Oznaka: idš

Odvzem venske krvi

Krvne preiskave so najbolj pogost diagnostični pripomoček za ugotavljanje in ocenjevanje bolnikovega zdravstvenega stanja. Preiskave krvi nam dajejo podatke o metabolizmu, oksigenacijskih procesih prehranjenosti, odpornosti organizma ter njegovi biokemični in hematološki podobi. S temi podatki se lahko odzovemo z ustrezno terapijo. Medicinska sestra mora imeti za varen in učinkovit odvzem krvi znanje iz anatomije in fiziologije ožilja, poznati mora kriterije za izbiro žile ter možne zaplete pri odvzemu same krvi (Ivanuša, Železnik, 2002).

Je najpogostejši način odvzema krvi, pri katerem z injekcijsko iglo skozi kožo vstopimo v žilo, da pridobimo vzorec krvi za laboratorijske preiskave. Vzorec lahko pridobimo na dva načina; klasičen način z brizgalko in vakuumski odvzem krvi iz vene. Za punkcijo vene na klasičen način, uporabljamo različne igle, katere se razlikujejo po dolžini in premeru lumna (Bunderla, 2009).

Uporabljajo se različne epruvete za odvzem krvi. Razlikujejo se po namembnosti in velikosti krvnih vzorcev. Barve zamaškov so različne, ki so v povezavi z namembnostjo in dodatki antikoagulantnih sredstev: vijolična – z dodatkom antikoagulanta K-EDTA, ki se uporablja za hemogram; modra z dodatkom Na citrata za koagulacijske teste; rdeča/rumena se uporabljata za običajne biokemične preiskave in presajalne teste; črna se uporablja za vnetne parametre (Šmitek, Krist, 2008).

Preberi več o Odvzem venske krvi

Nosečnostni diabetes in preprečevanje dejavnikov tveganja

Sladkorna bolezen, z drugo besedo diabetes, je motnja, pri kateri je raven krvnega sladkorja (glukoze) nenormalno visoka.

Ključno gorivo človeškega telesa je glukoza. Trebušna slinavka proizvaja hormon inzulin, ki omogoča, da glukoza prehaja iz krvnega obtoka v mišice in maščobo. Telo v vsakem trenutku potrebuje ravno pravo količino glukoze v krvi. Diabetes pa je stanje, pri katerem se proizvede premalo inzulina za telesne potrebe, kar vpliva na normalno ravnovesje med glukozo in inzulinom. Hormoni, ki jih proizvaja posteljica, zmanjšajo normalno izkoriščanje inzulina (inzulinska rezistenca) in trebušna slinavka to uravnava s proizvajanjem večje količine inzulina.

Te spremembe vplivajo na normalni nadzor nad krvnim sladkorjem. Zato je pomembno, da pri nosečnicah spremljamo možni razvoj diabetesa (Johnson, 2011).

Pri eni obliki obliki diabetesa telo ne proizvaja dovolj inzulina. To je mladostniški diabetes, ki se razvije že v otroštvu (tip I). Pri drugi obliki proizvedeni inzulin ne deluje dovolj učinkovito. To se dogaja pri nosečnostnem diabetesu in diabetesu (tip II), ki se razvije v zrelem obdobju življenja.

Raven glukoze pri ženskah, ki imajo nosečniški diabetes, navadno ni tako visoka, da bi ogrožala njihovo zdravje. V večini primerov gestacijski diabetes pri materi  ne povzroča simptomov in prav tako ne ogroža njenega zdravja. Vendar je to zgodnji znak, da obstaja večja nevarnost razvoja diabetesa kasneje v življenju (Johnson, 2011).

Čeprav nosečnostni diabetes navadno ne ogroža materinega zdravja, zdravniki opravijo teste za njegovo odkrivanje, saj pomeni nekaj resnih tveganj za otroka. Če nosečniškega diabetesa ne odkrijejo, obstaja večja nevarnost, da se otrok rodi mrtev ali umre kot novorojenček. Če se težava odkrije pravočasno in zdravi, ni otrok nič bolj ogrožen, kot otrok matere, ki nima diabetesa (Battelino et al., 2008). Preberi več o Nosečnostni diabetes in preprečevanje dejavnikov tveganja

O EKG

Elektrokardiografija je neinvazivna preiskava srca. Aparat, ki se imenuje elektrokardiograf, beleži električne impulze po srčni mišici. Električni impulzi se širijo iz sinusnega vozla po prevodnem sistemu srca. (Skele, Savič et.al, 2010).

Elektrokardiogram (EKG) je najpomembnejša diagnostična metoda pri motnjah srčnega ritma. Nekatere motnje se pojavljajo redko in trajajo različno dolgo zato ni možno postaviti diagnozo z enim posnetkom in si pomagamo z 24 urnim snemanjem, ki ga imenujemo 24 urni EKG ali Holter monitoring. (Podergajs, 2011).

