Znanost je sistematizirano znanje v času in prostoru – na začetku 21. stoletja dajo znanju
ogromen pomen – še nikoli tako velik kot do sedaj
je kompleksen produkt človeškega intelekta, ki mu omogoča bivanje v
njegovem okolju
delajo jo rezultati do katerih se pride z znanstveno raziskovalnim delom – ZRD
sistematiziran in argumentiran skupek znanja v določenem časovnem obdobju
– ne gre za neke domneve, temveč je to objektivna resničnost.
Do tega znanja je prišlo z natančno uporabo izbranih raziskovalnih metod.
Je urejeno, sistematizirano in zaupanja vredno znanje o nečem, kar je bilo doseženo z metodološko pravilnim raziskovanjem in proučevanjem.
KAJ JE RACIONALIZEM, EMPIRIZEM, MODERNI EMPIRIZEM?
Osnovna filozofska stališča o znanosti
Racionalizem: je ravnanje po razumu, pri čemer je razum najvišji kriterij spoznanja, ne ceni pa izkušnje. Racionalisti so trdili, da je znanstveno samo nekaj kar je razumljivo in pa logično dokazljivo ( to pomeni: neprotislovno, precizno, ponovljivo…).
Empirizem: filozofija izkušnje, izkušnja je edini vir človeškega spoznanja, empirizem ne ceni logične analize in teoretičnih posploševanj. Empiristi so se zavzemali za to, da je možno vse znanstvene izjave reducirati na konkretna izkustva pri opazovanjih ali eksperimentih.
Moderni empirizem je sinteza obeh. Zahteva : neprotislovnost, izkustveno in/ali umsko dokazljivost, intersubjektivnost in časovno in prostorsko univerzalnost.
KAJ JE ZNAN. DISCIPLINA, PODROČJE, VEDA?
Je dinamičen sistem preverjenih in splošno veljavnih informacij o naravi, človeku, njegovemu delu in družbi, ki so družbeno in strokovno pomembne in so namenjene smotrnemu delovanju.
Znanstvena disciplina:
Ima svoje:
– področje raziskovanja
– metodiko dela
– specifične merske enote
– način vrednotenja in komparacije pojmov Primera ali komparacija (lat. comparare = primerjati) je najpopolnejši prenos, ker povsem opiše prehod pomena na drugi predmet. Nastane pri primerjavi dveh predmetov ali pojmov. Primeri: Teče kot zajec. Točen je kot ura.
– strokovni kader
– lastno teorijo
Znastvene discipline se povezujejo v znanstvena področja
Znanstvena področja pa grupiramo v znanstvene vede
npr:
– znanstvena veda: zdravstvena veda
– področje: zdravstvena nega,
– disciplina: pediatrična ZN, geriatrična ZN, Onkološka ZN
DEFINICIJE RAZISKAV ( frascatski priročnik – OECD priporočila )
Raziskave in eksperimentalni razvoj – RR so ustvarjalno delo, ki ga opravljamo na sistematični podlagi z namenom, da bi povečali znanje ter to znanje uporabili za razvoj novih aplikacij ( vključno z znanjem o človeku, kulturi in družbi ). RR je izraz, ki zajema:
TEMELJNE RAZISKAVE
UPORABNE RAZISKAVE
EKSPERIMENTALNI RAZVOJ
TEMELJNE RAZISKAVE – TR :
je eksperimentalno ali pa teoretično delo, s katerim želimo pridobiti predvsem novo znanje o osnovah pojavov in zaznavnih dejstev, ne da bi pri tem predvidevali kakšno posebno uporabo. Poznamo dve vrsti:
– čiste temeljne, katerih namen je napredek znanja. Ne uporabljajo se za kakšne dolgoročne družbene ali gospodarske koristi, niti se raziskovalni rezultati teh raziskav ne uporabljajo za reševanje praktičnih problemov, niti se rezultati ne prenašajo v sektorje, ki so odgovorni za njihovo aplikacijo.
– usmerjene temeljne – je ustvarjanje novega znanja, ki pa je potem lahko podlaga za reševanje že obstoječih prepoznanih problemov, pričakovanih sedanjih ali prihodnjih in pa možnosti
UPORABNA RAZISKAVA – UR : je ravno tako izvirno raziskovanje, ki ga izvajamo zato, da bi pridobili novo znanje. Usmerjeno je predvsem k nekemu praktičnemu cilju ali namenu. Z njimi želimo ugotoviti kako bi lahko uporabili rezultate, ki smo jih dobili s temeljnimi raziskavami ali pa želimo določiti nove metode oz. načine za doseganje že v naprej opredeljenih ciljev.
