendih. Po naročilu zdravnika aplikacija ustrezne Th.
Vrednotenje: ocena počutja bolnika, sposobnost izrabe prostega časa, vključevanja v aktivnosti; ocena sodelovanja v socioterapevtski skupini, navezovanja stikov.

 

8.) Biopsihosocialni pristop in 9 načel (smernic)

Cilj je aktivno delo s pacienti in svojci – holistično razumevanje človeka: ljudje se spreminjamo in smo se sposobni prilagajati notranjim in zunanjim spremembam.; timski pristop (interdisciplinarni klinični tim); sodobna obravnava je usmerjena v zdr. varstvo pac. s ciljem skrajšati ležalno dobo zdravljenja in zagotovitev čimprejšne vrnitve pacienta v domače okolje in delovni proces.

Smernice:

• individualno zdravljenje
• vključitev okolja
• osredotočenje na bolnikove zmožnosti
• obnavljanje upanja
• poudarek na zaposlitvenih možnostih
• vsestranska skrb
• vključevanje pacientov
• stalna skrb
• terapevtski odnos (dostopnost, empatija, skrb, poštenost)

 

9.) Tehnike MS za boljše razumevanje s pacienti

Tehnike terapevtske komunikacije so: poslušanje, uvodni stavki, postavljanje vprašanj, besedna vodila in tišina. Tehnike za boljše razumevanje pa so:

• ponavljanje – MS natančno ponovi to, kar je pacient povedal in uporablja njegove besede – tako se bolnik zave svojih besed
• odsevanje – MS s svojimi besedami ponovi kar je povedal pacient, kako je razumela povedano
• osvetlitev – ob pojavu nejasnosti MS želi doseči večjo natančnost, uporabi način osvetlitve povedanega
• potrditev – MS potrdi, da razume pacientovo sporočilo; pove svojo interpretacijo in skupaj s pacientom preveri, ali je pravilno razumela

 

10.) ZN starostnika z duševno motnjo, intervencije

Staranje se izraža z upadom telesne in duševne moči. Ločimo vidne in nevidne znake staranja. Po 60 letu staranje poteka hitreje. Telesne spremembe pri starostniku: nagubana koža, izsušene sluznice, ohlapne mišice, redki in sivi lasje ter plešavost, pešanje vida in sluha, upočasnjena gibljivost. Duševne spremembe pri starostniku: nebolezenske (duševna upočasnjenost, pešanje spomina, introvertiranost) in bolezenske (depresivnost, suicidalne tendence, demenca; vedenjske spremembe).
Cilj je ohranjanje, spodbujanje bolnikove dejavnosti, ki ga usmerja k ohranjanju samostojnosti. Pri procesih staranja je najbolj prizadet kratkoročni spomin, zato je urjenje spomina osnovna tehnika dela.
Problemi v starosti se pojavljajo na vseh življenjskih področjih: slabo zobovje, motnje požiranja, izguba apetita, spremenjeno doživljanje; gibalne motnje, negotova hoja, slaba koordinacija gibov, težave pri vstajanju in posedanju; površnost in poenostavljanje pri os. higieni; površnost in neustrena izbira pri oblačenju in slačenju; težave pri odvajanju in izločanju; zamenjava ritma spanja, motnje spanja; spremenjen govor, izražanje in razumevanje; nezmožnost izogibanja nevarnostim v okolju; omejenost pri dnevnih aktinostih; kronične telesne bolezni, bolečina; …
Intervencije so usmerjene v vključevanje pacienta v aktivnosti, ki ohranjujejo samostojnost; delna ali popolna pomoč pri oblačenju, os. higieni, ptrehranjevanju in izločanju. Potrebno je veliko pozitivne spodbude, usmerjanja, nedirektivnega vodenja. Zagotoviti je potrebno stalno prisotnost in bližino osebja; stalni nadzor in opazovanje; zagotovitev varnosti – ustrezna oprema in pripomočki, p.p posebni varovalni ukrepi.

Potencialne negovalne diagnoze: anksioznost, sprejemanje pomoči – nesodelovanje, nemoč, neučinkovito obvladovanje težav, deficit v samooskrbi in samonegi, motena komunikacija, moteni socialni stiki, moteni miselni procesi – blodnje, napačno prepoznavanje, zmanjšano dojemanje, motnje zaznavanja, motena pozornost, motnje ritma spanja, motnje hranjenja, večja dovzetnost za okužbo, bolečina, povečano tveganje za nastanek poškodb.

———————————————— ALI ———————–

Zn starostnika z duševno motnjo, intervencije

-Opazovanje, ugotavljanje potreb in sposobnosti, načrtovanje oblik pomoči,

-Vključevanje v aktivnosti: ohranjanje samostojnosti, delna, popolna pomoč – prilagajanje glede na izgubo samostojnosti in potrebno pomoč, skrb za izločanje, odvajanje, prehranjevanje.

-Pozitivna spodbuda, razumevanje nedirektivno vodenje, usmerjanje

-Oblike telesnih aktivnosti in vaj za urjenje spomina, dnevne aktivnosti, gibalne tehnike, skrb za ustrezno dietno prehrano

-prisotnost in bližina osebja, stalni nadzor, direktno opazovanje,

-Ustrezna oprema prostorov in okolja

-Poučevanje o nevarnostih, o varnosti, direktna pomoč pri zagotavljanju varnosti

-Medicinsko tehnični posegi ,posebni varovalni ukrepi

 

 

11.) ZN starostnika z organsko duševno motnjo (PZN)

CILJ je ohranjanje, spodbuda bolnikove dejavnosti, ki ga usmerja k ohranjanju samostojnosti.

Pri procesih staranja je najbolj prizadet kratkoročni spomin, zato urjenje spomina predstavlja osnovno tehniko dela poleg telesnih aktivnosti, razumevanja svojcev in podpore v domačem okolju.

Najpogostejši problemi v starosti se pojavljajo na področjih vseh življenjskih aktivnosti:

-prehranjevanje (slabo zobovje, spremembe, motnje požiranja, izguba apetita,spremenjeno doživljanje…….

-gibanje ( gibalne motnje,negotova hoja, drsajoči koraki,slaba koordinacija gibov, težave pri vstajanju, posedanju,..

– izvajanje osebne higiene in urejenosti,( površnost, poenostavljanje)

-oblačenje in slačenje( velikost, kroj,pralnost)

-odvajanje in izločanje( toaletni trening, prehrana)

– spanje in počitek,( zamenjava ritma spanja,motnje spanja)

-izražanje potreb, čustev,( spremenij govor, izražanje , razumevanje

– izogibanje nevarnostim v okolju, zagotavljanje varnosti,

-prosti čas, rekreacija,  dnevne aktivnosti.( omejenost dnevnih aktivnosti, zdravstveno vzgojno delo)

-telesne težave( kronične telesne bolezni)

-bolečina (odziv, način izražanja,, občutljivost, zmanjšana občutljivost,,)

 

12.) Potencialne ND pri ZN starostnika z duševno motnjo

l  Anksioznost

l  Sprejemanje pomoči( nesodelovanje, nemoč, neučinkovito obvladovanje težav, deficit v samooskrbi in  samonegi)

l  Motena komunikacija

l  Moteni socialni stiki

l  Moteni miselni procesi. (blodnje)

l  Napačno prepoznavanje(motena percepcija- agnozija- nezmožnost prepoznavanja znanih predmetov ali oseb preko čutnih dražljajev)

l  Zmanjšano (odsotnost)dojemanje

l  Motnje zaznavanja

l  Motena pozornost

l  Motnje ritma spanja

l  Motnje hranjenja

l  Večja dovzetnost za okužbe

l  Bolečina

l  Povečano tveganje za nastanke poškodb

 

 

13.) Nivoji zagotavljanja varnosti

-Prvi nivo – Stalni nadzor; Član negovalnega tima je določen, da je  v določenem časovnem obdobju stalno ob bolniku in je takrat odgovoren za njegovo varnost. V negovalni dokumentaciji mora biti zapisano vse, kar se je z bolnikom dogajalo v tem času. Cilj takega načina varovanja je, da se ohrani življenje. V tem obdobju se bolniku odvzamejo tudi vsi predmeti, ki predstavljajo potencialno nevarnost ( očala, pasovi, povoji, nedrčki, plastične vrečke , ….).

-Drugi nivo – Opazovanje na 15 min; Član negovalnega tima je določen,da nadzoruje bolnika, ki ima predpisano drugo stopnjo opazovanja. Bolniku so v tej stopnji omogočeni stiki in pogovori s so-bolniki in osebjem.Tisti, ki opazuje, mora vsakih 15 min vzpostaviti kontakt z bolnikom, se z njim pogovarjati, ga vzpodbuja, da komunicira tudi z drugimi bolniki. Zopet se natančno zapisuje in poroča o bolnikovem obnašanju v teh intervalih. Točno zapisovanje je potrebno, če se pri  bolniku pokaže zvečano samomorilno tveganje ali se ob tem pokažejo še halucinacije se ga prestavi v prvi nivo opazovanja.

-Tretji nivo– Opazovanje bolnika; Vsi možni nevarni predmeti so še vedno odstranjeni, bolnik pa še vedno predstavlja grožnjo sebi. Nihče ni posebej zadolžen za varovanje bolnika, za njegovo varnost so odgovorni vsi člani neg. tima.

Še vedno se skrbno dokumentirajo vsa opažanja. Če se bolniku stanje poslabša, se ga prestavi v višje nivoje opazovanja.

 

14.) Razlika ZN pri alkoholikih in narkomanih, utemelji

??????????????????????????????????????????????

15.) Pomembne faze in zgodovina psihiatrije v svetu in Sloveniji

V SVETU:

-Jean Esquirol(1772-1840)-piše o razmerah v pariški psihiatrični bolnišnici

-Philipe Pinell (1745-1826) – 1792 v Parizu osvobodil  prvih 50 bolnikov verig,(vklenjeni 30 let)Prepričan je bil, da so bili pacienti neprilagodljivi, ker so jim vzeli svobodo.

