Kategorija: Individualno delo študenta

Hranjenje po NGS – hranjenje po nazogastrični sondi

Kadar bolnik ne more jesti (možganska kap, stenoza, poškodba zgornjih prebavnih poti), ne sme jesti (po operacijah v ustih, grlu, požiralniku, želodcu, črevesju) ali noče jesti (anoreksija nervosa, psihične motnje) so to indikacije za enteralno hranjenje ali hranjenje po sondi, pri čemer bolniku hrano vnesemo direktno v prebavni trakt (Rozman et al,. 2006, 65-9).

Poznamo več načinov enteralnega hranjenja: hranjenje po nasogastrični sondi, po gastrostomi ali po jejunostomi (Rozman et al,. 2006, 65-9).

Nasogastrična sonda (NGS) je cevka, ki je uvedena preko nosu ali skozi usta (v primeru neprehodnosti nosu)  v želodec. Indikacije za NGS ugotovi zdravnik, ki naj bi nato sondo tudi uvedel, vendar to intervencijo vsebolj izvajajo DMS. Poznamo hranilne in razbemenilne sonde (Skela Savič et al,. 2010, 332-3). Preberi več o Hranjenje po NGS – hranjenje po nazogastrični sondi

Težave pri požiranju pri osebah z motnjami v duševnem razvoju

Za vzdrževanje fiziološkega ravnovesja potrebuje organizem hranilne snovi. Te sprejemamo po normalni poti skozi usta, kjer hrano zmeljemo in prepojimo s slino, nato se v predelu želodca in črevesja razgradi in vsrka. Požiranje je za večino ljudi avtomatizem, tako da se tega sploh ne zavedajo. Požremo povprečno okrog 200-krat dnevno brez razmišljanja. Poteka v štirih fazah:

  • Priprava ali žvečenje, hrano razgrizemo in prepojimo s slino.
  • Hrano s pomočjo jezika pomikamo nazaj do žrela. Do tega trenutka na požiranje še lahko vplivamo..
  • Izzvan je požiralni refleks in dihanje je prekinjeno. Zaradi zaščite dihalne poti se spusti poklopec – epiglotis. Tako lahko prežvečena hrana brez težav zdrsne v požiralnik.
  • S peristaltiko hrana potuje do želodca.

Pri osebah z motnjami v duševnem razvoju nastopijo težave pri hranjenju in pitju v vseh štirih fazah požiranja, kar se kaže z naslednjimi znaki: močno slinjenje, hrana, ki zastaja v ustih ali izteka iz njih, posebni zvoki pri pri požiranju, naporno požiranje, kašelj, dušenje. Konsistenca hrane mora biti prilagojena posamezniku, nekaterim lahko razrežemo na koščke, hrano prežvečijo preden pogoltnejo, drugim pa dajemo pasirano hrano. Pri pitju pa uporabljamo terapevtski kozarček. Preberi več o Težave pri požiranju pri osebah z motnjami v duševnem razvoju

24 urno snemanje EKG – Holter

Holter monitoring je neinvazivna preiskava, s katero lahko določeno obdobje ( 24 ur, lahko tudi 48 ur) neprekinjeno spremljamo dinamiko srčne frekvence in EKG-a. Namen holterja je 24-urno spremljanje EKG-ja; zaznavanje motenj ritma, spremljanje srčne frekvence, tako ob naporu, kakor tudi v mirovanju, spremljanje ST spojnice, čeprav le ta ni čisto točna, je zgolj informativna. Holter zapis služi tudi za kontrolo delovanja pace makerja in kontrolo medikamentoznega zdravljenja ( Balažic Gjura, 2012 ).

S holter monitoringom ugotavljamo kako se srce odziva ob normalnih dnevnih aktivnostih. Lahko ga uporabimo tudi po srčnem infarktu, za diagnostiko motenj srčnega ritma in pa v študijske namene pri odkrivanju » nove medicine «.  Holter monitoring nam pomaga pri postavljanju diagnoz kot so atrijska fibrilacija, palpitacije, atrijska tahikardija, supraventrikularna tahikardija, ugotavljanje razloga omedlevice, bradikardija in ventrikularna tahikardija ( Medline Plus, 2014 ).

Holter monitorizacija ne pomaga le pri opredelitvi motenj srčnega ritma, ampak je pomembna tudi pri vrednotenju uspešnosti zdravljenja z antiaritmiki. Poznavanje anatomije in fiziologije srca, znake aritmij, delovanje srčne mišice, komplikacij, ustrezne komunikacije in metode dela, so vsebine, ki jih mora dobro poznati medicinska sestra, ki obravnava pacienta z motnjo srčnega ritma. Za 24h snemanje EKG-ja tako v poštev pridejo pacienti z motnjami srčnega ritma. To pa je le ena izmed preiskav s katero ugotavljamo motnje srčnega ritma ( Stegne, 2010 ). Preberi več o 24 urno snemanje EKG – Holter

Higiena pacienta – umivanje pacienta

Umivanje bolnika osveži in deluje terapevtsko. Z njim dosežemo sprostitev, poživitev krvnega obtoka in dihanja, znižanje telesne temperature.

