Dejavniki tveganja za nastanek sladkorne bolezni

V današnjem času se zdravstvo spopada z različnimi kroničnimi boleznimi. Najpogostejša kronična bolezen je diabetes. Diabetes je stanje stalno zvišane ravni glukoze v krvi. Nastane zaradi pomanjkanja hormona inzulina ali zmanjšanja odzivnosti celic na njegovo prisotnost. Posledica tega je motnja v presnovi ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob (Wikipedija, 2010).

Glavna neposredna skrb pri bolnikih s sladkorno boleznijo je povišan ali znižan krvni sladkor oz. hiper- in hipoglikemija. Ker telo ne more pravilno izkoriščati glukoze se ta kopiči v krvi in preko ledvic preide v seč, kjer ga praviloma ne sme biti.

Poznamo sladkorno bolezen tipa 1, sladkorno bolezen tipa 2 ter nosečniško sladkorno bolezen.

Pri sladkorni bolezni tipa 1 gre za popolno pomanjkanje inzulina zaradi zmanjšane produkcije v trebušni slinavki, kar povzročijo spremembe v imunskem sistemu zaradi različnih okoljskih dejavnikov (virusi, prehrana v otroštvu, stres,…) ter vodi v samouničenje beta celic. Sama bolezen ni dedna zato predhodna pojavnost tipa 1 v družini ne vpliva na naslednje rodove. Najpogosteje se razvije pri ljudeh med 18. in 30. letom. Klinična slika se razvije hitro in sicer v samo 1-2 tednih (Geneplanet, 2011).

Na nastanek sladkorne bolezni tipa 2 tudi pri slednji vpliva dednost, močni dejavniki nastanka pa so še nepravilna prehrana, debelost (zlasti trebušna debelost in debelost v obliki jabolka), premalo telesne aktivnosti, zvišan krvni tlak in maščobe v krvi ter včasih celo nekatera zdravila. Trebušna debelost bistveno zmanjša učinkovitost lastnega insulina in posledično prispeva k nastanku oz. slabšanju sladkorne bolezni, hkrati pa obseg trebuha pomaga prepoznati tveganje za nastanek sladkorne bolezni. Ključnega pomena pri sladkornih bolnikih je zato merjenje obsega trebuha. O trebušni debelosti lahko govorimo, ko obseg pri moškem presega 94 cm pri ženski pa 80 cm. Preberi več o Dejavniki tveganja za nastanek sladkorne bolezni

Napake pri ravnanju z zdravili in vloga medicinske sestre

Ravnanje z zdravili je sestavljeno iz različnih medsebojno odvisnih procesov. Pri ravnanju z zdravili MS sodeluje v različnih fazah, ena od teh je končni pristop oziroma aplikacija zdravil pacientu, kar pa ji omogoča, da preveri predhodne korake pred izvedbo aplikacije in prepreči morebitno napako (Davey et al., 2008).

Aplikacija zdravil je ena izmed glavnih nalog medicinskih sester (MS) in pomeni oskrbo pacientov s predpisanimi učinkovinami v diagnostične namene, za zdravljenje in/ali za preprečevanje bolezni oziroma bolezenskih stanj. Aplikacija zdravil v najožjem pomenu besede pomeni vnos zdravila v organizem pacienta. Izvedemo ga lahko na različne načine z različnimi postopki. Proces dajanja zdravil je urejen z zakoni, ki se med državami razlikujejo (Mavsar Najdenov, 2011).

Aplikacijo zdravil izvaja zdravstveno osebje oziroma mora potekati pod nadzorom – izključno na podlagi pisnega naročila lečečega zdravnika in v skladu s sprejetimi medicinskimi standardi in postopki. Zdravstvena organizacija mora imeti sprejete standarde, ki zagotavljajo varnost pacientov in kakovost zdravljenja z zdravili (National, 2009).

Napake pri zdravljenju z zdravili so definirane, kot napake, ki se pojavijo v kateri koli fazi procesa ravnanja z zdravil (Werner et al., 2012). Podatki kažejo, da je skoraj polovica vseh neželenih dogodkov, ki bi jih lahko preprečili, posledica napak pri ravnanju z zdravili (Luksemburška, 2005).

Napake pri ravnanju z zdravili so grožnja pred katero ni odporen sistem nobene bolnišnice. Podatki kažejo, da zaradi napak pri ravnanju z zdravili vsako leto umre 7000 pacientov, 1,3 milijona pa je zaradi teh napak poškodovanih (Committee, 2000, cit. po Werner et al., 2012). MS so odgovorne za 26 do 38 % napak pri aplikaciji zdravil (Bates, 2007; Leape et al., 2002) in igrajo pomembno vlogo pri zagotavljanju varnosti pacientov.

Preberi več o Napake pri ravnanju z zdravili in vloga medicinske sestre

Dejavniki tveganja za pljučnega raka

Pljučni rak ali natančneje rečeno rak bronhijev (ne gre vedno za pravega pljučnega raka) je postal v zadnjih desetletjih eden najpogostejših malignih tumorjev pri obeh spolih.