-TUKE(Anglija) in PINEL(Francija): doktrina etične obravnave

–ZDA:Benjami Rusk – oče  psihiatrije-prvi zdravnik,ki je preučeval duševne motnje.

-ZDA: 1773 – prva bolnišnica samo za duševno bolne.

-Emil Kraepelin (1856-1926) – prva klasifikacija duševnih bolezni.

-BEERS- akademik iz Yalesa (1909 ustanovil Družbo za mentalno higieno) -tri leta sam preživel kot bolnik, po tem se je zavzemal za izboljšanje razmer v psihiatričnih bolnišnicah( Knjiga: Misel,ki je našla sama sebe)

-Sigmund Freud (1856-1935) – začetnik psihoanalize, poudarjal pomen podzavesti pri nastanku duševne motnje.

 

V SLOVENIJI:

-Začetek organiziranega skrbstva za duševnega bolnika vidimo leta 1786 v sprejemu blaznega frančiškanskega meniha v  diskalceatski samostan, kjer so zanj skrbeli redovniki.

[wp_ad_camp_1]

-zapisi le o psihiatriji

-1821 – ustanovljen majhen oddelek za duševno bolne pri ljubljanski civilni bolnišnici-blaznica,

-1878 – sezidana dva paviljona zunaj mesta. Karel Bleiweis- Vitez Trsteniški(knjižica: Blaznice-kakršne morajo biti in kaj je njih namen)

-1881- Deželna blaznica na Studencu azil za duševno bolne za kranjsko provinco( redovnice in nešolano osebje je skrbelo za bolnike)

–2. svet. vojna zavrla razvoj.

V Novem Celju je nacistični evtanazijski proces: nasilno so usmrtili 350 bolnikov  (“psihocid”),

–Po vojni nastanjeni bolniki v starih gradovih in opuščenih vojašnicah, kasneje odprtje psihiatričnih bolnišnic drugod po Sloveniji( 1952 Begunje – grad Kacenštajn;1957- Idrija, 1959- Vojnik, oddelek za psihiatrijo Pohorski dvor Maribor – 1972, Bolnišnica Ormož – 1966)

-neizobraženo osebje je skrbelo za varovanje in fizične potrebe bolnikov (hrano, osebno higieno, varnost),

-1953– na psihiatriji se je zaposlila prva izšolana medicinska sestra

-V 60-tih preobrazba azilskih ustanov v aktivne psihiatrične bolnišnice, organizacija tudi izvenbolnišničnih dejavnosti,

-1970-tih, bolj strpen odnos do bolnikov

uvedba psiho- in socioterapevtskih metod, terapevtskih skupnosti, rehabilitacijskih programov, klubov odpuščenih bolnikov.

-Do 1970– psihiatrične bolnišnice večinoma zaprte ustanove.

–1969– ustanovljena nevropsihiatrična sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov

–Po 1970 velike spremembe v psihiatriji in psihiatrični zdravstveni negi (ukinjajo se mrežnice, mreže z oken ograje okrog bolnišnic, prisilni jopič prepovedan kot obvezno prisilno sredstvo, civilne obleke, odpiranje oddelkov,izhodi, odhodi domov, pacienti so aktivni člani, oddelki kot terapevtske skupnosti

–1972 – prvo podiplomsko izobraževanje za medicinske sestre iz psihiatrične zdravstvene nege- kasneje specializacija.

–1986 – funkcionalno izobraževanje

-1987 – uvajanje dela po procesu zdravstvene nege

–1997 – Standardi psihiatrične zdravstvene nege.

 

16.) Razvoj psih.zdr nege na Slovenskem

ISTO KOT PRI 15. VPR!

 

17.) Kako se je spreminjala obravnava pacientov (psih.pac), nekoč in danes

Psih. bolniki so bili nekoč deležni velike stigmatizacije s strani celotne družbe. Nihče ni imel posluha za njihove bolezni. Take bolnike se je izločilo iz družbe tako, da so jih namestili v posebne bolnišnice-AZIL, to so bile ustanove zaprtega tipa, kjer je zanje skrbelo neizobraženo osebje. Osebje jim je zagotavljalo varnost in fizične potrebe.  V 60-ih letih je sledila preobrazba azilskih ustanov v aktivne psihiatrične bolnišnice, organizacija tudi izvenbolnišničnih dejavnosti. Vse več je bilo strokovnega osebja. V 70-ih so se zgodile velike spremembe v psihiatriji in psihiatrični zdravstveni negi (ukinjajo se mrežnice, mreže z oken ograje okrog bolnišnic, prisilni jopič prepovedan kot obvezno prisilno sredstvo, civilne obleke, odpiranje oddelkov,izhodi, odhodi domov, pacienti so aktivni člani, oddelki kot terapevtske skupnosti. Dandanes je sodobna psihiatrija usmerjena v zdravstveno varstvo bolnikov, s ciljem skrajšati ležalno dobo zdravljenja in zagotoviti čimprejšnjo vrnitev bolnika v lastno okolje in v delovni proces. Psihiatrija deluje po modelu vrtljivih vrat,ne azil (1/3 prvi, 2/3 ponovnih sprejemov).

Strokovne klinične time sestavljajo:

-zdravniki – psihiatri,

-medicinske sestre,zdravstveni tehniki,

-psihologi,socialni delavci, delovni terapevti in drugi.

 

18.) Etične dileme v psih ZN (naštej in utemelji)

–Kodeks etike je dokument, ki narekuje spoštovanje in razvijanje poklicnih humanih vrednot in nam služi kot osnova za naše skupno razmišljanje, kot vzpodbuda za izmenjavo mnenj, kot osveščanje našega poklicnega ravnanja.

–Najpomembnejša etična načela so:dobronamernost,pravičnost,spoštovanje avtonomije,

resnicoljubnost,zvestoba.

–V psihiatrični zdravstveni negi velikokrat spravi v stisko nihanje med upoštevanjem Kodeksa in ukrepi, ki so včasih potrebni in tudi zunanji opazovalec lahko njihovo ravnanje oceni kot sporno

–Ukrep hospitalizacije bolnika brez njegove privolitve (49. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti, Ur. L. RS št. 9/92):

–Bolnika, ki zaradi duševne bolezni ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali povzroča veliko škodo sebi in drugim, je mogoče sprejeti na zdravljenje tudi brez njegove privolitve. Zdravnik, ki takšnega bolnika pošilja v psihiatrično bolnišnico, sme zahtevati pomoč pristojnih organov za notranje zadeve, če ugotovi, da je zaradi bolnikovega ravnanja neposredno ogrožena varnost ljudi.

–Ostale dileme, s katerimi se medicinska sestra spopada v zdravstveni negi bolnikov s težavami v duševnem zdravju so:zagotavljanje varnosti in zdravstvena nega nasilnega  pacienta,fizično omejevanje nasilnega pacienta,aplikacija zdravil  proti volji pacienta.

–Zdravstveno osebje uporablja pri umiritvi nasilnega bolnika številne metode  (PVU)in načine pomirjevalne komunikacije z bolnikom, (deeskalacija) pri katerem obstaja nevarnost nasilja.

–To so metode, postopki, načini vedenja in profesionalni odnos, s katerim pogosto nasilje umirimo.

 

————————————- ALI ———————————————

 

– Hospitalizacija duševno bolnega brez njegove privolitve: Sprejem brez privolitve je zakonsko opredeljen v Zakonu o zdravstveni dejavnosti. Bolnika, ki zaradi duševne bolezni ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali povzroča veliko škodo sebi in drugim, je mogoče sprejeti na zdravljenje tudi brez njegove privolitve. Zdravnik, ki takšnega bolnika pošilja v psihiatrično bolnišnico, sme zahtevati pomoč pristojnih organov za notranje zadeve, če ugotovi, da je zaradi bolnikovega ravnanja neposredno ogrožena varnost ljudi.

 

– Zagotavljanje varnosti in ZN nasilnega bolnika

Zdravstveno osebje uporablja pri umiritvi nasilnega bolnika številne metode  (PVU) in načine pomirjevalne komunikacije z bolnikom, (deeskalacija) pri katerem obstaja nevarnost nasilja.

To so metode, postopki, načini vedenja in profesionalni odnos, s katerim pogosto nasilje umirimo.

– Fizično omejevanje nasilnega pacienta

– Aplikacija zdravil proti volji pacienta

 

– Spoštovanje dostojanstva in zasebnosti bolnika v vseh stanjih zdravja, bolezni in ob umiranju: pri izvajanju ZN tega pogosto ni mogoče upoštevati zaradi obilice rutinskega dela ali zaradi neprimernih prostorskih možnosti na oddelku.

 

 

19.) Druge službe in pomembnost kontinuirane ZN

■Specialistične ambulante:splošne psihiatrične,pedopsihiatrične,depo-ambulante.

-So organizirane v osnovnem zdravstvenem varstvu ali v bolnišnicah.

-V specialističnih ambulantah so organizirane tudi skupine kroničnih bolnikov, ki prejemajo terapijo v obliki depo preparatov. To je terapija, najpogosteje v obliki injekcij, ki jih bolniki dobivajo na 3 do 4 tedne. Za skupine teh bolnikov se organizirajo skupinske obravnave, ki trajajo dve uri in jih vodita stalni zdravnik in stalna medicinska sestra. Glede socialne problematike sodeluje tudi socialni delavec.

■Dispanzerji:

mladostniki,starostniki,odvisniki (po podobnih skupinah).

Delo v dispanzerju poteka individualno ali skupinsko. Raziskave kažejo, da skupinska obravnava daje boljše rezultate z nižjimi stroški. Dispanzerska služba v psihiatriji  izvaja zgodnjo detekcijo, zdravljenje in rehabilitacijo duševno motenih,  bolnih in zasvojenih skupin prebivalstva. Dobra dispanzerska služba daje velik delež k izboljšanju mentalnega zdravja prebivalstva.

-Dispanzerji za mentalno zdravje tesno sodelujejo s patronažno službo in ostalimi službami, ki se ukvarjajo s posamezniki in skupinami z duševno stisko ali boleznijo.

