Oznaka: idš

Posledice sladkorne bolezni

Sladkorna bolezen je kronično stanje povišanega sladkorja v krvi. Diabetes se kaže s poliurijo, polidipsijo, utrujenostjo in lahko tudi hujšanjem. Delimo jo v dva tipa:

  • Sladkorna bolezen tipa 1: to so večinoma mlajši bolniki, ki so odvisni od terapije z inzulinom,
  • Sladkorna bolezen tipa 1: to so starejši bolniki, pri katerih je odkrit povišan krvni sladkor pri rutinskih pregledih (b.l.).

Ljudje, katerim je odkrita sladkorna bolezen potrebujejo veliko izobraževanja in vzgoje, da lahko »vodijo« svojo bolezen in z njo tudi živijo. Če se udeležujejo zdravstvene šole in upoštevajo navodila zdravstvenih delavcev se lahko izognejo posledicam, ki jih prinaša ta zahrbtna bolezen (Starc, 2003).

Zapletov, ki nastanejo ob neupoštevanju navodil je veliko. Delimo jih na zgodnje ( hipoglikemija) in pozne ( mikroangiopatija in makroangiopatija) (Tanšek, b.l.).

Hipoglikemija je najpogostejši zaplet pri sladkorni bolezni in o njej govorimo, ko raven sladkorja apde pod 3,5 mmol/l. Ko nastopi hipoglikemija so bolniki lačni, se tresejo, potijo, so zaspani, lahko nastopi glavobol ali motnje vida (Bratina, b.l.).

Mikroangiopatija to so spremembe na malih živcih ( ledvice, oči in živčevje). Preberi več o Posledice sladkorne bolezni

Oskrba kronične rane

Rane delimo na akutne in kronične. Kronična rana je rana, ki se ne zaceli v šestih tednih, vendar je normalnega celjenja sposobna.

Kronične rane lahko delimo v podskupine in sicer:

  • Razjede zaradi pritiska,
  • Razjede zaradi malignega obolenja.
  • Arterijske in venske razjede in
  • Diabetične razjede.

Normalno celjenje ran poteka v štirih fazah:

  • Hemostaza in vnetna faza celjenja se začneta takoj po poškodbi,
  • Poliferativna faza se začne po dveh do štirih dneh,
  • Faza diferenciacije in zorenja pa po šestih do desetih dneh, med katero teče tudi epitelizacija.

Lahko pride tudi do okužbe rane in ishemije, kar sta glavna razloga za motnjo normalnega celjenja, posredno pa lahko na normalno celjenje vplivajo sladkorna bolezen, obsevanje, debelost, motnje imunskega sistema, poškodbe, opekline, nekatera zdravila,… Preberi več o Oskrba kronične rane

Opazovanje okončnine v mavcu

Da se zlom lahko zaceli je nujno zagotoviti določene pogoje:

  • ugoden položaj odlomkov,
  • relativni mir v predelu zloma,
  • zadostna prekrvavitev,
  • odsotnost okužb (Flis V., Miksić K. 2010).

 

Cilj zdravljenja zlomov je doseči normalno obliko kosti in s tem prizadetega dela telesa. To je osnovni pogoj za ponovno vzpostavitev normalne funkcije. Da bi to dosegli, je potrebna čimprejšnja imobilizacija do zacelitve, po odstranitvi imobilizacije pa rehabilitacija.

Ta cilj lahko dosežemo s konservativnim oziroma neoperativnim ali operativnim načinom zdravljenja.

Preberi več o Opazovanje okončnine v mavcu

Odvzem PAAK – odvzem arterijske krvi

Kri predstavlja tekoče telesno tkivo, na katerem se odražajo fizične (biološke) spremembe zdravstvenega stanja posameznika. Zato je kri poleg urina najpogosteje uporabljena tkivna tekočina za laboratorijske analize. S krvnimi preiskavami lahko ugotavljamo  zdravstvene oziroma bolezenske spremembe v telesu.

Izvidi krvnih preiskav odkrivajo zgodnje simptome fizičnih sprememb, izražajo razplet obstoječega obolenja in obseg odgovora na zdravljenje.

Odvzem krvi je invaziven diagnostični poseg, pri katerem pridobimo vzorec krvi za laboratorijske preiskave.

