1. UVOD
Skupine za samopomoč so organizacije ali gibanja, ki pomagajo posamezniku, kateri ima težave z motnjami hranjena, da ponovno izpostavi stik s sabo, in poskuša spet pridobiti normalne prehranske navade. Ker pa taki ljudje rabijo pomoč, voljo in samokontrolo, jim lahko pomagajo samo zdravstveni strokovnjaki, kjer svojo vlogo tudi odigra delovna terapija, ki je zelo pomembna, da se človek sploh zaveda te motnje in da začne spreminjat svoje navade, ki so navadno vzrok za nastanek teh motenj.
2. NAMEN
Namen seminarskega dela je predstaviti skupine za samopomoč, njihovo vlogi, namen, ter predvsem znotraj nje predstaviti in opredeliti vlogo delovne terapije, katera pripomore k zdravljenju bolnikov z motnjami hranjenja.
3. METODE DELA
V seminarski sva uporabili domačo in tujo strokovno in znanstveno literaturo. Predvsem sva porabili knjižne in internetne vire ter diplomske naloge iz katerih sva črpali podatke. Iskali sva po različnih bazah podatkov: Google Scholar, Medline, Cobiss. Ključne besede po katerih smo iskale vire so: skupine za samopomoč, delovna terapija, motnje hranjenja, anoreksija, bulimija.
4. MOTNJE HRANJENJA
4.1. RAZLIČNE IZRAZNE OBLIKE MOTENJ HRANJENJA
Ločimo tri osnovne oblike motenj hranjenja, ki se med sabo tesno prepletajo in se pri isti osebi skozi leta lahko izmenjujejo. Te oblike so zgolj iz vidika zunanjega opazovalca
4.1.1. Anoreksija – pretiran nadzor nad potrebami svojega fizičnega telesa
Oseba vse bolj omejuje količino zaužite prehrane – celo do stradanja, hkrati pa pogosto pretirano telovadi (tudi po več ur dnevno).
4.1.2. Bulimija – izguba nadzora + pretiran nadzor
Po zaužiti hrani (tu gre za basanje z večjimi količinami hrane, ki jo oseba uvršča med strogo prepovedano) sledi hoteno bruhanje, lahko pa tudi jemanje odvajal.
4.1.3. Kompulzivno prenajedanje – izguba nadzora
Gre za pretirano hranjenje v obliki bolj ali manj pogostih ritualov basanja prepovedano (visokokalorično) hrano. Pri nekaterih se zato izmenjujejo obdobja basanja in obdobja diet (Švab, 1998).
5. SKUPINE ZA SAMOPOMOČ PRI MOTNJAH HRANJENJA
5.1. Kaj je skupina za samopomoč?
Skupina za samopomoč je gibanje, čigar člani pomagajo, drug drugemu, da se naučijo pomagati sami sebi. Je duhovna skupnost ljudi, ki so se v nekem trenutku življenja znašli v duševni stiski in spoznali, da se trpljenju ni moč izogniti. Skupina za samopomoč deluje v obratni smeri in pomaga prekiniti ta začaran krog ter ustvariti okoliščine, da se proces lahko začne odvijati v smeri rasti in zdravja (Lamovec, 1995).
5.2. Vloga strokovnjakov pri samopomoči
Vloge strokovnjakov so lahko bolj ali manj poudarjene. Ena skrajnost so programi, pri katerih je pobuda prišla od strokovnjakov, ki še naprej vodijo in načrtujejo dejavnost. Drugi programi v večji meri vključujejo prostovoljce, ki delajo pod vodstvom strokovnjakov. Nekateri pa se strokovnjakov izogibajo. Ključna značilnost skupine za samopomočpa naj bi bila avtonomija. To pomeni samo-usmeritev, ki izhaja iz članov (Lamovec, 1995)
5.3. Značilnosti skupin za samopomoč: (Lamovec, 1995)
• skupine so prostovoljne in večinoma manjše;
• služijo vzajemni pomoči članom pri doseganju nekega cilja;
• pogosto nudijo pomoč ljudem, katere težave ni mogoče rešiti z znanimi zdravili oz. drugimi metodami;
• vloge se porazdelijo tako, da člani prevzamejo različne naloge, s čimer se zagotovi
• enakopravnost, pa tudi vsak dobi občutek, da nekaj prispeva skupini;
• poudarek je na osebnem sodelovanju in prevzemanju odgovornosti , osebni angažiranosti;
• red in organizacija v smislu osnovnih pravil je potrebna za nemoten potek srečanj; vodja naj bi bil predvsem koordinator v skupini.
