Oznaka: idš

Motnje dihanja pri starostniku

Dihanje je ena izmed temeljnih življenjskih aktivnosti, ki je najpomembnejša za človekovo preživetje. Človek brez dihanja lahko preživi le nekaj minut. Z dihanjem pa se pri človeku zadovoljuje potreba po kisiku, ki je včasih večja ali manjša ( počitek, spanje, telesna aktivnost).

Dihanje (respiracija) imenujemo izmenjavo plinov v pljučih. Dihanje pomeni življenje. Kadar dihanje izostane, telo tipično reagira ( Rozman, Kisner, Klasinc, Pernat, 2006, str. 37 ).

Starostniki so nagnjeni k težavam pri dihanju in hitrejši utrujenosti. To povzroča omotice, omedlevice, nenadne napade slabosti (posledica so poškodbe) (Rozman, Kisner, Klasinc, Pernat, 2006, str. 156 ). Preberi več o Motnje dihanja pri starostniku

Motnje sluha pri starostniku

Sluh je zaznavna sposobnost telesa, da longitudinalno valovanje zraka spremeni v subjektivno zaznavo zvoka. Ločimo različne okvare sluha – glede na mesto nastanka (periferne, centralne), glede na način okvare (prevodne, zaznavne) in glede na stopnjo okvare (blage, srednje, hude, vse do popolne gluhosti).  (Battelino, 2012)

Človeško uho ima dve funkciji. Ena je sluh, druga pa vzdrževanje ravnotežja. Ko se staramo, se funkcija ušesnih struktur spremeni, postane slabša. Bobnič se zadebeli, spremenijo se koščice srednjega ušesa in druge strukture. Starostniki težje vzdržujejo ravnotežje. Slabša se sluh, predvsem zaznavanje visoko frekvenčnih tonov. Po podatkih iz literatur ima motnje sluha od 25 do 50 % ljudi starejših od 65 let .

Najbolj pogosta težava, ki spremlja starostnika zaradi motnje sluha, je slabše razumevanje govora. To je še bolj izraženo v hrupnem okolju, kar je v našem vsakdanjem življenju pogosto. K nerazumevanju govora prispevajo tudi spremenjene kognitivne funkcije starostnikov. V hrupnem okolju je potrebno izbrati slišano informacijo, ki je pomembna, in odstraniti tisto, ki je moteča. Motnje pozornosti, ki spremljajo staranje, to pogosto onemogočajo. Posameznik v pogovoru ne sodeluje, izmika se družbi, pride do socialne izolacije z vsemi negativnimi posledicami. (Kos, 2012)

Preberi več o Motnje sluha pri starostniku

Kirurške rane

Kirurške rane so narejene z vrezom (incizijo) kože in spodaj ležečih tkiv, z minimalno poškodbo okolnega tkiva. Incizija je izvedena v aseptičnih pogojih, njen namen je dostop do prizadetega tkiva ali organa. Po končanem operativnem posegu, se rana zapre s sponkami, šivi ali zadrgo.  (Ivanuša, Železnik, 2008).

Oskrba rane je osnoven dejavnik vsakga kirurškega posega. Večino kirurških ran se zapre primarno (sanatio per primam intentionem). To pomeni, da so razprta tkiva tesno zbližana, kar pomaga pri celjenju. Pri primarnem celjenju imamo opravka z rano, ki ima čiste, dobro približane ravne robove in se celi z minimalno brazgotino. Primarna rana je neprepustna za bakterije po približno dvanajstih urah. Takšen je kirurški rez pri načrtovani operaciji, ki se celi brez pooperacijskih zapletov.

Okužene rane, rane z veliko mrtvine in rane kjer kože ni možno zapreti brez pretirane napetosti, pustimo odprte in počakamo, da se pokrijejo z granulacijskim tkivom. V takem primeru govorimo o sekundarnem celjenju (sanatio per secundam intentionem). (Flis, Miksić, 2010).

Preberi več o Kirurške rane

Kateterizacija sečnega mehurja

Kateterizacija predstavlja uvajanje urinskega katera preko sečnice v sečni mehur (Bahun, Mežik Veber, Romih, 2010). Urinski kateter je najstarejši urološki inštrument, uporabljamo ga pa za enkratno praznjenje mehurja zaradi odvzema vzorca urina, pri zastoju seča – izpraznitev sečnega mehurja, aplikacijo zdravil ali kontrasta v sečni mehur  ali za trajno drenažo pri bolniku, ki ima zaporo ali pa je v takšnem zdravstvenem stanju, da je potrebno natančno merjenje diureze. Katetri so večinoma plastični ali gumijasti. Širina katetrov se označuje v charrierih – Ch (1 Ch je 1/3mm). Za kateterizacijo so najboljši katetri od 12 – 16 Ch. Pri moškem uvaja urinski kateter zdravnik, pri ženski medicinska sestra po naročilu zdravnika mehur (Bahun, Mežik Veber, Romih, 2010).

Kateterizacija sečnega mehurja je strogo aseptičen postopek. Najpogostejša komplikacija pri vstavljenem urinskem katetru je okužba sečil (Bahun, Mežik Veber, Romih, 2010). Za katerizacijo potrebujemo sterilni set, v katerem so sterilni tamponi in strerilni kompresi. Potrebujemo tudi sterilne rokavice, lidokainski gel, razkužilo za sluznico, ledvičko,  sterilen urinski kateter (kateter za enkratno uporabo se uporablja za razbremenitev zastoja urina ali za odvzem vzorca urina) ali pa stalni urinski kateter, urinsko vrečko, brizgalko in iglo, destilirano vodo.