– Pri reševanju problemov te UR uporabljajo že znano, razpoložljivo znanje, ali pa to znanje širijo z novimi spoznanji
– Razlika med UR in TR ( v poslovnem sektorju ) je pogosto zaznamovana z oblikovanjem novega projekta – le tega pa oblikujemo takrat, ko dobimo obetajoče rezultate nekega temeljnega raziskovalnega programa.
– rezultati UR veljajo lahko za en sam primer ali pa za omejeno število proizvodov, opravil, metod ali sistemov. Bistvo je, da razvija ideje v uporabno obliko. Znanje in informacije, ki potem pridejo iz nje, se lahko patentirajo, lahko pa se obdržijo v tajnosti.
EKSPERIMENTALNI RAZVOJ – ER: je sistematično delo, pri katerem tudi črpamo iz obstoječega znanja, pridobljenega z raziskavami ali praktičnimi izkušnjami.
– usmerjeno je k ustvarjanju novih materialov, izdelkov in naprav, v uvajanje novih postopkov, sistemov in storitev ali pa v pomembne izboljšave vsega tega.
KATEGORIJE ZRD – ZNANSTVENO RAZISKOVALNEGA DELA
TEMELJNO – BAZIČNO
– nova znanja o osnovah pojavov in opazovanih dejstev, ne da bi imeli že v
naprej v mislih kako posebno uporabo
– analiziramo lastnosti, strukture in pa razmerja, da bi s tem preverili hipoteze,
teorije, zakone – so čiste temeljne in usmerjene temeljne raziskave
UPORABNO – APLIKATIVNO
– pridobimo novo znanje, ki pa je že usmerjeno v določene praktične cilje ali pa namene
– uporabijo se ugotovitve temeljnih raziskav
– razvijejo oz. uporabijo se nove metode ali načni doseganja v naprej opredeljenih ciljev
– splošno in specifično
RAZVOJNO – INOVACIJSKO – izvajajo strokovnjaki v praksi – dosežke uporabnega ZRD prenesejo v prakso
STROKOVNJAK – ZNANSTVENIK – PRIMERJAVA
STROKOVNJAK:
– konkretni pojavi
– praktični problemi
– aplikativna – uporabna raven
– strokovne informacije
– deduktivno sklepanje-od splošnega
na specifično
ZNANSTVENIK:
– abstraktnost
– splošnost
– neznani odnosi med pojavi
– vzročne povezave
– hipoteze
– preverjanje obstoječih teorij in spoznanj
– razvija nove teorije – spoznanja
– strokovne informacije vključi v sistem znanstvenostrokovnih inf.
– induktivno sklepanje
www.verzi-vici.com
ZNANSTVENO MIŠLJENJE – VSAKODNEVNO IZKUSTVO
Neke posebne značilnosti:
sistematičnost in visoka organiziranost znanosti – sistematičnost je pri znanosti bistveno obsežnejša, doslednejša in strožje določena kot na drugih področjih npr. umetnost, religiozni sistemi, obrtniške in podobne prakse
globina znanosti in površinskost vsakdanjega izkustva – znanost neposredno izkustvo jemlje le kot iztočnico za svoje nadalnje delo oz. za iskanje pravih, globjih vzrokov in zakonitosti, ki so razlog za neke opažene pojave. Izstopajoča značilnost znanosti je nenehno nezadovoljstvo s poznanim in nenehno iskanje še globjih plasti vzrokov oz. zakonitosti; najprej za opažene pojave, v nadaljevanju pa za zakone, ki so odgovorni za te pojave
zavest o omejenosti posploševanja – ljudje zelo radi posplošujemo kar povprek, kar pomeni da iz enega ali dveh dogodkov sklepamo za cel razred takih dogodkov. Znanost pa zahteva zelo široko osnovo posploševanja, pa še takrat pravi znanstvenik govori o statistični značilnosti z določeno mero zaupanja in ne o absolutni resnici
občutljivost na protislovja – v vsakdanjem življenju, pogovoru se lahko izražamo s skritimi protislovji, v znanosti pa je to povsem prepovedano. Znanstveni teksti morajo biti logično neoporečni, to pa je brez odkritih in prikritih protislovij.
