MOTNJE ZAVESTI:
KVANTITATIVNE: odvisne od stopnje budnosti, zožena zavest -spanje, somnolenca, sopor, koma;
KVALITATIVNE: delirantno skaljena zavest (dezorientacija, halucinacije), zamračenost (avto/alopsihična dezorientacija, blodnje, čutne prevare)
FORMALNE ALI OBLIKOVNE MOTNJE MIŠLJENJA – moten je potek in izražanje misli, okolica hitro opazi, pravimo, da govori brez zveze.
LOČIMO:
– pospešeno mišljenje: miselni tok poteka hitreje asociacije burnejše, bolestna obširnost in dolgoveznost, potencirana tovrstna motnja je vrvežavost ali logorhea (misli prehitevajo, so asociativno vendar nelogično povezane);
– upočasnjeno mišljenje: zadrga v mišljenju zgubi miselno nit; zavrtost v mišljenju – misli in ideje se porajajo težko in počasi (pravijo da imajo prazno glavo brez idej); perservacija – vračanje na isto misel, patološko pri hujših okvarah možganov, propadanje duševnih funkcij zaradi starosti, nepatološko -pri aspanosti, alkoholiziranosti;
– shizofrensko mišljenje: značilna je miselna disociacija, simbolika in avtizem, v mišljenju ni smiselne povezanosti in reda v mišljenju, pojavljanje novih besed – neologizmi; skrajna oblika je miselna razrvanost (besedna šara) kjer je nemogoče slediti miselnim pote; avtizem – realiteta začne motiti.
VSEBINSKE MOTNJE MIŠLJENJA:
BLODNE MISLI – PARANOIDNE IDEJE: zgrešena miselna konstrukcija, ocena in zaključki, ki se ne ujemajo z realnostjo, kljub dokazom, ki jih prizadeti ne korigira.
LOČIMO:
– ekspanzivne (prepričanje bolnika v svojo pomembnost, megalomanske, religiozne, mistične);
– depresivne (prepričanje o manjvrednosti, moralno področje, samoobtoževanje, hipohondričnost);
– preganjalne (da jih opazujejo, nadzorujejo);
– nanašalnost (blodnjavost interpretacije odnosov, vse kar vidi in sliši se nanaša nanj);
– ljubosumnostne (obtoževanje partnerja).
BLODNJE SO LAHKO: primarne (brez predhodnih patoloških fenomenov) in sekundarne (posledica drugih bolezenskih doživetij). V zvezi z blodnjami omenjamo disimulacije – prikrivanje blodenj, ki se pojavi če bolnik ugotovi, da mu razpravljanje o njegovih zamislih v okolici škoduje o tem ne pripoveduje več, njegovo ravnanje pa je še vedno nagnjeno k blodnjam – nepričakovane reakcije.
DOMINANTNE MISLI: (nadvrednostne misli spremlja močan afekt, misel osebo povsem prevzame, vsi drugi problemi stopajo zanj v ozadje, zaradi česar se slabše prilagaja).
USPONITVENE – ANANKSTIČNE PRISILNE MISLI: gre za prizadeto mišljenje, obsesije, kompulzije, fobije. Vsebinsko se ti fenomeni kažejo: – kot obsesije (ne morejo se znebiti raznih neprijetnih spominov, nepotrebnih dvomov in razmišljanj); -kot kompulzije (bolnik se ne more otresti impulzov, ceremonialov, mora prešteti vsa okna ko gre mimo hiš); – kot fobije (nesmiselne bojazni – ne vzdrži v zaprtem prostoru).
ZA DOBER SPOMIN JE POTREBNO: – sposobnost zapomnjevanja ali ustvarjanja spominskih zapisov engramov oz. sposobnost engramiranja; – spominski zaklad, ki predstavlja vsoto nakopičenih engramov: – sposobnost reprodukcije ponovnega oživljanja engramov, kar se lahko odvija kot spominjanje oz. prepoznavanje.
ZA AMNESTIČNI SY PO KORSAKOV-U JE ZNAČILNO: je posebna oblika spominskih motenj kjer je izolirano prizadeta sposobnost zapomnjevanja. Sproti pozabi vse kar doživi, njegova popolna nebogljenost, ne znajde se v času in v kraju.
MOTNJE ZAPOMNJEVANJA ALI SPOMINJANJA SO: – amnestični sy po Korzakovu: prizadeta sposobnost zapomnjevanja, sproti pozabi vse kar doživi;
– amnezija: popolna ali delna nezmožnost spominjanja na dogodke iz določenega krajšega, ostro omejenega obdobja, travma, bol. Epy.;
Konfubulacija: vrzeli zapolni z izmišljenimi dogodki v katere verjame.
Retrogradna amnezija: poseže v obdobje pred poškodbo.
KOLIČINSKE KVANTITETNE MOTNJE ZAVESTI: se kažejo kot motnje stopnje budnosti, zožena zavest. Če se pojavijo tovrstne motnje morajo biti zunanji dražljaji močnejši da jih lahko sploh registrira. Fiziološko zožano zavest imenujemo spanje.
Stopnje:
– koma (najhujša stopnja zožane zavesti oz. nezavest. Ni duševnega življenja, le osnovne vegetativne funkcije, ni obrambnih refleksov);
– sopor (ali polkoma, obrambni refleksi prisotni, zavest še zelo prizadeta, močni dražljaji dajo odziv – malo odprejo oči, rahel stisk roke);
– somnulenca (najlažja stopnja, lažji dražljaji in glasno prigovarjanje dajo odziv, vendar jih moramo vseskozi ponavljati, sicer prizadeti takoj zapade nazaj v spanju podobno stanje, zaznavanje in dojemanje je že možno čeprav oteženo in nepopolno. Je brez interesa za okolico, se pa kaže orientiran, če ga uspemo vezati v kontakt).