Ljudje s spremenjeno telesno podobo, ki trpijo zaradi motenj v prehranjevanju so potrebni pomoči. Bolezni, kot so bulimija, anoreksija in tudi debelost morajo poznati zdravstveni delavci. Vedeti moramo, da sprememba telesne podobe ni nujno vzrok psihološkega izvora, lahko je tudi posledica terapije s stereoidi (Salter, 1992).
Vprašati se moramo, zakaj čutijo večinoma ženske potrebo po spremembi oblike svojega telesa, pa čeprav je z njim zadovoljna. Obstaja pa tudi majhen odstotek moških, ki imajo motnje v prehranjevanju (Salter, 1992).
Vsak človek, bodisi ženska ali moški mora čimprej poiskati pomoč. Vendar pa je pri takih osebah problem, saj same ne vedo oz. ne vidijo, da so v resnih zdravstvenih težavah. Posvetiti se morajo svojemu zdravju ne samo svojemu telesu. Na neki točki so v življenju prisiljeni, da naredijo spremembo.Ljudje z motnjami v prehranjevanju morajo izbrati ali pa jim izberejo svojci različne vrste pomoči. Najbolj pogosta izbira je skupina za samopomoč. Z motnjami se danes ukvarja že vrsto strakovnjakov, kot so zdravniki, psihiatri, psihologi itd. Ti skušajo rešiti težave, ki so privedle do motnje hranjenja (Tomori, 1990).
Samopomoč je socialni vzgib v človeku, da skuša sam opraviti s svojimi stiskami ali okrepiti svojo socialno klenost za kljubovanje težavam. Samopomoč obsega dvoje:
– oseben spopad s svojo lastno stisko;
– skupno odpravljanje stisk in urejanje težav v okviru družine, sorodstva, prijateljstva, sosedstva in drugih skupin ( Ramovš et al., 1992).
Pomen skupine za samopomoč je, da so namenjene posebej skupinam za samopomoč. Marsikatere osebe lažje premagajo svoje motnje in strahove, če izvedo veliko od oseb, ki imajo isto težavo ali pa jih imajo še. Skupine za samopomoč želijo ustvarjati tudi preventivo, saj se oseba lahko vključi v skupino ne glede na to v kateri fazi razvoja motnje hranjenja je.Te skupine morajo nuditi osebam varen prostor in razumevanje problema, ker osebe doma in pri svojih bližnjih ne začutijo varnosti in zaupanja. Večina so skupine mešane, kar pomeni, da nimajo vsi enake motnje hranjenja, ker vse osebe s tako motnjo rabijo zaupanje, gre za isto stisko in podobno notranje ozadje (Švab in sod., 1998).
Vsaka skupina za samopomoč ima drugačna zaporedja nalog, učni načrt, vendar vse skupine imajo podobno urejeno okolje, kjer se skupinse sestajajo in najbolj pomombno, imajo isti cilj (Švab in sod., 1998).
Skorajda pri vsakem človeku se kdaj pojavijo motnje, ki so v zvezi z hranjenjem. To je povsem razumljivo, saj sta tako hrana in uživanje hrane prepletena z vsesplošnimi človeškimi temami. Motnje hranjenja so zelo trdovratna obolenja, saj se velikokrat pojavijo ponavljanja motenj (Sternad, 2001).
