Kategorija: Individualno delo študenta

Razkuževanje rok in pravila vedenja v operacijski sobi

 

Higiena rok je ključnega pomena pri preprečevanju in raznašanju bolnišničnih okužb, zato je potrebno dosledno upoštevanje naslednjih ukrepov :

  • Umivanje rok,
  • razkuževanje rok,
  • uporaba rokovic,
  • uporaba tehnike nedotikanja,
  • nega kože rok (Zore, 2008).

 

Namen razkuževanja rok je hitro mikrobicidno in virucidno delovanje na mikroorganizme prehodne populacije na rokah, zlasti na vegetativne oblike bakterij in viruse (Oštir, 2005)

Z razkuževanjem dosežemo zmanjševanja števila mikroorganizmov in prehodne mirkobne populacije kože na najmanjši možni nivo z najmanjšim draženjem tkiva. S tem zmanjšamo možnost prenosa bolnišnićnih okužb. Razkužujemo vedno čiste roke. Preberi več o Razkuževanje rok in pravila vedenja v operacijski sobi

Priprava sobe na izolacijo pacienta z MRSA

MRSA (PROTI METICILINU REZISTENTNI STAPHYLOCOCCUS AUREUS)

Ocenjujejo, da ima Staphylococcus aureus 30 – 40 % zdravih ljudi prehodno ali stalno na svojem telesu kot del normalne bakterijske flore. Ta največkrat naseljuje nosno in žrelno sluznico ter vlažne in poraščene dele kože (dimlje,pazduha,perianalni predel).

Predhodna kolonizacija je prvi pogoj za morebitno kasnejšo okužbo.

MRSA pogosto povzroča bolnišnične okužbe ran, dihal, sečil in sepse (Šumak, 2009).

 

Dejavnike tveganja za kolonizacijo ali okužbo z MRSO predstavljajo:

  • predhodno bolnišnično zdravljenje,
  • vstavljeni žilni katetri,
  • razjede zaradi pritiska,
  • težke osnovne bolezni,
  • predhodno zdravljenje z antibiotiki,
  • stik z osebo, ki je kolonizirana ali okužena z MRSO,
  • zdravljenje v intenzivni enoti (Šumak, 2009).

Preberi več o Priprava sobe na izolacijo pacienta z MRSA

Preveza kronične rane

Rane delimo na akutne in kronične.

Kronična rana je rana, ki se ne zaceli v šestih tednih, vendar je normalnega celjenja sposobna.

Kronične rane zaradi počasnega celjenja predstavljajo velik problem, tako za pacienta, družino in zdravstveno ustanovo kot za celotno družbo. Zdravljenje je lahko dolgotrajno, povezano z velikimi materialnimi stroški in spremenjenim načinom življenja.

Kronične rane lahko delimo v podskupine in sicer:

  • razjede zaradi pritiska,
  • razjede zaradi malignega obolenja,
  • arterijske in venske razjede in
  • diabetične razjede.

Normalno celjenje ran poteka v štirih fazah:

  • hemostaza in vnetna faza celjenja se začneta takoj po poškodbi,
  • poliferativna faza se začne po dveh do štirih dneh,
  • faza diferenciacije in zorenja pa po šestih do desetih dneh, med katero teče tudi epitelizacija.

Lahko pride tudi do okužbe rane in ishemije, kar sta glavna razloga za motnjo normalnega celjenja, posredno pa lahko na normalno celjenje vplivajo sladkorna bolezen, obsevanje, debelost, motnje imunskega sistema, poškodbe, opekline, nekatera zdravila,… Preberi več o Preveza kronične rane

Preveza akutne čiste rane

O rani govorimo, kadar gre za nasilno prekinitev tkiv. Beseda rana je širok pojem in lahko zajema, od majhnih površinskih prask, odrgnin, do globokih ran, ki segajo tudi v notranjost in telesne votline.

Po vzroku nastanka rane delimo na:

  • AKUTNE rane,
  • KRONIČNE rane.

Akutne rane so:

  • kirurška rana,
  • travmatska rana,
  • opeklinska rana.

Akutne kirurške rane se celijo primarno. Pri primarnem celjenju so robovi rane približani skupaj s šivi, sponkami ali lepilnimi trakovi. Poškodba tkiva je minimalna, narejena je ustrezna homeostaza in drenaža. Do zacelitve rane pride v 5 do 10 dneh, rezultat celjenja je ozka brazgotina. (Standard Preveza čiste rane SBJ, 2011) Preberi več o Preveza akutne čiste rane

Preprečevanje prenosa okužbe pri pacientih s kognitivnim upadom

Bolnišnične okužbe so okužbe, ki nastanejo pri pacientu med bivanjem v bolnišnici ali po odpustu iz bolnišnice, lahko pa tudi pri ambulantnih pacientih, pri katerih je bil izveden invazivni poseg. V preteklosti so bile eden najpogostejših vzrokov smrti  (Šumak, 2006).