Pljučni rok je maligna bolezen celic sapnic oziroma bronhijev. Zanjo je značilno hitra rast malignih celic. Tako nastane tumor, ki maši sapnico in pritiska na okolico. Tumorske celice se širijo v okolico, preraščajo normalna pljuča, s krvjo ter po mezgovnicah pa se širijo tudi v oddaljene dele telesa. Veliko teh celic odmre zaradi obrambe telesa, nekaj pa se jih ohrani in zasidra v oddaljene organe. Tam rastejo naprej in tako nastanejo novi tumorji, ki jih imenujemo zasevki (metastaze). Preberi več o Dejavniki tveganja za pljučnega raka

Dihanje

1.1              Dihanje, neučinkoviti vzorci dihanja
Vdih in/ali izdih ne zagotavljata primerne ventilacije.

LASTNOSTI: težave z dihanjem, dispneja v mirovanju ali ob naporih, spremembe v frekvenci vdihov in izdihov, uporaba pomožnih dihalnih mišic, frekvenca dihanja na minuto, nenormalno število vdihov in izdihov na minuto, nenormalna globina vdihov in izdihov, znižana pulmonalna kapaciteta, plapolanje nosnih kril, znižana ventilacija, znižan inspiratorni/ekspiratorni pritisk.
1.2               Ventilacija, nepopolna spontana
Pomanjkanje energije pri pacientu, ki vodi v nesposobnost vzdrževanja dihanja, potrebnega za preživetje.
LASTNOSTI: dispneja, zvišan metabolizem, naraščujoč nemir, uporaba pomožnih dihalnih mišic, pospešen srčni utrip, znižan Po, zvišan pCO, znižan pH.
1.3               Izmenjava plinov, nepopolna
Pretirana ali pomanjkljiva oksigenacija ali izločanje ogljikovega dvokisa na alveolarno-kapilarni ravni. Preberi več o Dihanje

Inkontinenca pri starostniku

Inkontinenca je motnja v organizmu, ki ne ogroža življenja in se pogosteje pojavlja pri starejših osebah ženskega spola, a ne izključuje možnosti po čisto vsakem posamezniku. Po podatkih iz leta 2004, prizadene 8 % žensk in 3 % moških. Statistični podatki kažejo, da je v Sloveniji 49,5 % žensk (15–30 % v ZDA), ki so stare več kot 65 let, tako hudo inkontinentnih, da potrebujejo zdravljenje. V reproduktivnem obdobju je inkontinentnih 5–15 % žensk. V domovih starejših občanov je inkontinentnih kar 57 % žensk (50 % v ZDA).

V številnih raziskavah je bilo dokazano, da se inkontinenca pogosteje pojavlja pri tistih ženskah, ki so starejše (v meni zaradi pomanjkanja estrogenov), ki so rodile otroke z večjo telesno težo, ki so večkrat rodile, ki so manj telesno aktivne, imajo ali so imele različna obolenja dihal, večje operativne posege v mali medenici ali pa so opravljale težko fizično delo (dvigovanje težkih fizičnih bremen). Dokazan je tudi vpliv čezmerne telesne teže in pa prirojena slabost vezivnega tkiva. Inkontinenca pri starostnikih povzroča večjo socialno izolacijo, saj se predvsem ti, ki imajo težave z inkontinenco, zaradi sramu in občutka, da imajo vonj po seču raje zadržujejo doma in se s tem osamijo. Preberi več o Inkontinenca pri starostniku

Krvna plazma

Krvna plazma je tekoča sestavina krvi, v kateri so suspendirane krvne celice. Plazma predstavlja največji delež krvi, namreč 55 volumskih odstotkov. Krvno plazmo, ki je očiščena dejavnikov strjevanja krvi (fibrina in drugih beljakovin), imenujemo serum. Krvna plazma vsebuje številne bistvene beljakovine, na primer fibrinogen, globuline, serumske albumine …

Krvna plazma ima videz sirotkaste tekočine.Je gostejša od vode, slanega okusa in ima nevtralni pH  (7,35-7,45). Povečini je sestavljena iz vode, plazemskih beljakovin in anorganskih elektrolitov. Predstavlja transportni medij za glukozo, lipide, aminokisline, hormone, končne presnovne produkte, ogljikov dioksid in kisik. Kapaciteta plazme za prenos kisika je sicer veliko manjša kot kapaciteta hemoglobina v rdečih krvničkah in le majhen del kisika je pri normalnem atmosferskem tlaku raztopljenega v plazmi. Delež raztopljenega kisika se bistveno poveča pri hiperbaričnih razmerah, na primer v hiperbarični komori. Plazma predstavlja skladišče in transportni medij dejavnikov strjevanja krvi. Beljakovinske sestavine plazme so odločilne pri vzdrževanju onkotskega tlaka krvi, ki omogoča, da serum ne zapusti žil. Preberi več o Krvna plazma

Zdravstvena vzgoja pri pacientih s KOPB

Kronična obstruktivna pljučna bolezen je bolezensko stanje, za katerega je značilen zmanjšan pretok zraka v dihalnih poteh, ki ni povsem reverzibilen. Zmanjšanje pretoka zraka je običajno napredujoče in ga spremlja nenormalen vnetni odziv v pljučih na škodljive delce in pline. Cigaretni dim je dejavnik tveganja, ki največ prispeva k razvoju KOPB. Eliminacija tega dejavnika tveganja je najpomembnejši korak k preprečevanju bolezni. Spirometrija je osnovna preiskava za diagnozo in nam da pomembne informacije o stopnji patoloških sprememb pri KOPB. Glede na izvid spirometrije klasificiramo težavnostne stopnje KOPB v štiri stopnje; I.-blaga, II.- zmerna, III.- huda, IV.- zelo huda. Značilni simptomi KOPB so kronična in napredujoča dispneja, kašelj in nastajanje izmečka. Za zdravljenje KOPB uporabljamo predvsem bronhodilatatorje in protivnetna zdravila v kombinacijah glede na stopnjo bolezni (Župec, 2012). Preberi več o Zdravstvena vzgoja pri pacientih s KOPB