razlike v natančnosti izražanja – vsak dan uporabljamo vsakdanji jezik, kjer so marsikateri pojmi zelo dvoumni ali pa imajo več možnih pomenov. V znanosti pa imamo raven strokovnega jezika z jasno definiranimi in enoznačnimi pojmi in pa raven formalnega jezika ( simboli, formule )
razlike v natančnosti razlage in napovedi – v znanosti poiskušamo vedno izločiti nesprejemljive ( invariantne ) odnose v raziskovalni snovi – to nam potem omogoča visoko stopnjo napovedljivosti in razlagalnosti pojavov
antropomorfnost ( naturalizirana spoznavna teorija ) vsakdanjega izkustva in abstraktnost znanstvene razlage. V skladu s prodiranjem v globine oziroma za opažene pojave skušajo znanstveniki nenehno luščiti bistveno od bistvenega in hkrati dobljena spoznanja posploševati. Njihove ugotovitve so tako v veliki meri abstraktne in včasih že povsem oddaljene od neposrednega izkustva; lahko so celo nepredstavljive (npr. svet kvantne mehanike).
VIRI DOKAZOV ZA PRAKSO ZN ( Polit, Beck, 2008 )
ms delajo svoje klinične odločitve na širokem spektru znanja
znanje pridobivajo kot študentje v okviru študijskega procesa, v času izvajanja poklica pa se učijo drug od drugega
večino tega kar se ms učijo, ne temelji na sistematičnem raziskovanju 85% zdrav. prakse ne temelji na znanstvenih dokazih ( Millenson 1997 )
POGOSTI VIRI DOKAZOV ZA PRAKSO ZN SO:
tradicija in moč – rajši kot na podlagi dokazov, negovalne intervencije temeljijo na tradiciji, navadah in kulturi oddelka
oseba z avtoriteto – je MS, ki jo okolje prepozna kot osebo z veliko znanja in izkušenj in ji prepušča strokovno presojo klinične izkušnje so: – vezane na delo nekega oddelka
– gre za vir znanja, ki ga je težko generalizirati, saj izhaja iz znanj in izkušenj posameznika, kar pa je omejeno
– lahko si pomagamo s kliničnimi inf.
Pridobljenimi iz drugih oddelkov, vendar so klinične izkušnje drugega oddelka tudi omejene preizkušanje in napake – preizkušanje različnih možnih rešitev, pristopov, dokler se problem ne reši. Se sicer zelo pogosto uporablja, vendar je varljiva in hazardna – je celo nedokumentirana in zato nedostopna za nadaljno klinično prakso.
intuicija ( slutnja, predvidevanje ) – tip znanja, ki se ga ne da razložiti z nekimi argumenti in tudi ni posledica nekih učnih programov. Če to, kljub zapisanemu igra pomembno vlogo v praksi ZN, potem težko govorimo o razvoju profesije ZN.
*logično razmišljanje – je na problem osredotočena metodologija reševanja le tega in temelji na:
– kombinaciji izkušenj, intelektualnih sposobnosti in formalnega sistema učenja
– induktivno razmišljanje, ki je usmerjeno iz specifičnih spoznanj k splošnim
– deduktivno razmišljanje – izhaja iz splošnih spoznanj in iz njih razvijemo specifična
*ne glede na vrsto razmišljanja, je le to prisotno pri delu MS in igra vlogo pri
raziskovanju
*kot vir dokazov pa je logično razmišljanje omejeno, ker je veljavnost razmišljanja odvisna od natančnosti inf., ki jih pri tem uporabljamo zbiranje informacij – za sprejem kliničnih odločitev se zanašamo na različne, namensko zbrane informacije. Pomembno vlogo pri tem imajo tudi inf. na trgu, ki so povezane z zdravstvom, stroški, kakovostjo…
raziskovanje stroke – raziskave znotraj stroke so izkrivljene metode raziskovanja, ker dajo samo nek ozek pogled na problem.
Napredek v stroki omogočajo zbirni dokazi in spoznanja pridobljena iz strogih, natančnih in sistematičnih raziskav.
RAZVOJ ZNANASTVENEGA MIŠLJENJA
Predznanstveno obdobje
V doslej najdaljšem obdobju človekovega obstoja, predno se je pojavil teoretični način mišljenja (katerega značilnosti lahko vidimo marsikje še danes) govorimo o mitološkem načinu mišljenja. človek je vzroke za njemu nerazložljive pojave iskal v svetu nadnaravnih bitij (duhov, demonov, bogov itd.). Predstave o svetu duhov, njihovih odnosih in odnosu do materialnega (izkustvenega sveta) je strnil v verovanje. Sam je vzpostavljal odnos z nadnaravnim svetom preko obredja (kult). Odnose med ljudmi in do narave je urejal kod. Daljni potomec tega je danes kodeks etike, ki uravnava zlasti medčloveške odnose. Vse prvine mitološkega obdobja so se ohranile tudi danes, tako v modernih verovanjih (religijah) kot med ljudstvom (pomladansko obredje, npr. Kurent, kult osebnosti v nekaterih državah ipd.).