KVALITATIVNE MOTNJE ZAVESTI: Označujemo jih kot skaljena zavest na osnovi čutnih prevar, neorientiranosti, stopnja budnosti pa ni prizadeta.
LOČIMO:
– delirantno skaljena zavest: značilna je alopsihična dezorientacija, halucinatorna doživetja pretežno na vidnem področju, sek. blodnje, ki se hitro menjajo, neprijetna psihopatološka doživetja, občutki strahu, zbeganost, motoričen nemir;
– zamračenost: gre za avto- in alopsihično dezorientacijo, pogoste so čutne prevare, blodnje; orientirana zamračenost: (posebna oblika zamračenosti, ki je redka), dobimo vtis da so duševni procesi usmerjeni le v eno stvar ali pa se sploh ne odvijajo.
MOTNJE SEKSUALNEGA NAGONA:
– Količinske (hiper – pretirana seksualna aktivnost ali hiposexualnost – zmanjšan obseg seksualnega udejstvovanja, normalno po Kinsley-u je razpon dokaj širok: od 3x dnevno do lx v 3 mesecih.) –
– Kakovostne (perverzije – zadovoljevanje seksualnih teženj na neustrezen način, narcizem – zaljubljenost v samega sebe, ekshibicionizem – bolnik doživlja orgazem ob razgaljenju spolnih organov pred nasprotnim spolom, sadizem – doživljanje spolne sprostitve le ob sočasnem mučenju partnerja, mazohizem – doživljanje spolne sprostitve le če prizadetega partner muči, fetišizem – zbiranje oblek, perila oseb nasprotnega spola in doživljanje sprostitve ob teh predmetih, pedofilija – nagnenje do otrok, homoseksualnost, gerontofilija – iskanje seksualnega užitka pri starcih -kah).
KAJ JE STUPOR? Je motnja volje in dejavnosti, popolna motorična zavrtost (komaj ali ne reagira na motorične dražljaje), ki ponavadi spremlja abulijo ali popolno brezvoljnost.
KAJ JE AFEKT? Je intezivna, a kratkotrajna čustvena reakcija. Vedno jih spremljajo tudi telesne reakcije (bledica, potenje, zardevanje). Fiziološki afekt: (veselje, jeza,žalost). Patološki: (vplivajo na kvaliteto zavesti, skaljena zavest, ni treznega premišljevanja).
DEFINICIJA INTELIGENCE: Je globalna ali sestavljena sposobnost individuuma, da razumno misli, smotrno ravna in učinkovito obvladuje okolje (splošna poučenost, praktična presoja, koncentracija, spomin). Sestavljajo več posameznih funkcij, ki jih lahko ločimo in nekatere merimo. IQ – Predstavlja procentualni odnos med sposobnostmi posameznika nasproti sposobnostim njegovega povprečnega vrstnika.
MOTNJE INTELIGENCE:
– ORGANSKO POGOJENE: inteligentnost se ne more razviti ali upade, prizadeta organska baza. – Primarne (oligofrenija ali duševna podnormalnost – podedovana ali prirojena razvojna prizadetost – nastala med porodom ali v prvih 3 letih življenja. Enako prizadete vse posamezne funkcije, stopnja inteligence IQ – ločimo 3 stopnje podnormalnosti: (IQ 50-69 prizadeti kaže sposobnosti 8 – 12 1et starega otroka – debilnost; 20 – 49 od 3- 7 1et – imbecilnost; pod 19 do 21 – idiotija). – Sekundarne (mentalna deterioracija ali demenca, nastane kasneje pri osebi, ki je bila že inteligentno dozorela, so ji pa bolezenski proces, poškodba, zastrupitve, prizadeli prav tiste možganske funkcije, ki omogočajo inteligenčno reagiranje. Ločimo: l. Globalna demenca: upad sposobnosti, enakomerna prizadetost, s tako demenco se srečujemo pri progresivni paralizi in senilni demenci. 2. Lakunarna demenca; niso vse fimkcije enako prizadete in bolnik na nekem ožjem področju znanja še presenetljivo dobro uspeva čeprav na splošno že odpoveduje).
– PSIHOSOCIALNO POGOJENE MOTNJE: (predstavljajo inteligenčno neuspešnost posameznika, inteligentnost se ne razvije v polni meri, ker prizadeti ni bil deležen dovoljšnje količine razvojnih vzpodbud, ni imel prilike da bi nabral osnovno znanje na osnovi katerega bi se njegova inteligentnost sploh naprej razvijala. V takem primeru govorimo o duševni zaostalosti. Te motnje so lahko tudi emocionalno pogojene zaradi pomanjkanja samozavesti).
– ZAVRTOST NEVROTIČNA: Oseba zaradi določenih negativnih izkušenj doživljanja zavrte težnje izrinja in tudi izrine iz zavesti. Osebna struktura, ki se pojavlja kot posledica zavrtosti ovira prizadetega v sproščenem, harmoničnem in aktivnem vključevanju v življenje. Prizadeti toži, da ima prazno glavo, da je brez idej, misli se porajajo počasi in težko, pri izražanju misli uporablja skop in reven besedni zaklad. Nevrotično zavrta oseba ustvari neko labilno ravnotežje, ki ji sploh omogoča da živi. Posledice zavrtosti: – nadkompenzacija: (na zavrtem področju prekomemo aktiven); – dekompenzacija: (pasivnost ali lagodnost, v zavesti ni več motiva); – iluzoma pričakovanja: (iluzoma predemenzioniranost želja); – racionalizacija: (vzpostavi lastno vedenje, opravičujočo ideologijo).
