Oznaka: idš

Nevarnost aspiracije pri starostniku

Z leti pride pri starostnikih do sprememb v anatomiji in fiziologiji v ustih in žrelu, te pa povečujejo možnost nastanka motenj. Bistveno za motnje je, da se pojavijo počasi. V ospredju je počasnost žvečenja in premikanja jezika ter zmanjšana moč jezika za potiskanje hrane v žrelo. Slabša zapora dihalnih poti omogoča pogostejše zatekanje hrane in tekočine v sapnik in pljuča. Pogosteje in prej se starejšimu zaleti tekočina in hrano teže požre. Večje so možnosti, da gre hrana v grlo, sapnik ali pljuča (Žemva, Dostopno na: http://www.zdruzenjecvb.com/clanki/pdf/18-motnje-poziranja.pdf).

Pri starostnikih z motnjami požiranja, bodisi zaradi te ali one bolezni, je vedno nevarnost aspiracije zaradi oslabljenega ali celo ugaslega požiralnega refleksa in utegne zaradi tega priti do zadušitve. Velik problem je tudi ustrezno hranjenje (Mlakar N., ,dostopnona:http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID).

Torej je največja nevarnost pri bolnikih z motjami požiranja nevarnost aspiracije. Pri tem zaide hrana v sapnik namesto v požiralnik. Hrana ali pijača se zaleti, povzroči kašlanje in davljenje – bolnik lovi sapo. Če zaide hrana ali pijača v pljuča, lahko to povzroči aspiracijsko pljučnico (Rozman M., Kisner N., Klasinc M., Verčko Pernat S. 2006). Preberi več o Nevarnost aspiracije pri starostniku

Motnje dihanja pri starostniku

Dihanje je ena izmed temeljnih življenjskih aktivnosti, ki je najpomembnejša za človekovo preživetje. Človek brez dihanja lahko preživi le nekaj minut. Z dihanjem pa se pri človeku zadovoljuje potreba po kisiku, ki je včasih večja ali manjša ( počitek, spanje, telesna aktivnost).

Dihanje (respiracija) imenujemo izmenjavo plinov v pljučih. Dihanje pomeni življenje. Kadar dihanje izostane, telo tipično reagira ( Rozman, Kisner, Klasinc, Pernat, 2006, str. 37 ).

Starostniki so nagnjeni k težavam pri dihanju in hitrejši utrujenosti. To povzroča omotice, omedlevice, nenadne napade slabosti (posledica so poškodbe) (Rozman, Kisner, Klasinc, Pernat, 2006, str. 156 ).

Pri starostnikih pride do fizioloških sprememb pljuč in dihalnih poti :

  • Zmanjša se raztegljivost prsnega koša zaradi spremenjenega položaja hrbtenice,
  • zmanjša se elastičnost pljučnega tkiva, zaradi tega je večja poraba energije pri dihanju,
  • zmanjšuje se zmožnost izkašljevanja in čiščenja dihalnih poti zaradi znižanja pretoka v prvi sekundi izdiha ( Ule, 2004).

Preberi več o Motnje dihanja pri starostniku

Hranjenje po PEG

Perkutana endoskopska gastrostoma (PEG) kot oblika ohranjanja enteralnega prehranjevanja bolnikov je bila prvič opisana v letu 1980 kot alternativa klasični kirurški gastrostomy (KG).  Najpogostejša indikacija za PEG je potreba po enteralni prehrani pri bolnikih, ki se niso sposobni samostojno hraniti in je varnejša in cenejša oblika zagotavljanja trajnega enteralnega pristopa v primerjavi s kirurškim pristopom. Danes je tehnika postala metoda izbire hranjenja bolnikov, ki ne morejo požirati, a imajo povsem ohranjeno prehodnost in delovanje prebavil.

Mednje spadajo bolniki po možganski kapi, poškodbi glave, komi zaradi dolgotrajne možganske hipoksije oziroma ireverzibilnih poškodbah možganov po oživljanju, pri bolnikih z malignimi boleznimi glave ali vratu in po možganskih operacijah.

Pri akutno ogroženih bolnikih v enotah za intenzivno zdravljenje je hranjenje preko PEG zdravljenje z zmanjšanim tveganjem za sistemske okužbe, ugodnejšim učinkom na uravnavanje prebavnih procesov in manjšo verjetnost, da se razvije preobčutljivost na parenteralne zdravilne snovi.

Ugodnosti PEG pri kroničnih bolnikih se kažejo z bolje uravnanim beljakovinskim in energijskim ravnovesjem, zmanjšanim tveganjem za razvoj aspiracijske okužbe dihal in omogočajo lažje izvajanje nege takšnih bolnikov v negovalnih domovih in drugih zavodih za bolnike, ki potrebujejo trajno nego.

