Oznaka: idš

Hranjenje pacienta

Hranjenje bolnika je zmeraj individualen postopek. Vsaka situacija je drugačna in vsak bolnik je v drugačnem položaju z ozirom na stopnjo samooskrbe in motivacije.

Pri hranjenju vedno izhajamo iz potreb bolnika in upoštevamo njegove sposobnosti.

Kar more, naj bolnik naredi sam. Vloga hrane za bolnika je zelo pomembna, ker vpliva na:

Vzdrževanje pravilne presnove,
dvig odpornosti organizma,
rast in razvoj, obnova celic,
boljše počutje, produkcijo energije,
tvorbo protiteles, splošno dobro počutje.
Najpogostejše težave prehranjevanja v bolezni in starosti so:

pomanjkanje apetita,
nesposobnost samostojno uživati hrano zaradi pomanjkanja moči, volje, znanja ali narave obolenja

Načini hranjenja

Hrano uživamo skozi prebavila, kar imenujemo enteralno hranjenje: Preberi več o Hranjenje pacienta

Hipoglikemija – o hipoglikemiji

Hipoglikemija je hud akutni zaplet sladkorne bolezni. Vzrok je pomanjkanje inzulina. Praviloma se pojavlja pri tipu 1 (od inzulina odvisna bolezen), izjemoma tudi pri sladkornih bolnikih tipa 2 (od inzulina neodvisna bolezen) (Rozman M., Kisner N., Klasinc M., Verčko Pernat S. ,2006).

Hipoglikemija je najpogostejša od zapletov sladkorne bolezni. Neprijetne izkušnje s hipoglikemijo imajo predvsem bolniki zdravljeni z insulinom, manj tisti, ki se zdravijo z oralnimi antidiabetiki. Znaki hipoglikemije mnogokrat negativno vplivajo na bolnike, ki se uvajajo na insulin.  Bolniki so zaradi predhodnih informacij, ki jih dobijo o pojavnosti in znakih hipoglikemije, ki jih dobijo od znancev pretirano prestrašeni in zato nemotivirani za uvajanje v insulinsko terapijo. Izobraževanje in vzgoja bolnika o vzrokih, nastanku, znakih in ukrepih ob hipoglikemiji s strani strokovno usposobljenih zdravstvenih delavcev je tako nujna , mnogokrat pogoj, ko skupaj z bolnikom premagamo strahove zaradi nastalih mogočih izkušenj v prihodnosti zdravljenja (Bohenec M., Klavs J., Tomažin Špurar M., Krašovec A., Žargaj B., 2007).

Hipoglikemija pomeni nizko raven glukoze v krvi. Kaže se lahko v različnih fizioloških in psiholoških znakih. Hipoglikemija največkrat ni zaplet sladkorne bolezni, temveč posledica zdravljenja sladkorne bolezni z insulinom oz. oralnimi antidiabetiki, kar pa je redkeje. Glede na pojavnost hipoglikemije pa je pomembno, da si v veliki večini ob tovrstnem zapletu človek lahko pomaga sam oz. mu pomagajo njegovi bližnji (Bohenec M., Klavs J., Tomažin Špurar M., Krašovec A., Žargaj B., 2007).

Statistična merila normalne koncentracije glukoze v krvi segajo med vrednostma 3,5 in 6,0 mmol/l, torej so vrednosti pod 3,5 mmol/l že v območju hipoglikemije. Vendar so opozorilni znaki na znižano raven glukoze v krvi glede na posameznika in koncentracijo glukoze v krvi različni. So bolniki, ki nam povedo, da se počutijo slabo, kadar se počutijo slabo, kadar so v mejah normoglikemije. Mnogo bolje se počutijo pri koncentraciji glukoze v krvi nad 8 mmol/l. z ustreznim zdravljenjem in izobraževanjem bolnik v nekoliko daljšem časovnem doseže normoglikemične vrednosti glukoze v krvi. Znaki hipoglikemije se pri takem človeku pojavijo že v območju okoli 6 mmol/l. čeprav ta vrednost po definiciji ne spada pod hipoglikemične, verjamemo občutkom bolnika in ga postopoma navajamo na manjše koncentracije glukoze v krvi. Načeloma velja, da znake hipoglikemije hitreje zaznajo bolniki s sladkorno boleznijo, ki so imeli dolgoletne izkušnje z velikimi koncentracijami glukoze v krvi. Značilni simptomi hipoglikemije se pri njih pojavijo že v območju 7 mmol/l (Bohenec M., Klavs J., Tomažin Špurar M., Krašovec A., Žargaj B., 2007).

