Oznaka: idš

Hranjenje po NGS – hranjenje po nazogastrični sondi

Kadar bolnik ne more jesti (možganska kap, stenoza, poškodba zgornjih prebavnih poti), ne sme jesti (po operacijah v ustih, grlu, požiralniku, želodcu, črevesju) ali noče jesti (anoreksija nervosa, psihične motnje) so to indikacije za enteralno hranjenje ali hranjenje po sondi, pri čemer bolniku hrano vnesemo direktno v prebavni trakt (Rozman et al,. 2006, 65-9).

Poznamo več načinov enteralnega hranjenja: hranjenje po nasogastrični sondi, po gastrostomi ali po jejunostomi (Rozman et al,. 2006, 65-9).

Nasogastrična sonda (NGS) je cevka, ki je uvedena preko nosu ali skozi usta (v primeru neprehodnosti nosu)  v želodec. Indikacije za NGS ugotovi zdravnik, ki naj bi nato sondo tudi uvedel, vendar to intervencijo vsebolj izvajajo DMS. Poznamo hranilne in razbemenilne sonde (Skela Savič et al,. 2010, 332-3). Preberi več o Hranjenje po NGS – hranjenje po nazogastrični sondi

Težave pri požiranju pri osebah z motnjami v duševnem razvoju

Za vzdrževanje fiziološkega ravnovesja potrebuje organizem hranilne snovi. Te sprejemamo po normalni poti skozi usta, kjer hrano zmeljemo in prepojimo s slino, nato se v predelu želodca in črevesja razgradi in vsrka. Požiranje je za večino ljudi avtomatizem, tako da se tega sploh ne zavedajo. Požremo povprečno okrog 200-krat dnevno brez razmišljanja. Poteka v štirih fazah:

  • Priprava ali žvečenje, hrano razgrizemo in prepojimo s slino.
  • Hrano s pomočjo jezika pomikamo nazaj do žrela. Do tega trenutka na požiranje še lahko vplivamo..
  • Izzvan je požiralni refleks in dihanje je prekinjeno. Zaradi zaščite dihalne poti se spusti poklopec – epiglotis. Tako lahko prežvečena hrana brez težav zdrsne v požiralnik.
  • S peristaltiko hrana potuje do želodca.

Pri osebah z motnjami v duševnem razvoju nastopijo težave pri hranjenju in pitju v vseh štirih fazah požiranja, kar se kaže z naslednjimi znaki: močno slinjenje, hrana, ki zastaja v ustih ali izteka iz njih, posebni zvoki pri pri požiranju, naporno požiranje, kašelj, dušenje. Konsistenca hrane mora biti prilagojena posamezniku, nekaterim lahko razrežemo na koščke, hrano prežvečijo preden pogoltnejo, drugim pa dajemo pasirano hrano. Pri pitju pa uporabljamo terapevtski kozarček. Preberi več o Težave pri požiranju pri osebah z motnjami v duševnem razvoju

24 urno snemanje EKG – Holter

Holter monitoring je neinvazivna preiskava, s katero lahko določeno obdobje ( 24 ur, lahko tudi 48 ur) neprekinjeno spremljamo dinamiko srčne frekvence in EKG-a. Namen holterja je 24-urno spremljanje EKG-ja; zaznavanje motenj ritma, spremljanje srčne frekvence, tako ob naporu, kakor tudi v mirovanju, spremljanje ST spojnice, čeprav le ta ni čisto točna, je zgolj informativna. Holter zapis služi tudi za kontrolo delovanja pace makerja in kontrolo medikamentoznega zdravljenja ( Balažic Gjura, 2012 ).

S holter monitoringom ugotavljamo kako se srce odziva ob normalnih dnevnih aktivnostih. Lahko ga uporabimo tudi po srčnem infarktu, za diagnostiko motenj srčnega ritma in pa v študijske namene pri odkrivanju » nove medicine «.  Holter monitoring nam pomaga pri postavljanju diagnoz kot so atrijska fibrilacija, palpitacije, atrijska tahikardija, supraventrikularna tahikardija, ugotavljanje razloga omedlevice, bradikardija in ventrikularna tahikardija ( Medline Plus, 2014 ).

Holter monitorizacija ne pomaga le pri opredelitvi motenj srčnega ritma, ampak je pomembna tudi pri vrednotenju uspešnosti zdravljenja z antiaritmiki. Poznavanje anatomije in fiziologije srca, znake aritmij, delovanje srčne mišice, komplikacij, ustrezne komunikacije in metode dela, so vsebine, ki jih mora dobro poznati medicinska sestra, ki obravnava pacienta z motnjo srčnega ritma. Za 24h snemanje EKG-ja tako v poštev pridejo pacienti z motnjami srčnega ritma. To pa je le ena izmed preiskav s katero ugotavljamo motnje srčnega ritma ( Stegne, 2010 ). Preberi več o 24 urno snemanje EKG – Holter

Higiena pacienta – umivanje pacienta

Umivanje bolnika osveži in deluje terapevtsko. Z njim dosežemo sprostitev, poživitev krvnega obtoka in dihanja, znižanje telesne temperature.

Načini umivanja bolnika so:

  • jutranje umivanje,
  • delno umivanje je po dogovoru z bolnikom,
  • osvežitev obraza in umivanje rok,
  • posteljna kopel,
  • prhanje,

Preden se odločimo za umivanje telesa, upoštevamo navade bolnika in situacije, zaradi katere smo se odločili za postopek. Kadar je le mogoče, damo prednost prhanju pred kopanjem in umivanjem. Čas umivanja izberemo smiselno, saj ni vezan na določen dnevni čas.