Načini umivanja bolnika so:

  • jutranje umivanje,
  • delno umivanje je po dogovoru z bolnikom,
  • osvežitev obraza in umivanje rok,
  • posteljna kopel,
  • prhanje,

Preden se odločimo za umivanje telesa, upoštevamo navade bolnika in situacije, zaradi katere smo se odločili za postopek. Kadar je le mogoče, damo prednost prhanju pred kopanjem in umivanjem. Čas umivanja izberemo smiselno, saj ni vezan na določen dnevni čas.

Obseg umivanja določimo zavestno in skupaj z bolnikom izberemo najboljšo možnost (ne umivamo celotnega telesa, ker je to običajno).

Vedno umivamo z določenimi gibi, ki si sledijo kolikor mogoče smiselno. Smer umivanja naj ustreza fiziologiji mišic. Tudi brisanje poteka enako.

(Marija Rozman, Nevenka Kisner, Melita Klasinc, Silva Verčko Pernat, 2004)

Preberi več o Higiena pacienta – umivanje pacienta

Zdravstvena vzgoja bolnika s trajnim zdravljenjem s kisikom na domu TZKD

V Sloveniji je več kot 840 bolnikov s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB). Simptomi, kot so zasoplost, utrujenost in kašelj, prizadenejo ljudi pri opravljanju vsakdanjih opravil in imajo vpliv na kakovost življenja. Kljub temu, da je kakovost bolnikovega življenja

najbolj zaželen rezultat pri spopadanju z boleznijo, je običajno zelo slabo določena. KOPB je kronična bolezen in pri bolnikih z napredovalo boleznijo je trajno zdravljenje s kisikom na domu (TZKD) vse bolj uveljavljena metoda zdravljenja (Jakhel, 2008).

Hipoksemija je znižan delni tlak kisika v arterijski krvi. Ugotovimo jo z analizo dihalnih plinov, dokaj natančno jo zasledimo preko meritve zasičenosti hemoglobina s kisikom s pulzno oksimetrijo. Etiološko je smiselno predpisovati kisik le v primerih, ko ga ni dovolj v pljučnih mešičkih. Dodajanje kisika je smiselno, varno, potrebno in uspešno le ob znižanem delnem tlaku kisika pod 8 kPa oziroma kadar je zasičenost hemoglobina s kisikom pod 90%. Če kisik dodajamo nenadzorovano –visoki pretoki ali velike inspiratorne koncentracije – povzročamo hiperoksijo (izmerimo 100 % zasičenost hemoglobina s kisikom), ki pomeni številne neželene fiziološke učinke (Šifrer, 2006).

Preberi več o Zdravstvena vzgoja bolnika s trajnim zdravljenjem s kisikom na domu TZKD

Gluhonemost in naglušnost

  1. GLUHOST (surditast) in GLUHONEMOST

Človek je gluh, kadar je percepcija sluha v govornem področju tako motena, da ne sliši in ne more posnemati ali ponoviti govornih elementov in nobenih zvokov. Gluhost je posledica sprememb v polžku, slušnih poteh ali jedrih. Poznamo več vrst gluhosti:

  • podedovana (dedne degenerativne nepravilnosti pri starših ali daljnih prednikih),
  • prirojena (intrauterina vnetja ali degenerativna dogajanja v labirintu)
  • pridobljena (nalezljive bolezni v prvih letih življenja)

 

  1. NAGLUŠNOST (hypacusis)

Naglušen človek pomanjkljivo ali nepravilno sliši govor oziroma zvoke v okolju. Razdelimo jo na prevodno, zaznavno in kombinirano.

  • senzorinevralno naglušnost, kjer je okvara na enem ali več mestih, kjerkoli od čutnic spiralnega organa do možganske skorje,
  • prevodna naglušnost nastane pri boleznih zunanjega ušesa, bobniča in srednjega ušesa,
  • kombinirana naglušnost, za določitev mesta okvare uporabljamo glasbene vilice nizke frekvence 250 Hz.

Preberi več o Gluhonemost in naglušnost

Nosečniška sladkorna bolezen – gestacijski diabetes

Gestacijski diabetes je opredeljen kot intoleranca na glukozo, ki se prvič pojavi ali prepozna v nosečnosti. Pri večini žensk se pojavi med nosečnostjo in izgine po porodu, vendar se lahko pojavi kasneje kot diabetes tipa 2.

Kot za ostale oblike hiperglikemije so tudi za gestacijski diabetes značilne koncentracije inzulina v krvi, ki ne zadostijo presnovnim potrebam tkiv. Po eni strani je to povezano z nepravilnim delovanjem celic beta trebušne slinavke, ki je lahko posledica avtoimunskih okvar, genetskih nepravilnosti ali kronične inzulinske rezistence. Inzulinska rezistenca je po drugi strani, delno kronična, prisotna med samo nosečnostjo, to obliko inzulinske rezistence pa sama nosečnost poslabša.

Pri večini žensk z gestacijskim diabetesom gre za etiopatogenetsko kombinacijo pridobljene in kronične inzulinske rezistence, pri nekaterih pa za disfukcijo celic beta. Nosečniška sladkorna bolezen je v večini primerov asimptomatska in se lahko kaže le po obroku hrane. Simptomi kot so povečan občutek žeje ali lakote, poliurija, hujšanje, motnje vida so pri gestacijski sladkorni bolezni redki. Glede na potrebe tkiv nezadostni učinki inzulina povzročijo pri nosečnici nenormalno notranje okolje. Preberi več o Nosečniška sladkorna bolezen – gestacijski diabetes