Človek predznanstvenega obdobja je torej prvič, iskal vzrok za pojave tega sveta zunaj njega samega in drugič, ni še imel prave predstave o zakonitosti, saj se je svet v njegovi predstavi vrtel predvsem po volji nadnaravnih bitij. Tudi v primeru, da je prišel do pomembnih tehničnih ali astronomskih odkritij tega ni utemeljeval z neko teorijo, temveč je šlo bolj za recepturo utemeljeno na izkušnjah. Etika takratnih ljudi je temeljila na vrednostnem sistemu mitologije in ni bila naklonjena spoznanju, raziskovanju.
Rojstvo teoretičnega mišljenja
Teoretični način mišljenja se je rodil v Stari Grčiji, v sedmem stoletju pred našim štetjem. Botroval mu je predvsem razcvet Grških držav. Slednji je omogočil odmik od zgolj praktičnega interesa, od prakse, poleg tega pa je omogočil vznik demokracije. Demokracija je prinesla novo svobodo v politično življenje in dala poudarek moči argumenta pred argumentom moči. Ljudje so bili za uveljavljenje svojih interesov prisiljeni začeti pravilno razmišljati oziroma sklepati. Bistveno je, da so začeli takratni vrhunski misleci, jonski naravoslovci, kot jim tudi pravimo, iskati temelj ali prapočelo vsega, kar obstaja. Začeli so razumeti in razlagati, da dogodki ne sledijo nekakšnim nadnaravnim in nepredvidljivim silam, temveč se odvijajo po notranji nuji – zakonitosti.
Različni misleci so videli prapočelo vsega v različnih substancah, npr. vodi, zraku, nekateri pa so bolj poudarjali red, zakonitost. Bil je to ogromen korak v načinu mišljenja, ki ga lahko po svojih posledicah primerjamo z odkritjem ognja. Naenkrat svet ni bil več posledica hotenj in delovanj nekih bitij (neke vrste oseb), temveč neizprosnih načel. Brez pretiravanja lahko rečemo, da so jonski naravoslovci postavili temelje znanstvenega načina mišljenja, kot obstaja še danes. Tudi njihov konkretni raziskovalni naboj se še ni izčrpal, saj fiziki še danes iščejo izvorno snov (prasnov) in vrhovni zakon, ki vodi vse osnovno dogajanje v materiji.
Atomizem in elementarizem
Glavni nauk atomistov je bil, da je vse grajeno iz nekih osnovnih elementov ali delcev, ki so sami po sebi nespremenljivi in nedeljivi (značaj Parmenidove biti), se pa lahko med seboj poljubno kombinirajo v nešteto nam znanih snovi (Heraklitova spremenljivost). Eden osnovnih elementaristov je bil Empedokles (490-430), katerega nauk o štirih elementih (zemlja, voda, ogenj, zrak) kot osnovi vsega, kar obstaja, je bil ohranjen tja do 18. stoletja, ko ga je s teorijo o atomski strukturi materije spodnesel Robert Boyle. Do danes pa se je ohranila doktrina o štirih elementih – seveda močno preobražena – v štirih osnovnih psiholoških tipih ljudi (melanholik – črni žolč – zemlja, sangvinik – kri – ogenj itn.)
Posebno pomemben za vzpostavljanje vrednostnega sistema znanosti je bil Pitagora (580-500 pr.n.št), utemeljitelj matematičnega atomizma. Njegov temeljni nazor je bil, da je v osnovi vseh stvari število in matematična načela počelo vsega bivajočega. Vsaka stvar ima svoje število in to je zadnje, kar si lahko od česarkoli odmislimo. števil se ne da poljubno deliti, obstaja enota (monada) in iz njih je sestavljeno vse ostalo. Numerično monado predstavlja število 1, geometrijsko pa točka. Svet naj bi bil zgrajen geometrijsko na podlagi harmoničnih številskih razmerij. Pitagorejska misel je pomembna še danes, saj še danes skušamo razumeti svet skozi očala matematičnih struktur. Demokrit (460-370 pr.n.št) je pitagorejske geometrijske točke razlagal kot snovne atome. Vse stvari so njihova kombinacija, pri čemer jih ne vodi nobena zunanja sila, niti Bog, temveč le slepa nujnost, čemur pravimo determinizem. Tako je gledal tudi na življenje oziroma na organizme. Njegov atomizem je nekoliko modificiral Epikur (341-270). Ukinil je strogi determinizem in se zavzel za možnost samohotnih (naključnih) odklonov atomov od sicer začrtanih poti.