6. DELOVNA TERAPIJA PRI MOTNJAH HRANJENJA
Poleg vseh kompleksnih motenj hranjenja, ki jih poznamo, sta najbolj problematični bulimija in anoreksija, ki sta se tudi najbolj pogosti pri ljudeh. Za zdravljenje teh motenj, je potrebno tim različnih zdravstvenih smeri, v katero tudi vključujejo delovno terapijo.
Ker pa je motnje hranjenja težko zdraviti, je pomembno pravočasno diagnosticiranje in preprečevanje motenj, ki morata zajeti celoten način življenja. (Hawlina, 1889)
Za bolnike z motnjo hranjenja je značilno, da je omejen pri vsakodnevnih aktivnostih in se vrtijo samo okoli hrane. Zmanjšano je socialno funkcioniranje in neizkoriščen prosti čas. Dela pa se na tem, da so dnevne aktivnosti manj škodljive oz. se izvajajo na manj škodljiv način. (Buckroyd, 1989)
6.1. NAMEN IN CILJI:
Cilj delovne terapije je promocija zdravja in skrb zase skozi usposabljanje uporabnika pri prilagajanju in funkcioniranju v življenju. Uporaba aktivnosti je kot način zdravljenja, poskuša uporabniku prevzeti aktivno vlogo v njegovem življenju.
Program delovne terapije obsega različne aktivnosti in kreativne tehnike, ki so odločilni del zdravljenja, ko pride do problema pri uporabniku.
Pri ljudeh z motnjami hranjenja je sposobnost prepoznati, da soočanje z občutki ni ločeno od vsakdanjih aktivnosti v zvezi s hrano, skrbjo zase, delom in prostim časom. Sposobnost povezati ta dva pojava je pomemben del pomoči, da se uporabnik občuti kot celota in da začne funkcionirati v okolju. (Šerko, 2010)
Avtorica, Gregor (2013) pa je dodala še nekatere namene in cilje, ki naj bi jih z zdravljenjem motenj hranjenja uresničili:
• ponovno sodelovanje pri pomembnih dejavnostih vsakdanjega življenja;
• ponovna vzpostavitev življenjskega ravnotežje;
• delovni terapevt z vsakodnevnimi aktivnostmi, kot so npr. načrtovanje in priprava prigrizkov, druženje z vrstniki, nakupovanje, itd. pomaga posameznikom, da so ponovno oni kreatorji svojega življenja in ne bolezen;
• ponovno začutiti prave potrebe telesa;
• naučiti se prisluhniti telesu;
• ponovno dobiti izgubljene telesne občutke;
• dvig samopodobe;
• dvig samozavesti;
• ponovno sprejemanje lastnega telesa vzpostavitev telesnih občutkov;
• ponovna vzpostavitev stikov z okolico.
7. KREATIVNE TEHNIKE
Za uporabo kreativnih tehnik, obstaja tehtni razlog za kaj so pomembne za bolnike z motnjami hranjenja. Pacienti so pri gibalnem izražanju ali izražanju s podobami manj manipulativni kot pri besedah. Povezanost z nekim predmetom, pri uporabnikih ustvari večjo stopnjo dostopnosti, ki običajno ni dosežena z komunikacijo. Ta oblika terapije zahteva aktivno sodelovanje pacienta. Kajti s to tehniku poskušamo doseči da bolnik najde svoj način gibanja podob in dejanj. Avtorica Švab (2010) deli kreativne tehnike na sledeča področja:
7.1. Komunikacijsko in izpovedno področje
To področje vključuje trening komuniciranja, dramske tehnike in vaje medsebojnega sodelovanja. Skupina bolnike spodbuja, da dajejo odkrite povratne informacije posamezniku o njegovi podobi. Mnogi bolniki z motnjo hranjenja izražajo čustva neprimerno glede na dogajanje in manipulirajo s telesom trening komuniciranja pa spodbuja, da sprejemljiv način izrazijo čustva.
7.2. Gibalno področje
To področje je primerno za bolnike z motnjo, ki so psihično zadržani, da pridejo v stik s svojim telesom in preizkusijo ekspresivne gibe. Posameznik se poskuša preko giba odpreti. S tem dobijo možnost, da začutijo telo na drugačen način, kot ga navadno čutijo.