OSNOVNI TIPI NEVROTIČNIH OSEBNOSTNIH STRUKTUR IN NJIHOVE OSNOVNE ZNAČILNOSTI:
1) Shizoidna: izhaja iz internacionalne zavrtosti, značilna je kontaktna motenost, nesposobni so pristnega komuniciranja z svojo okolico – to čutijo kot nekaj ogroženega čeprav si po eni strani žele kontakta z okolico. Stalno je prisotna ambivalentnost do okolja – sočasno pojavljanje dveh nasprotujočih čustev. Opažamo tudi poskus umikanja od konkretnih nalog in situacij v abstrakcijo.
2) Depresivna struktura: značilna za osebe, kjer je prišlo do motenj v razvoju kasneje, ko so pridobivali najpomembnejše izkušnje na kaptativnem in agresivnem področju, iz zavesti izrinjene kaptativne in agresivne potrebe projicira v okolje, okolje doživlja kot zahtevno in kruto, malodušnost v situaciji, ki nakazuje izgubo, ekspanzivni impulzi udušeni, prizadeti kaže v svojem vedenju le popustljivost, poslušnost, razumevanje, dobroto, požrtvovalnost).
3) Anankastična struktura: se razvije pri osebah katerih razvoj je bil moten v obdobju – pridobivanja izkušenj na retentivnem in agresivnem področju, manjka jim pripravljenosti in sposobnosti da ukrepajo na pravem mestu, ob pravem času in na ustrezen način, pogosto se srečujejo z občutkom bojazni pred izgubo, značilno vedenje je neodločnost in izogibanje.
4) Histerična struktura: motnja v razvoju, če se razvije kadar se oblikujejo pomembne izkušnje na seksualno erotičnem področju to je med 3 in 6 letom. V vedenju je še mnogo infantilnega. Fantazija se v odnosu do realnega preveč uveljavlja, nenaravnost. Tendenca po vzburjanju pozornosti.
NAŠTEJ OSNOVNE KARAKTERNE LASTNOSTI PSIHOPATOV: Kot osebnostno diviirane ali psihopatične osebnosti označujemo osebe, pri katerih posamezne lastnosti izstopajo iz okvirov tega kar smo vajeni ocenjevati kot običajno izravnotežene osebnosti; odstopata predvsem čustvena in voljna dejavnost; inteligenčno funkcioniranje je lahko povsem v mejah normale; nesposobnost sočustvovanja; pomanjkanje etičnih norm in sposobnosti samoobvladovanja; so egocentrični zato v življenjskih situacijah niso sposobni pravilno presojati, kar vodi v konflikte z okolico; pogosto zabredejo v delikventnost; osebnostna struktura rigidna, se ne da preoblikovati.
TELESNI ABSTINENČNI ZNAKI PRI NARKOMANU: Potenje, krči v prebavilih in mišičju, hude diareje, bruhanje, povečan srčni utrip, znižan RR.
KAJ JE ABSTINENČNI SY PRI NARKOMANIH? Posebno če so toksikomanije že kronificirane, je v bistvu možna terapija le v zaprti ustanovi, pod vodstvom strokovnega tima, kajti prekinitev jemanja toksičnega sredstva ima za posledico hude psihične stiske, vse do pravega psihotičnega reagiranja. Telesne abstinenčne simptome lahko prizadeti prebije le v primeru da je v strokovno izvedenih rokah. Začetne oblike toksikomanij je moč zdraviti pol hospitalno pol ambulantno. V vsakem primeru se najbolj obnese zdravljenje v skupini, samoodvajalna kura pa predstavlja ob tem spremljajočo nujnost.
ZNAKI OSNOVNE SHIZOFRENIJE:
Osnovni bolezenski znaki se pojavijo vedno: abolija: (odsotnost volje, izguba aktivnosti); apatija: motnja čustvovanja, ambivalenca, čustvena nerazgibanost,
asociativne motnje: (motnja mišljenja, asociacija misli je motena, miselni tok se nepravilno zlaga, ni miselne povezanosti, disociacija mišljenja);
avtizem: umakne se v svoj notranji miselni svet, ki ni nujno realen, okolica ga začne motiti in se ji začne umikati, dereistično mišljenje, v mišljenju izgubijo stik z realnostjo.)
Dodatni znaki: vsebinske motnje mišljenja, motnje dejavnosti in zaznavanja.
– SIMPTOMI CIKLOFRENIJE V DEPRESIVNI FAZI: Prične se s potrtostjo, vodi v hude občutke manjvrednosti, težak obup, miselni potek zavrt, bolnik govori z muko, počasi in potihoma, zmanjšana bolnikova motorična aktivnost, pojavljajo se depresivne blodne misli. Bolnik se obtožuje hudih prekrškov, obupuje nad usodo in pogosto vidi izhod v samomoru. Samomorilski poizkusi se pojavijo takrat, ko prične depresija popuščati, zato moramo do depresivnega bolnika biti pozorni najbolj takrat ko se njegovo stanje začne popravljati.
– SIMPTOMI CIKLOFRENIJE V MANIČNI FAZI: običajno pričenja polagoma z euforijo. Bolnik postane samozavestnejši, bolj vesel in razigran poln domislic in živahen. Iz tega hipomaničnega stanja se nato razvije pravo manično stanje, ki pomeni bolezensko veselost kateri se pogosto pridružujejo izbruhi jeze. Zaradi vrvežavosti bolnika mislim ni mogoče slediti, s hiperaktivnostjo postane neznosen, krili z rokami, skače, se smeji spakuje, kriči; svojo veselost kaže tudi z obleko. Pojavljajo se mu ekspanzivne blodnje.
TIPI SHIZOFRENIJE:
1) Enostavna shizofrenija ali shiz. simplex (le osnovni bolezenski znaki: abolija, apatija, asociativne motnje, avtizem. Bolnik se počasi neopazno spreminja, na zdravljenje je ta oblika precej resistentna).