-Posvetovalnice:

pedopsihiatrične,športne,zakonske.

Bolnišnice:klinika,splošne bolnišnice,specialne bolnišnice.

Bolnišnice hospitalizirajo in zdravijo vse vrste duševnih motenj in obolenj v določeni regiji. Ločimo samostojne bolnišnice ali psihiatrične oddelke v sestavi splošnih bolnišnic. Najvišje je organizirana klinika, ki je učna baza medicinske fakultete.

–Specialne bolnišnice so manjše ali večje enote in so organizirane za specialne naloge v smislu patologije ali za bolj izpostavljene skupine ljudi: pedopsihiatrične,gerontopsihiatrične,forenzične ustanove.

-V svetu so znane še: ustanove oz. bolnišnice za zdravljenje odvisnosti,ustanove za adolescente.

■DNEVNA BOLNIŠNICA:

-primerna in cenejša  zdravstvena oskrba, bolniki samo čez dan, za 8 ur.

-Ta oblika je primerna, če so v družini razmere in odnosi urejeni. Tako ostane vez med bolnikom in svojci neprekinjena. Tudi če je doba zdravljenja daljša, ne pride do hospitalizma in odtujenosti v družini. Bolnik je v bolnišnici čez dan aktiven, s tem dosegamo terapevtske in rehabilitacijske rezultate, v domačem okolju pa se vez v družini nadaljuje in s tem dosežemo socioterapevtski cilj.

-Pogoji za organiziranje dnevne bolnišnice:večje mesto z dobrimi prometnimi zvezami,dobra delovna terapija in dovolj ustreznih kadrov za vodenje skupin.

■NOČNA BOLNIŠNICA:

-Sodobna oblika organizacije psihiatrične službe in varstva mentalnega zdravja, namenjena predvsem mlajšim skupinam prebivalstva, ki nimajo urejenih domačih razmer.

-Taki bolniki so sposobni opravljati svoje redno delo, vendar bi se jim, zaradi neurejenih družinskih in domačih razmer ter brez kontrole zdravstvene službe, zdravstveno stanje hitro poslabšalo. T.i. nočni hospital jim nudi vso oskrbo, sami skrbijo za higieno in osebne potrebe, terapevt ali medicinska sestra pa jih samo usmerja.

-Pogoji za organiziranje nočne bolnišnice:večje mesto, dobre prometne zveze med ustanovo in delovnim mestom.

 

20.) Druge službe , ki so povezane s psihiatričnimi strokami in njihov vpliv

Druge oblike pomoči  pacientom z duševno motnjo

l  klic v sili (stalni telefon, namenjen predvsem tendencam samomora, trpinčenim ženam, pomoč za otroke, posiljene, stresi v družinah, vsi pogovori se snemajo, ),

skupnosti za pomoč in rehabilitacijo,

l  zavod (začasna namestitev, trajna namestitev),

l  stanovanjske skupnosti(namenjene odpuščenim pacientom,

l  komune (Italija, Amerika),

l  pravna svetovalna služba,

l  posebni domovi – gerontologija,

l  patronažno – socialno skrbstvo,

l  skupnost varovancev Ozara, Paradoks, Šent,

l  hospitalizacija na domu (idealen cilj sodobne psihiatrije, zdravstveno osebje pride k pacientu na dom)

 

21.) Standardi za PVU

▪Izvajanje posebnih varovalnih ukrepov( PVU) in negovalnih intervencij:

-pri omejevanju pacienta sodeluje najmanj 5 zdravstvenih delavcev

-pacienta opazujemo vsakih 15 minut in dokumentiramo posebnosti za zmanjševanje napak in nepravilnosti pri zagotavljanju osnovnih življenjskih aktivnosti: dihanje, gibanje, tekočina,  hidracija, izločanje, zagotavljanje varnosti in izogibanje poškodbam in nevarnostim v okolju

-pacienta obrnemo v bočni desni položaj, da se izognemo možnosti aspiracije

-pred ukinitvijo omejevanja, pacienta prosimo za sodelovanje in obvladovanje vedenja

-vsaki dve uri ocenimo stanje in potrebo po nadaljnjem omejevanju

-po zdravnikovem naročilu prekinemo omejevanje, ko se pacientovo vedenje izboljša

-Postopke dokumentiramo v negovalno dokumentacijo

▪Fizično omejevanje pacienta: (PVU):

– fizično omejenemu bolniku razložimo zakaj smo postopek izvedli, kaj se bo z njim dogajalo, poudarimo, da želimo zagotoviti varnost njemu in okolici ter da bo izolacija prekinjena takoj, ko ne bo več agresije. Uporabljamo preproste izraze, brez groženj in obtoževanja,

-fizično omejenemu bolniku zagotovimo stalni nadzor,

-upoštevamo bolnikova čustva, dostojanstvo in njegove pravice,

-natančno dokumentiramo vse izvedene postopke in bolnikovo vedenje (pisni dokument v primeru pravnih nasvetov in evidenca za nadaljevanje zdravljenja,

 

22.) Kako se izvajajo posebni varovalni ukrepi (PVU) in zakaj, naštej negovalne intervencije

Omejevanje pacientov se uporablja izključno zaradi tveganja za nastanek in preprečitev poškodb.

Fizično omejenemu pacientu razložimo zakaj smo postopek izvedli, kaj se bo z njim dogajalo, poudarimo, da želimo zagotoviti varnost njemu in okolici ter da bo izolacija prekinjena takoj, ko ne bo več agresije. Uporabljamo preproste izraze, brez groženj in obtoževanja,

–  fizično omejenemu pacientu zagotovimo stalni nadzor in neposredno bližino osebja,

–   upoštevamo pacientova čustva, dostojanstvo in njegove pravice,

–  natančno dokumentiramo vse izvedene postopke in pacientovo vedenje (pisni dokument v primeru pravnih nasvetov in evidenca za nadaljevanje zdravljenja,

negovalne intervencije

l  pri omejevanju pacienta sodeluje najmanj 5 zdravstvenih delavcev

l  pacienta opazujemo vsakih 15 minut in dokumentiramo posebnosti za zmanjševanje napak in nepravilnosti pri zagotavljanju osnovnih življenjskih aktivnosti: dihanje, gibanje, tekočina,  hidracija, izločanje, zagotavljanje varnosti in izogibanje poškodbam in nevarnostim v okolju

l  pacienta obrnemo v bočni desni položaj, da se izognemo možnosti aspiracije

l  pred ukinitvijo omejevanja, pacienta prosimo za sodelovanje in obvladovanje vedenja

l  vsaki dve uri ocenimo stanje in potrebo po nadaljnjem omejevanju

l  po zdravnikovem naročilu prekinemo omejevanje, ko se pacientovo vedenje izboljša

l  Postopke dokumentiramo v negovalno dokumentacijo

 

 

23.) Demenca, PZN + intervencije

Demenca je skupek bolezenskih znakov,ki so posledica več bolezenskih procesov,kronične in napredujoče narave. Značilnosti so upad intelektualnih in spominskih sposobnosti, osiromašeno mišljenje, zmanjšana je sposobnost orientacije, razumevanja, govornega izražanja, presoje. Zaves pri demenci ni motena.Medicinska sestra paciente vzpodbuja k čim večji aktivnosti, h komunikaciji, ga vključuje v skupinsko delo, delovno terapijo in ga motivira za samostojno opravljanje osnovnih potreb in osvajanje higienskih navad. Ker so najpogostejši zgodnji simptom motnje spomina (najbolj prizadet je kratkoročni spomin), je osnovna tehnika dela urjenje spomina.

 

Najpogostejši problemi v starosti se pojavljajo na področjih vseh življenjskih aktivnosti:

l  prehranjevanje (slabo zobovje, spremembe, motnje požiranja, izguba apetita,spremenjeno doživljanje…….

l  gibanje ( gibalne motnje,negotova hoja, drsajoči koraki,slaba koordinacija gibov, težave pri vstajanju, posedanju,..

l  izvajanje osebne higiene in urejenosti,( površnost, poenostavljanje)

l  oblačenje in slačenje( velikost, kroj,pralnost)

l  odvajanje in izločanje( toaletni trening, prehrana)

l   spanje in počitek,( zamenjava ritma spanja,motnje spanja)

l  izražanje potreb, čustev,( spremenjen govor, izražanje , razumevanje

l   izogibanje nevarnostim v okolju, zagotavljanje varnosti,

l  prosti čas, rekreacija,  dnevne aktivnosti.( omejenost dnevnih aktivnosti, zdravstveno vzgojno delo)

l  telesne težave( kronične telesne bolezni)

l  bolečina (odziv, način izražanja,, občutljivost, zmanjšana občutljivost,,)

 

Negovalne intervencije :

l  Opazovanje, ugotavljanje potreb in sposobnosti, načrtovanje oblik pomoči,

l  Vključevanje v aktivnosti: ohranjanje samostojnosti, delna, popolna pomoč – prilagajanje glede na izgubo samostojnosti in potrebno pomoč, skrb za izločanje, odvajanje, prehranjevanje.

l  Pozitivna spodbuda, razumevanje nedirektivno vodenje, usmerjanje

l  Oblike telesnih aktivnosti in vaj za urjenje spomina, dnevne aktivnosti, gibalne tehnike, skrb za ustrezno dietno prehrano

l  prisotnost in bližina osebja, stalni nadzor, direktno opazovanje,

l  Ustrezna oprema prostorov in okolja

l  Poučevanje o nevarnostih, o varnosti, direktna pomoč pri zagotavljanju varnosti

l  Diagnostično terapevtski postopki in posegi,

l  Zagotavljanje varnosti in posebni varovalni ukrepi

 

24.) Pri pacientih z demenco so pomembne spremembe na področju spoznavnih sposobnosti, naštejte negovalne probleme in vlogo zdravstveno negovalnega osebja.

