Kategorija: Individualno delo študenta

Gastroskopija in helicobacter pylori

Kaj je gastroskopija (Ezofago-gastro-duodenoskopija)?

Gastroskopija je skrajšano ime za natančen in neposreden pregleden zgornjih prebavil: požiralnika, želodca in dvanajstnika oziroma začetnega dela tankega črevesa. Pregled opravi zdravnik specialist s posebnim inštrumentom, ki se imenuje gastroskop. To je tanka, upogljiva cev, ki ima na konici vir hladne svetlobe in majhno kamero preko katere se prenaša slika prebavne cevi na zaslon.

Zdravnik med preiskavo premika konico gastroskopa, natančno pregleda notranjost, sluznico in gibanje prebavne cevi in tako odkrije vzroke za težave (vnetja,razjede,tumorje in drugo). S posebnimi kleščicami lahko odvzame košček sluznice za hitro določanje okužbe z bakterijo Helicobacter pylori ali za nadaljnje preiskave tkiva pod mikroskopom (histološki pregled). Med endoskopsko preiskavo lahko ustavlja krvavitev, odstrani poliple ali tujke in naredi druge posege, kot je namestitev podvezic na razširjene žile v požiralniku (ligature varic) ali vstavitev hranilne cevke v želodec (perkutana endoskopska gastrostoma – PEG).

Priprava na gastroskopijo

Na preiskavo pacient pride tešč, ker je za uspešno in varno izvedeno preiskavo pomembno, da je želodec prazen. Hrana in tekočine motijo preglednost ter lahko povzročijo bruhanje. Zato naj bi bil pacient 6-8 ur pred preiskavo brez hrane ter goste tekočine. Tudi zdravila ki jih pacient jemlje, zaužije šele eno uro po preiskavi. Preberi več o Gastroskopija in helicobacter pylori

Aplikacija Fragmina

Fragmin je protitrombotično zdravilo, ki preprečuje nastanek krvnih strdkov (koagulacijo). Vsebuje učinkovino natrijev deltaparinat (nizkomolekularni heparin). Povprečna relativna molekulska masa je okoli 5000 daltonov. Zdravilo največkrat uporabljamo pri zdravljenju globokih venskih tromboz in pljučnih embolij, za preprečevanje venske tromboze pri operacijah, tromboprofilaksa pri hemodializi in hemofiltraciji ter zdravljenje nestabilne koronarne arterijske bolezni (nestabilna angina pektoris in miokardni infarkt brez Q zobca).

Za individualno delo študenta sem dobila nalogo z naslovom aplikacija antikoagulanta  (fragmina). To je zdravilo, ki se preventivno aplicira pacientu. In sicer z namenom proti strjevanju krvi, z injekcijsko brizgalko v podkožje oz. subkutano. Zdravilo predpiše zdravnik, mi pa se moramo kot zdravstveni delavci ravnati po pravilu 15P. Zdravilo lahko na subkutani način vbrizgamo v več področij, in sicer v srednjo zunanjo tretjino stegna, sredino zunanje strani nadlakti ali v trebuh (mesta, ki so 10 cm premera okoli popka se izogibamo vbodom; apliciramo v smeri urinega kazalca). To je diagnostično-terapevtski poseg, pri katerem zdravilo apliciramo z vbodom v podkožje. Zdravljenje je lahko začasno, ali pa traja celo življenje. Za pravilno izvedbo aplikacije antikoagulanta (fragmina) je pomemben pravilen izbor predela in mesta v podkožju. Pozorni moramo biti da vbodemo na nepoškodovano mesto, da mesto predhodno očistimo oz. razkužimo in da je koža na tem mestu nespremenjena. Poleg tega pa moramo poznati tudi kakšen je primeren izbor injekcijske igle, kakšen je vbodni kot, prijem vbodnega mesta, priprava bolnika, tehnika zračnega mehurčka, pokrivanje vbodnega mesta po aplikaciji. Preberi več o Aplikacija Fragmina

Aplikacija inzulina

  1. Identifikacija/opredelitev problema s področja ZN:

Pri zdravih ljudeh trebušna slinavka sama skrbi za primerno urejenost glukoze v krvi, ki je pomembna za delovanje možganov in drugih organov. Sladkorni bolnik pa glukozo v krvi uravnava z vrsto in količino zaužite hrane, s telesno aktivnostjo ter z vrsto in količino inzulina, ki si ga aplicira. Potrebna je redna kontrola glukoze v krvi. Vsak bolnik pa mora znati tudi brati rezultate in na njih tudi ukrepati. Sladkorna bolezen se zdravi z inzulinom (poznamo kratkodelujoči in dolgodelujoči inzulin), ki ga apliciramo subkutano (v podkožje).