2) Paranoidna shizofrenija: nastaja počasi, polagoma, med 20 in 30 letom starosti, preganjalne blodnje, nanašalnost, ekspanzivne blodnje, halucinatoma doživetja, površinske halucinacije (slušne, okušalne, vohalne, področje telesnega občutja, notranje halucinacije). Paranoidne depresivne motnje, paranoidne ideje, lahko nevarni zaradi bolezenskega občutka preganjavosti.
3) Katatonija: (poleg osnovnih bolezenskih znakov predvsem motnje dejavnosti, katatonske motnje, motorični fenomeni, povezava volje in motorike.) V klinični sliki pasivna, negativizem, v stuporju popolna negibnost.
4) Aktivna agitirana – hebefrenija: (hud brezciljni nemir, izčrpanost do smrti).
OSNOVNE PSIHOPATOLOŠKE LASTNOSTI BOLNIKA Z MANIJO: Manija ali manična faza polagoma prične z evforijo, bolnik postane samozavestnejši, bolj vesel in razigran, iz tega hipomaničnega stanja se nato razvije pravo manično razpoloženje, ki pomeni bolezensko veselost, tej pa se pogosto pridružijo jezavi izbruhi, zaradi vrvežavosti bolnikovim mislim ni več mogoče slediti, s svojo hiperaktivnostjo postane bolnik neznosen, krili z rokami, skače, se smeji. Svojo veselost kaže tudi na obleki, ves je okičan, pojavijo se mu ekpanzivne blodnje, prične precenjevati svoje sposobnosti. Ko doseže višek polagoma upada, bolnik se vsega spominja.
PSIHOPATOIOŠKE LASTNOSTI DEPRESIVNEGA BOLNIKA: Prične se s potrtostjo, s hudimi občutki manjvrednosti, kar prehaja nato v obup, čustvo žalosti obvladuje celotno bolezensko sliko, miselni potek je zavrt, bolnik govori z muko, počasi in potihoma, zaradi zmanjšanja aktivnosti volje je zmanjšana bolnikova motorična aktivnost – ždi v kakem kotu. Pojavljajo se depresivne blodnje, misli, bolnik se obtožuje hudih prekrškov in obupuje nad usodo, pogosto vidi edini izhod v samomoru. Ko popušča, se hitreje vračajo voljne funkcije, kot pa se stabilizira čustveno doživljanje; nevarno za samomor.
PRIMARNI IN SEKUNDARNI ALKOHOLIZEM:
– Sekundarni ali simptomatski: začetek simptomatsko seganje po alkoholu – opijanje za omilitev bolečin, napetosti in notranjih muk psihosocialnega značaja oz. somatsko pogojenih. Alkohol blaži močne simptome nevrotičnih motenj, odganja strah, rodi pogum, seveda dokler deluje. Osebe z psihotičnim motnjami – čustvena nezrelost, nesposobnost premagovanja težav, tendenca k begu iz življenjskih stisk – depresivna osebnostna struktura, alkoholna zasvojenost je izrazna oblika nevrotične motenosti.
– Primarni alkoholizem: prekomerno in nepretrgano uživanje alkoholnih pijač lahko pripelje osebnost pri kateri ni bilo zaslediti nikakršnih osebnostnih odklonov do psihotične in nevrotične spremenjenosti. Primarni alkoholizem je posledica pitja povezanega z ustaljenimi navadami v določenem regionalnem območju – okolju, pomembna je huda izpostavljenost alkoholu (opravljanje določenega poklica). Zasvojenost pa se razvija v skladu z zakonitostmi ne glede na vzrok.
KAJ JE PSIHOTERAPIJA – VRSTE (INDIVIDUALNA, SKUPINSKA)? Je eden od načinov zdravljenja, ki je pomembna za nevrotike, ta metoda predstavlja edini vzročni način zdravljenja nevroz.
V širšem pomenu besede je psihoterapija vsak globlji človeško razumevajoč in toplo voden razgovor z bolnikom.
V ožjem pomenu besede pa razumemo psihoterapijo kot strogo določen poseg, ki bazira na poznavanju psihodinamike in je tudi podrejen dogovorjenim psihoterapevtskim tehnikam. Psihoterapija se lahko odvija individualno na relaciji terapevt – bolnik ali v skupini – skupinska, v tem primeru terapevt predvsem usmerja delo skupine v kateri so razen terapevta vsi bolniki sočasno drug drugemu terapevti. Individualna psihoterapija je lahko površinska ali globinska.
Globinska – tak psihoterapevtski proces, ki zahteva daljši čas obravnave in ki ima za cilj bistveno spremembo v načinu reagiranja bolnika, spremembo njegovega karakterja oz. osebnostne strukture.
Površinska – zahteva krajši čas in manjše angažiranje tako terapevta kot bolnika, metode površinske terapije so: sugestija – prigovarjanje, persuazija- prepričevanje, avtogeni trening -to je metode koncentracije s sočasno relaksacijo, služijo pa te oblike terapije trenutni ublažitvi bolnikovih težav.
AKTIVNA BIOLOŠKA TERAPIJA. Pod tem pojmom razumemo dve metodi zdravljenja: Elektrokonvulzivno zdravljenje – začetek leta 1924 Romun Meduna z injekcijami kafre. Leta 1932 Carlett, Binni – epileptični napad sprožen z odmerjenim udarcem električnega toka. Danes tovrstno zdravljenje v delni ali polovični relaksaciji mišic – deset aplikacij – uspešno pri depresijah;
Zdravljenje z inzulinskimi komami: insulinska komatozna terapija – leta 1935 Sakel – 60 prestanih kom – nezavest – primerno izboljšanje zdravja, uspešno pri shizofreniji. Včasih – zdravljenje progresivne paralize z visoko temperaturo.