Preberi več o Hranjenje po PEG

Hranjenje pacienta

Hranjenje bolnika je zmeraj individualen postopek. Vsaka situacija je drugačna in vsak bolnik je v drugačnem položaju z ozirom na stopnjo samooskrbe in motivacije.

Pri hranjenju vedno izhajamo iz potreb bolnika in upoštevamo njegove sposobnosti. Kar more, naj bolnik naredi sam. Vloga hrane za bolnika je zelo pomembna, ker vpliva na:

  • Vzdrževanje pravilne presnove,
  • dvig odpornosti organizma,
  • rast in razvoj, obnova celic,
  • boljše počutje, produkcijo energije, tvorbo protiteles,
  • splošno dobro počutje.

Preberi več o Hranjenje pacienta

Hipoglikemija

Hipoglikemija je hud akutni zaplet sladkorne bolezni. Vzrok je pomanjkanje inzulina. Praviloma se pojavlja pri tipu 1 (od inzulina odvisna bolezen), izjemoma tudi pri sladkornih bolnikih tipa 2 (od inzulina neodvisna bolezen) (Rozman M., Kisner N., Klasinc M., Verčko Pernat S. ,2006).

Hipoglikemija je najpogostejša od zapletov sladkorne bolezni. Neprijetne izkušnje s hipoglikemijo imajo predvsem bolniki zdravljeni z insulinom, manj tisti, ki se zdravijo z oralnimi antidiabetiki. Znaki hipoglikemije mnogokrat negativno vplivajo na bolnike, ki se uvajajo na insulin.  Bolniki so zaradi predhodnih informacij, ki jih dobijo o pojavnosti in znakih hipoglikemije, ki jih dobijo od znancev pretirano prestrašeni in zato nemotivirani za uvajanje v insulinsko terapijo. Izobraževanje in vzgoja bolnika o vzrokih, nastanku, znakih in ukrepih ob hipoglikemiji s strani strokovno usposobljenih zdravstvenih delavcev je tako nujna , mnogokrat pogoj, ko skupaj z bolnikom premagamo strahove zaradi nastalih mogočih izkušenj v prihodnosti zdravljenja (Bohenec M., Klavs J., Tomažin Špurar M., Krašovec A., Žargaj B., 2007). Preberi več o Hipoglikemija

Odvzem venske krvi

Krvne preiskave so najbolj pogost diagnostični pripomoček za ugotavljanje in ocenjevanje bolnikovega zdravstvenega stanja. Preiskave krvi nam dajejo podatke o metabolizmu, oksigenacijskih procesih prehranjenosti, odpornosti organizma ter njegovi biokemični in hematološki podobi. S temi podatki se lahko odzovemo z ustrezno terapijo. Medicinska sestra mora imeti za varen in učinkovit odvzem krvi znanje iz anatomije in fiziologije ožilja, poznati mora kriterije za izbiro žile ter možne zaplete pri odvzemu same krvi (Ivanuša, Železnik, 2002).

Je najpogostejši način odvzema krvi, pri katerem z injekcijsko iglo skozi kožo vstopimo v žilo, da pridobimo vzorec krvi za laboratorijske preiskave. Vzorec lahko pridobimo na dva načina; klasičen način z brizgalko in vakuumski odvzem krvi iz vene. Za punkcijo vene na klasičen način, uporabljamo različne igle, katere se razlikujejo po dolžini in premeru lumna (Bunderla, 2009).

Preberi več o Odvzem venske krvi

Idiopatska pljučna fibroza

Idiopatska pljučna fibroza (IPF) je progresivna, smrtno nevarna bolezen neznanega vzroka. „Idiopatska“ pomeni, da je vzrok bolezni neznan. Dokazi kažejo, da bolezen negativno vpliva na kakovost življenja, kar vodi k večji odvisnosti, omejitvam  pri vsakodnevnih dejavnostih in utrujenosti. Vendar obstaja premalo informacij o vplivu bolezni na pacientovo življenje in izkušnje svojcev (Byrne, 2013).

V ospredju sta neproduktiven kašelj in dispneja. Ob kliničnem pregledu pri večini bolnikov ugotavljamo inspiratorne poke, pri manj kot polovici betičaste prste (Osolnik, 2013).

V napredovanju bolezni nastopijo trakcijske bronhektazije in subplevralno “satje”. Prognoza bolezni je neugodna, bolezen v nekaj letih napreduje v nezadržno fibrozo in satasta pljuča. Uspeh zdravljenja je že upočasnitev procesa in v najboljšem primeru stagnacija bolezni (Mušič, Kern, 2002).

Preberi več o Idiopatska pljučna fibroza