Oznaka: idš

Nevarnost aspiracije pri starostniku

Z leti pride pri starostnikih do sprememb v anatomiji in fiziologiji v ustih in žrelu, te pa povečujejo možnost nastanka motenj. Bistveno za motnje je, da se pojavijo počasi. V ospredju je počasnost žvečenja in premikanja jezika ter zmanjšana moč jezika za potiskanje hrane v žrelo. Slabša zapora dihalnih poti omogoča pogostejše zatekanje hrane in tekočine v sapnik in pljuča. Pogosteje in prej se starejšimu zaleti tekočina in hrano teže požre. Večje so možnosti, da gre hrana v grlo, sapnik ali pljuča.

Pri starostnikih z motnjami požiranja, bodisi zaradi te ali one bolezni, je vedno nevarnost aspiracije zaradi oslabljenega ali celo ugaslega požiralnega refleksa in utegne zaradi tega priti do zadušitve. Velik problem je tudi ustrezno hranjenje.

Torej je največja nevarnost pri bolnikih z motjami požiranja nevarnost aspiracije. Pri tem zaide hrana v sapnik namesto v požiralnik. Hrana ali pijača se zaleti, povzroči kašlanje in davljenje – bolnik lovi sapo. Če zaide hrana ali pijača v pljuča, lahko to povzroči aspiracijsko pljučnico.

Bolniki sami nimajo občutka, če se jim karkoli ustavi v žrelu. Lahko je to hrana ali pa slina. Prav zato prosimo svojce, da brez naše vednosti ne dajejo nobene hrane ali pijače. Aspirator naj bo vedno pirpravljen v neposredni bližini bolnika. Ni tu nevarnost samo pri zaužitju hrane ali pijače, pri teh bolnikih je tudi povečana sekrecija. Bolnika aspiriramo po potrebi, večkrat na dan, pred hranjenjem. Pri aspiraciji moramo paziti, da aspiriramo dovolj globoko, da očistimo vso sluz in sekrete, ki se nabirajo v ustih in žrelu. Pazimo, da bolnika pri aspiraciji ne ranimo in, da posega ne opravljamo, če je za bolnika neprijetno. Raje aspiracijo ponovimo čez nekaj časa. Preberi več o Nevarnost aspiracije pri starostniku

Načini hranjenja pri bolnikih z motnjami v duševnem razvoju

Duševna motnja je oznaka za bolezni, ki so jim skupne različne kombinacije bolezensko spremenjenega mišljenja, čustvovanja, zaznavanja, motenega obnašanja (vedenja), in prizadetosti spoznavanja ter spomina. Zaradi teh simptomov je oseba prizadeta, njegovo funkcioniranje je slabše in manj učinkovito rešuje vsakdanje probleme. Drugi izrazi za duševne motnje so: duševne bolezni, psihiatrične motnje, mentalne motnje itd. Izraz »norost« se ne uporablja v psihiatriji temveč pogovorno in ga povezujejo s predsodki in neznanjem (Lešer, Duševna motnja).

Duševni bolniki so povsem enaki drugim bolnikom, v bolnišnico prihajajo in odhajajo, prejemajo terapijo, zdravila, se lahko normalno vključijo v družbo itd. Večina duševnih bolnikov se zdravi ambulantno in niso več zaprti v bolnišnicah.

Za posameznika nista pomembna le količina in čas uživanja hrane, temveč tudi to kaj je, kje in kako jim obrok serviramo. Na primerno vsrkavanje in prehranjevanje hranilnih snovi vplivajo različni faktorji.

Hrana je sestavljena iz beljakovin, ogljikovih hidratov, maščob, vitaminov, mineralnih in balastnih snovi ter vode. Ogljikovi hidrati, maščobe in beljakovine so nosilci kalorij. Prebava je proces, ki hrano s pomočjo fizioloških in kemičnih procesov razgradi v glukozo, aminokisline, maščobne kisline in glicerin, ki se lahko resorbirajo.

Prebavni proces je sestavlja:

–          sprejemanje hrane v prebavni trakt,

–          razgradnja hrane s pomočjo encimov, ki jih izločajo žleze v enostavne snovi,

–          vsrkavanje (sprejem) teh snovi, kar se dogaja predvsem v tankem črevesu

–          izločanje (odstranitev) neprebavljenih snovi in balasta. Preberi več o Načini hranjenja pri bolnikih z motnjami v duševnem razvoju

Motnje vida

Motnje vida so pri starostniku ena glavnih zdravstvenih težav. S staranjem normalno delovanje očesnih tkiv slabi, vidna sposobnost se zmanjšuje in povečuje se pojavnost očesne patologije. Najpogostejši vzroki za motnje vida pri starostniku so starostna daljnovidnost (prezbiopija), siva mrena (katarakta), starostna degeneracija rumene pege, primarni glavkom odprtega zakotja in diabetična retinopatija. Nezdravljene motnje vida vodijo v omejitev telesnih dejavnosti, povečano pogostnost padcev, depresijo, socialno osamitev in odvisnost.