PRESENILNE PSIHOZE. Spadajo med involutivne psihoze – kot posledica staranja oz. propadanja organizma. Presenilne psihoze nastanejo med 40 – 50 letom starosti:
– involutivna depresija – bolnik ob depresivnem predelu sila nemiren – agitirana oz. nemima melanholija oz. depresija, depresivna stanjska slika z depresivnim razpoloženjem in depresivnimi blodnimi mislimi – zasledovalne hipohondnčne blodnje, pešanje umskih sposobnosti;
– presenilni paranoid – pri tistih ki so že v mladosti kazali paranoidno naravnanost, proces propadanja – pešanje umskih sposobnosti, psihično stanje s preganjalnimi in nanašalnimi blodnjami, bolestna Ijubosumnost, halucinatorna doživetja;
– presenilna demenca – zelo zgodaj očitni znaki propadanja duševnih, predvsem inteligenčnih sposobnosti, bolniki so zelo zgodaj nebogljeni, odvisni od okolja – lahko enakomerno propadanje ali propad možganskih režnjev.
TIPI EPILEPTIČNIH NAPADOV, VRSTE EPILEPSIJ.
– Grand mal epy: veliki božjastni napadi, izguba zavesti, tonični nato klonični krči, stanje zožene zavesti-sopor, traja 1-2 minuti ob samem začetku napada ko bolnik izgubi zavest tudi zakriči – to je posledica toničnega krča, ki iz pljuč iztisne zrak skozi napete glasilke. Med napadom se dihanje ustavi zato najprej pobledi, nato pomodri. Lahko se pomoči in poblati. Samemu napadu sledi sopor, nato se ponovno vzpostavi dihanje, na ustih se pojavi pena. Večinoma se napadi pojavljajo več kot 1 x/dan, lahko tudi 1 – 2 x/letno.
– Petit mal epy: Ločimo: abscenca ali odsotnost – pri bolniku se duševna dejavnost za hip ustavi, zastrmi, obstane, utihne npr. med hojo in tudi med napadom nadaljuje. Abscenca traja nekaj sek, po 20 napadov dnevno ni redkost. Myoclonus epy / mioklonični napad: kaže se kot nenaden stresljaj, lahko pade na tla a ni izgube zavesti.
– Psihomotoma ali temporalna epy: epy z žariščem v temporalnem režnju možganov. Značilna aura – občutki, ki najavljajo napad – neugodni občutki v trebuhu, enostavne vidne, slušne halucinaciie, ni izgube zavesti, skaljena zavest. Bolniki pobledijo, se slinijo, gledajo v prazno, brkljajo po obleki, lahko močno nemimi in če jih oviramo postanejo nasilni. Napad traja nekaj sekund do nekaj minut, konča se lahko da se bolnik ujasni ali z grand malom. Spremembe v značaju in upadanje inteligenčne zmogljivosti: – epy osebnost ali mentalna deterioracija. Osebnostna spremenjenost – upočasnjenost vseh psihičnih procesov. Značajska spremenjenost – nestanovitnost razpoloženja in dejavnosti, labilnost razpoloženja – ekspanzivne reakcije.
[wp_ad_camp_1]
DELIRIUM TREMENS – ZNAKI (ZNAKI ALKO-DELIRIJA).
Glavni psihični sy – delirantno skaljena zavest – najvidnejši telesni znak – tresavica vsega telesa. Prvi znaki teden dni pred dejanskim izbruhom bolezni – tesnoba, občutki strahu, upre se pijača. Nato tresavica, ponoči močno potenje, bledica, božjastnemu podobni napadi, postane deliranten, alopsihična dezorientiranost, živahne predvsem optične halucinacije; halucinacije haptičnega tipa, izguba ravnotežnega občutka, pozornost je izredno begajoča, zaposlitveni nemir.
Telesni simptomi – hudo znojenje, povišan pulz, znižan RR, povišana telesna temperatura. Traja 2 – 5 dni, nato bolnik zapade v globok spanec – končni, terminalni spanec.
ZA PROGRESIVNO PARALIZO JE ZNAČILNO! Je pozno luetično obolenje možganov. Pojavlja se 10 – 15 let po okužbi z sifilisom, ne pojavlja se pri uspešno in popolnoma ozdravljenih bolnikih, pač pa pri nezdravljenih in nepopolno zdravljenih.
Zgodnji simptomi – glavobol, razdražljivost, raztresenost, hitra utrujenost.
Bolezenski simptomi – uvodno obdobje traja le nekaj mesecev, nato bolezen nastopi z vso svojo silo. Nato se pričenja neprijetno spreminjanje bolnikove osebnosti, izguba sramu in takta, sprva posamezne nato veličinske blodnje – pogosto usmerjene v seksualno smer. Neredko se počutijo bolniki bajno bogati. Čustvena sfera propada – evforija, depresija, motorični nemir. Temu sledi žalosten konec: globalna demenca, upad intelektualnih sposobnosti. Bolnik se v najkrajšem času spremeni v popolnoma pobebljeno bitje, nezdravljeni bolniki umrejo po 2 – 3 letih od začetka bolezni.
RAZLIKE MED ARTERIOSKLEROTIČNO IN SENILNO DEMENCO V ZAČETNI FAZI.
Arteriosklerotična demenca – arterioskleroza možganskega ožilja – proces prizadene predvsem čustvene funkcije – čustveno labilni in inkontinentni, depresivna lega – da se jim bo kaj hudega zgodilo. Začne se z znaki arterioskleroze nasploh, to pa so lahko nespečnost, glavobol, omotice, pritisk v glavi, čez čas izpad posamezne motorične ali senzorične funkcije, pešanje spomina – zapomnjevanje – spominski zaklad, prizadeti povsem nebogljeni, pobebljenost.