Atomizem v taki ali drugačni različici je postal osnovna paradigma (teoretično idejni vzorec) za znanstveno razumevanje in razlago sveta in to v veliki meri ostal do danes. Tudi danes nas v najrazličnejših znanstvenih disciplinah zanimajo osnovni delci (pa čeprav jih ne imenujemo več atomi). Pri tem se je izoblikovala posebna metodologija raziskovanja in razlage. Prvič, ko se lotimo nekega novega sistema, ga skušamo najprej površno analizirati in videti, koliko je podoben čemu že znanemu. V drugem koraku skušamo sistem razstaviti na njegove osnovne elemente, ki jih (vsaj zaenkrat) ne nameravamo deliti naprej. Temu – kot tretji korak – sledi analiza osnovnih elementov in njihovih lastnosti. Ko nam je to dodobra poznano, poskušamo – četrti korak – raziskati osnovne načine interakcij med elementi sistema. Študiramo na primer, kako se vedejo majhne skupine elementov, kako se odzivajo na zunanje dražljaje ipd. V petem koraku skušamo razumeti cel sistem kot kompleksno interakcijo od nas izbranih in analiziranih elementov. Atomistični način mišljenja se začenja lomiti v nekaterih disciplinah fizike (npr. kvantna mehanika, kjer se kažejo osnovni elementi bolj kot interakcije in ne kot klasično pojmovani atomi). Atomističen način mišljenja močno obvladuje tudi na biologiji temelječe discipline, o čemer bomo še govorili.
VRH ANTIČNE FILOZOFIJE
Uvod v vrh antične filozofije, ki je dala mnogo bistvenih temeljev znanstvenega mišljenja, je predstavljala t.im. sofistika. Ta je pomenila prelom s prejšnjo naravoslovno usmeritvijo filozofije, ko so se filozofi predvsem spraševali in skušali odgovoriti na vprašanje kaj je bistvo pojavnega sveta, kako biva. Sofisti pa so obrnili razmišljanje k človeku. Začelo jih je zanimati, kako lahko karkoli spoznavam. V sam vrh antike sodijo trije veliki misleci: Sokrat, Platon in Aristotel, ki so si bili v navedenem vrstnem redu v odnosu učitelj učenec.
Sokrat (470-399 pr.n.št) je bi učenec enega od sofistov in je tako temeljil na njihovih načelih. Tako se je začel spraševati o temeljih samega spoznanja. Razvil je metodo indukcije (posploševanja), ki naj bi dala trdno spoznanje, in postavil pojem pojma, kar predstavlja še danes dva temeljna kamna sodobnih rekonstrukcijskih znanosti in logike ter se ukvarjal z etiko. Pri človeku je dobro videl v védnosti, znanju, obvladanju. Lahko rečemo, da je bil utemeljitelj intelektualistične etike, ki je označevala antiko in je postavljala spoznanje na piedestal vrlin.
Platon (427-347 pr.n.št) je bil Sokratov učenec. Njegova glavna teza je bila, da obstajata dva svetova: svet idej in izkustveni svet, pri čemer je prvi nadrejen drugemu (idealistični dualizem). Ideje so razumsko spoznavne ter so brez teže, se ne spreminjajo in so brezprostorske. Po njih se vzorčijo stvari v pojavnem svetu. Poleg tega je razvil spoznavno teorijo in ugotovil, da imamo dva nivoja spoznanj. Prvo je čutno (nižja oblika), ki ni zanesljivo in daje le domnevo o stvarnosti, višja oblika spoznanja pa je spoznanje trajnega v bivajočem. Pot do te druge ravni je videl le preko prve. Precej je prispeval k razvoju logike, razvil je na primer metodo dokazovanja, način delitve pojmov, oblikoval zakon prepovedanega protislovja ipd.
V vrh antike sodi še Aristotel, (384-322 pr.n.št). Aristotel je bil verjetno najbolj vsestranski filozof antike. Izoblikoval se je kot neusmiljen kritik svojega učitelja – Platona. Predvsem je kritiziral njegov strogi dualizem, to je ločenost stvarnosti na dva temeljno različna svetova: svet idej in pojavni svet. Trdil je, da morajo biti ideje deležne stvarem in pojavom. Podobno stališče do zakonov je v praksi zavzela tudi znanost.