EKG je prva metoda izbora za določanje srčnih aritmij, pri odločanju o uporabi defibrilatorja v algoritmu oživljanja, pri ugotavljanju akutnega miokardnega infarkta (Potočnik, 2010).

EKG je pomoč pri diagnosticiranju elektrolitskih motenj, blokov v prevodni poti, ishemične bolezni srca med naporom (Potočnik, 2010).

Elekrične tokove, ki se  širijo po srcu registriramo z EKG aparatom, ki je z elektrodami povezan s točkami na površini telesa. Tako dobimo elektrokardiogram (EKG) (Skela Savič et.al., 2010).
POTEK MERJENJA EKG-ja
EKG je popolnoma neboleča preiskava pri kateri preiskovanec leži na preiskovalni mizi ali postelji z rahlo dvignjenim vzglavjem. Roke in noge ima iztegnjene ob telesu. Pri tem ima razgaljen prsni koš, obe zapestji in predel nad gležnjema. Na tem delu mu namestimo elektrode, ki so s kablom povezane z aparatom za snemanje EKG-ja. Za snemanje se navadno uporabljajo vakumske elektrode, ki se prisesajo na kožo ali pa elektrode v obliki nalepk. Za boljši stik med elektrodami in kožo, na kožo nanesemo kontaktni gel ali razpršilo. V primeru, da je preiskovanec močno poraščen po prsnem košu, je včasih potrebno v predelu nameščanja elektrod odstraniti dlake. Zelo pomembno je, da je preiskovanec med snemanjem EKG-ja sproščen, se ne premika in ne govori. Preiskava navadno traja 10 do 15 minut, razen v primeru, ko je potrebno narediti več posnetkov ali dalj časa spremljati preiskovanca na EKG-ju. Običajno ne naročamo bolnikov samo na EKG preiskavo. Je pa EKG osnovna preiskava, ki jo naredimo vsakemu bolniku, ki pride k nam na obremenilno testiranje ali na kardiološki pregled (Elektrokardiogram EKG).

Standardni EKG posnetek vsebuje 12 odvodov, kar pomeni zapis z 12 parov elektrod, ki so nameščene na preiskovanca. Izraz odvod pomeni kateri par elektrod uporabimo. Z ekstremitetnimi odvodi opazujemo srce v frontalnem prerezu, s prekordialnimi odvodi pa opazujemo horizontalni prerez srca (Potočnik, 2010). Preberi več o O EKG

Alergijski rinitis

Z drugo besedo ga imenujemo tudi seneni nahod. Pomeni pa vnetje nosne sluznice in obnosnih votlin.. Bolezni se pri 30-40% ljudi v nekaj letih pridruži še astma. Alergija je prekomeren odziv telesa na dražljaje, ki so telesu tuji. Da se sproži alergična reakcija, mora priti do prvega stika telesa z njegovim alergenom. (Mušič, 2006).
Seneni nahod je vrsta sezonske alergije in se pojavlja predvsem v obdobju od februarja do oktobra. Vzrok senenega nahoda je cvetni prah.  Kot pri vseh alergijah je tudi pri senenem nahodu najbolje, da se čim bolj izogibamo alergenom. Težave se začnejo najpogosteje pojavljati pri najstnikih in pri mladih odraslih. Pri otrocih, mlajših od 5 let, so izredno redke. Alergijski rinitis je najpogostejša kronična bolezen dihal in ima velik vpliv na kvaliteto življenja in na psihično stanje bolnika (Šifrer, 2011).

 

Alegijski rinitis delimo na:

·         sezonski – bolnik ima težave manj kot 4 dni v tednu ali manj kot 4 zaporedne tedne.

·         celoletni – bolnik ima težave več kot 4 dni v tednu in več kot 4 zaporedne tedne.

 

Po jakosti pa ga delimo na:

·         blagi – bolnik spi brez težav, ni motenih dnevnih aktivnosti, težave so nemoteče.

·         srednji – bolnik slabo spi, motene dnevne, službene, šolske aktivnosti, ima hude težave (Šifrer, 2011).