Medicinska sestra potrebuje za varen in učinkovit odvzem krvi znanja iz anatomije in fiziologije ožilja, poznati mora kriterije za izbiro žile, metode odvzema in zaplete v zvezi z odvzemom krvi.

Preberi več o Odvzem PAAK – odvzem arterijske krvi

Nefarmakološki ukrepi pri pacientu z antikoagulantnim zdravljenjem na Marevanu

Z antikoagulacijskimi zdravili vplivamo na delovanje koagulacijskih faktorjev in tako preprečimo nastanek strdkov. Uporabljamo jih za zdravljenje in preprečevanje različnih tromboemboličnih bolezni. Antikoagulacijska zdravila, ki jih trenutno v vsakdanji klnični praksi, so standardni (nefrakcionirani) in nizkomolekularni heparini ter kumarini. Heparine uporabljamo za akutno zdravljenje trombotičnih zapletov in v nekaterih primerih, ko zaradi različnih razlogov začasno prekinemo zdravljenje s kumarini.

V Sloveniji sta na voljo dve obliki kumarinov: varfarin (MAREVAN) in acenokumarol (Sintrom). Kumarine uporabljamo za kronično antikoagulacijsko zdravljenje. Odmerjanje kumarinov je individualno. Potrebno je redno laboratorijsko in klinicno preverjanje bolnikov, ki jih prejemajo.

Antikoagulacijsko zdravljenje vedno spremljajo zapleti, predvsem krvavitve in tromboembolije. Na metabolizem kumarinov vplivajo številni genetski dejavniki in dejavniki okolja (zdravila, prehrana in spremljajoče bolezni).

AK zdravila uporabljamo za preprečevanje možganske kapi pri atrijski fibrilaciji, zdravljenje in preprečevanje venske tromboze in pljučne embolije ter za preprečevanje možganske kapi in trombozne zaklopke ob umetni srčni zaklopki. Preberi več o Nefarmakološki ukrepi pri pacientu z antikoagulantnim zdravljenjem na Marevanu

Torakoskopija – možni zapleti pri torakoskopiji

Internistična torakoskopija je minimalno internistični poseg, ki omogoča pregled plevralnega prostora ter diagnostične ter tudi nekatere terapevtske posege v njem. Poseg opravi specialist pnevmolog v lokalni anasteziji z enim vstopnim mestom, redkeje z dvema. Indikacije pri stopenjskem diagnosticiranju plevralnega izliva in drugih bolezni plevre, redkeje pri diagnosticiranju intersticijskih pljučnih boleznih in spontanem pnevmotoraksu. Opravlja se jo tudi pri drenaži zapletenega parapnevmotičnega izliva ter pri začetnem empiemu s fibroznimi in še neožiljenimi septi. Pri bolnikih s plevralnim izlivom je potrebno predhodno plevralni izliv punktirati in ga poslati na biokemične, mikrobiološke in citološke preiskave (Rozman, Debeljak, Kern, 2011).

Pri tej preiskavi se odvzamejo koščki plevralnega tkiva, ki se jih pregleda citološko, histološko in bakteriološko. Namen preiskave je bolje spoznati vzrok, naravo in obseg bolezni (Bolnišnica Golnik, 2008).

Najpogosteje se torakoskopija izvaja pri stopenjskem diagnosticiranju plevralnega izliva ob sumu na malignom plevre (Rozman et al., 2011).

Preberi več o Torakoskopija – možni zapleti pri torakoskopiji

Miokardni infarkt

Miokardni infarkt oziroma akutni miokardni infarkt, bolj znan pod izrazom (akutna) srčna kap ali srčni napad, je ena izmed 3 oblik akutnega koronarnega sindroma.

Dejavniki tveganja za miokardni infarkt so predhodne bolezni srca in ožilja, starost, kajenje, povečan krvni pritisk, sladkorna bolezen, debelost,…

Nastane zaradi nestabilnega aterosklerotičnega plaka in posledične tromboze, ki zoži ali popolnoma zapre svetlino venčne arterije. To pa privede do odmrtja srčne mišice.

Samo diagnozo potrdi preiskava elektrokardiogram (EKG). Določiti pa je potrebno tudi označevalce srčne (miokardne) mrtvine.

Zdravi se z antitrombotičnimi in antiishemičnimi zdravili, v nekaterih primerih pride v poštev ponovni vzpostavljanje pretoka krvi.

Preberi več o Miokardni infarkt