7.3. Likovno področje
Uporablja se podlaga na kateri posameznik ustvarja konkretne notranje podobe samega sebe, drugih ali okolja. Ker pa je domišljija pri bolnikih z motnjo hranjenja zadržana in skrita, je ta tehnika dobra, da poskuša svoje občutke dati na papir. Tako posameznik pripravi lastno interpretacijo svoje slike, skupina pa ga potem sprašuje o njegovem delu.
8. PROCES DELOVNE TERAPIJE PRI MOTNJAH HRANJENJA
Po avtorju Hawlina (1998)poteka proces delovne terapije, pri motnjah hranjenja, po določenih koraki, ki so pri večinoma obravnavah isti. Glede na to da je obravnava bolnika individualna se pa lahko določeni deli prilagodijo.
Proces je sestavljen iz štirih stopenj:
1. Zbiranje in analiza podatkov
2. Planiranje in priprava na terapevtsko obravnavo
3. Izvajanje terapevtskega postopka
4. Vrednotenje rezultatov dela
[wp_ad_camp_1]
8.1. ZBIRANJE IN ANALIZA PODATKOV
Če hočemo, da je zdravljenje uspešno, moramo o bolniku oz. uporabniku in njegovi družini vedeti čim več. Šele tako lahko pristopimo resno k problemu, kajti začetek te motnje navadno sega daleč v otroštvo.
Terapevt mora ustvariti tim med bolnikom in njem, kateri temelji na zaupanju in spoštovanju. Samo tako lahko pridemo do uspeha. Paziti pa tudi moramo kako globoko se lahko spustimo pri obravnavi in koliko lahko povemo, da ne izgubimo bolnikovega težko pridobljenega zaupanja. Ko se z bolnikom seznanimo, se osredotočimo na oceno njihovega psihofizičnega stanja. Ocena mora biti realna, saj je od nje odvisno kako bomo pristopili k bolniku in kje začeti reševati probleme. Pri anoreksiji nervozi in bulimiji nervozi je fizično stanje bolnika po navadi krepko pod normalno, zato se moramo predvsem osredotočiti na bolnikovo psiho (Hawlina, 1998).
8.2. PLANIRANJE IN PRIPRAVA NA TERAPEVTSKO OBRAVNAVO
Pri pripravi na terapevtsko obravnavo se predvsem osredotočimo na modele oz. model katerega bi uporabili pri obravnavi. Modeli pomagajo razumeti teorijo tako, da jo lahko delovni terapevt uporabi v praksi ali obravnavi (Hawlina, 1998).
8.2.1. Medicinski model
Pri tem modelu se osredotočimo na fizično stanje bolnika. Zagotoviti mu moramo redno hranjenje, počitek ter popolno medicinsko oskrbo. Uporabnika tudi moramo preventivno zaščititi pred jemanjem odvajal, nenehnemu bruhanju, basanjem s hrano in izčrpnimi treningi.
Skupna točka bolnikom z motnjo hranjenja pa je depresija. Uspeh zdravljenja zagotovimo z medikamentozno terapijo za zdravljenje depresije. Pri tem se pa moramo zavedati, da je tako terapijo potrebno nadaljevati od pol leta do dveh let dokler duševni in telesni simptomi ne izzvenijo. Medicinski model torej temelji na uporabi zdravil za odpravo določenih težav (Šerko, 2010).
8.2.2. Behavioristični model
Behavioristični model je predvsem znan po prekinjanju smrtonosnih dietnih ciklusov, basanju s hrano in čiščenje hrane iz telesa. Uporabljajo se pozitivna prisiljevanja in nagrade, ki jih je uporabnik deležen pri uspešni terapiji. Temelji na fizični aktivnosti, ki bolnike pripelje skozi socialne aktivnosti pripelje do ponovnega pridobivanja teže.
Vendar je behavioristični model kratkoročen in neprimeren za dolgoročno doseganje normalnih prehranjevalnih navad in telesne teže (Šerko, 2010).