V skladu s svojo večjo “prizemljenostjo” od Platona je Aristotel trdil, da je posamično (konkretno) primarno, medtem ko so splošni pojmi (abstraktno) sekundarni. Tudi ta usmeritev je v nadaljevanju, zlasti v srednjem veku kot t.im. nominalizem, omogočila uveljavitev znanosti proti cerkvenemu dogmatizmu.
KRŠČANSKA FILOZOFIJA
Ta filozofija se je uveljavila okoli leta 200 in za celih 1000 let nekako zacementirala razvoj znanosti. Intelektualistično etiko antike je zamenjala etika božje milosti. V tem obdobju, ki ga od 9. stol. naprej imenujemo tudi obdobje sholastike, so po začetni zavrnitvi razuma in znanja poskušali zopet oživiti razmišljanje, filozofijo. Seveda pa je bil pri tem stalen refren, da mora filozofija služiti potrebam religije, pri čemer je vera vedno ohranila primat nad razumom.
NOVI VEK
V tem obdobju, ki je sledilo renesansi, se je rodila prava naravoslovna znanost. To je bilo okrog leta 1600.
Kopernik – heliocentrični model vesolja
Galilejo – napad na Aristotelovo filozofijo, mehanicizem
Harvey – sistemski pristop
Dekart – redukcionizem
Newton – nebesna mehanika, optika in drugi
– mehanika, razlaga narave, gibanja, odgovori na temeljna naravoslovna vprašanja
ZNANOST IN ZNANSTVENO RAZISKOVANJE
raziskovanje je del vsakdanjega življenja ( anketiranje – anketiranci, anketarji; medicinske preiskave )
raziskovanje ( research ), preiskovanje ( investigation ) Raziskovalno delo na znanstvenih ustanovah, razvojnih oddelkih podjetij, tržno raziskovanje. Preiskovanje pa je policijsko, zdravniški pregled, parlamentarne preiskovalne skupine, preiskovalno novinarstvo
ORGANIZIRANO IN SISTEMATIČNO RAZISKOVANJE
utemeljeno v znanosti – tudi ko rešujemo zelo praktične probleme
cilj raziskovanja je v naprej določen
načela in pravila raziskovanj:
– upoštevati je potrebno temeljne metodološke principe
– potrebna je objektivnost celotnega postopka in rezultatov
– uporaba preizkušenih metod pri zbiranju in analizi podatkov
ŠIRŠE ZNAČILNOSTI ORGANIZIRANEGA IN SISTEMATIČNEGA RAZISKOVANJA
družbeni interes
edinstvenost ( teorije, zakoni, spoznanja…)
kreativnost in dinamičnost
timsko delo znanstvenikov ( interdisciplinarnost – družbena vloga in multidisciplinarnost – znanstvena področja )
hiter razvoj znanosti – 90% vseh znanj v drugi polovici 20.stoletja
znanost je del kulture države, naroda
ZNANOST IN ZNANSTVENO RAZISKOVALNO DELO
znanost – dinamičen sistem preverjenih, splošno veljavnih, družbeno in/ali strokovno pomembnih informacij/spoznanj o naravi, človeku, njegovih izdelkih in družbi in sicer z namenom smotrnega delovanj
ZDR – organizirano iskanje in predelava znanstvenih informacij ( izkušnje, opazovanje, poskus, logično sklepanje )
znanstveno mišljenje – sistematičnost, visoka organiziranost, zavest o omejevanju posploševanja, globina znanosti, občutljivost za protislovja, natančnost izražanja, terminologija, napovedljivost, abstraktnost
STRUKTURNI ELEMENTI ZNANOSTI
1. ZNANSTVENA TEORIJA
2. ZNANSTVENA METODA
3. IZKUSTVO – EMPIRIJA
ZNANSTVENA TEORIJA:
je splet logično povezanih trditev, ki sistematično pojasnjujejo določen pojav ali skupino pojavov in to v okviru določenega področja realnosti
je srce znanosti, preko nje razlagamo in napovedujemo določeno področje pojavov in spoznavamo njegovo notranjo strukturo.