Preberi več o Hipoglikemija – o hipoglikemiji

Psihotropna zdravila in stranski učinki

SKUPINA ZDRAVIL
STRANSKI UČINKI
NEVROLEPTIKI (antipsihotiki)
Nizek tlak, pospešen pulz, zaspanost, vrtoglavica, težave z odvajanjem, slabost, bruhanje, povečan tek, povečano izločanje sline, potenje, motnje vida, motnje gibalnega sistema, božjastni napadi, drugi nevrološki znaki, psihične motnje, levkopenija, motnje endokrinih žlez, drugi zapleti.
ANTIDEPRESIVI
Motnje srčnega ritma, nizek tlak, visok tlak, suha sluznica ust in nosu, motnje delovanja mišic sfinktrov, tremor, bruhanje, zaspanost, motnje potence, epileptični napadi, delirij in drugo.
ANKSIOLITIKI
Omotica, utrujenost, bruhanje, slabost, razdražljivost, oslabitev mišične moči, glavobol, zasvojenost in drugo.
SEDATIVI
Utrujenost, zmedenost, zaspanost, vrtoglavica, motnje vida, potenje, nizek tlak in drugo.
NOOTROPIKI
Bruhanje, prebavne motnje, izguba teka, kožni izpuščaj, srbenje, rdečica kože, motnje vida, nizek tlak in drugo.
ZDRAVILA ZA ZDRAVLJENJE BIPOLARNE MOTNJE (stabilizatorji razpoloženja)
Tremor, potenje, žeja, poliurija, diareja, povečana telesna teža, alergične reakcije, akne, edemi kože, zmanjšana potenca in drugo.

Delitev psihotropnih zdravil in stranski učinki (Kobentar, 1999)

Komplikacije pri hemodializi

Hemodializa je eden od načinov nadomestnega zdravljenja končne ledvične odpovedi. V kemiji je dializa ločevanje raztopljenih delcev po velikosti z difuzijo skozi polprepustno membrano. V klinični medicini pomeni hemodializa odstranjevanje nezaželenih snovi iztelesnih tekočin, ter dodajanje želenih snovi z difuzijo skozi polprepustno membrano hemodializatorja. Hemodializa lahko nadomesti izločevalno funkcijo ledvic, vzdržuje ravnotežje vode, elektrolitov, ter uravnava acidobazno ravnotežje. Hemodializa predstavlja prvi uspešen poskus nadomestitve vitalne funkcije organa (Prislan, 2009).

Reševanje problema s področja ZN

Nadomestno zdravljenje z dializo zaradi različnih dejavnikov predstavlja tveganje za nastanek in hujši potek infekcij (invazivni diagnostično terapevtski posegi, žilni pristopi, teža bolezni), kar pomembno vpliva na kakovost zdravljenja in pacientovega življenja. Najpogostejše mesto okužbe pacienta na kronični dializi je žilni pristop. Nevarnost okužbe je močno povezana z vrsto žilnega pristopa. Raziskava, opravljena v Združenih državah Amerike, je pokazala, da so infekcije drugi najpogostejši vzrok smrti med pacienti s kronično odpovedjo ledvic (takoj za kardiovaskularnimi boleznimi). V povprečju so bile ugotovljene 4,2 infekcije na 1000 opravljenih dializ. Večina infekcij je povezanih z žilnimi pristopi. Te infekcije najpogosteje privedejo do hospitalizacij, težkih zapletov in celo smrti. Klinično je dokazano, da je med vsemi žilnimi pristopi najvarnejša pred infekcijami nativna fistula. Pri sintetični premostitvi je ta nevarnost nekoliko večja. Najbolj so ogroženi pacienti, ki imajo vstavljen centralni venski kateter (Oštir, Šušteršič, 2005). Preberi več o Komplikacije pri hemodializi

Priprava pacienta na enkratno katetrizacijo

Katetrizacija je aseptično uvajanje urinskega katetra skozi uretro v sečni mehur. Prav tako je za bolnike to invaziven poseg. Urinska se uporablja pri zastoju urina, odvzemu vzorca urina, za različne preiskave ali za aplikacijo intravezikalne terapije.

Poznamo enkratno, stalno ali intermitentno katetrizacijo. Enkratna se uporablja pri nekaterih večjih operacijah, po operacijah, kadar pride do zapore seča ali nenadni zapori seča pri moškem ali pri ženski (Ivanuša, Železnik. 2008).