8.2.3. Psihoanalitični model
Pri tem modelu terapevti poskušajo doseči normalno miselnost o sebi in razumevanje lastnih težav. Psihoanalitiki menijo, da preprečevanje bolnika, naj se odreče svojim bolezenskim simptomom ni smiselno, dokler sam ne razume, da prav ti povzročajo prehranjevalne navade.
Ta model pacientu ne daje posebnega vodenja hranjenja, ampak da je pot zdrvljenja do prvih vidnih izboljšanj še precej dolga (Hawlina, 1998).
8.2.4. Kognitivno-vedenjski model
Kognitivno-vedenjski model je zasnovan na teorijah učenja. Usmerjen je na iskanje dejavnikov, ki vzdržujejo tako vedenje. Tukaj se v ospredje postavijo razmerje v katerih ta oseba živi, navade prehranjevanja in zdravje v celotni družini(Hawlina, 1998).
Preokupacija s telesom in specifični režim prehranjevanja predstavlja eno od običajnih etap razvoja. Če je posameznik sposoben prepoznati napačno kognicijo o svoji teži, ter se nauči določenih metod za regulacijo svoje telesne teže bodo ciklusi stradanja in prenajedanja počasi izginjali. (Orbach, 1985)
Za najbolj uspešne veljajo programi kjer se kognitivno-vedenjska metoda preplete s procesom usmerjene psihoterapije (Hawlina, 2010).
8.2.5. Družinsko terapevtski model
Družinsko terapevtski model pa zagovarja, daje razvoj motenj hranjenja posledica družinskih vzorcev. Tukaj pa mora delovni terapevt spodbujati vse družinske člane, da odprto izrazijo svoja čustva in zaznave ter naj e osredotočijo na popoln prevzem odgovornosti na svoja stališča. Družinsko terapevtski model se priporoča mlajšim ali že poročenim osebam z motnjo hranjenja (Šerko, 2010).
8.3. IZVAJANJE TERAPEVTSKEGA PRISTOPA
Vsak bolnik je drugačen pri terapevtski obravnavi. Kljub temu pa obstajajo neke podobnosti pri bolnikih z anoreksijo nervozo. Bolniki navadno redno prihajajo na obravnave vendar so zadržani. Besedo prepuščajo delovnemu terapevtu, in tako terapevt dobi le malo informacij o uporabniku. V takem primeru je najbolje bolnika prepustiti strokovnemu timu ali pa najti ustrezno pot, da pridemo do potrebnih informacij ter bolniku na pravilen način pokazati da lahko odkrije kdo v resnici je (Hawlina, 1998).
Pri bolnikih z bulimijo nervozo pa je tako, da se pa oni zavedajo svojih težav. Pomembno je da jih terapevt razume in je empatičen. Vedno večje zaupanje omogoča, da začne terapevt pridobivati informacije s katerimi lahko pomaga bolniku pri njegovi motnji. (Hawlina, 1998)
8.4. VREDNOTENJE REZULTATOV DELA
Ob zaključku terapije pa je potrebno kritično ovrednotiti rezultate obravnave. Končno vrednotenje pove kaj smo dosegli pri bolniku in kaj še lahko dosežemo. Če zastavljeni cilji niso doseženi pomeni, da ponovno začnemo na začetku. Če so delno uresničeni, se nadaljuje tam kjer se stanje še vedno lahko izboljša. Če pa so cilji popolnoma doseženi pa se strmi k popolno ozdravitvi in obravnava se zaključi z odpustom bolnika (Hawlina, 1998).
9. RAZPRAVA
Za seminarsko nalogo smo imele temo skupine za samopomoč v povezavi z delovnimi terapevti in delovno terapijo. Delovni terapevt ima nekoliko drugačen pristop pri skupinah za samopomoč. To smo vedele že me same in ugotovile tudi ob branju literature.