-Hiperglikemija se pokaže z utrujenostjo, žejo, zaspanostjo, suho kožo in sluznicami ter zadahu po acetonu. Bolniku damo tekočino brez sladkorja in mu injiciramo inzulin, nato izmerimo vitalne funkcije. O hiperglikemiji govorimo, ko vrednost sladkorja preseže mejo 12 mmol/L. Hiperglikemija je škodljiva, ker se iz nje lahko razvije t.i. diabetična koma. Ta lahko predstavlja življenjsko nevarno situacijo, ko bolniki izgubijo zavest.

–Hipoglikemijo prepoznamo po lakoti, tresenju, bledici, znojenju, razdražljivosti, utrujenosti, hitrem utripanju srca, bolečinah v trebuhu, glavobolu ter po motnjah vida. V takem primeru ukrepamo tako, da bolnika posedemo na stol,  ter mu damo kocko sladkorja, ko pa si malo opomore pa mu damo ogljikove hidrate (kruh, mleko, jabolko). Če pa je bolnik v nezavesti, ga damo na desni bok, apliciramo glukagon ter pokličemo NMP. V najhujših primerih hipoglikemija lahko povzroči nezavest. Večina ljudi ima težave, ko krvni sladkor pade pod 3,5 mmol/L. Vzroki za hipoglikemijo so izpuščen obrok, naporna ali dolgotrajna telesna vadba in pitje alkoholnih pijač. Vse izredne dogodke ( hipoglikemije ob telesni dejavnosti, hiperglikemije ob dietnih prekrških…) je pametno sproti zapisovati v dnevnik. Na podlagi pridobljenih izkušenj bolnik lahko napreduje v znanju samovodenja sladkorne bolezni Preberi več o Aplikacija inzulina

Osebna higiena

Nega telesa in oblačenje sta močno odvisna od življenjskega obdobja. Dojenček ali mali otrok sta odvisna od staršev, ali skrbnikov, ki ju umivajo, previjajo in oblačijo.
Otrok in mladostnik že razvijata samostojne želje in navade. Spremembe v aktivnosti mladostnika pogosto povzročajo težave, zato potrebuje pomoč pri izbiri negovalnih sredstev (npr. proti aknam potenjem pod pazduho).
Odrasel človek je ni že oblikoval svoje navade. Uporaba vode, mila, pudra, parfuma, čiste obleke in nakita ni več samo higienska nuja, pač pa služi tudi etičnim vrednotam, pri tem pa se odraža tudi naš odnos do telesa. S togo bolnišnično rutino predpisanega umivanja lahko močno posegamo v osebnost bolnika.
Starejši človek pogosto izgubi motivacijo za skrb lastnega telesa in oblačenje (mogoče zaradi izgube telesnih moči ali preusmeritve prednosti). Ne vidi več madežev na obleki, pozabi si umiti zobe, ali pa se počuti preslabotnega za kopanje. Tako ponovno potrebuje pomoč in podporo. (Verčko Pernat, et. al., Zdravstvena nega 1, str. 86)

Bistvo tega problema je v tem, da starejši človek potrebuje več pozornosti, posvečanja, zanimanja, razlaganja in pomoči pri osebni higieni. Nekateri starejši so zaradi svoje bolezni, oslabelosti, starosti, izgube moči nemočni in ne morejo več skrbeti zase, (osebna higiena, oblačenje, ustna higiena, menjava perila..) tako kot so to počeli v svoji mladosti oz. so delno ali popolno odvisni od nekoga, da jim pri tem pomaga oz. skrbi zanje. Zato jim je pri tem treba pomagati, jih spodbujati, jim večkrat povedati, pokazati, jih opozoriti, vprašati (če so se danes umili, kdaj so nazadnje oprali svoje oblačila..) Po navadi za njih skrbijo svojci, če pa le teh nimajo oz. je bolezen prehuda pa za njih skrbijo zdravstveni delavci v domu starejših občanov ali v bolnišnici. Preberi več o Osebna higiena

Pomen pravilnega označevanja vzorcev – kužnin

Kužnino predstavlja bolnikov material, odvzet z mesta kjer poteka bolezenski proces ali pa je to material, ko z mikrobiološko preiskavo takšnega vzorca posredno dokažemo možnega povzročitelja infekcije v nekem organu, organskem sestavu ali na določenem omejenem delu telesa. Material namenjen za mikrobiološko preiskavo potencialno vedno vsebuje povzročitelje kužnih bolezni zato takšen material na splošno imenujemo kužnina. V danem trenutku poteka infekcije je , ko se odločimo za odvzem kužnine za mikrobiološko preiskavo, vzorec kužnine po pomenu in značilnostih za potek mikrobiološke preiskave, neponovljiv- enkraten. To pomeni, da pri kateremkoli ponovnem odvzemu nikoli ne dobimo vzorca, ki bi bil po pomenu in značilnostih enak predhodnemu. Zato je zelo pomembno, da pri vsakem odvzemu kužnine, poleg specifičnih zahtev za posamezni vzorec upoštevamo nekatere splošne zahteve za odvzem in pošiljanje kužnine za mikrobiolško preiskavo. Glede na zahtevnost oziroma invazivnost postopka kužnino lahko jemlje zdravnik ali medicinska sestra oz. drugo ustrezno usposobljeno zdravstveno osebje. Pri odvzemu se upošteva zakonitosti osebne zaščite (osebna zaščitna oprema), dezinfekcija rok in okolice kjer poteka odvzem.