Izbira vrste katetrizacije je odvisna od medicinske indikacije in predvidenega trajanja katetrizacije (Justinek, 2012).

Katetrizacijo vedno odredi zdravnik. Katetrizacija pri moškem je poseg, ki ga opravlja zdravnik (medicinska sestra mu pri tem asistira), katetrizacija ženske pa je poseg, ki ga izvaja diplomirana medicinska sestra (Maze el al., 2012).

Preberi več o Priprava pacienta na enkratno katetrizacijo

Zdravstvena nega pri pacientu s KOPB

KOPB je boleznsko stanje za katero je značilen zmanjšan pretok zraka v pljučih, ki ni popolnoma reverzibilen. Zmanjšen pretok zraka napreduje in je povezan z vnetnim odgovorom pljuč na škodljive delce in pline.

Za bolezen je značilno oženje in propadanje bronhialnega sistema in pljučnih mešičkov. Zapora dihal počasi napreduje in ni nikoli docela odpravljena. Posledično pride do motenj v izmenjavi plinov. Govorimo o KOPB, kamor sodita Kronični bronhitis in prenapihnjenost pljuč – Emfizem.

Zapora dihal nastopa počasi in se pri pacientu kaže najprej s težko sapo ob naporu, na koncu pa pacient čuti težko dihanje že med hranjenjem. Cigaretni dim je dokazano najpomembnejši dejavnik dejavnik tveganja za nastanek KOPB. Boleznski znaki se pa pojavijo po 20 do 30 letih kajenja škatlice cigaret dnevno. Ne vemo zakaj zbolijo le nekateri kadilci, drugi pa lahko kadijo celo življenje ne da bi razvili KOPB.

Več pacientov je trenutno moških.

Preberi več o Zdravstvena nega pri pacientu s KOPB

Razlika med spirometrijo in PEF-om

Spirometrija je temeljna, neinvazivna funkcijska preiskava pljučne funkcije. Preiskava omogoča zgodnje odkrivanje obstruktivnih in restriktivnih motenj dihanja. Z njo lahko izmerimo volumne vdihanega ali izdihanega zraka in pretoka zraka med vdihom ali izdihom. Pri spirometriji največji poudarek dajemo izmeri vitalne kapacitete, ki predstavlja ves zrak, ki ga po predhodnem maksimalnem vdihu lahko izdahnemo iz pljuč. Najvažnejši med pretoki pa je pretok zraka v prvi sekundi izdiha – FEV1, ki nam pove količino zraka, ki ga je oseba v prvi sekundi izdiha sposobna izdahniti po predhodnem maksimalnem vdihu. Indikacije za spirometrijo so: odkrivanje pljučnih bolezni, določitev teže pljučnih bolezni, merjenje vpliva dejavnikov iz okolja, določitev učinkov posegov in zdravil in določitev telesne okvare in invalidnosti. (J. Tršan, 2009)

PEF – meter je najstarejši merilec največjega pretoka zraka pri ustih. Že v antićnih časih so ugotavljali moč izdiha s tem, kakšna je razdalja, na kateri se še lahko upihne gorečo svečo. Danes imamo namesto sveče majhen, priročen aparat, ki nam v enotah pretoka (l/min) pokaže, kakšen je največji pretok. Meritev pretoka v toku izdiha je še vedno eden ključnih podatkov o poteku bolezni in mora biti osnova za spremljanje in uspešno zdravljenje pacientov z astmo. (M. Fležar, 2004)

Reševanje problema s področja ZN

Obstrukcija je pojem, ki nam pove, da obstaja določena ovira zaradi katere pacient nemore normalno napraviti forsiranega izdiha. Ta pojav lahko pacienti zelo enostavno in natančno merijo doma na PEF-u. Pacienti, ki imajo astmo morajo uporabljati PEF, ker s tem lahko sami opazujejo, nadzorujejo in vodijo svojo bolezen. Pacient mora stoje napraviti 3 maksimalne izdihe zraka v PEF in najboljši rezultat vpisati v dnevnik, ki ga odda svojemu zdravniku na kontroli. Zmanjšanje parametra FEV1 tudi kaže na obstrukcijo, vendat tega nemore pacient opravljati doma. Zato potrebujemo spirometer, napravo, ki nam izačuna rezmerja med FEV1 in FVC, to je t.i. Tiffeneaujev index, ki vrednost pretoka primerja s celotnim izdihanim volumnom. Preberi več o Razlika med spirometrijo in PEF-om