Senilna demenca ali Alzheimerjeva bolezen je propadanje-atrofija možganskega tkiva zaradi izrabljanja. Propadanje sprva dolgo poteka brez kakršnih koli psihičnih posledic. Prvi psihični znaki: večja trmoglavost, neelastičnost, popoln nesmisel za karkoli novega, nasprotovanje. Kasneje karakterno spreminjanje -pedantnost, varčnost, otopevanje v etičnem in estetskem smislu. Upadanje spominskih sposobnosti – pozabljivost za bližnje stvari, daljna preteklost sveža, na koncu izgubljen v času, kraju, situaciji.
ZNAKI ALKOHOLNE KORZAKOVE PSIHOZE: Organska demenca zaradi kronične zastrupitve z alkoholom. Znaki se pojavijo nenadoma: spominske motnje (predvsem zapomnjevanja vse kar se sproti dogaja se tudi sproti pozablja), čustvena razbranost -pretirana evforija, časovno, krajevno neorientiran, znaki upadanja inteligenčnih funkcij – težka demenca (postane nebogljen in povsem odvisen od okolice).
KATALEPSIJA ALI VOŠČENA UPOGLJIVOST: spada med motnje volje in dejavnosti – katatonske motnje, je v bistvu posebna oblika stuporja. Bolnik se sam od sebe ne giblje, ga pa lahko mi postavimo v različne neprirodne drže, v katerih lahko vztraja v nedogled.
SOPOR ALI POLKOMA – obrambni refleksi so še prisotni, zavest še zelo prizadeta, izrazito močni dražljaji dajo odziv (odpre oči, premakne ud).
RAZLIKA MED DUŠEVNIM IN TELESNIM BOLNIKOM: Razlika izhaja iz njunega odnosa do bolezni. Psihiatrični bolnik se od manifestnega počuti zdravega (ga nič ne boli) in ne išče pomoči, somatski pa običajno išče pretirano pomoč. Duševni bolnik meni daje okolica potrebna spremembe, on pa da je nespremenjen, enak kot prej, zato ne vidi lastnih napak (pri drugih vidi znake bolezni, pri sebi pa ne).
KAJ JE DUŠEVNO ZDRAVJE: osnovna značilnost je sposobnost prilagajanja in ustvarjanja harmoničnih odnosov s svojo okolico. Zdravje ni le odsotnost bolezni ampak stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega dobrega počutja. Duševno dobro počutje predstavlja enega od vidikov zdravja, katerega je težko definirati in ga najbolje prikažemo z opisom lastnosti zdrave in zrele osebnosti.
LASTNOSTI ZRELE OSEBE: je uravnovešena in vlaga v delo, ki ga opravlja, maksimum svojih sposobnosti. Ima lastnost da je pri delu vztrajna in se bori s težavami dokler ne doseže želenega cilja. Je vztrajna v doseganju cilja in premagovanju vseh ovir, ki se na tej poti pojavijo. Ne opusti svojega cilja čim se pojavijo težave in ima sposobnost da v perspektivi zastavljenega cilja vzdrži vse težave in najrazličnejše neprijetnosti, sposobnost da na tej poti pretrpi tudi težave, neprijetnosti in poraze. Lahko samostojno odloča, vse to ji daje visoko stopnjo občutka individualne samostojnosti in predstavlja sposobnost za sodelovanje z drugimi v najrazličnejših oblikah družbenega življenja in dela, kjer se kaže discipliniranost in sposobnost dela pod nadzorom. Je elastična in jemlje v obzir čas in z njim tudi računa, spoštuje mnenje drugih, ter upošteva prilike in okoliščine. Je strpna in potrpežljiva predvsem pa sposobna prilagajanja in ustvarjanja harmoničnih odnosov s svojo okolico, to je tudi osnovna značilnost duševnega zdravja.
KAJ JE TERAPEVTSKA SKUPNOST?
Je izrazito socioterapevtska metoda zdravljenja. Sestajati se mora vsaj 2 x tedensko, pri čemer sodelujejo bolniki in vse osebje določenega oddelka. Zelo pomembno je da so pravice in dolžnosti vseh zbranih na sestanku enake, ne glede na siceršnji položaj na oddelku. To omogoča bolnikom in osebju navezovanje pristnejših medsebojnih odnosov in boljše razumevanje drug drugega. Bolnik aktivno sodeluje v organizaciji oddelčnega življenja, zaradi česar se poveča njegov interes za življenje na oddelku in povrne se mu aktivnost. Na sestanku bolniki medsebojno korigirajo eventuelne napake v vedenju, saj bolniku veliko več pomeni kritika drugega bolnika kot osebja. Z več pravicami prevzamejo tudi več odgovornosti (več dolžnosti pri urejanju življenja na oddelku).
DEMENCA:
ali mentalna deterioracija je organsko pogojena sekundarna motnja inteligentnosti. Je tisti inteligenčni primanjkljaj, ki nastane kasneje pri osebi, ki je bila inteligentno že dozorela, pa so ji bolezen, poškodba ali zastrupitev prizadele možgansko substanco, da so škodo utrpele prav tiste funkcije, ki omogočajo inteligentno reagiranje; demenca se najprej kaže kot neuspešnost v obvladovanju nepoznanih, na novo nastalih situacijah, medtem ko bolnik pri rutinskih opravilih še uspešno deluje. Z napredovanjem demence se nebogljenost bolnika veča in postane odvisen od okolice (nesposoben za govorni kontakt, izgubi kontrolo nad odvajanjem).
Ločimo: globalna demenca – enakomerno pešanje inteligence, npr pri progresivni paralizi ali senilni demenci:
akunarna demenca – psihične funkcije niso enako prizadete in bolnik na kakem ožjem področju znanja ali spretnosti lahko še dobro uspeva, čeprav na splošno vendarle odpoveduje.