Normalne fiziološke spremembe, ki se na vidnem sistemu pojavljajo s staranjem, lahko znatno vplivajona vidno funkcijo že brez prisotnosti očesnih bolezni. Kljub dobri statični vidni ostrini in ohranjenem vidnem polju so spremembe v vidni zaznavi – pojavi se prezbiopija, spremenijo se zaznavanje barv in kontrastna senzitivnost, solzenje, pojavijo se tudi kozmetske spremembe. Z leti se pojavi izgubljanje orbitalnega in podkožnega maščevja obraza, slabi vezivno tkivo na obrazu in koža postaja vse bolj suha. To vodi do anatomskih sprememb vek, veke se povesijo in se uvihajo, oči postanejo bolj vdrte. Preberi več o Motnje vida

Motnje spanja

Motnje spanja so pogost pojav med starostniki. Spremenjeno spanje v tem življenjskem obdobju je delno posledica normalnih fizioloških procesov staranja, delno pa zaradi raznih bolezni, ki so pogostejše v starosti. Pri bolnikih z demenco pogosto opažamo spremenjeno spanje in motnje cirkadialnega ritma. V starosti se pogosto javljajo tudi različne disomnije, kot so sindromi obstruktivne in centralne apneje, nemirnih nog in periodičnih gibov udov v spanju.

Poznamo preko 80 različnih kategorij motenj spanja. Prizadenejo približno 15% populacije. V grobem jih delimo na:

–          hipersomnije – preveč spanja oziroma prekomerna zaspanost

–          insomnije = nespečnost – premalo spanja

–          parasomnije – med spanjem se dogajajo nenavadni dogodki

Obravnava starostnika z motnjo spanja mora vsebovati natančno anamnezo in heteroanamnezo ter klinični pregled ( internistični, nevrološki in otorinolaringološki). Pomembno je iskanje primarnih vzrokov motenj spanja. Samo natančna klinična opredelitev motnje spanja vodi v pravilno izbiro nadaljnih diagnostičnih preiskav in pravilno zdravljenje. Preberi več o Motnje spanja

Motnje spanja pri starostniku

Prespimo tretjino življenja, eni več drugi manj. S starostjo se čas spanja krajša in spreminja njegova struktura. Spanje, ki traja od 5 do 10 ur je še v mejah normale, če seveda podnevi normalno funkcioniramo. Odrasli ljudje spimo od 6 do 8 ur, starostniku je 5 ur že lahko dovolj. Ni toliko pomembna dolžina spanja, ampak njegova učinkovitost, torej tista količina, ki nam omogoča, da se zbudimo spočiti in normalno opravljamo dnevne aktivnosti. Spanje torej ni pasiven proces, kot so včasih mislili. Različni deli možganov so celo aktivnejši kot v budnosti. Ugotovitve, da se spanje s starostjo spreminja, kar je posledica fizioloških sprememb, ob tem pa nastopajo pogosto številne bolezenske spremembe, ki predstavljajo motnje spanja (Topolovec, 2010).

Starejši bolniki pogosto tožijo za motnjami spanja. Najpogostejša motnja spanja v starosti je nespečnost, ki je pogosto še poslabšana zaradi odvisnosti in nepravilne uporabe hipnotikov. Pri starejših bolnikih se lahko pojavijo tudi motnje spanja s prekomerno dnevno zaspanostjo (sindrom nemirnih nog, periodični gibi udov v spanju, motnje dihanja med spanjem, centralne hipersomnije), pri katerih je največkrat potrebna nadaljnja obravnava in specifične preiskave (laboratorijski testi, slikovna diagnostika, poligrafsko snemanje spanja).

V starosti se zaradi naravnih procesov staranja lahko pojavijo tudi cirkadiane motnje spanja. Izločanje hormonov v starosti je drugačno, izločanje melatonina ponoči je nižje kar vodi v številnejša nočna prebujanja in slabšo kvaliteto nočnega spanja. Poznavanje fiziološko normalnega spanja v starosti in ločevanje med patološkimi procesi je pomembno za pravočasno in uspešno zdravljenje motenj spanja pri starejših ljudeh (Dolenc Grošelj, 2008).

