Kategorija: Individualno delo študenta

Plazmafereza

Plazmafereza je postopek zbiranja plazme, pri katerem krvodajalcu odvzamemo polno kri, izločimo plazmo in vrnemo krvne celice nazaj v krvni obtok. Krvodajalcu odvzamemo 500 ml plazme. Postopek odvzema plazme traja približno pol ure. Plazmaferezo opravljamo na posebnih računalniško vodenih aparatih. Krvodajalec lahko pride ponovno na odvzem plazme že po dveh tednih. V enem letu lahko krvodajalec da do 15 litrov plazme (ZTM, 2007).

S plazmaferezo zdravimo bolnike z imunsko povzročenimi boleznimi ledvic, ki v kratkem času lahko toliko okvarijo ledvice, da pride do ledvične odpovedi in dialize. Prav tako zdravimo bolnike s prizadetostjo živčevja, ki se kaže v ohromelosti, in ki jih skupaj z nevrologi uspemo spet postaviti na noge. Membranska plazmafereza pomaga bolnikom z odpovedjo jeter preživeti do takrat, ko jim presadijo nova jetra in jim s tem rešijo življenje. Pomembno vlogo ima plazmafereza tudi pri odstranjevanju patološko visoke koncentracije beljakovin, kar moti prekrvavitev možganov z možnimi najhujšimi posledicami, pa tudi pri zdravljenju trdovratne oblike zavračanja presajene ledvice (UKC Ljubljana, 2012). Preberi več o Plazmafereza

Pik ose ali čebele

V našem okolju povzročajo alergijo strupi kožekrilcev, med katere uvrščamo čebele, čmrlje, ose in sršene. Čebele in čmrlji imajo podoben strup, med sabo podobna sta tudi strupa ose in sršena. Samo čebela pusti želo na mestu pika. Piki os in sršenov so pogostejši poleti in jeseni, piki čebel so možni skozi vse leto, celo v toplejših zimskih dneh.

Alergijski pojavi so lahko lokalni ali sistemski. Pri lokalni preobčutljivostni reakciji nastane na mestu pika večja srbeča oteklina, ki lahko vztraja tudi več dni. Koža na prizadetem predelu je običajno pordela. Sistemske preobčutljivostne reakcije razdelimo v lahke in težke. Za lahko sistemsko preobčutljivostno reakcijo je značilna prizadetost kože in podkožja. Pojavi se srbenje, rdečina, koprivnica in oteklina na od pika oddaljenem mestu (npr. na ustnici, veki, ušesu).

Pri težki sistemski preobčutljivostni reakciji so prizadeta dihala in obtočila. Bolnik čuti oteženo dihanje, v prsih mu lahko piska, ima pospešen srčni utrip, postane omotičen, lahko izgubi zavest ali celo doživi anafilaktični šok. Težke sistemske preobčutljivostne reakcije so življenjsko nevarne. Alergijski pojavi se praviloma razvijejo zelo hitro po piku, v nekaj minutah do 1 ure. Preberi več o Pik ose ali čebele

Parkinsonova bolezen

Parkinsonova bolezen je napredujoča degenerativna bolezen osrednjega živčevja, ki prizadene živčne celice, povezane z gibalnim sistemom. Je neozdravljiva. Običajno se pojavi okoli 50 leta starosti, lahko tudi pri mlajših ljudeh, pogostejša pa je pri moških. Bolezen se pojavi že 10 do 30 let preden sploh nastopijo znaki/simptomi.  Značilna je okorelost mišic, tresavica, upočasnjenost kretenj, v posebej težkih primerih postane bolnik negibljiv. Te težave nastanejo zaradi motenj v dopaminskem sistemu. Poškodovani dopaminergični nevroni ne morejo več sproščati dovolj dopamina v možgane kar vpliva na naš gibalni sistem. Zakaj pride do poškodb dopaminergičnih nevronov, znanosti še ni uspelo odkriti. Drugi znaki so tudi motnje govora. Glavna težava pa je, da gre za degenerativno bolezen, ki z leti napreduje, za zdaj medicina zdravi samo znake, bolezni pa še vedno ni kos.

Bolezen je leta 1817 prvi opisal James Parkinson, ki jo je poimenoval tresoča ohromelost. On je bil prvi, ki je postavil glavni cilj, namreč, da je treba najprej odkriti kdo to bolezen ima nato pa je treba čim prej zdraviti znake/simptome s pravimi zdravili. Še do danes nam ni uspelo odkriti označevalca, ki bi lahko napovedal kdo bo zbolel za Parkinsonovo boleznijo kajti, ko zdravnik postavi diagnozo bolezni je polovica škode že narejene. Preberi več o Parkinsonova bolezen

Preprečevanje padcev

Poškodbe so pomemben javno zdravstveni problem.

Padec je vsak dogodek, ko pacient pristane na tleh – pade s postelje, z invalidskega vozička, s sobnega stranišča, v kopalnici, med hojo po hodniku.

Padci pacientov sodijo med kazalnike kakovosti. Da bi zmanjšali število padcev in s tem povečali kakovost obravnave pacientov, je potrebno ugotoviti njihove značilnosti in razmisliti o uvedbi morebitnih dodatnih ukrepov za njihovo preprečevanje. (Vrabič, 2010)

Med možnimi nezgodami, ki starejše najbolj ogrožajo, so padci, in njihova pogostost se s starostjo le še povečuje. Poleg tega prvi padec močno poveča tveganje za ponovne, zato je pomembno, da se prepreči že ta sam.