Preberi več o Pomen pravilnega označevanja vzorcev – kužnin

Spirometrija oz. vitalografija

Spirometrija ali vitalografija je neinvazivna preiskava, ki v osnovi pomeni merjenje zraka in je najpogostejše uporabljena metoda za merjenje in ocenjevanje kapacitete in funkcije pljuč. Norme za rezultate so postavili že pred 150 leti, ko je bila preiskava izumljena. Je zelo pomembna preiskava pri diagnosticiranju in oceni različnih bolezenskih stanj. Z testom spirometrije se najpogosteje odkrivajo astma, alergije in kronično obstruktivne pljučne bolezni (KOPB). Spirometrija se lahko izvaja na različnih napravah, ki so lahko ali električne merijo pa količino izdihanega in vdihanega zraka.

Pri spirometriji merimo forsirano vitalno kapaciteto (FVC), ki pomeni volumen izdihanega zraka po maksimalno dolgem vdihu. Pri izvajanju FVC se obenem meri tudi forsirani izdihani volumen v prvi sekundi (FEV1), ki je volumen zraka, ki ga človek izdihne v prvi sekundi FVC. Razmerje med FEV1 in FVC imenujemo Tiffneaujev indeks, ki je pri zdravem človeku nad 75%, kar pomeni da lahko človek z zdravimi pljuči v prvi sekundi forsiranega izdiha izdihne 3/4 zraka iz pljuč. Te vrednosti se razlikujejo glede na različne faktorje, kot so starost, spol ter telesna višina in teža. Do padca FEV1 pod 75% pride zaradi zoženja respiratornih poti oz. obstukcije, ki povzroči da v prvi sekundi ne moremo izdihniti enake količine zraka kot pri zdravih pljučih. Pri obstrukciji je FEV1 znižan, medtem ko je FVC v veliko primerih v mejah normale. Pogosti bolezni, ki povzročita takšno stanje sta KOPB in astma. Stanje kadar sta znižani obe vrednosti, tako FEV1 kot FVC in je razmerje glede na Tiffneaujev indeks nad 75% se imenuje restrikcija. Do tega pride pri boleznih, ki prizadanejo elastičnost respiratornega sistema (npr. brazgotinjenje pljuč, fibroza pljuč in kifoza). (Skinder Savić, Vrankar, 2014). Poznamo še kobinacijo restrikcijo in obstrukcijo med (restriktivno-obstruktivne motnje), ki se pojavi pri različnih obolenjih pljuč hkrati. Spirometrija ni pomembna le za diagnosticiranje temveč  tudi pri spremljanju bolezni (predvsem KOPB), saj tako ugotavljamo izbolšanje ali poslabšanje bolezni. Preberi več o Spirometrija oz. vitalografija

Vloga medicinske sestre pri merjenju vitalnih funkcij

Vitalne funkcije so: telesna temperatura, krvni tlak, pulz in dihanje.

–telesna temperatura pri odraslem človeku niha od 36°C do 37.2°C. običajno jo merimo aksilarno (pod pazduho). Poznamo naslednja odstopanja: HIPOTERMIJA – znižana telesna temperatura, pomeni vrednost stalno pod 36°C in HIPERTERMIJA – zvišana telesna temperatura, vročina, nad 37.2°C.

–krvni tlak: Z vsakim utripom srce iztisne kriv žile, da bi oskrbelo tkiva s hranilnimi snovmi in kisikom. Silo s katero pritiska kri na žilno steno, imenujemo krvni tlak. Normalna vrednost je (normotenzija) je 110-140/60-90 mmHg, Poznamo pa naslednja odstopanja: povišan krvni tlak – HIPERTENZIJA 140+/90+ mmHg in znižan krvni tlak – HIPOTENZIJA 110-/60- mmHg.

–pulz: je sunek pulznega vala v žilah arterijah. Normalna vrednost je: od 60 do 80udarcev/min. poznamo pa naslednja odstopanja: TAHIKARDIJA – pospešen pulz nad 100udarcev/min in BRADIKARDIJA – upočasnjen pulz pod 60udarcev/min.

–dihanje imenujemo izmenjavo plinov v pljučih. Normalna vrednost je od 16 do 18 vdihov/min. poznamo naslednja odstopanja: TAHIPNEJA – pospešeno dihanje, BRADIPNEJA – upočasnjeno dihanje, DISPNEJA – oteženo dihanje, APNEA – prenehanje dihanja. Preberi več o Vloga medicinske sestre pri merjenju vitalnih funkcij