ZNAKI ABSTINENČNE KRIZE: potenje, krči v prebavilih in mišičju, hude diareje, bruhanje, povečan pulz, znižan RR, grozava nemimost, drget, nespečnost.
VSE O ALKOHOLIZMU:
je najbolj razširjena toksikomanija zaradi lahkega dostopa in določenih navad in običajev. Alkoholizem pomeni odvisnost od alkohola. Pojavi se osebnostna spremenjenost – primitivizacija.
Definicjia SZO: alkoholiki so osebe, ki prekomemo pijejo alkoholne pijače in je njihova odvisnost od alkohola tolikšna, da razodeva bodisi očitne duševne motnje, ki najedajo njihovo telesno in duševno zdravje, njihove odnose do družbe in njihovo socialno in ekonomsko vedenje pa čeprav kažejo le predznake, ki javljajo motnje takega značaja. Začne se ko človek pije na skrivaj, skrbi za zalogo pijače, se izogiba pogovoru o alkoholu in izgubi spomin za čas alkoholiziranosti. Kmalu se pojavi izguba kontrole nad količino zaužite pijače, že manjša količina zaužitega alkohola sproži potrebo po nadaljnjem pitju, piti preneha le ko doseže popolno opitost.
Kritična faza se pojavi ko izgubi kontrolo nad količino zaužite pijače in se aktivirata dva psihična procesa:
proces racionalizacije – opravičevanje za iztirjanje, zasvojenost skuša nadzirati s tem da si postavlja razna pravila katerih se ne drži in njih izvajanje vedno prestavlja na jutri;
proces izolacije – ko postane agresiven do družine in okolice, se neredno prehranjuje, peša mu spolna moč, odmikanje od prijateljev, ustvarjanje zalog pijače, pojavi se potreba po jutranjem obroku, s tem se začne prehod v propad, pešanje inteligenčnih funkcij, sprijazni se s stanjem, tremor, obhajajo ga nedoločene bojazni; vse to vodi v demenco.
MOTNJE NAGONA:
– motnje samoohranitvenega nagona – motnje pri spanju, mesečnost, nočni strah, mora;
– motnje pri hranjenju – na osnovi nevrotičnih mehanizmov, odklanjanje hrane, pretirana lakota; motnje odvajanja – anureza, enkopreza;
– motnje seksualnega nagona – količinske: hiper-, hiposeksualnost – normalni po Kinsleyu razpon od 3 x dnevno do lahko x v 3 mesecih; kakovostne: perverzije, narcizem, sadizem, ekshibicionizem, mazohizem, fetišizem, pedofilija, homosekssualnost.
MOTNJE NAGONSKEGA IN INSTINKTIVNEGA ŽIVLJENJA: nagone ali instinkte imenujemo tiste potrebe živega bitja ki služijo ohranjanju posameznika pri življenju in ohranjanju življenja nasploh – nadaljevanje vrste. V motnjah nagonskega življenja srečujemo dve vrsti odklonov: količinske in kakovostne.
O količinskih odklonih govorimo tedaj kadar neka nagonska dejavnost količinsko, po intenziteti odstopa od povprečja in se naenkrat prekomerno izrazi, kar seveda nikakor ni vedno bolezenski pojav (pretirano nakupovanje v pričakovanju podražitve).
Kakovostne se kažejo kot perverzija kadar ugotavljamo da se neka nagonska dejavnost zadovoljuje na neobičajen – neustrezen način (zakonca imata psa, mačko namesto otroka). Poznamo tudi inverzijo – zadovoljevanje nagonskih potreb pri partnerju istega spola.
SAMOOHRANITVENI NAGON, NAGON PO OHRANITVI VRSTE:
samoohranitveni nagon se kaže v potrebi po hranjenju, po počitku, v potrebi po zaščiti pred zunanjimi vplivi, kot tudi v potrebi po uveljavljanju.
Nagon po ohranitvi vrste služi nadaljevanju življenja in ga srečujemo v dveh oblikah: v seksualnem nagonu, katerega naloga je spočetje novega življenja in v družinskem oz. materinskem nagonu, ki v bistvu služi usposabljanju na življenje še nepripravljenega mladega bitja in njegovi zaščiti, dokler za samostojno življenje še ni sposobno.
Motnja samoohranitvenega nagona je ekstremna motnja, ki predstavlja negacijo samoohranitvenega nagona, je želja po smrti, manifestira pa se s samomorom ali samomorilskim poskusom. Sicer pa se motnja samoohranitvenega nagona najčešče kaže kot motnja pri spanju – pretirana zaspanost, nespečnost.
MANIČNO RAZPOLOŽENJE.
Razpoloženje pomeni trajno enakomerno čustveno stanje, ki je v precejšni meri povezano tudi s telesnim počutjem, nasprotje depresije.
Manično razpoloženje se začne kot evforija, stanje ko človek vidi vse lepo in veselo, samozavest je večja, miselni procesi tečejo hitreje, če se intenziteta ob tem še stopnjuje, govorimo o hipomaničnem stanju, ki predstavlja bolezensko prešerno veselost. Hipomanija prerašča lahko v pravo manično stanje – bolezensko razuzdano veselost. Takemu bolniku je vse smešno, veseli in hahlja se ob najbolj žalostni novici. Vedenje preraste v nekoristen nemir in pri vsem tam prizadeti niti ne čuti kake utrujenosti.
NAŠTEJ HALUCINACIJE TELESNEGA OBČUTKA!
Kadar gre za pretežno taktilne zaznave, vezane na površino telesa – na kožo ali zunanje sluznice – haptične (bolnik toži da mu nekaj gomazi po koži, se razburja, ker se ga stalno nekaj dotika ali ga udarja).