sestava znanstvene teorije
– STRUKTURA TEORIJE ( pojmi, dejstva, znanstveni zakon
– FUNKCIJA TEORIJE
STRUKTURA/SESTAVA ZNANSTVENE TEORIJE
POJMI – so temeljni sestavni element teorije. Sem sodijo:
• Abstraktni elementi kot pojavi na nekem področju realnosti
• Pojmovni aparat – orodje za sporazumevanje med znanstveniki
• Pojmi so definirani v okviru definicij, ki pa jih je lahko več
DEJSTVA: so pojavi, ki so zaznani in o njihovem obstoju obstaja neko splošno soglasje ( npr. stopnja samomorilnosti v RS )
ZNANSTVENI ZAKON:
IZRAŽA:
• Stvarnost, ničesar ne pojasnjuje, govori o obstoju pojavov
• Univerzalnost
• Abstraktnost – poenostavljena slika v odnosov v realnosti
• Stabilen odnos med pojavi
GOVORI O:
• Obstoju in lastnosti pojavov
• Odnosu med pojavi
• Stabilnost odnosov med pojavi
• Nujnosti odnosov med pojavi
• Pogojih v katerih veljajo dejstva, o katerih zakon govori
• Deterministični strukturi
FUNKCIJA ZNANSTVENE TEORIJE
povezuje znanstvena spoznanja v celoto
ne raziskujemo tisto, kar je že znano
omogoča pojasnjevanje aktualnih pojavov in ponuja izhodišča za napoved sprememb
usmerja raziskovalca na področja, ki še niso dovolj raziskana ali pa tja, kjer še ni doseženo teoretsko soglasje
definiranje področja raziskovanja in pojasnjevanje pojavov na tem področju
omogoča tudi sporazumevanje med znanstveniki in razćlenitev raziskovalnih problemov
je izhodišče za operacionalizacijo raziskovalnega problema
NAZORI O ZNANSTVENI TEORIJI
Realistični nazor – trdi, da je teorija rekonstrukt realnosti, nekakšna preslikava bistvenih odnosov v urejen miselni sistem – tu teorija predstavlja resničnost inštrumentalistični nazor – trdi, da je teorija le nek inštrument za ureditev naše izkušnje in ne predstavlja objektivne realnosti. Temeljni odnosi, ki nastopajo v teoriji, odslikavajo način oz. logiko našega razmišljanja in ne nujno odnose v objektivni realnosti
Nekatere teorije so bližje prvemu, nekatere pa drugemu konceptu.
2. IZKUSTVO – EMPIRIJA
je tisti del človeškega spoznanja, ki je rezultat neposrednega čutnega zaznavanja realnega sveta – »opazovanje«
– pozitivizem – svet je neodvisen od individualne razlage, pomembno je
izkustvo
– fenomenologija – čutno zaznavanje – realni družbeni svet se konstituira
šele v procesu zaznavanja konkretnih družbenih pojavov
realni svet zajema tako objektivna dejstva ( fizično okolje, osebe ) kot subjektivna dejstva ( vrednote, čustva )
IZKUSTVA SO SLEDEČE VRSTE POJAVOV:
osebe in njihove lastnosti, ki so dostopne čutni zaznavi
fizični predmeti
dogodki, ki vključujejo osebe in predmete
stališča, čustva, vrednote, počutja, občutki
pisana in nepisana pravila, norme, vrednote, ki jih zaznamo skozi fizične predmete ali skozi opazovanje dogodkov
skupine in njihove interakcije
institucije, ki povezujejo osebe, dogodke, skupine, pravila, norme
procesi v zvezi z osebami, predmeti, dogodki
3. ZNANSTVENA METODA
sistem korakov in postopkov na poti do novega spoznanja
povezuje teorijo in izkustvo
splošno pojmovanje metode:
– konceptualizacija raziskovalnega problema in priprava hipotetičnih izhodišč
– dostop do informacij ( zbiranje podatkov ) in preverjanje hipotez ( analiza )
– vključevanje novih spoznanj v teorijo ( ovrednotenje novih spoznanj ) – gre za oblikovanje nove teorije ali pa potrditev že obstoječe
TEORIJA, IZKUSTVO IN OBLIKOVANJE TEORIJE
MODELI NASTAJANJA TEORIJE
deduktivna pot oblikovanja teorije
induktivna pot
inverzna dedukcija
DEDUKTIVNA POT OBLIKOVANJA TEORIJE
logična pravila in sklepanje iz splošnega na posamezno
izhodišče je trdna predpostavka ali aksiom, ( aksiom je nek temeljni izrek ) ki ne potrebuje dokazovanja
racionalizem: POSTULATI – jih ni potrebno dokazovati
TEOREMI – izpeljemo jih iz postulatov