Obseg umivanja določimo zavestno in skupaj z bolnikom izberemo najboljšo možnost (ne umivamo celotnega telesa, ker je to običajno).

Vedno umivamo z določenimi gibi, ki si sledijo kolikor mogoče smiselno. Smer umivanja naj ustreza fiziologiji mišic. Tudi brisanje poteka enako.

(Marija Rozman, Nevenka Kisner, Melita Klasinc, Silva Verčko Pernat, 2004)

Preberi več o Higiena pacienta – umivanje pacienta

Gluhonemost in naglušnost

  1. GLUHOST (surditast) in GLUHONEMOST

Človek je gluh, kadar je percepcija sluha v govornem področju tako motena, da ne sliši in ne more posnemati ali ponoviti govornih elementov in nobenih zvokov. Gluhost je posledica sprememb v polžku, slušnih poteh ali jedrih. Poznamo več vrst gluhosti:

  • podedovana (dedne degenerativne nepravilnosti pri starših ali daljnih prednikih),
  • prirojena (intrauterina vnetja ali degenerativna dogajanja v labirintu)
  • pridobljena (nalezljive bolezni v prvih letih življenja)

 

  1. NAGLUŠNOST (hypacusis)

Naglušen človek pomanjkljivo ali nepravilno sliši govor oziroma zvoke v okolju. Razdelimo jo na prevodno, zaznavno in kombinirano.

  • senzorinevralno naglušnost, kjer je okvara na enem ali več mestih, kjerkoli od čutnic spiralnega organa do možganske skorje,
  • prevodna naglušnost nastane pri boleznih zunanjega ušesa, bobniča in srednjega ušesa,
  • kombinirana naglušnost, za določitev mesta okvare uporabljamo glasbene vilice nizke frekvence 250 Hz.

Preberi več o Gluhonemost in naglušnost

Gastroskopija in helicobacter pylori

Kaj je gastroskopija (Ezofago-gastro-duodenoskopija)?

Gastroskopija je skrajšano ime za natančen in neposreden pregleden zgornjih prebavil: požiralnika, želodca in dvanajstnika oziroma začetnega dela tankega črevesa. Pregled opravi zdravnik specialist s posebnim inštrumentom, ki se imenuje gastroskop. To je tanka, upogljiva cev, ki ima na konici vir hladne svetlobe in majhno kamero preko katere se prenaša slika prebavne cevi na zaslon.

Zdravnik med preiskavo premika konico gastroskopa, natančno pregleda notranjost, sluznico in gibanje prebavne cevi in tako odkrije vzroke za težave (vnetja,razjede,tumorje in drugo). S posebnimi kleščicami lahko odvzame košček sluznice za hitro določanje okužbe z bakterijo Helicobacter pylori ali za nadaljnje preiskave tkiva pod mikroskopom (histološki pregled). Med endoskopsko preiskavo lahko ustavlja krvavitev, odstrani poliple ali tujke in naredi druge posege, kot je namestitev podvezic na razširjene žile v požiralniku (ligature varic) ali vstavitev hranilne cevke v želodec (perkutana endoskopska gastrostoma – PEG).

Priprava na gastroskopijo

Na preiskavo pacient pride tešč, ker je za uspešno in varno izvedeno preiskavo pomembno, da je želodec prazen. Hrana in tekočine motijo preglednost ter lahko povzročijo bruhanje. Zato naj bi bil pacient 6-8 ur pred preiskavo brez hrane ter goste tekočine. Tudi zdravila ki jih pacient jemlje, zaužije šele eno uro po preiskavi. Preberi več o Gastroskopija in helicobacter pylori

Aplikacija Fragmina

Fragmin je protitrombotično zdravilo, ki preprečuje nastanek krvnih strdkov (koagulacijo). Vsebuje učinkovino natrijev deltaparinat (nizkomolekularni heparin). Povprečna relativna molekulska masa je okoli 5000 daltonov. Zdravilo največkrat uporabljamo pri zdravljenju globokih venskih tromboz in pljučnih embolij, za preprečevanje venske tromboze pri operacijah, tromboprofilaksa pri hemodializi in hemofiltraciji ter zdravljenje nestabilne koronarne arterijske bolezni (nestabilna angina pektoris in miokardni infarkt brez Q zobca).

Za individualno delo študenta sem dobila nalogo z naslovom aplikacija antikoagulanta  (fragmina). To je zdravilo, ki se preventivno aplicira pacientu. In sicer z namenom proti strjevanju krvi, z injekcijsko brizgalko v podkožje oz. subkutano. Zdravilo predpiše zdravnik, mi pa se moramo kot zdravstveni delavci ravnati po pravilu 15P. Zdravilo lahko na subkutani način vbrizgamo v več področij, in sicer v srednjo zunanjo tretjino stegna, sredino zunanje strani nadlakti ali v trebuh (mesta, ki so 10 cm premera okoli popka se izogibamo vbodom; apliciramo v smeri urinega kazalca). To je diagnostično-terapevtski poseg, pri katerem zdravilo apliciramo z vbodom v podkožje. Zdravljenje je lahko začasno, ali pa traja celo življenje. Za pravilno izvedbo aplikacije antikoagulanta (fragmina) je pomemben pravilen izbor predela in mesta v podkožju. Pozorni moramo biti da vbodemo na nepoškodovano mesto, da mesto predhodno očistimo oz. razkužimo in da je koža na tem mestu nespremenjena. Poleg tega pa moramo poznati tudi kakšen je primeren izbor injekcijske igle, kakšen je vbodni kot, prijem vbodnega mesta, priprava bolnika, tehnika zračnega mehurčka, pokrivanje vbodnega mesta po aplikaciji. Preberi več o Aplikacija Fragmina