 

REŠEVANJE PROBLEMA

Pravočasno prepoznavanje motenj spomina pri starostnikih je potrebno za pravočasno postavitev diagnoze, spremljanje bolnikov in pravilno zdravljenje. Motnje spanja so pogost spremljajoče simptom pri motnjah spomina v starosti in velikokrat je prav motnja spanja lahko prvi znak disfunkcije centralnega živčevja. Preberi več o Motnje spanja pri starostniku

Motnje hranjenja starostnika

Človek v procesu staranja prehaja skozi številne spremembe, kjer so udeleženi vsi organski sistemi, še zlasti so očitne biološke spremembe staranja, ki prinašajo tudi motnje hranjenja in zahtevajo vsestransko obravnavo.

Zaužita hrana in tekočina nam omogočata vzdrževanje vseh življenjskih funkcij. Uravnovešenost notranjega dogajanja pa je navzven vidno kot skladno delovanje vseh organov, premagovanje telesnih in duševnih naporov, dobro počutje in trdno zdravje.

Starostnik nima več enake zaznave okusa kot v mlajših letih in uživanje hrane izgubi svojo vrednost. Ravno tako se zmanjša občutek za žejo. Tako spremenjena potreba po hrani in tekočini ne vzbuja teka in ne ponuja ugodja ob uživanju. Kronične bolezni dodatno zavirajo tek in tako star človek zaužije premalo življenjsko pomembnih snovi in tekočine.

Vzroki motenj uživanja hrane so kronične bolezni, nedejavnost, socialni vzroki, uporaba zdravil in drugo. V strokovni literaturi pa avtorji navajajo primarne vzroke, kot so revščina, pomanjkanje hrane, socialna izolacija, invalidnost, slab vid, demenca, zavračanje hrane, neustrezna dieta, organske bolezni in funkcionalne motnje prebavil. Na nekatere vzroke lahko vplivamo ter jih poskušamo odpraviti. Sekundarni vzroki so lahko posledica prejšnjih težav ali pa se pojavljajo samostojno, kot slab ali povečan tek, oteženo žvečenje, preslabo vsrkavane snovi, enolična prehrana, napačno zaznavanje hrane in drugi.

(Radojka Kobentar, Milena Marinič, 2000)

 

V času naše prakse v domu upokojencev na Jesenicah (in tudi po bolnišnicah, skratka pri starejših) smo že opazili kar nekaj vzrokov za motnje hranjenja pri starejših.

Zagotovo pomanjkljivo zobovje (tudi dlesni) ovirajo  žvečenje, grizenje in drobljenje hrane v ustih, posledično pa slabšo prepojenost vsebine s fermenti, tako je zmanjšano izkoriščanje snovi iz hrane, ki se vsrkavajo v kri. Če ima varovanec tremor rok oz. se mu roke tresejo, je tudi to motnja hranjenja, zato mu pri tem pomagamo in smo potrpežljivi. Preberi več o Motnje hranjenja starostnika

Motnje hranjenja pri osebah s kognitivnim upadom

Namen je predstaviti problem neustreznega prehranjevanja pri bolnikih s kognitivnim upadom oziroma z demenco.

Zaznavanje je kognitivni proces sprejemanja, obdelovanja, organizacije in interpretacije oziroma razlaganja informacij, ki nam jih posredujejo čutila (Musek, 2005). Receptorji naših čutilnih organov stalno sprejemajo različne dražljaje, ki pa so lahko fizični (vonj, barva hrane) ali psihični (žeja, lakota, želja po določeni hrani). Pri starostniku se pogosto srečamo s kognitivnim upadom, ki vodi v demenco. Demenca je proces splošnega upadanja višjih duševnih funkcij, kot so spomin, orientacija, sposobnost učenja, dojemanje, sposobnost besednega izražanja, čustvovanje itd. Demenca dolgoročno vse bolj omejuje različne dnevne aktivnosti in vodi v odvisnost od tuje pomoči: najpogosteje prizadete življenjske aktivnosti kot so: prehranjevanje in pitje, osebna higiena, oblačenje in slačenje, izločanje in odvajanje, spanje in počitek, komunikacija, orientacija, gibanje, čustvovanje in obnašanje.

Motnje prehranjevanja in pitja pri dementnem bolniku so pogoste in so lahko vezane na odklanjanje hrane in pijače, motnje požiranja in nenadzorovano uživanje hrane. Bolniki so zaradi tega lahko dehidrirani in podhranjeni, to pa poleg vpliva na fizično dobro počutje slabo vpliva na psihološko stanje bolnika. Preberi več o Motnje hranjenja pri osebah s kognitivnim upadom