POSTULAT – zahteva, zahtevek, prošnja; osnovno načelo
OBLIKOVANJE TEORIJE PO DEDUKTIVNI POTI:
izbor in opredelitev področja realnosti, ki naj bi ga teorija pojasnjevala
oblikovanje izhodiščnih predpostavk ( aksiomi, splošni zakoni )
logična izpeljava konkretnih izjav ( teoremov ) o tistem delu relnosti, na katerega se teorija nanaša
RAZMERJE MED DEDUKTIVNO TEORIJO IN IZKUSTVOM OZ. REALNOSTJO
– Realnost dobi smisel šele takrat, ko se vzpostavi logično razmerje med teoretskimi izjavami in realnimi dejstvi
– Izkustva brez teorije v znanosti ni
INDUKTIVNA POT OBLIKOVANJA TEORIJE
pot od posamičnega k splošnemu
opazovanje dejstev v realnem svetu, posamična izkustvena posplošitev
išče se vzorce oz. pravilnosti, ki opozarjajo na obstoj zakonitosti
empirizem
vpliv okoliščin na oblikovanje teorije in problem posploševanja na vse okoliščine
terensko raziskovanje
teorije, definicije, koncepti so posledica empiričnih posplošitev na podlagi konkretnih izkustvenih podatkov
INVERZNA DEDUKCIJA
koncept inverzne dedukcije: teorija se gradi skozi vzpostavitev povezave med izkustvenimi posplošitvami in splošnimi teoretskimi trditvami
kombinacija razuma in razumskega dojemanja – intuicija
tudi intuitivnost je rezultat dolgotrajne in sistematične izkušnje in proučevanje realnega sveta skozi več generacij
raziskovanje in gradnja teorije težko nastaja samo na osnovi neposrednega izkustva in analize tako zbranih podatkov
vsako raziskovanje bazira na nekih teoretskih konceptih
POTEK INVERZNE DEDUKCIJE
terensko raziskovanje, zbiranje izkustvenih rezultatov
analiza empiričnih podatkov: iščejo se pravilnosti, ponavljajoči se vzorci, izražanje splošnih izkustvenih trditev
izkustvene posplošitve umestimo v že obstoječi teoretski okvir:
– ustrezna teorija + logična pravila + splošne empirične trditve = nov teoretski deduktivni sistem
Pri INVERZNI DEDUKCIJI sta enakovredno in smiselno zastopana dva temeljna elementa znanstvenega raziskovanja LOGIKA ( razum ) in OPAZOVANJE (izkustvo )
Obstaja DILEMA:
– ali teoretska znanost potrebuje izkustvo
– ali izkustvena znanost potrebuje teorijo
Teoretske znanosti: logični principi, izkustvo v ozadju, izgraditev logičnega sistema, potrebnost izkustva širše – DA
Izkustvene znanosti: pojasnjevanje konkretnih izkustvenih pojavov, potrebnost teorije širše – DA
2. DEL: TEMELJI RAZISKOVANJA V ZN IN TEMELJI NA DOKAZIH PODPRTE PRAKSE
V zadnjih desetletjih je ZN doživela temeljite spremembe
Od MS se pričakuje:
– da razumejo in znajo voditi raziskovanje v ZN
– da svoje profesionalno delo bazirajo na raziskovanju – da sprejmejo na dokazih podprto delovanje – EBP ( je uporaba najboljših kliničnih dokazov pri sprejemanju odločitev v ZN
KAJ JE RAZISKOVANJE V ZN
je sistematično poizvedovanje, pri čemer se uporabljajo raziskovalne metode, ki potem omogočajo poiskati odgovore na raziskovalna ? ali probleme ?
končni cilj raziskovanja je razvoj novega znanja, redefinicija obstoječega ali pa razširitev na novo ugotovljenega znanja v procesu raziskovanja
raziskovanje v ZN pa je sistematično poizvedovanje za razvoj zaupanja vrednih dokazov o stvareh, ki so pomembne za profesijo ZN in ki vključujejo klinično prakso, edukacijo, administracijo, informatiko…
RAZISKOVANJE ZN V RS
je zelo slabo oz. malo razvito. Je sicer nekaj pomembnih raziskav na področju družboslovnega raziskovanja – R, medtem ko je R klinične prakse še zelo nerazvito. Zato se tudi pojavlja?, kakšna je to profesija, ki se ne razvija na osnovi R? na osnovi česa sploh MS v RS izboljšujejo svojo klinično prakso, če je ne raziskujejo?
v razvitem svetu se je R v ZN razmaknilo zadnja tri desetletja: v ZDA je R celo osnova za kredibilnost dela MS in pogojuje njihov status. R v ZN je ena izmed osnovnih nalog menedžerjev.