Vezane na občutja v notranjosti telesa, predvsem na občutja, ki se tičejo notranjih organov – cenestetične (bolnik občuti da ima zamenjano lego organov, da mu manjka del črevesja, čuti da se mu nekaj premika po črevesju).
ZNAČILNOSTI EKSPANZIVNIH BLODENJ:
Za ekspanzivne blodnje je značilno prepričanje bolnika v svojo pomembnost – megalomanske – vezane na posvetno življenje (bolnik misli da je cesar, predsednik, izredno bogat človek),
religiozno- mistične blodnje – vezane z religiozno pomembnostjo prizadetega (misli daje bog, prerok).
DISIMULACIJA ALI PRIKRIVANIE BLODENJ –
če bolnik ugotovi, da mu razpravljanje o njegovih zamislih v okolici škoduje, o tem preneha govoriti. Njegovo ravnanje pa je še vedno vodeno z blodnimi zaključki; tako lahko pride do nepričakovanih reakcij – napad, samomor.
MOTNJE POZORNOSTI: –
Pozornost – sposobnost med različnimi dogajanji usmeriti našo pozornost na eno stvar – koncentracija.
Z nazivom aproseksija – raztresenost, označujemo izgubo ali pomemben upad aktivne pozornosti in se pojavlja največkrat kot upešanje tenalitete (sposobnost za daljši čas ali trajno usmeriti pozornost na nek predmet ali dogajanje).
Motnja pasivne pozornosti je odkrenljivost, ki se pojavlja tedaj kadar se poveča vigilnost (sposobnost, da pozornost usmerimo na nekaj novega), zaradi česar že relativno majhni zunanji dražljaji privežejo nase neko pozornost, kar ima za posledico, da prizadeti sploh ni sposoben da bi se na neko stvar skoncentriral.
VSE O AMNEZIJI:
je popolna ali delna nezmožnost spominjanja na dogodke iz določenega krajšega, ostro omejenega obdobja. Praviloma se srečujemo z njo v primerih, ko prizadeti zaradi izgube ali motnje zavesti okolja ne zaznava več. Na take spominske izpade naletimo pri ljudeh, ki so utrpeli travmo glave z nezavestjo ali je nezavest nastopila zaradi bolezni (motnje v prekrvavitvi možganov, epilepsija). Amnezija je lahko popolna, včasih pa se lahko ohranijo kaki megleni spomini, ti pa so med seboj nepovezani. Pogosto se dogaja da bolnik te vrzeli zapolni z izmišljenimi dogodki, katerim pa sam verjame – konfabulacije. Retrogradna amnezija – amnezija poseže v dogodke pred poškodbo.
VRSTE DUŠEVNE PODNORMALNOSTI:
Oligofenija – duševna nerazvitost ali podnormalnost. To ni bolezen, ampak je stanje pri čemer gre za to da se pojavi inteligenčni primanjkljaj, ki je prisoten že od rojstva dalje ali pa se je pojavil v teku prvih treh letih življenja: dedni vzrok – endogena pogojenost; delovanje zunanjih činiteljev na zarodek, med rojstvom in v prvih treh letih življenja. Glede na stopnjo prizadetosti ločimo 3 stopnje podnormalnosti:
Težja prizadetost: l. imbecilnost (IQ je 20 – 49; ima inteligenčne sposobnosti 8 – 12 let starega otroka), 2. idiotija (IQ pod 19, duševno življenje 2-letnega otroka); hitro odkrijemo, imamo specializirane ustanove.
Lažja prizadetost: 3. debilnost: (IQ 50 – 69, 8 – 12-letni otrok); lahko socializirajo.
OBLIKE SHIZOFRENSKE PSIHOZE:
Shizoidni psihopati so osebe, pri katerih izstopa že kar pretirano izražena shizoidna struktura. Od sveta so odmaknjeni, čustveno hladni, ali pa se vsaj navzven kažejo taki, so brez sposobnosti sočustvovanja, predani načelom, za katere se borijo, pri čemer se za doživljanje svojega vpliva na okolico ne ozirajo. Ločimo: enostavna shizofrenija, paranoidna shizofrenija, katatonija, hebefrenija.
ODVISNOST OD DROG – TOKSIMANIJA:
– značilnosti: bolnik je v stanju občasne ali kronične zasvojenosti, ki pa je zanj in okolico škodljiva in nevarna. Zaradi rastoče tolerantnosti se pojavlja tendenca po zviševanju količine toksičnega sredstva za isti učinek, izkazana je neobvladljiva potreba, ne more se odpovedati. Preparati iz skupine alkaloidov, opija in podobno ustvarjajo pomirjanje, občutek moči in blaženosti. Mehki – trava. Trdi – opij, morfij, kokain, LSD. Učinek spreminjanja osebnosti. Brez droge narkoman doživlja mučno telesno in duševno reakcijo.
KAJ JE MENTALNA HIGIENA?
Predstavlja psihiatrično preventivo, kajti glavna naloga te veje psihiatrije je preprečevanje nastajanja duševnih motenj, tako pri zdravih, kot tudi preprečevanje recidivov bolezni pri že zdravljenih.
– Primarna preventiva – preprečevanje nastanka bolezni da bi v dobi nebogljenega bitja do odraslega človeka dobil optimalno oz. čim manj negativih vplivov iz okolja, če mu uspe premagati oviro je to pozitivna izkušnja.
– Sekundarna preventiva – dejavnost da ne bi prišlo do ponovitve. Mentalna higiena oz. psihiatrična preventiva stremi k temu da bi človekov razvoj potekal kar se da najbolj skladno in harmonično, zaradi česar bi bilo manj možnosti, da pride do kakšnih bolezenskih deformacij.