Najpogostejši problemi v starosti se pojavljajo na področjih vseh življenjskih aktivnosti:

l  prehranjevanje (slabo zobovje, spremembe, motnje požiranja, izguba apetita,spremenjeno doživljanje…….

l  gibanje ( gibalne motnje,negotova hoja, drsajoči koraki,slaba koordinacija gibov, težave pri vstajanju, posedanju,..

l  izvajanje osebne higiene in urejenosti,( površnost, poenostavljanje)

l  oblačenje in slačenje( velikost, kroj,pralnost)

l  odvajanje in izločanje( toaletni trening, prehrana)

l   spanje in počitek,( zamenjava ritma spanja,motnje spanja)

l  izražanje potreb, čustev,( spremenjen govor, izražanje , razumevanje

l   izogibanje nevarnostim v okolju, zagotavljanje varnosti,

l  prosti čas, rekreacija,  dnevne aktivnosti.( omejenost dnevnih aktivnosti, zdravstveno vzgojno delo)

l  telesne težave( kronične telesne bolezni)

l  bolečina (odziv, način izražanja,, občutljivost, zmanjšana občutljivost,,)

Medicinska sestra paciente vzpodbuja k čim večji aktivnosti, h komunikaciji, ga vključuje v skupinsko delo, delovno terapijo in ga motivira za samostojno opravljanje osnovnih potreb in osvajanje higienskih navad. Ker so najpogostejši zgodnji simptom motnje spomina (najbolj prizadet je kratkoročni spomin), je osnovna tehnika dela urjenje spomina.

 

25.) Kateri so znaki abstinenčne krize pri pacientu s sindromom odvisnosti od alkohola in katere negovalne terapevtske intervencije izvajamo.

Abstinenčna kriza se pojavi, ko koncentracija psihotropne snovi v telesu pade in je jemanje prekinjeno.

n  Odtegnitveni sindrom nastane 12 ur ali nekaj dni po prenehanju pitja pri osebah, ki so fiziološko odvisne od alkohola. Znaki se poležejo v 4 do 5 dneh (Jerina, 2000).

n  Znaki, ki se pojavijo so lahko blagi (rahel tremor, glavobol, slabost, bruhanje), hudi (halucinacije, epileptični napadi, močan tremor, močno potenje), celo življenjsko nevarni (tahipnea, tahikardija, visoka temperatura) in potekajo v treh stadijih. V 1. stadiju so prisotni blagi znaki, v 2. gre za preddelirantno stanje, v 3. fazi pa govorimo o delirium tremens ali alkoholnem bledežu.

 

CILJI IN NAČRTOVANJE:

–  –    pacient ne bo odklanjal hrane in tekočine,

–    pacient bo zaužil dovolj hrane in tekočine,

–    telesna teža pacienta se bo povečala za 5 kilogramov v enem  mesecu.

IZVAJANJE INTERVENCIJ

• – Bolnika moramo obravnavati kot življenjsko ogroženega in biti ob njem ves čas. V zdravljenju je bolnika potrebno umiriti in poskrbeti da dobi dovolj tekočine.

 

l  nadzorujemo vnos hrane in tekočine in beležimo na negovalni list, odvajanje, izločanje,

l  s pacientom se pogovorimo o prehrambenih navadah, posebnostih in pomenu zdrave prehrane, ga motiviramo za zdravo prehranjevanje,

l  pacienta vzpodbujamo k pitju zadostne količine tekočine, za ohranitev elektrolitskega ravnovesja,

l  zagotovimo ustrezno okolje (prostor prezračimo, odstranimo umazano perilo),

l  hrano lepo razporedimo na pladnju in serviramo,

l  po naročilu zdravnika apliciramo  vitamine in druga zdravila.

 

 

26.) ND pri sindromu odvisnosti od alkohola (SOA)

–  sprememba prehranjenosti – manj kot telo potrebuje (Ivanuša,     Železnik);

–   deficit v samonegi – prehranjevanje (NANDA),

–   nezadostna prehrana (Pajnkihar),

–   uživanje premajhnih količin hrane (Pajnkihar),

–   neuravnovešena prehrana – manj kot telo potrebuje (Gordon);

–  tekočine – nevarnost za prenizek volumen tekočin (Gordon);

–  nezadostno hranjenje, odklanjanje hrane in tekočine zaradi bolezenskih motenj (psih. sekcija).

 

27.) Kakšni so vzroki za nasilno vedenje pacienta s težavami v duševnem zdravju. Napišite ND in vlogo negovalnega osebja

Vzroki: Primarno (kadar bolezen prizadene anat strukture možganov, ki nadzorujejo takšne reakcije, npr. možganski tumor, inzult, krvavitev).

Sek (ko posameznik na provokacijo okolja reagira s povečano nasilnostjo),

Terci (ko bolnik zaradi motenj v svojem doživljanju običajne zunanje dogodke dojema kot sovražno dejanje ali se jih skuša ubraniti.

ND:

-Povečano tveganje za nastanek poškodb- heteroagresivno vedenje

-Visoko tveganje za samopoškodbe ali poškodbe drugih(Injury, high risk for injury)

-Odklanjanje

-Nesposobnost prilagajanja

-Moten odnos do sebe in/ali drugih

-Nezmožnost obvladovanja

Medicinska sestra / zdravstveni tehnik že ob sprejemu vplivata preventivno glede agresivnosti:

– Pomembna je verbalna in neverbalna komunikacija.

– občutek varnosti bolniku

– jasna sporočila bolniku (ustrezna komunikacija)

– razumevanje bolnikove stiske (pokaže, da je »na bolnikovi strani«)

– naklonjenost bolniku (pozitiven transfer)

– upoštevati, če bolnik odklanja osebje

– korektni odnosi, doslednost (obljube dosledno izpolnimo)

– večje število osebja (delovne obremenitve/ psihični pritisk)

– zdravila /terapija (npr. pomirjevalo v obliki injekcije – po naročilu zdravnika, uporaba omejevanja/ prisile)

 

Intervencije  ZN  ob bolniku z nasilnim vedenjem:

-izgradnja zaupljivega odnosa (po možnosti še pred nasilnim vedenjem),

-odkrivanje vzrokov  pac vznemirjenja,

-pomoč pac, da govori o svojih občutkih, strahovih, problemih,

-upoštevanje dejavnikov, ki povečujejo nasilnost / agitiranost

-zmanjševanje stimulativnih dejavnikov iz okolja (zasenčimo luči, pac umaknemo iz množice),

-biti ob bolniku, če le-ta postaja napet in mu prisluhniti,

-uveljavljanje omejitev, ki jih pac mora upoštevati, vendar brez groženj,

-poznavanje zdravil in omejevalnih postopkov (v skladu z dogovorjenimi standardi, po naročilu DR-ja),

-poznavanje institucionalne procedure (koga kličemo na pomoč, kje so alarmne naprave).

 

 

 

 

 

 

 

28.) Kako poteka preprečevanje samomora v psihiatričnih bolnišnicah v procesu ZN

– Nepretrgano varovanje in prisotnost osebja

– (pogovor z varovancem o njegovem trenutnem stanju, pomiritev…)

– Če je potreben stalni nadzor, se varovanca osami in nadzoruje

– Bolnik se zadržuje na oddelku, oddelka naj ne zapušča brez spremstva

– Opazovanje hranjenja, skrbi za osebno higieno, kajenja in spanja

– Sprotno planiranje in vrednotenje aktivnosti ZN glede na individualno odzivanje na THP

– Pomoč pacientu, da oceni lastno moč in sposobnost odzivanja na stresne dejavnike.

– Večja pozornost posvečena opazovanju pacienta med predajami službe, med obroki in med vikendi

– Zagotovitev varnega okolja, v katerem skrbimo za  pac toliko časa, dokler ni samomorilno tveganje zmanjšano.

-Varen odd= zaprta okna, zaklenjen, pregleden, nima izpostavljenih kljuk v zidu, varno okolje

– S privoljenjem in vednostjo iz njegove bližine odstranimo vse potencialno nevarne predmete: pasove, povoje, vžigalnike, brivnike, ostre predmete, kemikalije, zdravila.

– Bolnika oviramo v gibanju, če je aktivno samomorilen in se ga težko kontrolira

– Po potrebi opazujemo tudi varovančeve obiskovalce.

 

 

29.) Katere so pričakovane lastnosti skupinskega terapevta

n  Znanje- biti mora strokovnjak na svoje področju, imeti  ustrezne izkušnje ter možnost strokovnega nadzora in supervizije.

n  Spoštovanje- kdor nudi pomoč na bolnike in kliente gleda kot na  enkratna bitja z dostojanstvom, vrednostjo in močjo.

n  Toplina – pozitiven in naklonjen odnos do druge osebe.

n  Sprejemanje – spoštovanje, zaupanje, nesebična skrb, neposesivnost – bolnik se spreminja s hitrostjo, ki njemu  najbolj  ustreza, svetovalec pa to upošteva.

n  Pristnost : sposobnost odgovorne odkritosti in odprtosti do drugih: svoja občutja in misli se sporoča obzirno.

n  Empatija – zmožnost zaznavanja situacije z vidika druge osebe, sposobnost vživljanja v druge, zmožnost vstopiti v svet druge osebe ter vedeti kdaj in kje izstopiti.

n  Pozornost – oseba, ki nudi pomoč je sposobna obvladati veščine aktivnega poslušanja in sporočanja besednih in nebesednih sporočil.

n  Pozitivnost: izkazuje skrb in je sposoben spodbujati pozitivne stvari, ki jih pacient/klient naredi

n  Moč: svetovalec mora biti sposoben ohraniti svojo identiteto, ki je ločena od pacientove/klientove

n  Občutljivost – kaže občutljivost za klientova doživljanja in občutja.

n  Neobsojanje – izogibati se moralnim sodbam, predsodkom, stigmi,..

n  Doslednost – kdor nudi pomoč mora biti naraven, sproščen, vreden zaupanja, zanesljiv in dosleden. Zunanje vedenje odseva notranje dogajanje.

n  Nedvoumnost -ne daje nasprotujočih si sporočil: usklajenost verbalne in neverbalne komunikacije.

n  Ustvarjalnost -na pacienta/ klienta gleda kot na nekoga, ki ustvarja pozitivne spremembe in se ne vrača na preteklost.

n  Varnost -izkazovati spoštovanje do potreb in čustev pacienta in klienta

————————————  ALI ——————————————–

 

n  Sposoben obvladovanja samega sebe

n  Sposoben odločanja, kar je posledica pravilnega dojemanja sebe, drugih in družbenega okolja

n  Sposoben sprejemati odgovornost za svoje ravnanje

n  V stiku s svojimi čustvi

n  Sposoben odkrito komunicirati z drugimi

n  Sposoben sprejemati druge ljudi, kot drugačne od sebe

n  Pripravljen videti te razlike kot priložnost za učenje, ne pa za ogroženost

 

30.) Katera so načela delovanja služb za psihosocialno rehabilitacijo ljudi z hudo duševno motnjo

CILJ: Skrb za bolnike s težavami v duševnem zdravju naj bo kakovostna, nepretrgana in vsestranska.