Preberi več o Kateterizacija sečnega mehurja

Priprava pacienta na enkratno katetrizacijo

Katetrizacija je aseptično uvajanje urinskega katetra skozi uretro v sečni mehur. Prav tako je za bolnike to invaziven poseg. Urinska katetrizacija je aseptična ustavitev katetra v sečni mehur za izločanje urina pri zastoju urina, odvzemu vzorca urina, za različne preiskave ali za aplikacijo intravezikalne terapije.

Poznamo enkratno, stalno ali intermitentno katetrizacijo. Enkratna se uporablja pri nekaterih večjih operacijah, po operacijah, kadar pride do zapore seča ali nenadni zapori seča pri moškem ali pri ženski (Ivanuša, Železnik. 2008).

Izbira vrste katetrizacije je odvisna od medicinske indikacije in predvidenega trajanja katetrizacije (Justinek, 2012).

Katetrizacijo vedno odredi zdravnik. Katetrizacija pri moškem je poseg, ki ga opravlja zdravnik (medicinska sestra mu pri tem asistira), katetrizacija ženske pa je poseg, ki ga izvaja diplomirana medicinska sestra (Maze el al., 2012).

Preberi več o Priprava pacienta na enkratno katetrizacijo

Zdravstvena nega pri inkontinentnem bolniku

Uhajanje seča oz. urinska inkontinenca je nesposobnost kontrole mokrenja, pri čemer voda nekontrolirano uhaja po kapljicah ali v celoti, tudi ko jo poskusimo zadržati. To predstavlja veliko ženskam, pa tudi moškim- velik socialni pa tudi higienski problem.

V glavnem zajema starejše prebivalstvo. Pri prebivalcih starih 64 let jo odkrijemo pri 1,5% do 5% moških in pri 10% do 30% žensk. Pri starejših od 64 let jo ima kar 70% žensk !  (Klemenc, 1995)

Razdelitev inkontinence je več. V grobem lahko ločimo:

ekstrauretralno (fistule, kongenitalne anomalije sečil): lahko bi rekli, da je to uhajanje seča mimo sečnice,

uretralno (stresna, urgentna, overflow, refleksna,itn.). To je uhajanje seča skozi sečno cev.

Najpogostejša je stresna inkontinenca. Ta je posledica oslabelosti mišic medeničnega dna z nezmožnostjo notranje mišice zapiralke, da ostane stisnjena, ko se poveča pritisk v trebuhu (kašljanje, kihanje, smeh, hoja po stopnicah, dvigovanje težkih predmetov). Običajno uide manjša količina urina. Druga oblika je urgentna inkontinenca, do katere pride zaradi preuranjenega stiskanja mišice mehurja ob že ne dovolj napolnjenem mehurju. Tako stiskanje mehurja lahko nastane spontano ali pa ga sproži  povečan pritisk v trebuhu, kot pri stresni inkontinenci. Tretja oblika je owerflow ikontinenca, ki nastane zaradi zapore odtoka seča pred mehurjem ali splošne oslabelosti mišice mehurja. Preberi več o Zdravstvena nega pri inkontinentnem bolniku

Hranjenje pacienta po PEGu

Perkutana endoskopska gastrostoma (PEG) kot oblika ohranjanja enteralnega prehranjevanja bolnikov je bila prvič opisana v letu 1980 kot alternativa klasični kirurški gastrostomy (KG).  Najpogostejša indikacija za PEG je potreba po enteralni prehrani pri bolnikih, ki se niso sposobni samostojno hraniti in je varnejša in cenejša oblika zagotavljanja trajnega enteralnega pristopa v primerjavi s kirurškim pristopom.

Danes je tehnika postala metoda izbire hranjenja bolnikov, ki ne morejo požirati, a imajo povsem ohranjeno prehodnost in delovanje prebavil. Mednje spadajo bolniki po možganski kapi, poškodbi glave, komi zaradi dolgotrajne možganske hipoksije oziroma ireverzibilnih poškodbah možganov po oživljanju, pri bolnikih z malignimi boleznimi glave ali vratu in po možganskih operacijah. Pri akutno ogroženih bolnikih v enotah za intenzivno zdravljenje je hranjenje preko PEG zdravljenje z zmanjšanim tveganjem za sistemske okužbe, ugodnejšim učinkom na uravnavanje prebavnih procesov in manjšo verjetnost, da se razvije preobčutljivost na parenteralne zdravilne snovi.

Ugodnosti PEG pri kroničnih bolnikih se kažejo z bolje uravnanim beljakovinskim in energijskim ravnovesjem, zmanjšanim tveganjem za razvoj aspiracijske okužbe dihal in omogočajo lažje izvajanje nege takšnih bolnikov v negovalnih domovih in drugih zavodih za bolnike, ki potrebujejo trajno nego.

 

Ločimo tri osnovne tehnike vstavljanja PEG:

–          potezno (pull – Ponsky) tehniko,

–          potisno  (push –Sachs-Vine) tehniko in

–          vbodno (introducer) tehniko.

Preberi več o Hranjenje pacienta po PEGu