Preberi več o Alergijski rinitis

Vloga medicinske sestre pri snemanju EKG

Elektrokardiografija je neboleča preiskava srca s pomočjo aparata, ki zapisuje pot električnih impulzov po srčni mišici. Električni impulzi se praviloma širijo iz sinusnega vozla po prevodnem sistemu srca. Posnetek, ki ga dobimo, se imenuje elektrokardiogram, ki ga odčita zdravnik. Za registracijo standardnega EKG ja z dvanajstimi odvodi pritrdimo 4 elektrode na ekstremitete in 6 na prsni koš. Pisalnik beleži krivulje različnih odvodov. Ločimo EKG v mirovanju in EKG z obremenitvijo.Spremembe v EKG ju so tipične pri srčnem infarktu, pri popuščanju srčne akcije ( insuficienca), pri pojavu vzburjenja in motnjah vodenja impulzov. (Klasic Melita et al.,2009)

Elektrokardiogram (EKG) je najpomembnejša diagnostična metoda pri motnjah srčnega ritma. Nekatere motnje se pojavljajo redko in trajajo različno dolgo zato ni možno postaviti diagnozo z enim posnetkom in si pomagamo z 24 urnim snemanjem, ki ga imenujemo 24 urni EKG ali Holter monitoring. (Podergajs, 2011).

EKG je prva metoda izbora za :

·         določanje srčnih aritmij,

·         pri odločanju o uporabi defibrilatorja v algoritmu oživljanja,

·         pri ugotavljanju akutnega miokardnega infarkta. (Potočnik, 2010)

 

EKG je pomoč pri diagnosticiranju

·         elektrolitskih motenj,

·         blokov v prevodni poti,

·         ishemične bolezni srca med naporom. (Potočnik, 2010)

Preberi več o Vloga medicinske sestre pri snemanju EKG

EKG – EKG zapis

Elektrokardiogram je grafični zapis električnih napetosti (aktivnosti) srčne mišice. Električni impulzi nastajajo v prevodnem sistemu srca, draženje mišičnih vlaken pa vodi do njihovega krčenja. Tvorba in prevajanje električnih impulzov povzroča šibke električne napetosti, ki se širijo po vsem telesu in jih lahko registriramo z ustreznim aparatom, ki je z elektrodami povezan z različnimi deli (točkami) na telesni površini. Tako dobimo elektrokardiogram (EKG).

EKG je najpogostejša ne-invazivna preiskava v kardiologiji. Zdravnik je tisti, ki poda indikacijo za snemanje EKG-ja navadno ob:

– bolečini v prsnem košu,

– sumu na miokardni infarkt ali ishemično bolezen srca,

– motnjah srčnega ritma,

– vnetju osrčnika,

– povečanju srca ali določenega dela srca ,

– sistemskih boleznih, ki prizadenejo srce,

– motnjah elektrolitskega ravnovesja,

– oceni učinka delovanja nekaterih zdravil na srce,

– oceni delovanja umetnih spodbujevalnikov srca. Preberi več o EKG – EKG zapis

Nevarnost za razvoj razjede zaradi pritiska RZP

Kaj je to RZP – razjeda zaradi pritiska:  Razjeda zaradi pritiska (RZP) je omejeno področje celične poškodbe, ki nastane zaradi delovanja pritiska, trenja ali strižnih sil. Do tovrstne patologije prihaja pri osebah, pri katerih je prehodno prišlo do motnje v delovanju gibalnega aparata in s tem do vsaj delne nepomičnosti. Razjeda zaradi pritiska je motnja v integriteti površine telesa in zaradi tega vstopno mesto za mikroorganizme v okolju. Razvoj mikroorganizmov po telesu je za človeka lahko usoden, zdravljenje pa prinaša veliko obremenitev za zdravstveni sistem (Štalc, Pirač, 2007).

Pritisk na kožo stisne male krvne žile, ki jo prehranjujejo in ji prinašajo hrano in kisik. Če zaradi pritiska kisik in hrana ne prideta do kože, tkivo odmre in nastane razjeda. Pri pravočasnem prenehanju pritiska se koža obnovi in ne pride do razjede. Pri drsenju po postelji ali stolu se krvne žile raztegnejo ali prekinejo in ponovno pride do razjede. Celo drgnjenje ali masiranje kože lahko povzroči manjše razjede (Vilar, b.l.).

Kroničnim ranam, kot je razjeda zaradi pritiska, moramo zagotoviti čim bolj idealne razmere za celjenje. To pa so: vlažno okolje, nepoškodovano okolje, toplo okolje, očiščenje odmrlega tkiva in izločka, zaščita pred mikroorganizmi in tujki (Razjeda zaradi pritiska, b.l.).

 

Stopnje:

  1. stopnja: bleda rdečina – rdečina, ki izgine 15 – 30 min po razbremenitvi
  2. stopnja: stalna rdečina in poškodba kože – rdečina, ki je stalna, pojavi se mehur
  3. stopnja: dermalna rana –prizadeti sta povrhnjica in usnjica
  4. stopnja: globoka rana – razjeda sega do mišic
  5. stopnja: vneto mrtvo tkivo – razjeda sega do kit, kosti in sklepov (Razjeda zaradi pritiska, b.l.).

Preberi več o Nevarnost za razvoj razjede zaradi pritiska RZP