Obvladovanje simptomov(zdravila) in skrb za življenske aktivnosti.

Upoštevanje pravic bolnikov

Preprečevanje socialnih posledic(invalidnost, rehabilitacija).

 

• individualno zdravljenje
• vključitev okolja
• osredotočenje na bolnikove zmožnosti
• obnavljanje upanja
• poudarek na zaposlitvenih možnostih
• vsestranska skrb
• vključevanje pacientov
• stalna skrb
• terapevtski odnos (dostopnost, empatija, skrb, poštenost)

 

31.) Vloga dejavnosti ZN v psihosocialni rehabilitaciji 

–Klinična (izvajanje kontinuirane zdravstvene nege, sodelovanje, poročanje, informiranje v skupnosti v osnovnem zdravstvu, s patronažno službo in drugim službami.

–Multidisciplinarni timi in multisektorsko povezovanje

–Vodstvena (vodenje skupin, individualna pomoč-vodenje -terapevtski programi, vodenje aktivnosti, case managerji-vodenje pacientov)

-Vzgoja in izobraževanje pacientov in svojcev, za kakovost življenja, vzorce vedenja, informativne skupine

–Delo z družinami in svojci

-Razvoj in raziskovanje

 

32.) Psihosocialna rehabilitacija in pomen kontinuirane ZN

Je proces, ki vodi k čim boljše  kakovosti življenja oseb z duševno boleznijo. V psihosocialni rehabilitaciji uporabljamo biopsihosocialni pristop( kompleksnejše razumevanje motenj ter posledic).PSR je terapevtski pristop, ki vzpodbuja ljudi z duševno motnjo, da dosežejo najboljšo možno raven neodvisnega delovanja v skupnosti prek učenja- izboljševanja bolnikovih sposobnosti, ob podpori okolice. Združuje vse udeležence v skrbi-bolnike, strokovnjake, družinske člane, delodajalce. Temelji na individualnem zdravljenju, vključuje okolje, osredotoča se na bolnikove zmožnosti, obnavlja upanje, poudarek na zaposlitvenih možnostih, vsestranska skrb, vključevanje bolnikov, stalna skrb, terapevtski odnos.

Pomen ZN v psihosocialni rehabilitaciji ZN

CILJ: Skrb za bolnike s težavami v duševnem zdravju naj bo kakovostna, nepretrgana in vsestranska.

Obvladovanje simptomov(zdravila) in skrb za življenjske aktivnosti.

Upoštevanje pravic bolnikov

Preprečevanje socialnih posledic(invalidnost, rehabilitacija).

 

33.) Teorija medosebnih odnosov po Hildegard Peplau

Teorija interakcij vključuje medicinsko sestro, ki je usmjerena v potrebe in probleme pacientov TUKAJ in SEDAJ.-Medicinaska setra je humanistka in profesionalka.Delovnje je v interakcijah s pacientom in njegovo osebnostjo.

-Pomeni  pacientu priložnost za razvijanje novih sposobnosti, novih odnosov in pripravljenost za sodelovanje, zaupanje vase in druge ter daje možnosti za reševanje problemov.

-Pomeni spreminjanje samopodobe posameznikov in skupine in razvijanje novih vzorcev vedenja in novih možnosti.

-Proces medsebojnih odnosov vključuje 4 faze:

-faza orientacije, ki poteka ob sprejemu(zaupanje)

-faza identifikacije, ki vključuje ugotavljanje potreb, problemov in uporabo raspoložljivih virov

-faza interakcije, ki se izvajajo aktivnosti procesa ZN

-faza razrešitve, ki vključuje končne odnose in se začne takrat, ko je načrt izveden.

 

34.) Kaj ne spada v celostno obravnavo pacienta (imaš naštetih 5 trditev)

 (Tukaj odgovorit, kaj spada, tako se izključi, kaj ne spada)

 (jaz sem napisala kaj spada )!!!!!

1.-Na paciente z mentalnimi obolenji pogosto okolica gleda z predsodki, strahom nezaupanjem, odporom in razvrednotenjem. Zaradi predsodkov pacienti težko ohranijo občutek lastne vrednosti, zaupanje v ljudi in v življenje.

2.-Lahko se umaknejo vase in socialno izolacijo

3.-V potek zdravljenja in ZN je pomembno vključevanje svojcev in okolja ter priprava na odpust.4.-Bolezen ima lahko različne izide: ozdravljenje, zazdravljenje in možnost ponovitve bolezni.(kronični potek bolezni)5.-Bolezen zahteva soočanje z boleznijo, ki lahko slabi sposobnosti za zahteve vsakdanjega življenja.6.-Pacient in svojci (pomembni drugi)potrebujejo podporo in pomoč pri premagovanju težav, za krepitev sposobnosti in za sprejemanje v okolje.

 

35.) Zakaj, kdaj in kaj opazujemo n psih. ZN

▪Zakaj – bolnika moramo spoznati, s tem ga bolje razumemo in strokovno obravnavamo,

▪Kdaj – ves čas procesa zdravstvene nege, ob zaključku procesa zdravstvene nege

▪Kaj –potrebe in probleme v povezavi z 14 življenjskimi aktivnostmi po Virginiji Henderson (npr. spanje – uspavala.npr. depresivni bolniki zvečer zaspijo, zgodaj zjutraj se zbudijo – takrat največja nevarnost samomora; manični bolniki niso zaspani, ne potrebujejo spanja…)

-Sposobnost samooskrbe in adaptacije (D. Orem),

-Probleme v zvezi s komunikacijo (H. Peplau).

 

 

36.) Terapevtska komunikacija, kaj je

Negovalno osebje, v bolnišnicah preživi največ časa z bolniki in s svojo stalno prisotnostjo poskrbi za  varnost  bolnikov in s svojim ravnanjem omogoči povezavo z realnim svetom.

 

Terapevtska komunikacija je vzajemna in pomembna izkušnja za bolnika. Medicinska sestra pri svojem delu v odnosu do bolnika upošteva osebnostne lastnosti in uporablja specifične klinične tehnike za doseganje sprememb v vedenju bolnika. Spoznati moramo sami sebe, svojo podobo, samozavest in samospoštovanje, svoja čustva in doživljanja, biti moramo moralno in etično usmerjeni. V odnosu s soljudmi moramo biti pristni, spoštljivi in empatično naklonjeni. Spremenjeno vedenje in doživljanje pacientov prepoznamo kot znake/posledice bolezni. Bolezen in bivanje v bolnišnici spremeni človekovo življenje. Terapevtski odnos vključuje znanje in razumevanje vedenja, strokovno ravnanje in podporo, spodbudo in učenje pacientov. Izvajanje negovalnih intervencij na osnovi zaupanja, spoštovanja in etičnih vrednot, ki se kažejo kot empatija, potrpežljivost in prizanesljiv odnos, ki omogoča pacientom osebnostno rast in jih pripravi k sodelovanju v procesu zdravljenja in zdravstvene nege.

Pomembno je zaupanje, sprejemanje, empatija, spoštovanje, samorazkrivanje, zaupnost.

 

37.) Kako poteka terapevtska komunikacija pri pacientu s samomorilno ogroženostjo

Procesne intervencije-1

•     direktna komunikacija, vzpostavitev zaupanega terapevtskega okolja, uporaba terapevtske komunikacije s pacientom, (postavimo direktno vprašanje glede misli ali poskusov na samomor, o namenu in načinu poskusov), opazujemo njegovo vedenje v bolnišničnem okolju,  ga namestimo na  varovanem bolniškem oddelku, v varovani bolniški sobi, zagotovimo stalno opazovanje in nadzor.

•     Ogroženost pacienta je povečana, če pacient izraža direktni namen za samomor,ima izdelan načrt in izraža tudi moč in voljo, da bi to naredil.

•     naredimo pismeni terapevtski dogovor s pacientom, da se ne bo poškodoval v določenem časovnem obdobju, potem dogovor in pogajanje podaljšujemo tako dolgo, da ocenimo, da pacient ne iznaša več samomorilnih misli ali namena za dejanje.

•     s pacientom se skupaj odločimo o načinu izvajanja  za svojo varnost, ko ugotovimo, da je to sposoben realizirati.

•     pacienta podpiramo in spodbujamo, vendar mu ne dajemo napačnega upanja, da se bo vse uredilo.

•     pacientu pomagamo in ga podpiramo, da išče rešitve za reševanje problemov, da se sooči, da noben problem ni nerešljiv , skupaj z njim iščemo alternativne rešitve za reševanje problemov.

•     kontroliramo redno jemanje predpisanih zdravil in preprečujemo, da bi pacient zbiral zdravila v samomorilne namene, poznamo stranske učinke zdravil in pomagamo, če je potrebno.