Tiste, ki so podvrženi visokemu pritisku in vrtoglavicam je potrebno nadzorovati. Najpogostejši vzroki, ki privedejo do padcev so, da starostniki ne upoštevajo danih nasvetov, so neprevidni in neustrezno obuti.

Izražena so tudi mnenja, da sta starostnikova želja po samostojnosti in neodvisnosti eden pogostejših vzrokov padcev. Kljub temu, da namenjajo veliko pozornosti v dobro komunikacijo s starostniki, imajo z večino izmed njih težave, saj se starostniki težko sprijaznijo z odvisnostjo od pomoči. Večinoma naj bi starostniki poznali pripomočke za lažje gibanje, a jih ne uporabljajo dovolj. Raziskave so tudi pokazale, da člani znotraj tima rešujejo problematiko padcev aktivno in kontinuirano, vendar še vedno prihaja do padcev zaradi slabega sodelovanja pacientov. (Prah, 2008)

Preberi več o Preprečevanje padcev

Pravilna namestitev v sedeči voziček

Bolnik mora sedeti v vozičku čim bolj udobno in zravnano ter se mora počutiti varnega. Če ne sedi zravnano, stopimo za voziček, ga objamemo ali primemo za rob hlač in ga potegnemo nazaj (Pernat et. al., 2006)

Pri sedenju na stolu moramo biti pozorni na to, da je teža telesa enakomerno porazdeljena na oba kolka in je glava v srednjem položaju. nogi naj bosta s celim stopalom na podlagi in rahlo narazen (ibid).

Ko želi bolnik samostojno vstati s sedečega vozička ali stola, sklene roki in stopala postavi malo za kolena. Težo telesa prenese naprej in istočasno začne iztegovati kolena in kolke. Če tega ne zmore sam, mu dve osebi pomagata tako, da ga primeta z eno roko pod pazduho, drugo roko podržita v višini dlani, da se nanju bolnik lahko opre, se nagne naprej in vstane (Fink,2011).

Poznamo različne načine namestitve v sedeči voziček ali stol. Preberi več o Pravilna namestitev v sedeči voziček

Bolnišnične okužbe

Bolnišnične okužbe so okužbe, ki nastanejo v zvezi z diagnostiko, zdravljenjem in rehabilitacijo v bolnišnici ali neki drugi zdravstveni ustanovi ali ustanovi, ki izvaja zdravstveno dejavnost. Tako lahko nastanejo bolnišnične okužbe v vseh vrstah bolnišnic pa tudi zdravstvenih domovih, ambulantah, zdraviliščih, domovih starejših občanov, zavodih za invalidno mladino, psihiatričnih ustanovah. Bolnišnične okužbe lahko dobijo bolniki pa tudi zdravstveno osebje (Kotnik Kevorkijan, 2006).

Bolnišnične okužbe predstavljajo najpogostejši zaplet zdravljenja v bolnišnici. Prizadenejo lahko vsak organ in vse dele telesa, najpogostejše pa so okužbe sečil in okužbe kirurških ran. Zbolijo bolniki ali pa zdravstveno osebje. Povzročajo jih različni mikroorganizmi, najpogosteje na antibiotike večkratno odporne bakterije. Izvor bolnišničnih okužb so bolniki, zdravstveno osebje, obiskovalci, bolnikova okolica s kontaminiranimi predmeti in površinami. Ukrepi za preprečevanje bolnišničnih okužb so znani, najpomembnejša je higiena rok (prav tam).

Preberi več o Bolnišnične okužbe

Izločanje

Skoraj v vseh kulturah je izločanje intimno dogajanje vsakega posameznika. Izločanje spada med osnovne življenjske aktivnosti, brez katerih si ne moremo predstavljati življenja.

Seč oziroma urin je tekočina, ki jo proizvajajo ledvice in se izloča po sečnih poteh. Vsebuje presnovne (odpadne) produkte. Praznjenje seča izzove pritisk polnega mehurja. Hoteno izločanje seča brez bolečin in v normalnem curku imenujemo mikcija. Lahko pride tudi do odstopanj v mikciji: disurija, polakisurija, nikturija, enuresis nocturna, poliurija, oligurija, anurija, uremija, retenca urina, residualni seč, inkontinenca seča.

Pri seču opazujemo: količino seča (normalna količina v 24 urah je 1000-2000 ml in je razdeljena na 4-6 mikcij), relativno gostoto (normalne vrednosti so od 1001-1030), primesi (soli, sluz, cilindri, epitelne celice, barvila, neporabljeni hormoni, vitamini in zdravila), videz in barvo (normalno je svež seč bister, bledorumene barve); sprememba barve je lahko zaradi primesi (barvila v živilih), zaradi notranjih pigmentov (bilirubin, prisotnost krvi), zardi patoloških primesi (bakteurija, proteinurija, piurija), vonj (neznaten in odvisen od primesi, bolj ko stoji bolj zaudarja), pH reakcija (je odraz koncentracije ionov v seču, nanjo vpliva prehrana).

Preberi več o Izločanje