Po Švab, 1998 smo ugotovile, da v skupino za samopomoč ne sodijo samo ena vrsta bolezni, temveč več vrst skupin posameznikov, ki imajo različne prehranske motnje. Lamovec, 1995 je zapisal, da je skupina za samopomoč, kot neka pomoč posameznikov med seboj v skupini, ki se trudijo prekiniti začarani krog. Po najinih ugotovitvah in prebranih literaturah je to cilj čisto vsake skupine za samopomoč. Lamovec, 1995 zapiše, da so navadno skupine za samopomoč majhne, prisoten je red in disciplina v skupinah. Vendar skupine postajajo čedalje večje, saj je motenj hranjenja po svetu in tudi v Sloveniji čedalje več. Skupine ne bodo ostajale več tako majhne, kar se bo kot posledica videlo v redu in zdravljenju. Več, kot je ljudi, manj se terapevti lahko posvečajo posameznikom in tako ne pride do pozitivnih rezultatov. Švab, 2010 se posveti kreativnemu zdravljenju, kar pomeni zdravljenje s slikanjem itd. Pacienti so pri gibalnem izražanju ali izražanju s podobami manj manipulativni kot pri besedah. S to tehniko poskušamo doseči da bolnik najde svoj način gibanja podob in dejanj. Meniva, da je pomen delovnega terapevta zelo velik pri skupinah za samopomoč, saj se le tu pri izražanju posameznikov šele vidi kje imajo težave. S slikanjem izražajo, kako vidijo svojo družino, prijatelje in hitro se izrazi, kje so težave pri posamezniku.
10. SKLEP
Iz študij, se je ugotovilo, da je predvsem vloga delovnega terapevta precej raznolika in da je mogoče uporabiti veliko različnih metod za zdravljenje posameznike s motnjo hranjenja. Vendar pa vsaka metoda tudi ni rešitev, saj se vsaka osredotoči le na določeno stvar pri obravnavi bolnika ali uporabnika in ne na vse. Zato je pomembno, da pri obravnavi izberemo ustrezen način, ki pripomore k zdravljenju.
11. VIRI IN LITERATURA
• Buckroyd J (1989). Eating your heart out. London: OPTIMA, 18-25
• Grilč S (2005). Motnje hranjenja in pomen skupin za samopomoč. Diplomski delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 11-24.
• Hawlina D (1998). Delovna terapija pri motnjah hranjenja. Diplomsko delo. Ljubljana: visoka šola za zdravstvo
• Joan E.M (2000). Eating disorders, food and occupational therapy. University of Ulster. 183-230.
• Kukman B (2008). Terapevtske spremembe v skupini za samopomoč za motnje hranjenja in dinamika partnerskega odnosa, http://www.nbn.si/URN:NBN:SI:FSD:DOC-N4999 <26.3.2013>
• Lamovec T (1995). Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup. Ljubljana: LUMI
• Orbach S (1985). Hunger strike. London : Penguin Books,3-5
• Ramovš J, Kladnik T, Knific B et al. (1992). Skupine starih za samopomoč. Ljubljana: Inštitut za soc. medicino in socialno varstvo
• Rozman J (2011). Delovna terapija pri zdravljenju motenj hranjenja. Occupational therapy in eating disorders treatment. Diplomsko delo
• Salter M (1992). Spremenjena telesna podoba- Vloga medicinske sestre. Ljubljana: Državna založba Slovenije
• Sternad M.D (2001). Motnje hranjenja: Od besed,ki ranijo k besedam, ki celijo. Ljubljana: CIP, 13-36.
• Švab A, Šolar V, Ziherl A, Ibic L, Čufer B, Trivič A (1998). Ko hrana ni več »hrana«: Predstavitev vizije skupin za (samo)pomoč pri motnjah hranjenja. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, 20-34.
• Šerko T (2010). Slikanje- vir moči za osebami zmotnjami v duševnem zdravju pri premagovanju težav v vsakdanjem življenju. Diplomsko delo. Ljubljana: visoka šola za zdravstvo
• Tomori M (1990). Motnje hranjenja. Medicinska fakulteta. Ljubljana: Katedra za psihiatrijo