 

Procesne negovalne intervencije-2

•     pacientu zagotovimo varnost in omogočimo podporo in pomoč osebja v vsakem trenutku, ko se počuti tesnoben ali ogrožen in napet

•     informacijo  o nevarnosti za samopoškodbe ali samomorilni ogroženosti ne zadržimo zase, kljub temu, da pacient to od nas pričakuje zaradi zaupnosti ali dobrega odnosa

•     pacienta dobro poslušamo in opazujemo tudi neverbalno vedenje,

•     pomagamo pacientu, da prepozna vzroke depresivnosti, pomanjkanja volje ali brezupa

•     pacientu omogočimo, da nam zaupa, da verjame, da smo mu naklonjeni, da ga ne obsojamo in smo pripravljeni pomagati,

•     v terapevtski komunikaciji smo nedirektivni, vendar pošteni in odkriti

•     v pogovoru se osredotočimo na pacientovo doživljanje

•     pacientu pomagamo prepoznati pozitivne vrednote in lastnosti pri sebi

•     podpiramo svojce in pomembne druge za dobro komunikacijo in podporo v domačem okolju

•     z intervencijami in postopki pomagamo pacientu pri obvladovanju doživljanja in občutkov

 

38.) Ocenjevanje potreb bolnikov

-Ocenjevanje pacientovega psihosocialnega statusa je prvi del standarda procesa ZN in faze ugotavljanja potreb. –Ugotavlja se prisotnost psihopatološkega doživljanja, agresivnega vedenja, depresivnih znakov ali drugih znakov razpoloženja in čustvovanja, samomorilnih misli, dezorientiranosti, zmedenost, blodnje in halucinacije. –Namen ocenjevanja in ugotavljanja je oceniti in ugotoviti probleme v pacientovem življenju, ki so povzročili psihične težave ali motnje v psihičnem doživljanju. –Ko MS ugotovi probleme, načrtuje procesne intervencije na osnovi postavljenih ND. Ocenjevanje potreb je ključ za pravilno postavljanje ND. –Namen ocenjevanja je: ugotoviti povezanost in doseči razumevanje za potek bolezni, razumeti kako bolezen vpliva na pacientovo življenje, ugotoviti trenutne spremenjene navade, spremembe in povzročitelje stresa, pridobiti informacije o aktualnih psihiatričnih problemih ali motnjah, pridobiti informacije o trenutnih aktualnih problemih na osnovi katerih se oblikuje plan aktivnosti ZN. –Standard ocenjevanja vsebuje objektivne in subjektivne podatke, ki jih pridobimo od pacientov in svojcev in z diagnostičnimi postopki ali meritvami.

 

39.) SOA (sindrom odvisnosti od alkohola) in PVU ( posebni varovalni ukrepi)

Temeljna značilnost alkoholizma je odvisnost od alkohola. Sindrom odvisnosti od alkohola (SOA) označuje vrsto bolezenskih znakov, ki so neposredno ali posredno posledica prekomernega uživanja alkohola (Frangež Žigon, 1997).

Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije so odvisne od alkohola osebe, ki prekomerno pijejo oziroma uživajo alkoholne pijače in je njihova odvisnost od alkohola tolikšna, da razodevajo, bodisi očitne duševne motnje, ki načenjajo njihovo telesno in duševno zdravje, njihove odnose do družbe in socialno ter ekonomsko stanje (Milčinski, 1986).

SOA je ena izmed bolezni odvisnosti.

Odvisnost od alkohola lahko ponovno imenujemo alkoholizem ali problematično pitje, nekaj časa pa so se obeh izrazov zaradi slabšalnega prizvoka izogibali. Alkoholizem je kronična motnja in po definiciji zdravja in bolezni gre za bolezen, saj pomeni motnjo telesnega, duševnega in družbenega blagostanja (Ficko Zalokar, 2003).

Izvajanje posebnih varovalnih ukrepov( PVU) in negovalnih intervencij:

•     pri omejevanju pacienta sodeluje najmanj 5 zdravstvenih delavcev

•     pacienta opazujemo vsakih 15 minut in dokumentiramo posebnosti za zmanjševanje napak in nepravilnosti pri zagotavljanju osnovnih življenjskih aktivnosti: dihanje, gibanje, tekočina,  hidracija, izločanje, zagotavljanje varnosti in izogibanje poškodbam in nevarnostim v okolju

•     pacienta obrnemo v bočni desni položaj, da se izognemo možnosti aspiracije

•     pred ukinitvijo omejevanja, pacienta prosimo za sodelovanje in obvladovanje vedenja

•     vsaki dve uri ocenimo stanje in potrebo po nadaljnjem omejevanju

•     po zdravnikovem naročilu prekinemo omejevanje, ko se pacientovo vedenje izboljša

•     Postopke dokumentiramo v negovalno dokumentacijo

Fizično omejevanje pacienta: (PVU)

•     fizično omejenemu bolniku razložimo zakaj smo postopek izvedli, kaj se bo z njim dogajalo, poudarimo, da želimo zagotoviti varnost njemu in okolici ter da bo izolacija prekinjena takoj, ko ne bo več agresije. Uporabljamo preproste izraze, brez groženj in obtoževanja,

•     fizično omejenemu bolniku zagotovimo stalni nadzor,

•     upoštevamo bolnikova čustva, dostojanstvo in njegove pravice,

•     natančno dokumentiramo vse izvedene postopke in bolnikovo vedenje (pisni dokument v primeru pravnih nasvetov in evidenca za nadaljevanje zdravljenja,

 

40.) Ali obstaja povezava med depresijo in samomorilnostjo ( kakšna??), naštej ND

Nevarnost samomora ali razširjenost samomora je osnovno vodilo za hospitalizacijo depresivnega bolnika.

Spremembe mišljenja vplivajo na doživljanje občutkov krivde, nizkega samovrednotenja, samoobtoževanja in željo po samokaznovanju. Depresivni bolniki tako občutijo strah, niso zmožni občutiti ugodje, umikajo se v samoto, doživljajo občutke krivde, imajo občutek nemoči, so žalostni, anksiozni, potrti in vse to povečuje ogroženost za samomor.

 

 

l  Samomorilnost je prisotna pri skoraj vseh depresivnih bolnikih, tudi tistih, ki tega ne kažejo. Svoje življenje konča s samomorom 15% bolnikov z depresivno ali bipolarno motnjo.

l  Pri depresivnih bolnikih s psihozo ali brez obstaja nevarnost razširjenega samomora, kjer bolnik konča svoje življenje in življenje svojih bližnjih.

l  Pacient bo lahko izvedel samomor, ko se bo stanje bolezni začelo izboljševati (Tomori, 1999).

l  Dejavniki tveganja so: samski ali ločeni stan, zloraba alkohola in drugih psihoaktivnih substanc, starejši od 40 let, predhodni samomorilni poskusi (Kores Plesničar, 2003).

 

ND NA OSNOVI TVEGANJA ZA SAMOMORILNO VEDENJE

 

• Povečano tveganje za nastanek samopoškodb – samomorilno vedenje

 

• Definicija:prisotnost rizičnih faktorjev za samomorilno vedenje – Injury, high risk for injury, high risk for selfdirected

 

• Definicija – povečano  tveganje za nastanek fizičnih poškodb ali samopoškodb zaradi psihičnega stanja in potrebe po uporabi omejevanja ali preprečitvi.

 

• Samomorilna ogroženost, stanje po poskusu samomora

 

• Ovirana komunikacija

 

• Motena samooskrba

 

• Zmanjšana samokontrola

 

Moteno izogibanje nevarnosti / zagotavljanje varnosti v bolnišničnem okolju

 

41.) Oblike agresivnega vedenja

·         pasivno nasilje (ko bolnik svoje agresije ne pokaže, se anksiozno zakrkne, odklanja sodelovanje),

·         verbalno nasilje (bolnik reagira z napadalnim govorjenjem, žaljivkami, grožnjami, kar še okrepi z ustrezno mimiko in kretnjami), 

·         fizično nasilje (je ponavadi kombinirano z verbalnim nasiljem, pri čemer bolnik namerava fizično poškodovati človeka, drugo živo bitje ali predmete).

 

Intenziteta agresivnosti je odvisna od:

·         osebnosti bolnika,

·         duševne motnje bolnika,

·         provokacije okolja.

 

42.) Definicija psihiatrične ZN

Zdravstvena nega pri mentalnem zdravju ali zdravstvena nega pacientov z duševno motnjo(psihiatrična zdravstvena nega) je specialno področje prakse zdravstvene nege. Ukvarja se s posameznikom z duševnimi motnjami, z družino ali širšo skupnostjo v primarnem, sekundarnem in terciarnem zdravstvenem varstvu. Osnovna značilnost zdravstvene nege pacientov z duševno motnjo je terapevtski odnos med medicinsko sestro in pacientom/ klientom. Ta odnos je usmerjen v prizadevanje za pospeševanje in podpiranje vedenja, katerega cilj je razvoj osebnosti in prilagojeno funkcioniranje pacienta.

 

43.) Kaj je stigma in sestavine stigme

STIGMA (iz gr. vbod) pomeni označevanje posameznika kot nespremenljivega, manjvrednega ali nevarnega, kar vpliva na njegovo identiteto in lahko postane razlog za socialno odrinjene in diskriminacijo (Kompare et al, 2001),

• Slovar slovenskega knjižnega jezika (2000): STIGMA je znamenje, narejeno pobeglim sužnjem in hudodelcem,
• Slovar tujk (1998): STIGMA je vtisniti sramotno znamenje, ožigosati ali za vedno nekoga zaznamovati;
• Stigma je zaznamovanost ali ožigosanost zaradi neke lastnosti, ki posameznika loči od drugih in jo okolica ali on sam občuti kot odklonsko ali deviantno (Ule, 1999).

 

Sestavine stigme:

 

• čustvena – strah:
  • strah: Bojim se ljudi z duševnimi motnjami.

 

• kognitivna – stereotipiziranje:
  • stereotipiziranje: Ljudje z duševnimi motnjami so nevarni.

 

• vedenjska – družbeni nadzor ali zadržanost:
  • družbena zadržanost: Izogibam se ljudi z duševnimi
  • motnjami.