Poznamo več vrst bolnišničnih okužb : bakterijske, glivične, parazitske in virusne. Najpogostejše bakterijske okužbe povzročijo Staphylococcus aureus, Pseudomonas aeruginosa, Acinetobacter. Najpogostejše virusni povzročitelji so respiratorni virusi, virusi ošpic, virus rdečk, herpesvirusi, adenovirusi, rotavirusi in virusi hepatitisa. Parazitske okužbe so redke. Najpogostejše glivične okužbe pa sta Candida in Aspergillus (Ritlop, 2010).

Bolezen nastane, če okužba povzroči znatne spremembe v delovanju organizma. Ali bo po okužbi prišlo do bolezni, je odvisno od fizioloških lastnosti mikrobov in njihovega števila, po drugi strani pa od obrambnih sposobnosti gostitelja. Dovzetnost za nastanek je odvisna od starosti, spola, zdravstvenega stanja, telesnega in duševnega stanja ter življenjskih pogojev. Odvisnost od dejavnikov tveganja pa so tudi ustanove (prenatrpani oddelek, stare stavbe), neinformiranost zdravstvenega osebja, nepravilno umivanje in razkuževanje rok, neupoštevanje standardov, pomanjkanje kadra,… (Ritlop, 2010). Preberi več o Preprečevanje prenosa okužbe pri pacientih s kognitivnim upadom

Prehranjevanje in pitje

Prehranjevanje in pitje je osnovna življenjska aktivnost, ki je potrebna za človekovo preživetje. Ta življenjska aktivnost zajema spremljanje hranilnih snovi in tekočin.

Zadovoljevanje te potrebe omogoča rast in razvoj organizma, regeneracijo celic, sintezo hormonov, produkcijo energije in seveda tudi samo dobro počutje človeka. Povezano je s prebavo, presnovo in odvajanjem.

Dejavniki, ki vplivajo na prehranjevanje:

  • Fiziološki dejavniki (hrana je sestavljena iz beljakovin, ogljikovih hidratov, maščob, vitaminov, mineralnih in balastnih snovi ter vode),
  • Psihični dejavniki (za uživanje hrane je pomemben tudi izgled neke jedi, njen vonj ter okus),
  • Socialno-kulturni faktorju (način življenja, izbira prehranskih izdelkov vplivata na prehranske navade ljudi),
  • Faktorji okolja (ponudba hrane v današnjem času).

Preberi več o Prehranjevanje in pitje

Posledice sladkorne bolezni

Sladkorna bolezen je kronično stanje povišanega sladkorja v krvi. Diabetes se kaže s poliurijo, polidipsijo, utrujenostjo in lahko tudi hujšanjem. Delimo jo v dva tipa:

  • Sladkorna bolezen tipa 1: to so večinoma mlajši bolniki, ki so odvisni od terapije z inzulinom,
  • Sladkorna bolezen tipa 1: to so starejši bolniki, pri katerih je odkrit povišan krvni sladkor pri rutinskih pregledih (b.l.).

Ljudje, katerim je odkrita sladkorna bolezen potrebujejo veliko izobraževanja in vzgoje, da lahko »vodijo« svojo bolezen in z njo tudi živijo. Če se udeležujejo zdravstvene šole in upoštevajo navodila zdravstvenih delavcev se lahko izognejo posledicam, ki jih prinaša ta zahrbtna bolezen (Starc, 2003).

Zapletov, ki nastanejo ob neupoštevanju navodil je veliko. Delimo jih na zgodnje ( hipoglikemija) in pozne ( mikroangiopatija in makroangiopatija) (Tanšek, b.l.).

Hipoglikemija je najpogostejši zaplet pri sladkorni bolezni in o njej govorimo, ko raven sladkorja apde pod 3,5 mmol/l. Ko nastopi hipoglikemija so bolniki lačni, se tresejo, potijo, so zaspani, lahko nastopi glavobol ali motnje vida (Bratina, b.l.).

Mikroangiopatija to so spremembe na malih živcih ( ledvice, oči in živčevje). Preberi več o Posledice sladkorne bolezni