 

44.) Oblike stigmatizacije

• kultura, zgodovinsko obdobje – značilne oblike drugačnosti;

 

• STIGMA  izvira iz razlik – osredotočenost na razlike ustvarja STIGMO;

 

• stopnja STIGME odvisna od nezaželenosti razlike v neki družbeni skupini;

 

• nekaterim posameznikom daje občutek manj/večvrednosti;

 

45.) Simptomi samomorilnosti

• človek razdaja najljubše osebne predmete, češ, da jih ne bo več potreboval

 

• poskuša urejati osebne zadeve

 

• govori, da njegovi pretekli dosežki nič več ne pomenijo

 

• omenja samomor, takšen namen nakazuje posredno z besedami, da bi najrajši umrl, pustil vse in kam odšel

 

• pretirano uživa droge, alkohol, zdravila, pretirano kadi

 

• preobremenjen je s temami o smrti in nasilju( pogovori, knjige, risbe, zgodbe, pisma s takšno vsebino)

 

• nenadoma se mu dogajajo nezgode

 

• izziva nevarnost in se s tem dokazuje

 

• neselektivno menjava spolne partnerje

 

• nenadoma začuti potrebo po spremembi življenja

 

• beži v bolezen in goji telesne težave

Splošno se izkaže, da se ves njihov notranji boj vrti okoli vprašanja: » Ali je moje življenje vredno živeti?«

Poleg tega ga spremljajo tudi drugi znaki, kot so :

1.      Direktna verbalna opozorila

2.      Depresivno obnašanje

3.      Spremembe v socialnem obnašanju

4.      Izdelava dokončnega načrta

5.      Zgodovina samomorilnega obnašanja

6.      Uživanje alkohola, zdravil, drog

7.      Intuicija bližnje osebe

 

46.) Stigmatizacija v psihiatriji in posledice stigmatizacije

Predsodki o ljudeh s hudimi in ponavljajočimi se duševnimi motnjami so glavna ovira za kakovostnejšo skrb za duševno zdravje. Vzroki stigmatizacije so neznanje, zastarela znanja o vzrokih in napovedi duševnih bolezni, strah in odpor pred drugačnostjo, zavajajoče obveščanje medijev, stranski učinki psihoaktivnih zdravil, sama terminologija hudih duševnih motenj. Posledice stigmatizacije so slabša samopodoba in slabše delovanje ljudi s hudimi in ponavljajočimi se duševnimi motnjami, slabša kakovost zdravljenja, pomanjkljivo sodelovanje oziroma nepovezovanje med različnimi strokovnjaki, neprofesionalne alternativne oblike pomoči, slabše možnosti zaposlovanja in šolanja ter neurejena državna zakonodaja. Stigmatizacijo dokazano zmanjšujeta izobraževanje o duševnih motnjah in neposreden stik z ljudmi s hudimi in ponavljajočimi se duševnimi motnjami.

Posledice stigmatizacije:

–          zapostavljenost, odrinjenost,

–          strah, krivda, sram, negativna samopodoba, neustrezno vedenje,

–          zmanjšanje družbenih stikov, slaba zaposljivost, znižanje kakovosti življenja,

–          slabša samopodoba in znižano samospoštovanje, ovira pri iskanju pomoči in zdravljenju,

–          slabša komunikacija, nemir, zmanjšana skrb zase, zmanjšana sposobnost opravljanja vsakodnevnih aktivnosti

 

47.) Stopnje stigmatizacije in vzroki stigmatizacije

Stopnje stigmatizacije:

1. Stereotipiziranje,

2. Identifikacija,

3. Diskriminacija,

4. Psihološka stigmatizacija

Vzroki stigmatizacije:

–          neznanje in nepoučenost,

–          zgodovinski (demonističnost),

–          strah pred izgubo nadzora nad lastnim mišljenjem ali zaznavanjem,

–          zavajajoče obveščanje medijev,

–          posledice stranskih učinkov zdravil.

 

48.) Kako se upreti stigmi, jo preprečevati

Zmanjševanje stigmatizacije z izobraževanjem (šole, cerkve, novinarji, policija, odvetniki),

 

• Antistigmatizacijske kampanje – usmerjene v javno delovanje in izobraževanje študentov in strokovnjakov,
• Nemška raziskava: Crazy? So what! – pripomogla k zmanjšanju stereotipiziranja in družbene zadržanosti pri dijakih,
• V Sloveniji: Slovensko združenje za duševno zdravje – ŠENT (publikacije, oglasi, izobraževalni seminarji

 

49.) Opozorilni znaki demence

Začetne spremembe pogosto opredelijo, kot “normalno staranje”

–          Blaga pozabljivost

–          Težave v učenju novih stvari

–          Težave v poimenovanju– težja komunikacija!!

–          Motnje pozornosti

–          Težave z orientacijo

 

Začetna faza

–          Depresija ali zaskrbljenost

–          Pasivnost

–          Umik iz običajnih aktivnosti

–          Karakterne spremembe

–          V 40% ne prepoznajo pri sebi težav

 

—————————— ALI —————————————–

Začetni simptomi se lahko kažejo v:

• motnjah spomina,
• dezorientaciji (časovni, krajevni),
• intelektualnih spremembah (dezorganizaciji mišljenja, nihanja razpoloženja in čustev, neustrezno vedenje).

Značilnosti so upad intelektualnih in spominskih sposobnosti, osiromašeno mišljenje, zmanjšana je sposobnost orientacije, razumevanja, govornega izražanja, presoje.

Zavest pri demenci ni motena.

 

50.) Dejavniki tveganja za agresivno vedenje

–         aktualno in potencialno izvajanje fizičnega nasilja,

–         nekatera nevrološka obolenja,

–         demenca različne etiologije,

–         stanje zamračene zavesti,

–         nekatere halucinacije,

–         ogrožujoče blodnje,

–         globoka depresija (npr. razširjen samomor),

–         destruktivno mišljenje,

–         osebnostna motenost ali dezorganiziranost,

–         posttravmatski stresni sindrom,

–         primitivna osebnost, ko bolnik čustvene napetosti ni sposoben razumsko predelati in deluje po  načelu kratkega stika, zloraba drog, itd

 

51.) Faze odvisnosti ( 4 faze)

-Bolezen, odvisnost od določene psihoaktivne snovi

-Psihofiziološki pojav

-Telesna odvisnost

-Duševna odvisnost

 

52.) Tehnike terapevtske komunikacije

Poslušanje;uvodni stavki;postavljanje vprašanj;besedna vodila;tišina

 

53.) Kako prepoznati samomorilno vedenje z vidika ZN

-Bodimo pozorni vedno,  kadar  pri ljudeh opazimo  brezup, nemoč, nemir, ko človek vse vidi črno, se ne mara in ima občutek, da ga nihče ne mara, ko zanj vse izgubi smisel, se umakne iz družbe, razmišlja ali celo govori o smrti in samomoru.

-Predvsem bodimo pozorni na brezup. Občutki brezupa se sprožijo, ko oseba doživlja poraz, ob tem se čuti ujeta v past oziroma ima občutek, da se ne more umakniti, v okolici pa ne zaznava rešilnih dejavnikov in pomoči.

n  verbalni znaki:

»bolje bi bilo, če me ne bi bilo« »vsega imam dovolj« »saj me boste kmalu rešeni«

»saj si bom kaj naredil »bom odšel, da boste imeli mir pred mano«

»obesil se bom«….

n  neverbalni:

pisanje oporoke,predajanje predmetov, funkcij in nalog,socialni umik

 

54.) Katere metode se uporabljajo za učinkovito psihosocialno rehabilitacijo

-delo s posameznikom (pogovori, svetovanje, spremljanje)

-timsko delo-individualno načrtovanje s kratkoročnimi in dolgoročnimi cilji, timski sestanek

-skupinsko delo: kognitivne in vedenjske spretnosti, ki so nujne za uspešnost v socialnih interakcijah in naučene vsebine prenesti v vsakdanje življenje; razvijanje pozitivne samopodobe

-trening socialnih veščin

-vključitev posameznika v skupino in aktivnosti (športne, kulturne, izobraževanje)

-K ustvarjanju pozitivne samopodobe in k vključevanju pomagajo še drugi programi in aktivnosti: tabori, letovanja, izleti, pikniki, predavanja, kreativne delavnice, kuharski krožek, petje, izobraževanje in učenje

-Skrb počasi prihaja na skupnost, saj imamo že tri možnosti-stanovanjske skupnosti, zavodsko oskrbo, bivalno skupnost v Stari gori, na Viti v Ljubljani in na Zarji v Ljubljani

 

55.) Opiši veščine terapevtske komunikacije in značilnosti oseb, ki nudijo pomoč

Značilnosti terapevtske komunikacije:

lzaupanje: je pogoj za vzpostavitev dobrega odnosa. Pridobimo ga s spoštljivim sprejemom pacienta in njegovih občutij, z jasno in razločno komunikacijo, empatičnim poslušanjem, lastno doslednostjo in spoštljivostjo do bolnikovega vedenja;

lsprejemanje: medicinska sestra pacienta sprejme takšnega kot je, četudi se ne strinja z vsemi oblikami bolnikovega vedenja. Medicinska sestra ne sme obsojati, temveč samo sporočati, kar vidi in s tem vplivati na to, da se bolnik neprimernega vedenja zave in ga spremeni,

lempatija: vključuje dovzetnost medicinske sestre za pacientove občutke in ki to uporablja pri delu s pacientom. Empatija je več kot le razumevanje bolnikovih misli, je eden najučinkovitejših dejavnikov v doseganju sprememb in učenja, s pomočjo razdajanja sebe;

lspoštovanje: je notranje stališče medicinske sestre, ki se kaže z izkazovanjem pozornosti in pomembnosti pacienta, priznavanje njegove vrednosti in dostojanstva. Medicinska sestra to doseže z vljudnostjo, prijaznostjo in upoštevanjem pacientove drugačnosti;

lsamorazkrivanje:

lsamorazkrivanje pacienta v uvid pacienta v njegove probleme, občutke, vedenje.

lsamorazkrivanje medicinske sestre ni ustrezno, saj lahko pacientupovzroči dodaten stres;

lzaupnost: pogovor s pacientom je zaupne narave. Medicinska sestra se lahko o pacientu pogovarja le v ustanovi, kjer dela in na sestankih zdravstvenega in negovalnega tima. Medicinska sestra ne sme dajati informacij o pacientu obiskovalcem in ne po telefonu.

 

ZNAČILNOSTI OSEB , KI NUDIJO POMOČ:

n  Znanje- biti mora strokovnjak na svoje področju, imeti  ustrezne izkušnje ter možnost strokovnega nadzora in supervizije.

n  Spoštovanje- kdor nudi pomoč na bolnike in kliente gleda kot na  enkratna bitja z dostojanstvom, vrednostjo in močjo.

n  Toplina – pozitiven in naklonjen odnos do druge osebe.

n  Sprejemanje – spoštovanje, zaupanje, nesebična skrb, neposesivnost – bolnik se spreminja s hitrostjo, ki njemu  najbolj  ustreza, svetovalec pa to upošteva.

n  Pristnost : sposobnost odgovorne odkritosti in odprtosti do drugih: svoja občutja in misli se sporoča obzirno.

n  Empatija – zmožnost zaznavanja situacije z vidika druge osebe, sposobnost vživljanja v druge, zmožnost vstopiti v svet druge osebe ter vedeti kdaj in kje izstopiti.

n  Pozornost – oseba, ki nudi pomoč je sposobna obvladati veščine aktivnega poslušanja in sporočanja besednih in nebesednih sporočil.

n  Pozitivnost: izkazuje skrb in je sposoben spodbujati pozitivne stvari, ki jih pacient/klient naredi

n  Moč: svetovalec mora biti sposoben ohraniti svojo identiteto, ki je ločena od pacientove/klientove

n  Občutljivost – kaže občutljivost za klientova doživljanja in občutja.

n  Neobsojanje – izogibati se moralnim sodbam, predsodkom, stigmi,..

n  Doslednost – kdor nudi pomoč mora biti naraven, sproščen, vreden zaupanja, zanesljiv in dosleden. Zunanje vedenje odseva notranje dogajanje.

n  Nedvoumnost -ne daje nasprotujočih si sporočil: usklajenost verbalne in neverbalne komunikacije.

n  Ustvarjalnost -na pacienta/ klienta gleda kot na nekoga, ki ustvarja pozitivne spremembe in se ne vrača na preteklost.

n  Varnost -izkazovati spoštovanje do potreb in čustev pacienta in klienta

 

56.) Akutna stanja v psih ZN

n  ALKOHOLNI SINDROM

n  SUICIDALNI SINDROM

n  SINDROM PSIHOMOTORNE AGITACIJE( agitirana katatonija, epileptična zamračenost, …

n  STUPOROZNO STANJE( odklanjanje hrane,tekočine,  posege, vitalno ogroženi, negibni, nekomunikativni

n  GROZAVOSTNI SINDROM( emocionalno stanje strahu in groze

n  PARANOIDNI SINDROM( spremenjeno doživljanje okolice, nanašalno preganjalne blodnje, veličavske  ljubosumnostne blodnje)

n  ONRIODNI SINDROM( halucinatorna doživljanja v obliki prizorov

n  KONVULZNI SINDROM( epilepsija, zamračenost, epileptični status)

n  DELIRIJ: ATEROSKLEROTIČNI( nemir, nespečnost, zaposlitveni nemir, dezorientacija),

n  MEDIKAMENTNOZNO POVZROČENI delirij

 

57.) ND na osnovi tveganja za samomorilno vedenje

n  Povečano tveganje za nastanek samopoškodb – samomorilno vedenje

n  Definicija:prisotnost rizičnih faktorjev za samomorilno vedenje – Injury, high risk for injury, high risk for selfdirected

n  Definicija – povečano  tveganje za nastanek fizičnih poškodb ali samopoškodb zaradi psihičnega stanja in potrebe po uporabi omejevanja ali preprečitvi.

n  Samomorilna ogroženost, stanje po poskusu samomora

n  Ovirana komunikacija

n  Motena samooskrba

n  Zmanjšana samokontrola

n  Moteno izogibanje nevarnosti / zagotavljanje varnosti v bolnišničnem okolju

 

58.) Ovire pri nudenju pomoči v psih. ZN

Ovire na strani strokovnjaka:

n  stališča. vrednote, prepričanja in motivacija strokovnjaka,nesprejemanje pacienta,prevelika povezanost s pacientom, pomanjkanje spoštovanja, nepristnost (kot bi nosil masko), pomanjkanje komunikacijskih spretnosti: nezmožnost poslušanja, pozornega sledenja in odzivanja, pomanjkanje občutljivosti,  nagnjenje k podajanju sodb, interpretacij, in obsojajočih stališč do pacienta, osebni problemi in obrambna naravnanost strokovnjaka ter pomanjkanje samozavedanja, nezmožnost dela s težkimi čustvi, prevelika pričakovanja do pacienta.

Ovire na strani pacienta: nezadovoljivo sodelovanje, pomanjkanje motivacije in interesa, pomanjkanje zavesti o resnosti problemov, pomanjkanje spoštovanja do sebe in do drugih, vrednote, stališča in predsodki ter obrambna naravnanost, pomanjkljivo razkrivanje samega sebe, pacientova naučena nemoč, pasivna vloga, raje sprejema vlogo bolnika, pričakovanje , da mu bo strokovnjak rešil probleme, zaznavanje problema, ki ga ima lahko za nerešljivega,…

Ovire na strani okolja:

n  Psihološko okolje: občutek bolnika, da ni varen, pacientova zaznava o pomanjkanju topline in skrbi s strani strokovnjaka, pacientovo občutje nalagodnosti,

n  Fizično okolje so lahko struktura sobe, položaj strokovnjaka (telesna drža in bližina), hrup, pomanjkanje zasebnosti, neudobni stoli,mrzel, prevroč ali neprezračen prostor,  prekinitve (telefon, trkanje na vrata) in motnje znotraj ali zunaj prostora.

 

59.) Vzroki za agresivnost / nasilno vedenje

Bolnik lahko postane agresiven:

– primarno (kadar organski bolezenski proces prizadene anatomske strukture možganov, ki nadzorujejo takšne reakcije, npr. možganski tumor, inzult, krvavitev)

– sekundarno (ko posameznik na provokacijo okolja reagira s povečano nasilnostjo)

– terciarno (ko bolnik zaradi motenj v svojem doživljanju običajne zunanje dogodke dojema kot sovražno dejanje ali se jih skuša ubraniti

 

60.) Katere življenske aktivnosti po V.H so najpogosteje motene pri pac z demenco

Težave se pojavijo na področju vseh življenjskih aktivnosti:

– prehranjevanje in pitje

– gibanje in ustrezna lega

– osebna higiena in urejenost

– oblačenje / slačenje

– odvajanje in izločanje

– spanje in počitek

– orientacija

– izražanje potreb, čustev (spremenjen govor, izražanje)

– izogibanje nevarnostim v okolju, zagotavljanje varnosti

– rekreacija, prosti čas, dnevne aktivnosti

– telesne težave

– bolečina

 

61.) Ambulantna obravnava bolnika ( odvisnost od prepovedanih drog)

V kratkem stiku z bolnikom v ambulantni obravnavi ocenimo negovalne probleme; uporaba kratkih motivacijskih intervencij in kratkih intervencij je smiselna; pokažemo empatičen odnos, njegovo pozornost usmerjamo k rešitvam njegovih zdravstvenih in negovalnih problemov pred sprejemom; pogosto prihajajo higiensko in telesno zanemarjeni bolniki, ki jim lahko damo pisne in slikovne materiale o spremembi načina življenja, o oblikah zdravljenja. Aktivno pokažemo skrb za njihovo stanje, ob doseženih uspehih jih pohvalimo, z uporabo različnih tehnik motivacijskih postopkov, omogočimo, da govorijo o sebi, jim pokažemo zanimanje, in sprejetost. Bolnike, ki še niso pripravljeni na spremembe, poučimo o manj škodljivi uporabi droge, zdravem življenju, resno ocenimo njihovo telesno stanje in ukrepamo.

 

 

 

62.) Kaj zajema prva obravnava bolnika pri zdravljenju shizofrenije

– prvo oceno simptomov in stopnje bolezni,

– pogovor z zdravnikom, ki bolniku in njegovi družini pojasni naravo bolezni in predlagano zdravljenje, ter se poleg tega dogovori ali naj bo začetek zdravljenja v bolnišnici. Nekateri bolniki so zelo občutljivi za stres, zato jim pomaga, da nekaj časa prebijejo v varnem bolnišničnem okolju. Sodobne terapevtske možnosti omogočajo nujno pomoč in podporo tudi bolnikom, ki jim ni treba ostati v bolnišnici.

– načrt zdravljenja glede na bolnikove potrebe, ki lahko vsebuje jemanje zdravil in ukrepe za psihoterapevtsko podporo,

– dolgoročni načrt za obvladovanje bolezni in okrevanje

 

63.) Kaj je varnostni ukrep

Je ukrep za izogibanje, preprečevanje ali popravilo varnostnih zapletov (nenameren ali nepričakovan dogodek, ki je ali bi škodoval pacientu ob sprejemanju zdravstvene oskrbe in ne nastane zaradi pacientove bolezni) v procesih zdravstvene obravnave.

                                                       

64.) Kaj je sindrom odvisnosti in psihofizična sprememba odvisnika?

Sindrom odvisnosti sestavlja skupina fizioloških, vedenjskih in kognitivnih pojavov, v katerih ima raba psihoaktivnih substanc za posameznika bistveno večjo vrednost, kot katerakoli prejšnja vrednota. Osrednja opisna karakteristika sindroma odvisnosti je močna želja oziroma hrepenenje po drogi,  ki človeka povsem prevzame.

Psihofizična sprememba odvisnikov: slab spomin, težave s koncentracijo, kratka pozornost, slaba telesna kondicija, nepovezan govor, jecljanje, nezdrav videz, zanemarjenost, pordele oči, razširjene zenice, kašelj, dolgotrajni nahod, povečan ali zmanjšan apetit, padec uspešnosti v šoli, velika možnost okužbe z virusom hepatitisa C, HIV-a, sifilisa, tuberkuloze padec splošne odpornosti, vnete, trombozirane žile, endokarditis, sepsa.